<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 4698/05

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2006:I.CP.4698.05
Evidenčna številka:VSL51260
Datum odločbe:30.08.2006
Področje:obligacijsko pravo
Institut:bančna garancija - bančna garancija na prvi poziv - bianko lastna menica - menično pooblastilo - dospelost menice - zapadlost menice - aval - avalist - menični porok

Jedro

Bančna garancija, opremljena s klavzulo "na prvi poziv", banki onemogoča, da bi zoper upravičenca uveljavljala ugovore, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovane obveznosti, zato tudi toženčevega ugovora, da je banka bančno garancijo unovčila, čeprav za unovčenje niso bili izpolnjeni pogoji, ni mogoče upoštevati. Toženec ne more podati ugovora, da je bianko menica izpolnjena v nasprotju s pooblastilom za njeno izpolnitev glede podpisa meničnega zavezanca, saj je podpis meničnega zavezanca tista sestavina bianko menice, ki mora biti izpolnjena že ob njeni izročitvi, sicer sploh ne gre za (bianko) menico. Lahko pa bi toženec trdil, da podpis na menici ni njegov, in s tem izpodbil veljavnost menice, česar pa v obravnavani zadevi toženec ni storil.

Menica vpoglednica mora biti načeloma predložena v plačilo v enem letu od dne, ko je bila izdana, vendar lahko trasant ta rok skrajša, podaljša ali odredi, da ne sme biti predložena v plačilo pred določenim časom - v takem primeru začne rok za predložitev teči šele od tega časa. Pravdni stranki sta se v obravnavanem primeru dogovorili, da banka menice ne sme izpolniti pred unovčenjem garancije, torej je enoletni rok pričel teči šele od dne, ko je banka garancijo unovčila, zato je pravno zmotno toženčevo stališče, da bi morala biti predmetna menica predložena v plačilo najkasneje leto dni od dne, ki je na menici naveden kot datum njene izdaje.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Toženec je dolžan tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 21.700,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, svoje pritožbene stroške pa krije sam.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 06.09.2002 v veljavi za glavnico 4.340.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.06.2002 dalje do plačila ter za izvršilne stroške po odmeri izvršilnega sodišča (1. odstavek 1. točke izreka), v preostalem pa navedeni sklep o izvršbi razveljavilo ter tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo (2. odstavek 1. točke izreka). Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 45.002,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper ugodilni del (tj. 1. odstavek 1. točke izreka ter 2. točko izreka) se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje toženec, ki navaja, da so bili na naroku dne 07.03.2005 ponovno izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka, saj ob uri, ko je bil narok razpisan, tožeče stranke še ni bilo. Tožeča stranka naj bi svoj izostanek sicer opravičila, vendar za to ni predložila nikakršnega dokazila, zato bi sodišče tožencu moralo omogočiti, da predlaga mirovanje postopka. Dejstvo, da je bila obravnava dejansko izvedena s polurno zamudo, na to ne sme vplivati, saj je narok razpisan ob točno določenem času. Ob pravilnem postopanju sodišča bi tako prišlo do mirovanja, posledično pa do ustavitve postopka, saj je v tej zadevi postopek že enkrat miroval. Zaradi navedenega je izpodbijana sodba nezakonita, saj so procesni pogoji za njeno izdajo med postopkom odpadli in sodišče ni imelo podlage za odločanje. Nadalje glede zavrnitve ugovora pasivne legitimacije toženec navaja, da ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, češ da naj bi toženec od tožeče stranke dobil avansno garancijo po garancijski pogodbi št. 361, ki pa je toženec ni dobil, saj jo je tožeča stranka dala R. Z., v zapiranju, d. o. o., toženec pa niti ni bil pogodbena stranka garancijske pogodbe. Druga okoliščina, s katero je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev ugovora pasivne legitimacije toženca, je njegova izjava o poroštvu za vse obveznosti iz podpisane menice, ki jo je dal na menični izjavi, vendar tudi to ni dokaz obveznosti toženca, saj menična izjava sama po sebi ne pomeni meničnega poroštva, iz menice z dne 29.05.1997 pa njegovo poroštvo ni razvidno. Menica je izpolnjena kot lastna trasirana menica toženca, kar pomeni, da tožena stranka ni porok. Taka izpolnitev menice pa je v nasprotju z meničnim pooblastilom - menično izjavo - ter gre za ponarejeno menico. Drugih razlogov za zavrnitev ugovora pasivne legitimacije v izpodbijani sodbi ni, kar pomeni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilna, posledično pa je podana absolutno bistvena kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s pogojem za unovčenje menice pa toženec navaja, da bi lahko tožeča stranka menico vnovčila pod pogojem predhodnega plačila garancije R. Z., v zapiranju, d. o. o., plačilo garancije pa je bilo določeno za primer, če