VSL sklep III Cp 7093/2006

Jedro

Zakonske zamudne obresti od glavnice so začele teči v času, ko je še veljal ZOR, ki ni vseboval določbe, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, kot to določa 376. člen OZ. Prehodna določba 1060. člena OZ določa, da se ZOR še vedno uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ. V zvezi s to prehodno določbo pa je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-300/04 odločilo, da se razveljavi, kolikor se na njeni podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR, ki ne vsebuje pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se ugovoru dolžnika po izteku roka ugodi tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od glavnice od njene zapadlosti pa do 1.1.2002, ko je stopil v veljavo OZ, saj so do 1.1.2002 obresti že presegle glavnico, po tem datumu pa se tek zamudnih obresti in s tem dovoljena izvršba ustavi in temu ustrezno razveljavi sklep o izvršbi. Ker pa gre za nepremičninsko izvršbo, bo sodišče, v skladu z določbo 208. člena ZIZ, terjatev upnika obračunalo po stanju na dan razdelitvenega naroka in takrat ugotovilo dejansko višino terjatve in natekle zakonske zamudne obresti (ki še niso dosegle ali presegle glavnico na dan 1.1.2002).

 

Izrek

1. Pritožbi zoper sklep z dne 12. 10. 2006 se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru po izteku roka ugodi in se sklep z dne 10. 10. 2002 spremeni tako, da tečejo obresti od glavnice do 1. 1. 2002 in se za obdobje po 1. 1. 2002 v obrestnem delu sklep razveljavi in se izvršba v tem delu ustavi.

2. Pritožbi zoper sklep z dne 28. 9. 2006 se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru po izteku roka ugodi in se sklep o izvršbi z dne 9. 6. 2005 spremeni tako, da tečejo obresti od glavnice do 1. 1. 2002 in se za obdobje po 1. 1. 2002 v obrestnem delu sklep razveljavi in se v tem delu izvršba ustavi.

3. Pritožbi zoper sklep z dne 28. 9. 2006 se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru po izteku roka ugodi in se sklep o izvršbi z dne 13. 7. 2005 spremeni tako, da tečejo obresti od glavnice do 1. 1. 2002 in se za obdobje po 1. 1. 2002 v obrestnem delu sklep razveljavi in se v tem delu izvršba ustavi.

4. Pritožbi zoper sklep z dne 28. 9. 2006 se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru po izteku roka ugodi in se sklep o izvršbi z dne 9. 6. 2005 spremeni tako, da tečejo obresti od glavnice do 1. 1. 2002 in se za obdobje po 1. 1. 2002 v obrestnem delu sklep razveljavi in se v tem delu izvršba ustavi.

5. Pritožba zoper sklep z dne 8. 10. 2006 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

6. Pritožba zoper sklep o domiku z dne 17. 10. 2006 se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

7. Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanimi sklepi z dne 28. 9. 2006, z dne 28. 9. 2006 in z dne 28. 9. 2006 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnikov kot neutemeljen (neobrazložen).

Z izpodbijanim sklepom o domiku z dne 17. 10. 2006 je sodišče prve stopnje nepremičnine vložne številke XX k.o. S. L., kar po zemljiškoknjižnih podatkih predstavlja parcelno številko YY - stanovanjska stavba, v izmeri 90 m2 ter sadovnjak v izmeri 12/A 40 m2, dejansko pa gre za stanovanjsko hišo s funkcionalnim zemljiščem v naselju S. L., za ceno 10.600.000,00 SIT, domaknilo kupcu, A. M.

Z izpodbijanim sklepom z dne 18. 10. 2006 pa je sodišče prve stopnje predlog dolžnikov za odlog izvršbe zavrnilo.

Zoper sklepe, s katerimi je sodišče ugovor obeh dolžnikov zavrnilo kot neutemeljen (neobrazložen), sta se pravočasno pritožila dolžnika iz razloga napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navajata, da je sklep o izvršbi res že postal pravnomočen, vendar pa dolžnika vlagata pravno sredstvo "ugovor po izteku roka", v skladu z določbo 56. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 44/06, uradno prečiščeno besedila s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ). Dolžnika navajata, da je stališče sodišča, da je bilo o tem že pravnomočno odločeno in da se za to razmerje ustavna odločba z dne 2. 3. 2006 (v nadaljevanju ustavna odločba) ne uporablja, napačna. Izvršilni postopek se dejansko zaključi šele s pravnomočnim sklepom o ustavitvi postopka, ki pa ga sodišče v tej zadevi še ni izdalo. Ker gre za ustavno odločbo, ki se nanaša na samo terjatev oziroma na višino terjatve, je ugovor dolžnikov v tem postopku utemeljen in je zato obrazložitev sodišča nepravilna. Dolžnika glavnice še nista poravnala in dejansko ugovarjata višini dolga, ki ga je vsekakor potrebno ugotoviti. Dolžnika namreč iščeta možnosti za poplačilo upnika, vendar brez upoštevanja pravilnega teka zamudnih obresti s strani sodišča to ni mogoče, saj ni mogoče ugotoviti, kolikšna je dejansko višina dolga.

