VSL sodba I Cp 1192/2007

Jedro

Upravljavec smučišča odgovarja smučarju, ki se poškoduje pri trku z drugim smučarjem krivdno, prav tako smučar, ki povzroči trk.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je prvi toženec dolžan plačati tožnici 900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2002 dalje. V presežku in zoper drugo toženo stranko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prvemu tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnici v znesku 455.019,00 SIT in tožnici povrnitev pravdnih stroškov drugo toženi stranki v znesku 263.096,50 SIT, oboje z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prvi toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zoper njega stroškovno zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi prvi toženec navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, na kakšen način je prišlo do trka med njim in tožnico. Iz izpovedi vseh prič izhaja, da sta obe pravdni stranki trčili tako, da je vsaka vozila diagonalno na smer smučišča. Tožnica je na srečanje reagirala tako, da se je usedla na zadnjico, medtem ko se je prvi toženec umaknil smučarju na desni, zaradi česar ni mogel ustrezno odreagirati na tožnico. Sodišče se z dejanskimi okoliščinami tako ni ukvarjalo in je sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivo obrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodba se tudi ne opredeli do navedb, da se je prvi toženec umikal smučarju - otroku. Nobena od tožničinih prič ni znala povedati, kako je do nesreče prišlo. Sodišče se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do pravega temelja, saj iz sodbe ni razvidno ali gre za krivdno ali objektivno odgovornost. Sodišče bi moralo upoštevati, da sta se obe pravdni stranki zavestno podali v nevarno aktivnost in s tem tudi pristali na morebitne poškodbe. Sodišče se ni opredelilo do nevarnosti, ki jo kot neizkušena smučarka predstavlja tožnica za vse udeležence na smučišču. Tožnica se je z nepravilno reakcijo izpostavila v nevarne športe na enak način kot se izpostavimo nepravilno ustavljenemu vozilu na magistralni cesti. Tožnici je bila prisojena previsoka odškodnina, saj je bila v bolniškem staležu le 11 dni in zatrjevane bolečine so pretirane, kozmetični defekt ob očesu je relativno majhnega pomena.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi njenemu zahtevku, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica navaja, da se ne more strinjati s sodbo, da drugo tožena stranka ni odškodninsko odgovorna, saj je podana tako krivdna kot objektivna odgovornost drugo tožene stranke. Redarji, ki so bili na smučišču, bi morali preprečiti divjanje prvega toženca in ga napotiti na zahtevnejše smučišče. Na smučišču je bil en redar manj, kot bi moral biti, saj trije redarji niso mogli opravljati dela štirih. Glede na gnečo bi moralo biti na smučišču več redarjev, ki bi ustrezno skrbeli za varnost in opozarjati divjake smučarje na njihovo vožnjo. Ker je šlo za lažje smučišče, ki je namenjeno določenim ciljnim skupinam, bi veljalo za ogrožene, gre za opravljanje nevarne dejavnosti, saj je bilo smučišče namenjeno bolj otrokom in začetnikom in gre za objektivno odgovornost. Tudi prisojena odškodnina je prisojena v prenizkem znesku v vseh postavkah ter v nadaljevanju pritožbe tožnica obširno opisuje kakšne težave in neprijetnosti je trpela med zdravljenjem. Sodišču prve stopnje očita, da pri odmeri odškodnine, ni upoštevalo udarnin in obtolčenin, ki jih je trpela tožnica. Odškodnina za strah v znesku 200.000,00 SIT je občutno prenizka in gre tožnici zahtevanih 500.000,00 SIT. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin in skaženosti v znesku 350.000,00 SIT je prenizka. Sodišče ne bi smelo opreti odločitve zgolj na izvedeniško mnenje in bi moralo upoštevati tudi njene navedbe. Sodišče ni upoštevalo, da se pojavlja občasno trzanje mišic in sodišče ni zaslišalo izvedenca in bi moralo sodišče tožnici prisoditi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče tudi ni navedlo zakaj je zavrnilo njen predlog za dopolnitev izvedeniškega mnenja. Tudi stroški so odmerjeni nepravilno, saj je tožnica v celoti uspela po temelju, prisojena odškodnina pa je prenizka.

