VSL sodba I Cp 5568/2005

Jedro

Tako po določbah ZTLR kot ODZ sta predpostavki pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem dobra vera in dvajsetletna posest. Po obeh predpisih se v priposestvovalno dobo všteva čas, ko so predniki sedanjega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni posestniki (drugi odstavek 30. člena ZTLR). Vendar to ne pomeni, da mora biti slednji posestnik dedič prejšnjega posestnika. Gre za posestno nasledstvo, ki ima lahko temelj bodisi v univerzalnem, bodisi v singularnem nasledstvu. Z drugimi besedami, v priposestvovalno dobo se všteje čas, ko so posestniki predniki sedanjega dobrovernega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni posestniki.

 

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi in se ta del sodbe glasi:

"Ugotovi se, da sta tožnika AA, O. ulica 46, P., Republika Hrvaška, in BB, O. ulica 44, P., Republika Hrvaška, vsak do 1/2 solastnika parc. št. 4/4, njiva v izmeri 1457 m2 in travnik v izmeri 440 m2 ter parc. št. 4/7, travnik v izmeri 980 m2, vpisanih v vl. št. 743, k.o. V. D., kjer je vknjižena lastninska pravica na ime tožencev CC, DD, EE in FF.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 190.209,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila."

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za priznanje lastninske pravice in za izstavitev zemljiškoknjižne listine) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 59.100,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta tožnika vsak do 1/2 solastnika parc. št. 4/4, njiva v izmeri 1457 m2 in travnik v izmeri 440 m2 ter parc. št. 4/7, travnik v izmeri 980 m2, vpisanih v vl. št. 743, k.o. V. D. kjer je vknjižena lastninska pravica na ime tožencev, kar so toženci dolžni priznati ter tožnikoma izstaviti listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice tožnikov, vsakega do 1/2, v roku 15 dni. Zavrnilo je zahtevo tožnikov za povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožnikoma naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencev v znesku 316.636,00 SIT, v roku 15 dni.

Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožujeta tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2) in predlagata takšno spremembo sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotujeta ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nista izkazala pravnega nasledstva. Navajata, da sta na glavni obravnavi dne 1.3.2005 predložila sklep o dedovanju Občinskega sodišča v Samoboru, opr. št. VII.O.179/03, iz katerega izhaja, da je drugi tožnik edini dedič pok. GG in da so bile predmet dedovanja po njem tudi nepremičnine v posestnem listu 416 k.o. V. D. oz. vl. št. 743 k.o. V. D. To pomeni, da je hrvaško zapuščinsko sodišče drugega tožnika štelo za izvenknjižnega lastnika spornih parcel. Drugi tožnik je bil ta, ki je vsa leta užival sporne nepremičnine, ne glede na to, da je kot formalni lastnik leta 1945 nastopal njegov oče GG. Tožnica ni nikoli izjavila, da je bil kupec nepremičnin njen ded M. M., pač pa oče M. M., rojen leta 1922, zaradi tega ji nasledstva po dedu M. M. ni bilo treba dokazovati. Iz izjave z dne 12.2.1945 izhaja, da sta GG, drugi tožnik in M. M., oče prve tožnice, torej brata, kupila polovico parc. št. 4 in 5 k.o. V. D., zaradi tega zahtevata solastništvo vsak do 1/2 parc. št. 4/4 in 4/7, ki je takšno identifikacijsko označbo dobila leta 1954. Ni pomembno formalno pravno nasledstvo, pač pa dejansko izvrševanje oblasti nad stvarjo in samo uživanje. Na to kaže določba drugega odstavka 30. člena ZTLR. V postopku ni bilo sporno, da so pravni predniki sedanjih posestnikov imeli sporne nepremičnine v posesti, tako da je treba čas prednikov prišteti času sedanjih posestnikov, to je tožnikov, in jima priznati kontinuiteto uživanja in s tem lastninsko pravico, brez formalnega dokazovanja nasledstva. Sodišče najprej ugotavlja, da ni sporno uživanje po tožnikih, v nadaljevanju pa, da nasledstvo ni dokazano, oziroma da je to, prej nesporno dejstvo, sedaj sporno. Gre za protislovje, ki je vplivalo na razsodbo. Sodišče bi moralo že ob predhodnem preizkusu tožbe ugotoviti, ali ima tožnik položaj stranke.Ker so tožniki dokazali nasledstvo, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno; ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, prvenstveno glede univerzalnega pravnega nasledstva, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; ker so ugotovljeni vsi elementi za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, pa je zmotno uporabljena določba drugega odstavka 28. člena ZTLR.