K., d. o. o., ne bi izpolnil obveznosti iz pogodbe o sofinanciranju investicije programa novih delovnih mest z dne 16.05.1997, tj. zagotovil enega delovnega mesta za delavca R. Z., d.o.o. To pomeni, da bi morala tožeča stranka pred plačilom garancije preveriti, ali je ta pogoj izpolnjen, česar pa ni storila. V odgovoru na ugovor je sicer navedla, da za to ni imela nobene podlage, ker naj bi šlo za garancijo "na prvi poziv", vendar to ne drži. V garancijski pogodbi št. 361 nikjer ni bilo določeno, da je K., d.o.o., naročil garancijo "na prvi poziv". Če je tožeča stranka dala take vrste garancijo, pa to na razmerje med njo in K., d.o.o., ter posredno tožencem, ni vplivalo. Tožeča stranka sama nosi posledice, ker je plačala garancijo, za katero R. Z., d.o.o., ni imel nobene podlage ter jo je zlorabil. Nadalje navaja, da je že v ugovoru navedel, da pogoji za unovčenje garancije in s tem izpolnitev menice niso bili izpolnjeni. Glede izpolnitve obveznosti po pogodbi o sofinanciranju je predlagal tudi dokaze, dopis K., d. o.o., ter zaslišanje toženca, vendar sodišče temu predlogu ni sledilo, čeprav so to odločilna dejstva za razsojo o zahtevku. Gre za kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da tožeča stranka vse do prvega naroka za glavno obravnavo ni predložila originalov listin, ki naj bi dokazovale plačilo garancije, zato toženec o tej okoliščini konkretno ni mogel ugovarjati. Po predložitvi notarsko overjenih fotokopij listin, pa toženec ni imel več možnosti, da bi utemeljil, da pogoji za plačilo garancije niso bili izpolnjeni. Toženec bi navedel, da iz teh listin tožeče stranke izhaja zgolj poziv za plačilo in plačilo garancije, to pa ni dokaz, da sta bila poziv in plačilo utemeljena oziroma da K., d.o.o., ni zaposlil nobenega delavca, ter da je iz dopisa K., d.o.o., jasno razvidno, da je zaposlil delavca in s tem izpolnil svojo obveznost. Sodišče prve stopnje tožencu ni omogočilo, da se izjavi o prejetih listinah, njegovi prošnji za dodatni rok, da se izreče, ni ugodilo, zato toženec šele v pritožbi navaja razloge proti plačilu garancije. Sodišče je tako povsem samovoljno ugotovilo, da naj bi bila garancija utemeljeno plačana in da je bil izpolnjen pogoj za unovčenje menice ter se pri tem oprlo le na nekatere razloge, ki so v nasprotju s predloženimi in izvedenimi dokazi, in sicer, da je toženec denar prejel, svoje obveznosti po pogodbi o sofinanciranju pa ni izpolnil, pri čemer sploh ni bil stranka te pogodbe. Nadalje sodišče ni upoštevalo dopisa z dne 13.06.2000, ker naj bi tožeča stranka v spis vložila več dopisov R. Z., d.o.o., katerih vsebina naj bi bila ravno opominjanje na neizpolnitev določil pogodbe o sofinanciranju, tožeča stranka pa je v spis vložila le en dopis, z dne 19.03.2002, ki pa ne dokazuje ničesar, saj gre za enostransko listino R. Z., d.o.o. Vsebina tega dopisa pa ne izpodbija dejstev iz dopisa K., d.o.o., z dne 13.06.2000, niti R. Z., d.o.o., ni nikoli nasprotoval njegovi vsebini, tj., da je K., d.o.o., zadnjega delavca zaposlil za redni delovni čas dne 16.03.2000. Nadalje navaja, da je samovoljna ugotovitev sodišča, da naj bi toženec brez težav dokazal, da je izpolnil svojo obveznost tako, da bi v spis vložil fotokopijo delavske knjižice enega ali več zaposlenih delavcev, saj tega dejstva nobena od strank ni zatrjevala, prav tako pa toženec ni bil več direktor niti družbenik K., d.o.o., zato take fotokopije ne bi mogel predložiti. Enako velja za ugotovitev sodišča, da naj bi toženec sam vedel, kdaj se izteče garancija, zato naj bi se sam pozanimal, ali so zadeve urejene. Toženec je garancijo podpisal le kot direktor K., d.o.o., te funkcije pa takrat ni več opravljal. Vse navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženec še navaja, da menica ni bila pravilno izpolnjena niti uveljavljena, saj tožeča stranka ni upoštevala navodil iz meničnega pooblastila. Ugotovitev sodišča, da je sporna menica postala menica šele s trenutkom njene izpolnitve, tj. 28.06.2002, in da jo je tožeča stranka zato uveljavljala pravočasno, je v nasprotju z vsebino menice. Iz listine je jasno razvidno, da je bila izdana dne 29.05.1997, pri čemer dejstvo, da je šlo za bianko menico, na to ne vpliva. Bianko menica pridobi lastnost menice s trenutkom trasantovega podpisa in izdajo pooblastila prevzemniku menice, da jo izpolni, zato bi lahko tožeča stranka menico unovčila najkasneje do 29.05.1998. Sodišče prve stopnje navaja, da je v menični izjavi navedeno, da je "menica na vpogled", v nadaljevanju pa, da ni relevantno, da jo je tožeča stranka izpolnila kot data menico, kar je nasprotje. Nadalje navaja, da menica, ki jo je predložila tožeča stranka, ni verodostojna listina, saj nima protesta, že zato bi bilo treba postopek v celoti razveljaviti in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti. Pogoj za uveljavljanje menične tožbe je pravilno izpolnjena menica, kar v primeru bianko menice pomeni izpolnitev v skladu z