VSL sodba in sklep I Cp 426/2007

Jedro

Dejstvo, da ima stranska intervenientka s toženci vsebinsko enako oziroma podobno pravno razmerje, kot je to, ki je predmet te pravdne zadeve in se nanaša izključno na pravdni stranki, stranski intervenientki ne daje potrebnega pravnega interesa za udeležbo v tej pravdi, saj odločitev v tej pravdi na razmerje med njo in toženo stranko učinkuje le toliko, kolikor vsaka odločitev sodišča učinkuje na enaka oziroma v bistvenem podobna pravna razmerja, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno (pomen sodne prakse).

Tožencem je bilo zemljišče nacionalizirano, vendar jim je na odvzetem zemljišču po takrat veljavnem zakonu ostala posest in pravica uporabe, dokler ta ni bila odvzeta z odločbo ljudskega odbora, s katero je pravico uporabe dobila (konkretno) stanovanjska zadruga, v soglasju z njo pa sta tožnika na tem zemljišču zgradila stanovanjsko hišo. Ker so bili ob uveljavitvi ZLNDL toženci še vedno vpisani v zemljiško knjigo kot imetniki pravice uporabe, so po samem zakonu postali lastniki te iste nepremičnine, ki jim je bila nacionalizirana. Tožnika sta v postopku uspela dokazati, da stanje v zemljiški knjigi ob uveljavitvi ZLNDL ni ustrezalo dejanskemu stanju, saj sta bila onadva imetnika pravice uporabe, zato sta uspela z izbrisno tožbo.

 

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo in sklep z dne 4. 5. 2006 se delno ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka (glede odločitve o stranski intervenciji) spremeni tako, da se stranska intervencija ne dovoli, v drugem odstavku 4. točke izreka (glede odločitve o stroških stranske intervenientke) pa razveljavi in stroškovni zahtevek stranske intervenientke zavrne.

2. V preostalem se pritožba tožene stranke zoper sodbo in sklep z dne 4. 5. 2006 zavrne in odločitev sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (tj. v 2. in 3. točki ter v prvem odstavku 4. točke izreka) potrdi.

3. Pritožba stranske intervenientke zoper sklep z dne 24. 10. 2006 se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4. Toženci so dolžniki tožnikoma povrniti 701,5 EUR stroškov pritožbenega postopka.

5. Toženci in stranska intervenientka sami krijejo vsak svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 4. 5. 2006 dovolilo stransko intervencijo (1. točka izreka), tožbenemu zahtevku tožnikov ugodilo, tako da je ugotovilo, da sta tožnika solastnika nepremičnine, parc. št. X ter so toženci to dolžni priznati in izstaviti zemljiškoknjižno listino, s katero se bosta kot solastnika lahko vknjižila v zemljiški knjigi, sicer bo listino nadomestila ta sodba (2. točka izreka), zavrnilo pa tožbeni zahtevek (po nasprotni tožbi) tožencev, s katerim so ti od tožnikov zahtevali plačilo 11.952.000,00 SIT z obrestmi in stroški postopka (3. točka izreka). Obenem je sodišče prve stopnje tožencem naložilo, da tožnikoma povrnejo 583.266,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 4. točke izreka), stranski intervenientki pa 420.750,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 4. točke izreka).

S sklepom z dne z 24. 10. 2006 je sodišče prve stopnje stranski intervenientki naložilo plačilo sodne takse za odgovor na pritožbo in stroškov opomina v skupnem znesku 84.260,00 SIT (sedaj 351,61 EUR).