Toženci v odgovoru na pritožbo navajajo, da je pravilno ugotovljeno, da pravno nasledstvo po GG in M. M., ki naj bi kupila sporne nepremičnine, ni izkazano, zmotno pa, da sporne nepremičnine niso bile nacionalizirane že leta 1945. Predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so imeli tožniki skupaj s pravnimi predniki sporne nepremičnine v posesti od leta 1945 dalje in da je bila njihova posest od leta 1945, ko so nepremičnine kupili od osebe, ki je veljala za lastnika, do leta 1999, ko so bili obveščeni o lastništvu tožencev, dobroverna. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni izkazano, da bi bil drugi tožnik edini dedič po kupcu GG in da bi bil oče prve tožnice, M.M., edini dedič po kupcu z istim imenom in priimkom M. M. (tožničinemu dedku). Vendar pa (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) univerzalno pravno nasledstvo za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem (28. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih - ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 z nadaljnjimi spremembami) ni relevantno. Slednje je relevantno za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice (20. in 33. člen ZTLR), za katero je treba (pri v zemljiški knjigi nevpisanih prenosih) izkazati nepretrgano verigo pravnih temeljev, ki so podlaga, zaporednih prenosov lastninske pravice. Takšno verigo (M. H. - H. S. - M. T. - J. F. - pravni predniki tožnikov - tožniki) je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, ne pa tudi dokaz(ov)ala, saj glede prenosov do J. F. ni predložila nobenih dokazov, pa tudi sicer so navedbe o teh prenosih preveč pavšalne. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče ni preizkušalo očitkov, ali je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da univerzalno pravno nasledstvo ni izkazano. Pojasnjuje le, da sklepa o dedovanju Občinskega sodišča v Samoboru, opr. št. VII.O.179/03, v spisu ni, da je bilo že v tožbi zatrjevano, da sta sporne nepremičnine leta 1945 kupila očeta drugega tožnika in tedaj še živečega prvega tožnika in da sta tako izpovedala tudi sama tožnika (prim. izpoved list. št. 46 in 47 spisa).

Po določbi četrtega odstavka 28. člena ZTLR dobroverni posestnik pridobi lastninsko pravico na nepremičnini s priposestvovanjem po preteku dvajset let. Priposestvovanje nepremičnine v dvajsetih letih je bilo v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča (ZSO, št. V/1 - 1960) omogočeno tudi na podlagi določil ODZ. Zaradi zaradi spremenjenih ekonomskih in drugih razmer v družbi je bil namreč skrajšan maksimalni 30 letni roki za priposestvovanje ni bilo treba dokazovati izvajanja zakonite posesti, torej takšne, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu. Tako po določbah ZTLR kot ODZ sta predpostavki pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem dobra vera in dvajsetletna posest. Po obeh predpisih se v priposestvovalno dobo všteva čas, ko so predniki sedanjega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni posestniki (drugi odstavek 30. člena ZTLR). Vendar to ne pomeni, da mora biti sedanji posestnik dedič prejšnjega posestnika. Gre za posestno nasledstvo, ki ima lahko temelj bodisi v univerzalnem bodisi v singularnem nasledstvu. Z drugimi besedami, v priposestvovalno dobo se všteje čas, ko so posestni predniki sedanjega dobrovernega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni posestniki.

V danem primeru torej ni relevantno, ali je drugi tožnik dedič po očetu GG, in tudi ne, ali je tožničin oče dedič po M. M., umrlem leta 1962, ker ga za dejstva, ki za odločitev niso pomembna, pa tudi nasprotje med razlogi o teh dejstvih, ki jih poudarja pritožba, ne morejo biti upoštevni v smislu kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi v primeru, če sta se oba dedovanju odpovedala, ali pa če je bilo dedičev več, je bistveno le-to, da sta tako tožničin oče kot drugi tožnik nadaljevala s posestjo spornih nepremičnin, da sta posestna naslednika. Ker pa dobrovernost posesti tožnikov in njihovih posestnih prednikov ni bila sporna in je ugotovljeno, da je dobroverna posest trajala od leta 1945 do leta 1999, kar je več, kot znaša predpisana priposestvovalna doba, sta drugi tožnik in tožničin oče sporne nepremičnine priposestvovala. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z dokazno oceno in ugotovljenim dejanskim stanjem, da parceli št. 4/4 in 4/7, vl. št. 743, k.o. V. D. (do leta 1954 še del nerazdeljene parc. št. 4, vl. št. 743, k.o V. D.) leta 1945/1946 nista bili nacionalizirani. Zato sporne nepremičnine niso prešle v družbeno lastnino, kar posledično pomeni, da za priposestvovanje ni ovir po 29. členu ZTLR.

