VSL sodba I Cp 7047/2006

Jedro

Veriga sama po sebi ni nevarna stvar, pač pa je nevarna stvar veriga, napeta med dve betonski koriti, ki vodi od osrednjega dela tržnice prek prostora za stojnice do parkirišč, in sicer v višini hoje, v temi (le ponoči), brez osvetlitve, brez opozorila in brez oznake, saj predstavlja povečano nevarnost za okolico.

 

Izrek

1. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. v 1. in 3.točki izreka) potrdi.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 364,78 EUR stroškov pritožbenega postopka, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 2.200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 13.08.2002 dalje (1. točka izreka), v preostalem pa je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo še, da tožniku povrne stroške pravdnega postopka v višini 509.281,00 SIT, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del (1. točka izreka) in odločitev o stroških (3. točka izreka) je pritožbo po svoji pooblaščenki pravočasno vložila tožena stranka, ki navaja, da vztraja pri tem, da verigo v konkretnem primeru ni mogoče šteti za nevarno stvar, saj iz nje ne izhaja nikakršna povečana nevarnost za okolico, temveč prestavlja le nevarnosti, ki so običajne oziroma tveganja, ki so v življenju običajna. Nadalje navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna v delu, v katerem utemeljuje pasivno legitimacijo tožene stranke, ki je samo upravitelj tržnice in ni niti lastnik niti imetnik. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožena stranka priznala, da je verigo napela, vendar se tožena stranka s takim zaključkom ne strinja, saj iz iste vloge izhaja, da toženi stranki niti ni jasno, za katero verigo sploh gre. Priznanje tožene stranke se nedvoumno nanaša na verigo, ki poteka za stavbo, sodišče pa sploh ni ugotavljalo, za katero verigo sploh gre. Tožena stranka ni imetnik nobenih verig, temveč le upravlja nepremičnine in parkirišče pred tržnico, zato ni pasivno legitimirana. Nadalje navaja, da je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k škodnemu dogodku, saj sam priznava, da je sporno pot poznal in da je vedel, da se tam nahaja veriga, zato je do nesreče prišlo zaradi nepazljivosti tožnika. Glede višine prisojene odškodnine pa tožena stranka navaja, da je ta za prestane telesne poškodbe in nevšečnosti med zdravljenjem pretirana, saj tožnik hudih bolečin ni trpel, celotno zdravljenje pa je potekalo ambulantno. V zvezi s prisojeno odškodnino za strah pa tožena stranka navaja, da primarni strah ni nastal oziroma je bil glede na trajanje zelo kratkotrajen, zato ni upošteven, pa tudi sicer je odškodnina za strah odmerjena previsoko. Glede odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa tožena stranka navaja, da se ne strinja s prvostopenjskim sodiščem, ko le-to utemeljuje sklep, s katerim je zavrnilo zaslišanje izvedenca medicinske stroke, ki ga je predlagala tožena stranka. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Ob tem pa tožena stranka še opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo dejstva, da se tožnik ni podvrgel naknadnim operacijam, ki bi v skladu z izvedenskim mnenjem zmanjšale objektivne in subjektivne tožnikove težave. Tožena stranka se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da nikogar ni mogoče prisiliti k operaciji, vendar pa ne more biti tožena stranka tista, ki nosi breme takšne odločitve, zato je odmerjena odškodnina previsoka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožnik je na vročeno pritožbo tožene stranke odgovoril zavrača vse pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene, pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR), ki ga je na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001) treba uporabiti v obravnavani zadevi, v 2. odstavku 154. člena določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (t.i. objektivna odgovornost). Za škodo, ki jo povzroči nevarna stvar, odgovarja njen imetnik za škodo, ki nastane z nevarno dejavnostjo, pa tisti, ki se z njo ukvarja (173. člen ZOR).

Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, izhaja, da se je tožnik poškodoval, ko je ponoči padel čez verigo, napeto med dvema betonskima koritoma. Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da ni objektivno odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, ker ne gre za nevarno stvar ne za nevarno dejavnost, ob tem pa ugovarjala še pasivno legitimacijo, in sicer, ker naj bi bila zgolj upravljavec (ne pa lastnik oziroma imetnik nepremičnine, kjer je prišlo do škodnega dogodka, in verige, in ker naj ne bi bilo jasno, na kateri od dveh verig, ki obstajata (tako trdi), se je tožnik dejansko poškodoval.

Veriga sama po sebi ni nevarna stvar. Pritrditi pa gre stališču sodišča prve stopnje, da je veriga, napeta med dve betonski koriti, ki vodi od osrednjega dela tržnice prek prostora za stojnice do parkirišč, in sicer v višini hoje, v temi (le ponoči), brez osvetlitve, brez opozorila in brez oznake, nevarna stvar v smislu 2. odstavka 154. člena ZOR, saj taka prestavlja povečano nevarnost za okolico. Skup vseh okoliščin drugačnega zaključka ne dopušča, saj v nočnem času napeta veriga, ki se nahaja na območju, ki je sicer namenjeno pešcem (prvostopenjsko sodišče je uporabilo besedo "past"), predstavlja povečano nevarnost za povzročitev prav take škode, kot jo je utrpel tožnik. Dotična veriga torej zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni povečano nevarnost za nastanek škode, zato predstavlja nevarno stvar.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložilo, da je pasivna legitimacija tožene stranke podana. Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožnik ni uspel dokazati, da se je poškodoval točno na verigi, ki jo je navedel v tožbi, vendar pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da ob ogledu na kraju samem (kjer sta bili prisotni obe pravdni stranki) ni bilo nikakršnega dvoma o tem, o kateri verigi govori tožnik, zato je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo njegovi izpovedbi, da se je poškodoval prav na tej verigi. Tožnik je torej uspel dokazati, na kateri verigi se je poškodoval, tožena stranka pa s svojimi (pavšalnimi) navedbami o obstoju dveh verig dvoma v tožnikovo izpovedbo ni mogla uspešno vzbuditi. Ker tožena stranka sama priznava, da je upravljavec nepremičnine, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, in tu tudi napenja verige z namenom, da bi preprečila parkiranje avtomobilov, je njen pasivna legitimacija tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno izkazana, pri čemer je ugotovitev ali je lastnica verige ali ne, pravno irelevantna. Za škodo, ki izvira za nevarno stvar, namreč namesto lastnika odgovarja tudi tisti, ki mu je stvar zaupana v uporabo ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati (1. odstavek 176. člena ZOR), iz ugotovljenega dejanskega stanja pa nedvomno izhaja, da se je tožena stranka obnašala kot uporabnik (oziroma kot se sama imenuje "upravljavec") stvari - verige.