Zoper sodbo in sklep z dne 4. 5. 2006 so pritožbo po svoji skupni pooblaščenki pravočasno vložili toženci, ki navajajo, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je dovolilo stransko intervencijo, saj M. K. ni izkazala pravnega interesa za sodelovanje v tem postopku. V nadaljevanju navajajo vsebino 199. člena ZPP, povzemajo stališča pravnih teoretikov o (ne)dopustnosti stranske intervencije ter navajajo, da izid tega spora prav v ničemer ne vpliva na pravni položaj intervenientke. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zahtevku po tožbi izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov in navajajo, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, saj sodišče svojo odločitev enkrat utemeljuje na podlagi zakona drugič pa na pravno-poslovni podlagi. Nadalje navajajo, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, tj. O stanju zemljiške knjige kot javne evidence pravic na nepremičninah. Sodišče se je ukvarjalo le z dejansko posestjo, kar pa ni razlog za pridobitev lastninske pravice po 2. členu ZLNDL, drugih okoliščin pa sploh ni raziskovalo in se do izvedenih dokazov niti ni opredelilo, zato je podana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju grajajo popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in navajajo, da sodišče številnih listin v spisu ni presodilo, tožena stranka (pritožniki verjetno mislijo "tožeča stranka") pa ni poskrbela za vknjižbo svoje pravice skoraj petdeset let, čeprav priznava, da se je tega zavedala že v času obstoja Stanovanjske zadruge P. Sodišče je zmotno presodilo odločbo z dne 3. 11. 1959, saj z njo tožencem ni bila odvzeta posest niti tožnikom ni bila dodeljena pravica uporabe, pač pa se je zgolj dovolila gradnja na spornem zemljišču in še to Stanovanjski zadrugi P., ne pa tožnikom. Tožencem pravica uporabe ni bila nikdar odvzeta s pravnomočno odločbo niti jim ni bila plačana odškodnina. Toženci oziroma njihovi pravni predniki so bili torej ves čas vknjiženi v zemljiško knjigo. Glede zmotne uporabe materialnega prava pa toženci navajajo, da je za odločitev v tej zadevi bistveno vprašanje, ali sta tožnika pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini ali ne. Tu si prvostopenjsko sodišče ni na jasnem, saj enkrat govori o ugotovitvi lastninske pravice na podlagi ZLNDL, drugič pa o izstavitvi zemljiškoknjižne listine iz naslova obligacijske zaveze. Tožbeni zahtevek je s tega vidika nejasen, saj vsebuje tako ugotovitveni kot dajatveni zahtevek, kar ne gre skupaj. Tožnika sta svojo materialnopravno podlago pojasnila šele v odgovoru na nasprotno tožbo, vendar nista mogla pridobiti pravice uporabe in s tem gradnje na zemljišču tožencev brez pravnomočne odločbe o odvzemu pravice uporabe tožencem. Prav tako pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini ni bilo mogoče prenesti. Sploh pa na družbeni lastnini ni bilo možno pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali gradnjo na takem zemljišču. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na 2. člen ZLNDL, ki sploh ne more biti podlaga za pridobitev lastninske pravice tožnikov, sodišče pa je zmotno zaključilo, da je dejanska posest podlaga za vknjižbo, saj posesti in pravice uporabe ni mogoče izenačevati. Sodišče zmotno meni, da je vpis tožencev pomoten, ker naj ne bi bili materialnopravno upravičeni do vknjižbe lastninske pravice. Če bi to držalo, bi se morala tožnika poslužiti izbrisne tožbe po predpisih o zemljiškoknjižnem postopku, takega zahtevka pa tožnika nista postavila. Nerazumljivo je stališče sodišča, da so izpolnjeni pogoji za pravno-poslovno pridobitev lastninske pravice, ob tem pa zavrne ugovor tožencev glede zastaranja, češ da tožbeni zahtevek tožnikov ni podvržen zastaranju. Tak zaključek je materialnopravno zmoten, saj je obligacijski zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine podvržen desetletnemu zastaralnemu roku. V zvezi z odločitvijo po nasprotni tožbi pa toženci navaja, da je sodišče njihov tožbeni zahtevek nepravilno zavrnilo zato, ker je pri odločitvi o tožbenem zahtevku tožnikov nepravilno uporabilo materialno pravo. Glede na vse navedeno je jasno, tako navajajo toženci, da je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, v primeru, da je dejansko stanje ugotovljeno popolno, pa predlagajo spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tožnikov. V primeru razveljavitve predlagajo, da se zadeva dodeli novemu prvostopenjskemu sodniku. Zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Stranska intervenientka je na vročeno pritožbo tožencev odgovorila, in sicer na tisti del pritožbenih navedb, s katerimi toženci grajajo pravilnost dopustitve njenega sodelovanja v postopku. Navaja, da je soseda tožnikov in živi v isti hiši, v drugem delu dvojčka, na istem naslovu, ki je bil tedaj zgrajen na isti parceli, danes pa vsaka polovica dvojčka stoji na drugi parceli. Ker izdana sodba pomeni precedenčni primer za lastnike hiš na tem območju, predlaga, pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrne in izpodbijano odločitev potrdi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožnika sta na vročeno pritožbo tožencev odgovorila, povzemata zanju nesporno ugotovljena dejstva ter navajata, da so pritožbene navedbe tožencev zavajajoče, saj so se toženci kot imetniki pravice uporabe v zemljiško knjigo vpisali na podlagi sklepa o dedovanju, kasneje pa ex lege kot lastniki. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi res morda nekoliko okorno pri uporabi izrazoslovja, vendar je ravnalo pravilno, ko ni sledilo vpisom v zemljiški knjigi, saj je ugotovilo, da je bila pravnim prednikom tožencev pravica uporabe odvzeta. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Zoper sklep o odmeri takse za odgovor na pritožbo in stroške opomina se je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožila stranska intervenientka, ki navaja, da ni stranka v postopku, zato ni dolžna plačati sodne takse za odgovor na pritožbo, ker to ne izhaja ne iz določb ZPP ne iz določb ZST. Sploh pa je glede na vrednost spornega predmeta (3.000.000,00 SIT) sodna taksa odmerjena previsoko. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba tožencev zoper sodbo in sklep z dne 4. 5. 2006 je delno utemeljena, pritožba stranske intervenientke zoper sklep z dne 26. 10. 2006 pa ni utemeljena.