V pritožbi zoper sklep o domiku nepremičnine, ki ga dolžnika izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov, pa navajata, da je sodišče, dne 17. 10. 2006, opravilo tretji narok za prodajo nepremičnine, na katerem je nepremičnino vl. št. XX S. L. prodalo za kupnino 10.600.000,00 SIT. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, na podlagi česa se je sodišče odločilo za višino kupnine, kot izhaja iz sklepa. Dolžnika se namreč, s cenitvijo vrednosti 20.300.000,00 SIT, nista strinjala in sta sodišču predložila drugo cenitev ter hkrati zahtevala ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine, na podlagi 178. člena ZIZ. Sodišče ne more in ne sme ocenjevati vrednosti, saj za to ni usposobljeno. Vrednost nepremičnine ugotavlja le izvedenec - cenilec in ne samovoljno sodišče. Navajata še, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, da je izpeljalo javno dražbo, čeprav sta upnika pravočasno predlagala tako odlog izvršbe, kot izločitev sodnika. Dolžnika sta vložila tudi ugovor po izteku roka, ki ga je sodišče zavrnilo, v svojih vlogah pa sta večkrat navedla, da ni znana višina njune obveznosti, zato bi moralo sodišče izvršbo odložiti in razpisano dražbo preložiti.

V pritožbi zoper sklep, s katerim sodišče ni ugodilo njunemu predlogu za odlog izvršbe, ki jo vlagata dolžnika iz vseh pritožbenih razlogov, pa navajata, da sta na podlagi ustavne odločbe z dne 2. 3. 2006 na sodišču vložila ugovor po izteku roka, saj navedena ustavna odločba bistveno vpliva na višino terjatve. Sodišče je sicer ugovor zavrnilo, vendar sta dolžnika vložila pritožbo. Dolžnika sta pripravljena terjatev poravnati, ko bo znana njena višina, ki pa je sporna, zato sta predlagala odlog izvršbe. V primeru realizacije izvršbe jima bo nastala nepopravljiva škoda, ki bo vsekakor večja od škode, ki bi z odlogom nastala upniku. Kupec je, kot tretja oseba, vsekakor dobroverna in v primeru, če bi bilo ugovoru ugodeno, bi ostala nepremičnina, ki je bila nezakonito in pod ceno prodana, v lasti kupca. Dolžnika dejansko bivata v tej nepremičnini, z njeno prodajo pa izgubita streho nad glavo, kar vsekakor zadosti kriteriju nastanka velike škode.

Sodišče druge stopnje je izpodbijane sklepe preizkusilo v mejah uveljavljenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 36/04, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbe obeh dolžnikov zoper sklepe, s katerimi je prvostopno sodišče zavrnilo ugovor kot neutemeljen (neobrazložen) so utemeljene.

Pritožbi zoper sklep o domiku nepremičnine in zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe pa sta neutemeljeni.

O pritožbah zoper sklepe o zavrnitvi ugovora dolžnikov

Dolžnika se v pritožbi, v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti, kar sta uveljavljala že v ugovoru po izteku roka, utemeljeno sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 (Uradni list RS, št. 28/06), ki pa je prvostopno sodišče, pri odločanju o ugovoru po izteku roka, ni upoštevalo, zaradi česar je zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prvostopno sodišče se je sklicevalo na določbo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču, da se odločba ustavnega sodišče uporablja samo za razmerja, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno pred uveljavitvijo te odločbe, zato naj ne bi posegala v pravnomočne sodne oziroma izvršilne odločbe, ki so postale pravnomočne pred njeno uveljavitvijo, kot je to podano v konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšno stališče prvostopnega sodišča zmotno. V 44. členu Zakona o ustavnem sodišču je sicer določeno, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila upnikova terjatev že pravnomočno ugotovljena, vendar ne v delu, ki se nanaša na zneske plačila zakonskih zamudnih obresti. Kadar pa gre za bodoče terjatve iz pravnomočne sodne odločbe, tedaj znesek terjatve ni pravnomočno ugotovljen (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 49/2001), iz česar sledi, da je v konkretni zadevi, glede zakonskih zamudnih obresti, potrebno upoštevati citirano ustavno odločbo.