ZOR tudi v primeru objektivne odgovornosti omogoča, da se odgovorna oseba (konkretno je to tožena stranka) razbremeni svoje odgovornosti, vendar mora dokazati (dokazno breme je v skladu z določbo 173. člena ZOR namreč na njej), da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR) - vendar mora biti dejanje oškodovanca (tj. toženca) neizogibno in nepričakovano, kriterij za presojo teh dveh elementov pa mora biti strog in objektiven (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča, II Ips 515/2003). Trditev, ki bi jo lahko razbremenile odgovornosti v celoti, tožena stranka niti ni podala, saj ni pojasnila, zakaj naj bi bilo tožnikovo ravnanje kakorkoli neizogibno in nepričakovano. ZOR pa omogoča tudi delno razbremenitev odgovornosti, saj v 3. odstavku 177. člena določa, da je imetnik nevarne stvari (tj. tožena stranka) delno prosta odgovornosti, če je oškodovanec (tj. tožnik) delno kriv za škodo. Tožena stranka je v zvezi s tem tožniku očitala, da ni bil dovolj previden pri hoji (še zlasti zato, ker je bila noč), da bi lahko izbral drugo pot ter da je bil pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe zapisalo (zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev o pomanjkanju razlogov glede tega), da tožena stranka ni dokazala, da bi moral tožnik uporabiti drugo pot, da je bil tožnik alkoholiziran oziroma karkoli drugega nepreviden. Tožena stranka je torej podala trditveno gradivo, ki omogoča presojanje tožnikovega soprispevka k nastali škodi, vendar svojih trditev ni dokazala, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za nastalo škodo odgovorna v celoti.

Pritožbene navedbe, ki grajajo višino prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, niso utemeljene. Vrsta poškodb, potek zdravljenja in nevšečnosti med njim, kar vse je prvostopenjsko sodišče povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tožena stranka pa temu v pritožbi ne nasprotuje, utemeljujejo znesek prisojene odškodnine. Zgolj zato, ker tožnik ni trpel hudih bolečin in se je zdravil zgolj ambulantno, namreč še ne pomeni, da tožnik, ob upoštevanju ostalih kriterijev, ni upravičen do povračila škode v prisojenem znesku.

Povedano velja tudi za prisojeno odškodnino za strah. ZOR ne deli strahu v različne kategorije, temveč gre za (enotno) obliko nepremoženjske škode, je pa posamezne kategorije oblikovala sodna praksa. "Primarni" strah tako prestavlja oškodovančev strah ob škodnem dogodku, medtem ko "sekundarni" strah nastopi kasneje in je strah zaradi posledic škodnega dogodka (npr. strah za izid zdravljenja), v vsakem primeru pa mora biti strah - ne glede na kategorijo - take intenzitete, da opravičuje prisoditev pravične denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno ceno sodišča prve stopnje glede strahu in ocenjuje, da je v obravnavanem primeru glede na vse okoliščine prisojena odškodnina primerna in v skladu z veljavno sodno prakso.

Glede odškodnine zaradi zmanjšana življenjskih aktivnosti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na naroku dne 11.9.2006 res predlagala zaslišanje izvedenca, in sicer glede vprašanja, ali bi lahko tožnik, če bi pristal na dodatno operacijo, lahko zmanjšal posledice poškodbe. Ob tem pa tožena stranka, ki na izvedensko mnenje ni imela pripomb, ni pomislila, zakaj ugovor deljene odgovornosti (dejstev, ki bi sodišču omogočala uporabo 192. člena ZOR) ni mogla podati pravočasno, to je najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (primerjaj 1. in 2. odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), zato sodišče prve stopnje dokaza glede teh dejstev tudi ni bilo dolžno izvesti. Dokazna ocena, ki jo je na podlagi izvedenskega mnenja in (dodatnega) zaslišanja tožnika izoblikovalo sodišče prve stopnje, je po oceni pritožbenega sodišča prepričljiva, ob tako ugotovljenih dejstvih, ki utemeljujejo tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti, pa je prisojena odškodnina primerna, pravična ter v skladu z veljavno sodno prakso.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih 1. in 3. točki izreka potrdilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in je posledica odločitve o pritožbi tožene stranke. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške. Tožnik pa je na njeno pritožbo vložil odgovor, zato je upravičen do povračila stroškov, ki so mu s tem nastali. Pritožbeno sodišče mu je priznalo 650 točk za odgovor na pritožbo, kar ob vrednosti točke 0,46 EUR znaša 299,00 EUR, povečano za 20% DDV pa 358,80 EUR ter materialne stroške v znesku 5,98 EUR, skupaj tedaj 364,78 EUR, kar mu je dolžna povrniti tožena stranka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 858/2004
• VSL sodba II Cp 449/2005
• VSK sodba I Cp 159/2004