Obrazložitev k 1. točki izreka te odločitve (o pritožbi tožene stranke zoper sklep o dovolitvi stranske intervencije (1. točka izreka izpodbijane odločitve) ter o stroških postopka, ki se nanašajo na stransko intervencijo (drugi odstavek 4. točke izreka izpodbijane odločitve)

Za izid civilne pravde so poleg pravdnih strank lahko zainteresirane tudi druge osebe, zato Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) omogoča t. i. stransko intervencijo, institut, ki tretji osebi omogoča, da se pridruži bodisi eni bodisi drugi pravni osebi. Seveda pa mora biti njegov interes za sodelovanje v tuji pravdi utemeljen s posledicami sodbe, katere vsebina lahko neposredno ali posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj. Intervenientov interes mora biti pravni, kar pomeni, da mora izhajati iz določenega razmerja med intervenientom in eno izmed strank, ekonomski ali celo emocionalni interes pa ne zadostuje (primerjaj Ude, L., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, založba Uradni list in GV založba, 2. knjiga, Ljubljana, 2006, str. 268). Pravni sistem torej daje tretji osebi možnost udeležbe takrat, ko je potrebno, da tretja oseba varuje svoje pravne interese.

V zadevi, kot je obravnavana, pa pravni interes M. K. po oceni pritožbenega sodišča ni podan. Dejstvo, da ima M. K. s toženci vsebinsko enako oziroma podobno pravno razmerje, kot je to, ki je predmet te pravdne zadeve in se nanaša izključno na pravdni stranki, M. K. ne daje potrebnega pravnega interesa za udeležbo v tej pravdi. Odločitev v tej pravdi na razmerje med M. K. in toženo stranko učinkuje le toliko, kolikor vsaka odločitev sodišča učinkuje na enaka oziroma v bistvenem podobna pravna razmerja, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno (pomen sodne prakse).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v delu, s katerim izpodbija sklep prvostopenjskega sodišča o dovolitvi stranske intervencije (1. točka izreka izpodbijane odločitve), ugodilo in sklep v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da se stranska intervencija M. K. ne dovoli.

Odločitev o stroških stranske intervenientke, ki so bili naloženi v plačilo toženi stranki (drugi odstavek 4. točke izreka izpodbijane odločitve), je posledica odločitve o tem, da se stranska intervencija ne dovoli in temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP. Kot je razvidno iz podatkov v spisu, toženi stranki z udeležbo stranske intervenientke niso nastali posebni (dodatni) stroški, zato o njih ni bilo potrebno odločati.

Obrazložitev k 2. točki izreka te odločitve (o pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katerim je bilo odločeno o tožbenem zahtevku po tožbi (2. točka izreka izpodbijane odločitve) in nasprotni tožbi (3. točka izreka izpodbijane odločitve) ter o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 4. točke izreka izpodbijane odločitve)

Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhajajo naslednja, glede na pritožbene navedbe tožencev zanje očitno nesporna dejstva:

- na nepremičnini, parc. št. X, stoji stanovanjska hiša (točneje polovica stanovanjskega dvojčka), ki sta jo iz lastnih sredstev zgradila tožnika (oziroma tožnica in njen tedanji mož, katerega pravna naslednika sta tožnika);

- na nepremičnini, parc. št. X so v zemljiški knjigi kot lastniki vknjiženi toženci.