Z navedeno ustavno odločbo je ustavno sodišče, zaradi neskladja z drugim odstavkom 14. člena, razveljavilo prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS št. 83/01 in 32/04, v nadaljevanju OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002 (dan uveljavitve OZ - 1.062. člen OZ), uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR), ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, kot to določa 376. člen OZ. Navedeno pravilo 376. člena OZ se torej, na podlagi ustavne odločbe, uporablja tudi za obligacijska razmerja, nastala po uveljavitvi OZ, vendar pa le glede zamudnih obresti, ki tečejo po 1. 1. 2002. V 24. odstavku obrazložitve ustavne odločbe je ustavno sodišče tudi izrecno napisalo, da ni presojalo ureditve, po kateri je dolžnik dolžan plačati zamudne obresti, ki so se natekle do 1. 1. 2002, tudi če je njihova vsota že presegla glavnico.

Pritožbeno sodišče je opravilo izračun terjatve dolžnikov v vseh štirih izvršilnih zadevah in ugotovilo, da so obresti od glavnice (v vseh štirih primerih) presegle glavnico že na dan 1. 1. 2002, kar pomeni, da znaša dolžnikova obveznost znesek glavnice in zakonske zamudne obresti na dan 1. 1. 2002. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v izvršilni zadevi odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od glavnice 2.125.401,00 SIT od 30. 9. 1997 do 1. 1. 2002, ko je stopil v veljavo OZ, saj so do 1. 1. 2002 obresti že presegle glavnico. Pritožbeno sodišče je tako, s pomočjo programa za izračun zakonskih zamudnih obresti, ki je pri sodišču v uradni rabi, izračunalo višino zakonskih zamudnih obresti od glavnice 2.125.401,00 SIT od 30. 9. 1997 do 1. 1. 2002 in na podlagi tako opravljenega izračuna, ki je priloga tega sklepa, znaša vsota glavnice in obresti na dan 1. 1. 2002 5.511.270,63 SIT, kar je obveznost, ki je dolguje dolžnik. V izvršilni zadevi je pritožbeno sodišče, na podlagi opravljenega izračuna, ki je tudi priloga temu sklepu, izračunalo višino zakonskih zamudnih obresti od glavnice 66.069,00 SIT od 31. 3. 1995 do 1. 1. 2002, kar predstavlja 316.317,58 SIT in kar je obveznost, ki jo v tej zadevi dolguje dolžnik. V izvršilni zadevi je pritožbeno sodišče prav tako, na podlagi opravljenega izračuna, ki je priloga temu sklepu, izračunalo višino zakonskih zamudnih obresti od glavnice 204.000,00 SIT od 30. 4. 1998 do 1. 1. 2002, kar predstavlja dolžnikovo obveznost v tej zadevi v višini 457.759,92 SIT na dan 1. 1. 2002. V izvršilni zadevi pa, na podlagi opravljenega izračuna, ki je priloga temu sklepu, predstavlja dolžnikova obveznost glavnico 743.245,10 SIT z nateklimi obrestmi od 30. 6. 1998 do 1. 1. 2002 skupaj 1.601.724,59 SIT na dan 1. 1. 2002.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbam delno ugodilo in izpodbijane sklepe spremenilo tako, da se ugovoru po izteku roka ugodi tako, da tečejo obresti od glavnice le do 1. 1. 2002, po tem datumu pa se tek zamudnih obresti in s tem dovoljena izvršba ustavi in temu ustrezno (v izreku navedeni) sklepi razveljavijo.

Ker pa se, v skladu z določbo drugega odstavka 208. člena ZIZ, terjatve upnikov (pri nepremičninski izvršbi) obračunajo po stanju na dan razdelitvenega naroka, bo sodišče takrat upoštevalo dejansko višino terjatve upnikov v posameznih izvršilnih zadevah v skladu z veljavno valuto in po stanju obresti na dan 1. 1. 2002, v skladu z navedeno Ustavno odločbo in opravljenim izračunom celotne terjatve v teh zadevah.