menično izjavo, česar pa tožeča stranka v obravnavanem primeru ni upoštevala. Tožeča stranka je menico izpolnila, kot da gre za lastno trasirano menico toženca, iz menične izjave pa jasno izhaja, da gre za menico K., d. o. o., toženec pa je le porok, kar pomeni dvoje: da je tožeča stranka menico izpolnila v nasprotju s pooblastilom ter da tožeča stranka veljavnega pooblastila sploh ni imela, če se ugotovi, da gre res za menico toženca. V vsakem primeru pa gre za ponarejeno oziroma falsificirano listino. Tožeča stranka je vedoma kršila vsebino meničnega pooblastila in v menico vpisala datum zapadlosti, s čimer je zlorabila zaupanje K., d.o.o., in toženca. Ugovor nepravilne izpolnitve dospelosti menice in njeno ponareditev je toženec uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar je sodišče njegov ugovor zavrnilo s pavšalno obrazložitvijo, da naj bi bilo vprašanje, za kakšno vrsto menice gre, nepomembno, kar pa ne drži, saj se menica na vpogled lahko uveljavlja le v roku enega leta po njeni izdaji. Toženec še navaja, da tožeča stranka menice nikoli ni predložila v plačilo, kar je prav tako pogoj za uveljavljanje plačila. Sodišče prve stopnje tega njenega ugovora ni obravnavalo ter izpodbijana sodba o tem sploh nima razlogov, zato je ponovno podana absolutno bistvena kršitev postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred sodišče prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in navaja, da je toženec menico podpisal dvakrat, enkrat kot fizična oseba in drugič kot zakoniti zastopnik K., d.o.o., tako da sta bila ob izročitvi bianko menice prisotna dva podpisa, tožeča stranka pa je izpolnila ostale dele menice. Nadalje navaja, da je bila izdana abstraktna garancija na prvi poziv po 1087. členu ZOR, iz pogodbe o sofinanciranju pa izhaja, da mora K., d.o.o., v roku 15 dni od dneva podpisa pogodbe predložiti pri eni izmed slovenskih bank pridobljeno abstraktno bančno garancijo, unovčljivo na prvi poziv in izdano v korist druge pogodbene stranke. Tožeča stranka je izdajo garancije pogojevala z zavarovanjem obveznosti K., d.o.o., ter poroštvom fizične osebe, kar vse izhaja iz menične izjave. Če je R. Z., d.o.o., neupravičeno unovčil garancijo, ima tožena stranka po 3. odstavku 1087. člena ZOR pravico zahtevati od njega vračilo sredstev, seveda, če bi tožeči stranki povrnila navedeni znesek. Nadalje navaja, da je garancija veljala do 01.04.2002, tožeča stranka pa je poziv prejela 29.03.2002 in jo plačala 13.05.2002. V obdobju od poziva do plačila je tožeča stranka obvestila K., d.o.o., o unovčenju garancije. Tožeča stranka je menico izpolnila v skladu z menično izjavo, v kateri je navedeno, da se jo lahko unovči šele po plačilu garancije. V 33. členu Zakona o menici, na katerega se sklicuje toženec, je navedeno, da lahko trasant rok enega leta, določen za unovčenje menice na vpogled, skrajša ali podaljša, in ravno to se je zgodilo v obravnavanem primeru, saj sta pogodbeni stranki rok vezali na unovčitev garancije. Prav tako ne drži, da bi morala biti menica protestirana, saj je konkretna menica opremljena s klavzulo "brez protesta". Obe osebi, ki sta menico podpisali, odgovarjata imetniku menice solidarno (46. člen Zakona o menici), zato se je tožeča stranka lahko odločila, zoper koga bo postopala. Tožeča stranka je opravila poizvedbe in ugotovila, da K., d.o.o., ne posluje več, zato se je odločila in terjala toženca. Tožeča stranka je menico predložila v plačilo S. banki, d.d., L., v skladu s 37. členom Zakona o menici, kar vse je navedla v postopku pred sodiščem prve stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača toženčev pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi listine (neprotestirane menice), ki ni verodostojna listina v smislu določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ), zaradi česar bi bilo treba postopek v celoti razveljaviti in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti. Izvršba na podlagi verodostojne listine je poseben izvršilni postopek, ki (resda pod določenimi pogoji) upniku olajšuje izterjavo obveznosti. Vendar, če dolžnik sklepu o izvršbi, ki je izdan na podlagi verodostojne listine, obrazloženo ugovarja, izvršilno sodišče sklep o izvršbi v delu, s katerim je izvršba dovoljena, razveljavi in odloči, da se bo o zahtevku in stroških odločilo v pravdnem postopku (2. odstavek 62. člena ZIZ), kot se je to zgodilo tudi v obravnavani zadevi. Če dolžnik torej z ugovorom uspe, se predlog za izdajo sklepa o izvršbi šteje kot tožba in se obravnava v rednem pravdnem postopku, listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi pa izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Povedano drugače: tudi če bi izvršilno sodišče predlog za izvršbo zavrnilo, ker tožeča stranka (tedaj kot upnik) ni predložila ustrezne verodostojne listine, bi lahko tožeča stranka še vedno vložila tožbo pred pristojnim sodiščem, zato je toženčev pritožbeni pomislek neutemeljen.