Toženci (izraz "toženci" bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve zaradi boljše preglednosti uporabilo tudi takrat, ko bo imelo v mislih njihove pravne prednike, razen če bo izrecno želelo poudariti razliko) so se kot dotedanji imetniki pravice uporabe na navedeni nepremičnini na podlagi določbe 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. list RS, št. 44/1997, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZLNDL) vknjižili kot lastniki. ZLNDL namreč v 1. odstavku 2. člena določa, da nepremičnine (v družbeni lastnini) postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, vpis lastninske pravice pa se opravi po uradni dolžnosti (3. odstavek 2. člena). Tožnika (izraz "tožnika" bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve uporabilo tudi takrat, ko bo imelo v mislih tožnico in pravnega prednika tožnikov, razen če bo izrecno želelo poudariti razliko) v tožbi navajata, da je bila tožencem na sporni nepremičnini odvzeta najprej lastninska pravica, nato pa še pravica uporabe, slednjo pa sta (v skladu s takrat veljavno zakonodajo) pridobila onadva (vsak v deležu, ki ga zahtevata in ki je stvar njunega notranjega pravnega razmerja in ni predmet te pravde), zato bi morala na podlagi določb ZLNDL onadva ex lege in ex offo pridobiti lastninsko pravico.

Tako postavljen tožbeni zahtevek tožnikov je moč opredeliti kot izbrisno tožbo v smislu 1. odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. list, št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1; ki ga je glede na datum vložitve tožbe treba uporabiti za presojanje utemeljenosti tožbenega zahtevka, postavljenega z izbrisno tožbo). Domneva se, da so vpisi v zemljiški knjigi posledica obstoja pravic v obsegu, kot izhaja iz vsebine vpisov, a pravni sistem se zaveda možnosti napak, zato z institutom izbrisne tožbe omogoča, da prizadeta oseba odpravi neskladje med vsebino vpisov in stvarnim dejanskim stanjem. ZZK-1 v 1. odstavku 243. člena omogoča osebi, katere pravice so kršene zaradi vknjižbe določene pravice, ki je iz materialnopravnega razloga neveljavna, da vloži tožbo, s katero zahteva, da se ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Tožba, s katero tožnika zahtevata ugotovitev, da sta lastnika sporne nepremičnine onadva, in izstavitev zemljiškoknjižne listine, je po vsebini izbrisna tožba (ta ni časovno omejena), saj ustreza navedeni določbi 1. odstavka 243. člena ZZK-1, taka tožba pa se vselej uveljavlja v pravdnem postopku (in ne v zemljiškoknjižnem, kot v pritožbi zmotno menijo toženci). Ključnega pomena za to pravdo je torej ugotovitev, ali je vknjižba tožencev (na podlagi 2. člena ZLNDL) kot lastnikov na sporni nepremičnini neveljavna iz materialnopravnega razloga ali ne.