Ker so za originarni način pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem ugotovljena vsa pravnorelevantna dejstva, le materialno pravo je napačno uporabljeno in ker je prva tožnica dedinja spornih nepremičnin po pok. M. M. (priloga A13), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na ugotovitev solastninske pravice tožnikov, vsakega do 1/2 na parc. št. 4/4, njiva v izmeri 1457 m2 in travnik v izmeri 440 m2 ter parc. št. 4/7, travnik v izmeri 980 m2, vpisanih v vl. št. 743, k.o. V. D. (4. točka 358. člena ZPP).

Pri izvirnih (originarnih) načinih pridobitve stvarnih pravic, v krog katerih sodi pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, zemljiškoknjižno dovolilo ne pride v poštev. Prav zaradi tega je v 3. točki prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1 (Ur. l. RS, št. 58/03) določeno, da se v teh primerih vknjižba dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. Tožbeni zahtevek in izrek sodbe se v tem primeru ne glasi na "izstavitev za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine", ampak zadostuje le ugotovitveni zahtevek. Ne gre namreč za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, ampak je slednja že nastala izvirno z izpolnitvijo zakonskih pogojev za priposestvovanje. Iz teh razlogov dajatveni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine pri priposestvovanju ne pride v poštev, zahtevek na priznanje solastninske pravice pa je nepotreben (pravnomočna sodna odločba, s katero je ugotovljen obstoj pravice učinkuje, ne glede na odklonilno stališče nasprotne stranke glede obstoja). Zato, in ker ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem zavrnilo in v delu, ki se nanaša na priznanje solastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi spremenjenega uspeha pravdnih strank je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Ker tožeča stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, le glede priznanja lastninske pravice in izstavitve zemljiškoknjižne listine, glede česar niso nastali posebni stroški, saj je dokazni postopek tekel le glede priposestvovanja, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo naslednje stroške: za sestavo tožbe 200 točk 22.000,00 SIT (Tar. št. 13 OT/95), za pripravljalno vlogo z dne 17.2.2005 200 točk ali 22.000,00 SIT (prvi odstavek Tar. št. 19 OT/03), za zastopanje na glavni obravnavi dne 1.3.2005 200 točk ali 22.000,00 SIT (prvi odstavek Tar. št. 20 OT), za trajanje obravnave 100 točk ali 11.000,00 SIT (prvi odstavek 7. člena OT/03), za pripravljalno vlogo z dne 22.3.2005 50 točk ali 5.500,00 SIT (drugi odstavek tar. št. 19 OT/03), za fotokopije 360,00 SIT, za zastopanje na glavni obravnavi 19.5.2005 100 točk ali 11.000,00 SIT, za trajanje obravnave 250 točk ali 27.500,00 SIT, za zastopanje na glavni obravnavi dne 18.8.2005 100 točk ali 11.000,00 SIT, materialne stroške v višini 2.647,20 SIT (tretji odstavek 13. člena OT/03), 10% povečanje zaradi zastopanja dveh strank v višini 13.500,72 SIT (9. člen OT/03), 20% davek na dodano vrednost v višini 29.701,60 SIT in sodno takso za tožbo v znesku 12.000,00 SIT. Priglašenih stroškov za prejem sodbe in poročilo stranki pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so ti stroški zajeti v drugih postavkah tarife. Skupaj je tožeči stranki priznalo 190.209,00 SIT stroškov postopka na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožnik v pretežnem delu s pritožbo uspel, glede dela, s katerim ni uspel, pa niso nastali posebni stroški. Zato je glede stroškov pritožbenega postopka odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, medtem ko stroške odgovora na pritožbo krije tožena stranka sama (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 250 točk ali 27.500,00 SIT (prvi odstavek Tar. št. 21 OT), povečano za 10% zaradi zastopanja dveh strank, in sicer za 2.750,00 SIT, 20% davek na dodano vrednost v višini 6.050,00 SIT in sodno takso za pritožbo v višini 22.800,00 SIT (prvi odstavek Tar. št. 3 ZST). Skupaj je toženi stranki priznalo 59.100,00 SIT stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS; št. 83/01, OZ) pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Rok 15 dni za izpolnitev pa prične teči od vročitve odločbe dalje, zato lahko zamudne obresti od pravdnih stroškov na prvi in drugi stopnji začnejo teči šele prvi dan po preteku paricijskega roka.

Določbe ZTLR je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi določbe prvega odstavka 266. člena in 268. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 57/2000
• VSK sklep I Cp 844/2004
• VSC sklep Cp 568/2004