<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 537/2007

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:I.CP.537.2007
Evidenčna številka:VSL52127
Datum odločbe:07.03.2007
Področje:civilno procesno pravo
Institut:spor majhne vrednosti - izvršba na podlagi verodostojne listine - dopolnitev vloge - prekluzivni rok

Jedro

V sporu majhne vrednosti mora stranka vsa dejstva in dokaze predlagati v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo. Specifičen postopek, ki se začne na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa terja ustrezno razlago: predlog upnika (kasneje tožeče stranke) šteje kot tožba, odgovor dolžnika (kasneje tožene stranke) pa kot odgovor na tožbo, obe stranki pa imata pa razveljavitvenem sklepu in odločitvi, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku, pravico, da vložita še eno pripravljalno vlogo, v kateri lahko navajata dejstva in dokaze. Tudi za te vloge pa velja prekluzivni rok osmih dni, toda tudi določba 452. člena ZPP, glede na posebne okoliščine tega postopka, terja ustrezno razlago: rok za vložitev pripravljalne vloge za tožečo stranko ne teče od vročitve odgovora na tožbo (tj. od vročitve ugovora), temveč od dne, ko sodišče stranki vroči poziv, naj vloži pripravljalno vlogo ter jo opozori na posebne procesne določbe, ki veljajo v postopku v sporih majhne vrednosti. Dejstva in dokazi, ki jih tožeča stranka navede po izteku tega osemdnevnega roka, se ne upoštevajo.

 

Izrek

1. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklep o izvršbi in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbo po svoji pooblaščenki pravočasno vložila tožeča stranka, ki navaja, da je prvostopenjsko sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo, češ da ni podala trditveno - dokazne podlage, ki bi utemeljevala, da je upravičena do obratovalnih stroškov, prav tako pa naj ne bi navedla, da so bili stroški plačani iz njenih sredstev. Po mnenju sodišča bi morala tožeča stranka navesti skupni znesek stroškov kot tudi merila le-teh. Nadalje navaja, kaj vse je v pripravljalni navedla, medtem ko je toženka v svoji pripravljalni vlogi zgolj pavšalno odgovorila, da upravnik ne more nastopati kot stranka, da tožeča stranka ni specificirala zahtevka ter da ni dokazano, da bi tožeča stranka plačala račune dobaviteljem. Kljub temu da toženka ni konkretizirala nobenega od ugovorov, ji je prvostopenjsko sodišče v celoti sledilo. Če tožena stranka vloži le pavšalni ugovor, ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Tožeča stranka je samo višino terjatev ter specifikacijo pojasnila tako, da se je sklicevala na obračune, toženka pa temu ni konkretno ugovarjala. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo v nasprotju z ZPP, prav tako pa kriterije za delitev stroškov določa že stanovanjski zakon, zato jih tožeča stranka ni bila dolžna še enkrat navajati. Tožeča stranka je svojo pripravljalno vlogo dopolnila s predložitvijo računov dobaviteljem in potrdili o vplačilih za sporne mesece, česar pa sodišče ni upoštevalo, ker je štelo, da gre za samostojno vlogo. Trditev, da tožeča stranka računov dobaviteljem ni plačala, je toženka postavila šele v prvi pripravljalni vlogi, zato je tožeča stranka nanjo odgovorila, pri tem pa za pripravo porabila 14 ur, režijska ura pa stane 7.000,00. Navaja še, da rok za vložitev vloge v sporih majhne vrednosti ni prekluzivne narave ter da glede na to, da gre za spor majhne vrednosti ni smotrno, da bi morala tožeča stranka dokazovati vse tisto, čemur tožena stranka ugovarja zgolj pavšalno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, za katerega Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) predpisuje postopek, ki ima svoje značilnosti tudi pri instančnem sojenju. Sodba, izdana v takem postopku, se namreč lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena), o čemer je bila pritožnica pravilno poučena v pravnem pouku izpodbijane sodbe.

Izvršba na podlagi verodostojne listine je poseben izvršilni postopek, ki upniku (pod določenimi pogoji) olajšuje izterjavo obveznosti. Vendar, če dolžnik sklepu o izvršbi, ki je izdan na podlagi verodostojne listine, obrazloženo ugovarja, izvršilno sodišče sklep o izvršbi v delu, s katerim je izvršba dovoljena, razveljavi in odloči, da se bo o zahtevku in stroških odločilo v pravdnem postopku (primerjaj 2. odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. list RS, št. 3/2007 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZIZ), kot se je to zgodilo tudi v obravnavani zadevi. Ko torej dolžnik (sedaj toženka) obrazloženo ugovarja na podlagi verodostojne listine izdanemu sklepu o izvršbi, se postopek nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari, tj. s presojo utemeljenosti pravovarstvenega zahtevka. Da bi lahko sodišče o tem presojalo, pa mora tožeča stranka v nadaljevanju postopka v skladu z razpravnim načelom sodišču najprej predložiti ustrezno procesno gradivo oziroma podlago za obravnavanje, kar pomeni, da navede dejstva in predlaga dokaze, ki utemeljujejo njen zahtevek (primerjaj 212. člen ZPP).

Postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (1. odstavek 450. člena ZPP), stranka pa mora vsa dejstva in dokaze navesti v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP), nato pa lahko vsaka stranka v roku 8 dni vloži še po eno pripravljalno vlogo; tožeča stranka od prejema odgovora na tožbo, tožena pa od dne vročitve pripravljalne vloge tožeče stranke (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranke ne navedejo v zgoraj omenjenih vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Specifičen postopek, ki se začne na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa terja ustrezno razlago: predlog upnika (kasneje tožeče stranke) šteje kot tožba (primerjaj zadnji stavek 2. odstavka 62. člena ZIZ), odgovor dolžnika (kasneje tožene stranke) pa kot odgovor na tožbo, obe stranki pa imata po razveljavitvenem sklepu in odločitvi, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku (glede na zgoraj navedene določbe ZPP), pravico, da vložita še eno pripravljalno vlogo, v kateri lahko navajata dejstva in dokaze.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka po razveljavitvi sklepa o izvršbi in odločitvi, da se bo zadeva obravnavala v pravdnem postopku (tožeča stranka v pritožbi sicer navaja, da je bila vloga vložena, vendar iz dohodnega žiga izhaja, da je bila vloga neposredno na sodišče oddana, pri čemer ne more biti sporno, glede na vsebino, ki jo tožeča stranka povzema v pritožbi, da gre za to, isto vlogo). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki vročilo poziv v sporu majhne vrednosti (list. št. 38 in vročilnica, pripeta k tej list. št.), kjer jo je opozorilo na določbe ZPP, tudi na določbo 453. člena ZPP, po kateri se ne upoštevajo dejstva in dokazi, vloženi po izteku osemdnevnega roka, ki prične teči od vročitve odgovora na tožbo oziroma, glede na specifične razmere, ker gre za postopek, ki se je pričel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, od dne vročitve poziva sodišča. Tožeča stranka v pritožbi nima prav, ko navaja, da osemdnevni rok ni prekluzivne narave, saj iz 453. člena v zvezi s 452. členom ZPP jasno izhaja, da se dejstva in dokazi, navedeni po izteku tega roka, ne upoštevajo. V obravnavani zadevi to pomeni, da se (na strani tožeče stranke) lahko upoštevajo le tista dejstva in dokazi, ki jih je tožeča stranka navedla. Tožeča stranka pa je pripravljalno vlogo vložila prepozno. Pri tem ne igra nikakršne vloge dejstvo, da je tožeča stranka, kot navaja, vložila "dopolnitev pripravljalne vloge", saj v sodni praksi velja nesporno stališče, da mora biti tudi dopolnitev vloge vložena v roku, določenem za vložitev te vloge, sicer se ne upošteva. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje torej ravnalo pravilno ter navedb in dokazov, na katere se je tožeča stranka sklicevala v vlogi, pri odločanju ni upoštevalo.

Trditveno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice (Juhart, dr. J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 1974, str. 271). Pogoj, da tožeča stranka v postopku z zahtevkom uspe, je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže (zahteva dokazanosti) (glej Zobec, J., v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 349). Tako za navajanje dejstev kot za predlaganje dokazov velja "čisto" razpravno načelo, kar pomeni, da je zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva povsem in samo v rokah strank, sodišče pa kot podlago za svojo odločitev ne sme vzeti nobenega dejstva, ki ga stranka ni navedla (glej Triva, dr. S., Bejalec, dr. V., Dika, dr. M., Građansko parnično procesno pravo, Zagreb 1986, str. 142).

V predmetni zadevi je tožeča stranka vtoževala plačilo obratovalnih in upravljavskih stroškov v večstanovanjski hiši, v kateri je toženka lastnica stanovanja, in sicer za mesece julij, oktober in december 1994, pri čemer je v pripravljalni vlogi še pojasnila, da je iz obračunskih listov razvidno, kolikšen je strošek po posamezni postavki je za celoten objekt, koliko je bilo obračunano za posamezno stanovanje, kolikšna je kvadratura posameznega stanovanja ter da račune plača dobavitelju ter jih nato razdeli med posamezne stanovalce, pri čemer izrecno sama navaja, da bo račune o plačilih dobaviteljem predložila sodišču po potrebi. Ob ugovorih toženke (njena pripravljalna vloga je bila vložena pravočasno, tj. v osemdnevnem roku, šteto od dne, ko ji je bila vročena pripravljalna vloga tožeče stranke), da tožeča stranka ni pojasnila, kako je obračunala posamezne postavke (ključ delitve), kako je izračunala toženkino obveznost, ali so stroški sploh nastali v tem obdobju in bili plačani dobaviteljem, pa trditve in predloženi dokazi tožeče stranke ne zadoščajo za ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku. Da bi tožeča stranka lahko uspela s postavljenim tožbenim zahtevkom, bi morala pravočasno navesti vsa dejstva, na podlagi katerih od toženke zahteva plačilo posameznih postavk, ter zanje predlagati dokaze. Pri tem se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo tožeče stranke, da so toženkine navedbe zgolj pavšalne in bi jih morala toženka, da bi jih sodišče sploh lahko upoštevalo, podrobno konkretizirati, saj se toženka ne more uspešno braniti (tj. oporekati trditvam tožeče stranke) niti ni tega dolžna storiti, dokler tožeča stranka ne zadosti pravilom o dokaznem bremenu v skladu z zgoraj navedeno pravno teorijo in zakonskimi določbami.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in je posledica zavrnitve njene pritožbe.

 


Zveza:

ZIZ člen 62, 62/2, 62, 62/2. ZPP člen 451, 452, 452/1, 452/2, 452/3, 453, 456, 451, 452, 452/1, 452/2, 452/3, 453, 456.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zOTc4Nw==