Nepremičnina, ki je predmet te pravde, je bila nacionalizirana na podlagi določb Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. list RS, št. 52/1958, v nadaljevanju ZNNZGZ), ki je pričel veljati 26. 12. 1958. V skladu z določbo 1. odstavka 34. člena ZNNZGZ (3. oddelek 2. poglavja - Gradbena zemljišča) so se namreč podržavila vsa zazidana in nezazidana zemljišča, ki ležijo v ožjih okoliših mest in naselij mestnega značaja. Nobenega dvoma ni, da so toženci na ta način izgubili lastninsko pravico, saj je v 2. odstavku 1. člena ZNNZGZ določeno, da se gradbena zemljišča nacionalizirajo in postanejo družbena lastnina. Pač pa je posebna ureditev za ta gradbena zemljišča (med ta je nesporno sodilo tudi zemljišče, ki je danes predmet tega postopka) veljala glede njihove uporabe, saj je ZNNZGZ v 1. odstavku 38. člena določal, da nacionalizirano gradbeno zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler se ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela, v 1. odstavku 39. člena pa, da ima prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča pravico brezplačno uživati to zemljišče s trajnimi nasadi na njem vse dotlej, dokler je v njegovi posesti. Toženci so v postopku pred sodiščem prve stopnje trdili (in to ponavljajo tudi v pritožbi), da jim posest in pravica brezplačnega uživanja ni bila nikdar odvzeta. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z njihovimi trditvami ugotovilo, po tem, ko je presodilo listino (odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana - Vič, v prilogah pod A3, v nadaljevanju odločba), da je bila izdana odločba v smislu 1. odstavka 38. člena ZNNZGZ. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da gre za odločbo, s katero je bila tožencem formalno odvzeta posest in s tem posledično tudi pravica uživanja (uporabe), v celoti pa pritrjuje tudi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča (čeprav za uporabo 38. in 39. člena ZNNZGZ to niti ni pravno relevantno), da toženci dejanske posesti na tej nepremičnini odtlej niso več imeli. Ob tem velja poudariti, da vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo v tedanjem času ni imel take pravne (tj. konstitutivne) veljave, kot ga ima danes vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, zato ne drži, da je bil imetnik pravice uporabe vselej tisti, ki je bil kot tak vpisan v zemljiško knjigo, saj je bil vpis upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini le deklaratornega značaja (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 7. 2005, opr. št. II Ips 220/2004). Navedeno pomeni, da je ugotavljanje, kdo je bil imetnik pravice uporabe, dejansko vprašanje, ki stranki (konkretno tožnikoma) omogoča, da dokazuje, da je bil imetnik pravice uporabe nekdo drug, ne tisti, ki je bil vpisan v zemljiško knjigo. Z navedeno odločbo je bila pravica uporabe torej prenesena (dodeljena) Stanovanjski zadrugi P., v dogovoru s katero sta tožnika na sporni nepremičnin zgradila svojo polovico stanovanjskega dvojčka. V času obstoja družbene lastnine lastninske pravice (na originaren način) z gradnjo na družbeni lastnini, kot sicer pravilno navajajo toženci, res ni bilo mogoče pridobiti (čeprav sodna praksa poudarja, da varstva lastninske pravice ni mogoče odreči zgolj zato, ker gre za kolizijo z družbeno lastnino kot prej privilegirano obliko lastnine - sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 12. 12. 1996, opr. št. II Ips 105/95), vendar v obravnavani zadevi sploh ne gre za tako pravno situacijo. Stanovanjski zadrugi P. so bila kot investitorju izročena v posest določena zemljišča, med njimi tudi sporno (kaj je to pomenilo za dotedanje posestnike in imetnike pravice brezplačnega uživanja, je bilo pojasnjeno že zgoraj), in sicer z namenom, zaradi katerega je bil tudi sprejet ZNNZGZ, tj. da se na teh zemljiščih zgradijo stanovanjski objekti (konkretno stanovanjski dvojčki). Tožnika sta v soglasju in v dogovoru s Stanovanjsko zadrugo P. na spornem zemljišču sezidala stanovanjsko hišo, kar po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da jima je bila obenem prenesena tudi pravica uporabe te nepremičnine. Zmotno je materialnopravno tolmačenje 6. člena ZNNZGZ, kot ga izvajajo toženci, ko trdijo, da iz določbe "nenacionalizirana zemljišča so v prostem prometu in se lahko dedujejo" a contrario izhaja, da promet z nepremičninami v družbeni lastnini ni bil dopusten. Določbo 6. člena ZNNZGZ je treba namreč razlagati v duhu celotnega zakona, zato je edina mogoča razlaga ta (in je tudi logična), da je na zemljiščih, ki niso bila nacionalizirana po tem zakonu, lastninska pravica lastnikom ostala, zato je logično, da so ostala v pravnem prometu in so lahko predmet dedovanja. Glede zemljišč, ki pa so bila nacionalizirana in na katerih je odtlej obstojala pravica uporabe, pa je res obstojala določena prepoved prometa, a ta ni bila absolutna, saj je bil promet le omejen, ne pa prepovedan (tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu z dne 9. 9. 1998, opr. št. II Ips 374/97). Omejitev prostega prometa z nepremičninami v družbeni lastnini je treba razlagati v smislu, če in v čem bi utegnili biti prizadeti družbeni interesi, torej, ali je prenosnik (dotedanji imetnik pravice uporabe) na novega imetnika prenesel le tak obseg pravic, kot jih je imel sam in ne več. Ker je Stanovanjska zadruga P. tožnikoma prenesla le toliko pravic, kot jih je imela sama, prenos pa sledi duhu in namenu ZNNZGZ, interpretacija 6. člena ZNNZGZ, kot jo ponujajo toženci, ne zdrži pravne presoje.