Nadalje pritožbeno sodišče zavrača toženčeve pritožbene navedbe v zvezi z domnevno kršitvijo postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da so vnovič podani pogoji za mirovanje postopka, zato bi moralo v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) ugotoviti, da se šteje, da je tožba umaknjena (4. odstavek 209. člena ZPP). Sicer drži, da je v tem postopku enkrat že prišlo do mirovanja postopka, vendar toženec zmotno meni, da so bili pogoji za mirovanje ponovno izpolnjeni dne 07.03.2005. Res je bil narok za glavno obravnavo razpisan ob 11.30 uri, vendar pa se je narok, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, ki je javna listina (1. odstavek 224. člena ZPP), dejansko pričel šele ob 12.00 uri. Toženec zmotnomeni, da je za presojo okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev, ali je nastopilo mirovanje postopka, pomemben trenutek (ura), ko je bil narok razpisan, saj je odločilen trenutek (ura), ko se je narok pričel. Namreč šele ob dejanskem oklicu naroka (konkretno ob 12.00 uri) je sodišče lahko ugotavljalo, ali sta obe pravdni stranki pristopili, takrat pa je tožeča stranka, kar nenazadnje izhaja tudi samih pritožbenih navedb toženca, bila prisotna, torej pogoji za mirovanje postopka niso mogli biti podani.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku med drugim ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva:

