VSL sklep III Cp 1973/2007

Jedro

Višina prisojenih obresti je pravnomočno ugotovljena do dneva glavne obravnave, po dnevu glavne obravnave pa ne.

Dokler sklep o izvršbi in sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine nista pravnomočna, prodaje nepremičnine ni možno opraviti, zato ni razloga za odlog izvršbe do trenutka njihove pravnomočnosti.

 

Izrek

Pritožba zoper 3. točko izreka sklepa se zavrže.

Pritožbi zoper 1. točko izreka sklepa se delno ugodi in se izpodbijani sklep glede izterjave obresti od zneska 3.487.863,40 SIT spremeni tako, da se dovoli izvršba za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.487.863,40 SIT za čas od 3.1.2000 do 3.10.2005, za čas od 4.10.2005 dalje pa se sklep o izvršbi v tem delu razveljavi in predlog za izvršbo zavrne. V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu v tč. 1. ter v tč. 2 in 4 izreka sklepa sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika, zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe, zavrnilo dolžnikov predlog za omejitev sredstev in predmetov izvršbe in odmerilo nadaljnje izvršilne stroške upniku v znesku 173.686,00 SIT.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložil pritožbo dolžnik. Bistvo pritožbenih navedb je:

- dolžnik ni prejel upnikovega odgovora na dolžnikov ugovor, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP;

- sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je dolžnik predlagal, zato je preuranjena ugotovitev, da dolžnikove navedbe ne izkazujejo pogojev za odlog izvršbe;

- izpodbija, da ni pogojev za omejitev izvršbe le na posamezna sredstva oziroma predmete izvršbe;

- prepoved iz 376. člena Obligacijskega zakonika velja tudi za terjatve, ki so nastale na podlagi Zakona o obligacijskih razmerjih.

Pritožba je delno utemeljena.

1. Zoper sklep o predlogu dolžnika naj sodišče dovoli izvršbo na druga sredstva ali na druge nepremičnine, ni pritožbe (3. odstavek 169. člena ZIZ). Takšen pravni pouk je bil dolžniku dan tudi v izpodbijanem sklepu. Pritožbo je bilo zato v tem delu zavreči (1. odstavek 352. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

2. V ugovoru je dolžnik navedel, da so zapadle pa ne plačane obresti dosegle glavnico že pred 27.6.2003 in je zato upnikova terjatev v tem delu prenehala obstajati. Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor zavrnilo iz razloga, ker je izvršilni naslov v tej zadevi postal pravnomočen 1.2.2006, Ustavna odločba pa je bila izdana 2.3.2006 in zato na veljavnost izvršilnega naslova ne more vplivati.

Za pravilno odločitev v tej zadevi je odločujoče naslednje:

- da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Ur. list RS, št. 15/94);

- da je Ustavno sodišče z odločbo z dne 2.3.2006 razveljavilo določilo 1060. člena Obligacijskega zakona, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih in čeprav so že dosegle in presegle glavnico;

- da je po veljavni sodni praksi (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 49/2001) znesek obresti, zapadel do dneva glavne obravnave pravnomočno ugotovljen, za čas po dnevu glavne obravnave pa ni pravnomočno ugotovljen;

- da po določilo 376. člena Obligacijskega zakonika obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico;

- da je sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 35/2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 6474/2005, ki je izvršilni naslov v tej zadevi, bila izdana po opravljeni javni glavni obravnavi dne 3.10.2005 in da je postala pravnomočna dne 1.2.2006;

- da so neplačane zakonske zamudne obresti, računane od glavnice 3.487.864,40 SIT presegle glavnico v aprilu 2003 (glej priložen izračun), in da neplačane zakonske zamudne obresti od izterjevanih izvršilnih stroškov in pravdnih stroškov do dneva vložitve ugovora dolžnika 1.4.2006 še niso dosegle izterjevane glavnice.

Na podlagi zgoraj citiranih določil in dejstev, je zaključiti, da je upnikova terjatev za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.487.863,40 SIT prenehala obstajati 4.10.2005. Dolžnikovemu ugovoru je bilo zato v tem delu ugoditi in predlog za izvršbo v tem delu zavrniti. V ostalem delu pa dolžnikov ugovor ni utemeljen.

Ugovor glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih in pravdnih stroškov ni utemeljen, ker neplačane zakonite zamudne obresti do dneva vložitve ugovora še niso dosegle glavnico.

Glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.487.863,40 SIT pa je ugotoviti, da so prisojene zakonske zamudne obresti do dneva glavne obravnave 3.10.2005 pravnomočno ugotovljene in zato dolžnik njihovi višini ne more več ugovarjati sklicujoč se na citirano ustavno odločbo. Dolžnikovo sklicevanje na citirano ustavno odločbo pa je veljavno po 4.10.2005, to je za čas, ko zakonske zamudne obresti od glavnice niso pravnomočno ugotovljene.

3. Dolžnik zaenkrat neutemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi odloga izvršbe. V tej zadevi gre za izvršbo na nepremičnine. Prodaja nepremičnine se lahko opravi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine. Ker v tej zadevi sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine še ni bil izdan, do takojšnje izvršbe ne more priti. To pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj za odlog izvršbe iz 1. odstavka 71. člena ZIZ, da bi dolžnik s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Drugače povedano, dokler nista sklep o izvršbi in sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine pravnomočna, ni razloga za odlog izvršbe, ker se prodaja nepremičnine ne more opraviti. Iz tega razloga tudi ni slediti pritožbeni navedbi, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb, ki jih je dolžnik predlagal v ugovoru. Prav tako ni slediti pritožbeni navedbi, da dolžnik ne more preizkusiti izpodbijanega sklepa, ker ni prejel upnikovega odgovora na dolžnikov ugovor. Res je, da bi sodišče moralo upnikov odgovor dolžniku poslati v vednost, in ker tega ni storilo, je s tem zagrešilo v danem primeru relativno bistveno kršitev, ki pa ni vplivala na pravilnost odločitve. Delna ugoditev ugovoru je posledica drugačne materialnopravne razlage pritožbenega sodišča, ne pa posledica zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba zato zmotno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

4. Dolžnik je s pritožbo le delno uspel, zaradi uspelega dela pa niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ)

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 334/2004
• VSK sodba in sklep I Cp 977/2004
• VSK sodba Cpg 539/99