Tožnica je odgovorila na pritožbo prvo toženca in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne njegovo pritožbo in v obsodilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pravno podlago za odškodninsko odgovornost, ko je šlo za poškodbo v trku tožnice kot smučarke in prvo toženca kot snovborderja na urejenem smučišču drugo tožene stranke, predstavljajo kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, določbe člena 154 ZOR o krivdni odgovornosti. Smučanje je šport, za katerega je značilno gibanje po različno strmih pobočjih po različni in lahko tudi spremenljivi podlagi in z različnimi in velikimi hitrostmi. Zaradi take narave je smučanje povezano z določenim tveganjem za smučarja samega in druge in morajo smučarji in obratovalec spoštovati določbe Zakona o varnosti na javnih smučiščih (Ur. list RS, 16/77) in pravila mednarodne smučarske zveze. Upravljavec smučišča je lahko odškodninsko odgovoren, če pride do škode zaradi kršitve njemu naloženih obveznosti. Ne more pa odgovarjati za škodo, ki jo s kršitvijo pravil varnosti na smučiščih povzročijo sebi ali drugim smučarji, kadar gre za kršitve, ki jih ne more preprečiti. Upravljavec smučišča ne more odgovarjati za vsak posamični izpad na smučišču. Po povedanem je brez pravne podlage trditev tožnice v pritožbi, da drugo tožena stranka objektivno odgovarja tožnici za nastalo škodo kot pravilno pojasnjuje tožnici že sodišče prve stopnje in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje. Tožnica ni z ničemer dokazala protipravnega ravnanja oziroma opustitve drugotožene stranke. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ima podlago v izvedenih dokazih, tožnica ni dokazala, da je prišlo do nesreče zaradi velikega divjanja, predrznosti in nekontroliranega izpada smučarjev (nediscipline in norenja), prav tako je imela drugotožena stranka ob ugotovitvi sodišča prve stopnje zagotovljeno ustrezno varnostno službo na smučišču in število redarjev tako, da drugo tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni odškodninsko odgovorna tožnici. Z nasprotnimi pritožbenimi in pavšalnimi trditvami v pritožbi, da redarji drugo tožene stranke niso opravljali redarske službe, tožnica izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na oceni izvedenih dokazov in v katere pritožbeno sodišče ne dvomi in nima pomislekov. Glede na navedeno, je pritožba tožnice ko zatrjuje odškodninsko odgovornost tudi drugo tožene stranke, neutemeljena. Ob tem, ko je prvo toženec odgovoril na tožbo po poteku 30 dni od prejema tožbe (prvo toženec prejel tožbo 11.1.2003, odgovor na tožbo vložen 27.2.2004), sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati njegovih trditev in dokazov (četrti odstavek člena 286 ZPP), saj jih je toženec podal prepozno, tako da ostanejo neprerekane trditve o načinu nastanka škodnega dogodka in poškodb tožnice. V izvedenih dokazih, ki jih je tudi ocenilo, je imelo dovolj podlage, da je ugotovilo, da je prvo toženec s snovbordom nepričakovano in nenadno direktno zadel tožnico in s tako vožnjo kršil določbo člena 21 Zakona o varnosti na javnih smučiščih, saj ni izbral vožnje tako, da ne bi ogrozil drugih smučarjev oziroma pri vožnji mimo pustil ostalim smučarjem dovolj prostora za manevriranje in je v posledici tega trčil v tožnico. Ob tem, ko toženec ni pravočasno odgovoril na tožbo, neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sicer pa z nasprotnimi trditvami v pritožbi prvo toženec izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in jo sprejema v celoti. Okoliščina, ali je prvotoženec trčil v tožnico direktno ali diagonalno in ali se je umikal tretjemu, prvo toženca ne razbremeni odškodninske odgovornosti. Odgovornost prvo toženca je obrazložena in ne gre za bistveno kršitev določb postopka iz točke 14 drugega odstavka člena 339 ZPP, kot pavšalno zatrjuje prvo toženec v pritožbi. Neutemeljene in neresne so trditve v pritožbi, da sta se obe stranki zavestno podali v nevarno aktivnost in molče pristali na morebitne poškodbe, ki so jim nastale, saj tudi v takem primeru pridejo v poštev pravila o krivdni odgovornosti. Z ostalimi trditvami v pritožbi, da je do nesreče prišlo zaradi neizkušenosti tožnice in neprimernemu smučanju tožnice, prvi toženec v pritožbi zatrjuje nova dejstva, kar v pritožbenem postopku ni dopustno.

Za pretrpljene telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strah in skaženost, sodišče prisodi nepremoženjsko škodo, če spozna, da okoliščine primera zlasti pa stopnja bolečin in strahu in njihovo trajanje, to opravičujejo (člen 200 ZOR). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela razpočno rano na zunanjem delu očesa ter udarnine oziroma modrice ter trajanju bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ter strahu, ki ga je utrpela in skaženosti, ki jo ugotavlja sodišče prve stopnje in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na sodbo sodišča prve stopnje, je prisojena odškodnina iz vseh teh postavk prisojena v primernem znesku v skladu s kriteriji iz člena 200 ZOR tako, da sta neutemeljeni tako pritožba tožnice, ki zahteva višjo odškodnino kot pritožba prvo toženca, ki trdi, da je prisojena odškodnina previsoka. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica nima trajnih posledic in da zatrjevano trzanje okoli očesa ni posledica škodnega dogodka, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Neutemeljena je trditev tožnice v pritožbi, da sodišče ni obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga tožnice za dopolnitev izvedeniškega mnenja. Tožnica se res ni strinjala z izvedeniškim mnenjem, pri tem pa ni navedla, v čem je mnenje nepopolno in kako naj sodišče dopolni dokazni postopek in o čem naj zasliši izvedenca. Zgolj nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem za katerega sodišče ugotavlja, da je strokovno in popolno, pa ni razlog za postavitev drugega izvedenca oziroma za njegovo zaslišanje.

Tudi stroški postopka so odmerjeni v skladu z uspehom.

Glede na navedeno je bilo obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009