O pritožbi zoper sklep o domiku nepremičnine:

Kot pravilno navaja že prvostopno sodišče je sodišče vrednost nepremičnine ugotovilo na podlagi cenitve sodnega cenilca po tržni ceni na dan cenitve, ki predstavlja 20.300.000,00 SIT. Po četrtem odstavku 178. člena ZIZ lahko sodišče, na predlog, ki mora biti vložen najpozneje osem dni pred prodajnim narokom, na prodajnem naroku, z odredbo, ponovno ugotovi vrednost nepremičnine, če stranka, s predložitvijo mnenja sodnega cenilca o tržni vrednostni nepremičnine, verjetno izkaže, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti do dneva prodaje precej spremenila. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi stranka (dolžnika) v zakonsko predvidenem roku osem dni pred prodajnim narokom sodišču predložila takšno mnenje sodnega cenilca o tržni vrednosti nepremičnine, da bi sodišče o tem predlogu lahko na naroku odločalo. Sodišče je na naroku sicer nekoliko zvišalo vrednost nepremičnine (kar je v korist dolžnikov), pri čemer se je oprlo na dopis izvedenca gradbene stroke, ki je v dopisu z dne 18. 10. 2004 pojasnil sodišču, da se vrednost nepremičnine spreminja v toliko, kot se povečuje vrednost eura napram tolarju. Ob upoštevanju tega dopisa cenilca in upoštevanju povečane vrednosti eura napram tolarju, je torej prvostopno sodišče, na zadnjem prodajnem naroku, odredilo novo vrednost nepremičnine v višini 21.200.000,00 SIT, kar pa ni v škodo dolžnikov, zato dolžnika za takšno pritožbo, s katero izpodbijata nekoliko zvišano vrednost nepremičnine niti nimata pravnega interesa. Prvostopno sodišče je, v skladu z določbo 189. člena ZIZ, opravilo dražbo in po opravljeni dražbi, v skladu s tretjim odstavkom tega člena ugotovilo, kateri ponudnik je ponudil najvišjo ceno ter razglasilo, da je temu ponudniku domaknjena nepremičnina. Sklep o domiku je torej izdan v skladu z navedenimi zakonskimi določbami, zato je takšen sklep pravilen in zakonit in je bilo potrebno pritožbo dolžnikov zoper sklep kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi zoper sklep o zavrniti predloga za odlog izvršbe:

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tudi predlog dolžnika za odlog izvršbe, saj dolžnika tudi v sedanjem predlogu ne navajata nobenih novih okoliščin, ki bi utemeljevale odlog izvršbe. Ugotavljanje višine terjatve na podlagi zgoraj navedene odločbe ustavnega sodišča ne predstavlja utemeljenega razloga za odlog izvršbe, saj lahko vpliva le na samo poplačilo upnikov, ko bo sodišče, v skladu z določbo drugega odstavka 208. člena ZIZ, terjatve upnikov obračunalo po stanju na dan razdelitvenega naroka. Pritožnika sta namreč že večkrat, iz razloga po drugem odstavku 71. člena ZIZ, predlagala odlog izvršbe, v vseh primerih pa je bil njun predlog pravnomočno zavrnjen. Tudi v nadaljevanju izvršilnega postopka ni prišlo do nobenih takšnih novih razlogov, ki bi utemeljevali odlog izvršbe po prvem oziroma drugem odstavku 71. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je tako z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, ko je tudi ponovni predlog dolžnikov za odlog izvršbe zavrnilo in se pritožbeno sodišče na razloge v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje, v izogib ponavljanju. Dolžnika sta v tem postopku predlagala tudi izločitev sodnika po 72. členu ZPP, iz izločitvenega razloga po 6. tč. 70. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ in menita, da je tudi to razlog, da bi moralo sodišče odložiti izvršbo in preklicati razpisano dražbo. Pritožbeno sodišče se tudi v tem delu strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, ki ni preklicalo naroka za prodajo in je zavrnilo predlog za odlog izvršbe, saj kljub takšni zahtevi po izločitvi sodnika, po izrecni določbi drugega odstavka 74. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, sodnik lahko opravlja nadaljna dejanja in le v primeru, če bi bil sodnik izločen (iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) dejanja, ki jih je opravil, odkar je stranka vložila zahtevo za njegovo izločitev iz tega izločitvenega razloga, nimajo pravnega učinka, kar pa v tem primeru ni izpolnjeno, saj je predsednik sodišča že odločil o zahtevi stranke za izločitev sodnika in jo zavrnil.

Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je bilo torej potrebno pritožbo dolžnikov zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Glede na to, da dolžnika s pritožbo zoper sklep o domiku in sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe nista uspela, morata v tem delu sama kriti svoje priglašene stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 366. ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 800/2007
• VSL sodba III Cp 954/2009
• VDSS Sodba Psp 213/2020