Iz obrazloženega sledi, da je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta bila dejanska imetnika pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL tožnika, zato je bil vpis tožencev, opravljen po uradni dolžnosti, kot lastnikov v zemljiško knjigo, nepravilen, logična posledica pa je, da je sodišče tožbenemu zahtevku tožnikov ugodilo. Toženci so glede na določbo 244. člena pasivno legitimirani, saj so bili kot lastniki v zemljiško knjigo vknjiženi na podlagi vpisa, ki je neveljaven iz materialnopravnega razloga, kot je bilo obrazloženo zgoraj. Tretja toženka ter četrti in peti toženec so lastninsko pravico na sporni nepremičnini sicer kot dediči po prvotnem tožencu P. O. pridobili v trenutku njegove smrti, vendar vprašanje njihove dobre vere, ob dejstvu, da je njihov pravni prednik še vedno vknjižen kot (so)lastnik v zemljiški knjigi, ne more biti pravno odločilno, saj ne gre za situacijo iz 3. odstavka 244. člena ZZK-1, zato so prav tako pasivno legitimirani.

Tožbeni zahtevek tožencev, ki so ga uveljavljali z nasprotno tožbo, je vezan na materialnopravno podlago tožbenega zahtevka tožnikov po tožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da ZLNDL, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice tožnikov, ne predvideva plačila odškodnine, pritožbeno sodišče pa še dodaja: odškodnino za razlastitev je predvideval ZNNZGZ, a k plačilu le-te v nobenem primeru nista zavezana tožnika (pomanjkanje pasivne legitimacije po nasprotni tožbi), temveč država oziroma občina, kar smiselno izhaja iz določbe 49. člena ZNNZGZ. Iz navedb tožencev je razbrati, da so določeno odškodnino za to nepremičnino celo dobili, se pa ne strinjajo z njeno višino - za take primere pa slovenska zakonodaja predvideva druga ustrezna pravna sredstva, ne morejo pa toženci teh svojih pravic uveljavljati v tem postopku in pridobitve lastninske pravice tožnikov pogojevati s plačilom (zanje pravične) denarne odškodnine, ki ni posledica pogodbenega ali deliktnega razmerja (nič od tega se ni zatrjevalo) med tožniki in toženci.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano odločitev v 2. in 3. točki izreka ter posledično v drugem odstavku 4. točke izreka potrdilo.

Obrazložitev k 3. točki izreka te odločitve (o pritožbi stranske intervenientke zoper sklep o odmeri takse za odgovor na pritožbo)

Sodišče prve stopnje je pritožnici odmerilo sodno takso za odgovor na pritožbo, ki ga je vložila, in stroške opomina, ker sodne takse ni pravočasno plačala. Na podlagi 1. odstavka 3. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. list SRS, št. 1/90, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZST) mora s tem zakonom predpisane sodne takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka oziroma opravo posameznega dejanja. Pritožnica je odgovor na pritožbo vložila v lastnem imenu in ne kot stranska intervenientka tožnikov, zato je dolžna plačati sodno takso za odgovor na pritožbo.

Sodna taksa je tudi pravilno odmerjena, in sicer ta glede na vrednost spornega predmeta po tožbi znaša 15.000,00 SIT oziroma sedaj 62,59 EUR (2. odstavek tar. št. 1) glede na vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi pa 59.76 SIT oziroma sedaj 249,37 EUR (2. odstavek tar. št. 1), skupaj tedaj 74.760,00 SIT oziroma sedaj 311,96 EUR. Opominska taksa je v skladu z določbo 4. odstavka 26. člena ZST.

Obrazložitev k 4. in 5. točki izreka te odločitve (o stroških pritožbenega postopka)

Tožnika sta na pritožbo tožencev odgovorila in zahtevala povrnitev stroškov, do katerih sta upravičena na podlagi določb ZPP. Pritožbeno sodišče jima je za odgovor na pritožbo priznalo priglašene stroške, in sicer 1250 točk, kar ob vrednosti točke 0,46 EUR znaša 575,00 EUR, povečano za 20% DDV pa 690 EUR ter materialne stroške v višini 11,5 EUR, skupaj tedaj 701,5 EUR, kar so jima dolžni povrniti toženci.

Odločitev o pritožbenih stroških tožencev in stranske intervenientke temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in je posledica zavrnitve njunih pritožb.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 1447/2005
• sodba U 327/2005
• VSK sklep I Cp 718/2005