- RS, R. Z., v zapiranju, d.o.o., (v nadaljevanju R.), in K., d.o.o., (v nadaljevanju K.) so sklenili pogodbo o sofinanciranju, ki jo je toženec podpisal kot zakoniti zastopnik družbe K. (priloga B2 v spisu);

- K. se je v pogodbi o sofinanciranju zavezal, da bo zagotovil eno novo delovno mesto za zaposlene iz R., pri čemer za to prejme 4.340.000,00 SIT;

- za realizacijo svoje obveznosti je moral K. v roku 15 dni od sklenitve pogodbe o sofinanciranju pridobiti pri eni izmed slovenskih bank abstraktno bančno garancijo, vnovčljivo na prvi poziv in izdano v korist R..

Z bančno garancijo prevzema banka (konkretno tožeča stranka) obveznost nasproti prejemniku upravičencu garancije (konkretno R.), da mu bo poravnala obveznost, ki je tretja oseba (konkretno K.) ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji (1. odstavek 1083. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR, ki ga je na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. list. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ, treba uporabiti v obravnavanem primeru). Kadar pa bančna garancija vsebuje klavzulo "brez ugovora", "na prvi poziv" ali besede z enakim pomenom, banka ne more uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovane obveznosti (1.odstavek 1087. člena ZOR). Toženec v pritožbi sicer navaja, da K. te vrste garancije (tj. "na prvi poziv") nikoli ni pridobil, vendar njegova pritožbena navedba ne drži. K. je namreč dne 29.05.1997 kot naročitelj garancije s tožečo stranko sklenil garancijsko pogodbo št. 361 (priloga A2 v spisu), katere sestavni del je v skladu z zadnjim odstavkom 1. člena te garancijske pogodbe tudi garancija št. 361 (priloga B3 v spisu). Iz drugega odstavka te avansne garancije pa nedvomno izhaja, da je uporabnik garancije št. 361 (tj. R.) pridobil garancijo "na prvi poziv". Navedeno pomeni, da je bila tožeča stranka v trenutku, ko je R. kot upravičenec iz bančne garancije zahteval njeno izpolnitev, le-to dolžna izpolniti in ob tem ni mogla uveljavljati ugovorov, ki bi jih K. kot naročitelj garancije in dolžnik v razmerju do R. Lahko ugovarjal iz zavarovane obveznosti. Povedano drugače: morebitni ugovor K., da je svojo obveznost po pogodbi o sofinanciranju izpolnil, tj., da je zagotovil novo delovno mesto za zaposlenega v R., ni mogoče upoštevati (četudi bi bil ta utemeljen), ker gre za posebne vrste bančno garancijo, ki tovrstnih ugovorov ne dopušča. Zaradi navedenega so pravno neupoštevne vse toženčeve - pritožbene navedbe glede vprašanja, ali je K. izpolnil svojo obveznost po pogodbi o sofinanciranju in ali je bila bančna garancija upravičeno unovčena, saj se je s temi vprašanji po nepotrebnem ukvarjalo tudi sodišče prve stopnje. Iz istega razloga je neutemeljen tisti del toženčevih pritožbenih navedb, ki sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da mu ni omogočilo trditev in dokazov, da je K. svojo pogodbeno obveznost izpolnil oziroma da pogoji za unovčenje bančne garancije niso bili izpolnjeni.

Med pravdnima strankama ni spora, da je bila v zavarovanje bančne garancije tožeči stranki izročena bianko menica, sporno pa je, kdo je menični zavezanec in s tem pasivno legitimiran v predmetni zadevi ter ali je bila menica izpolnjena pravilno, tj. skladu z menično izjavo. Za pravilno odločitev v tej zadevi, je treba najprej opredeliti pravno naravo menice, ki je podlaga tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Menica je vrednostni papir, ki se glasi na določen denarni znesek, njene sestavne dele, način prenosa upnikovih pravic in način uveljavljanja teh pravic pa urejajo predpisi meničnega prava. V poslovnem svetu je najbolj običajna t. i. trasirana menica (tudi trata), v kateri nastopajo tri osebe in v kateri trasant - izdajatelj menice poziva trasata - meničnega zavezanca, naj menico ob dospelosti sprejme in plača menično vsoto remitentu - meničnemu upniku (1. člen Zakona o menici, Ur. list FLRJ, 104/1946, v nadaljevanju ZM). Posebna vrsta menice pa je t. i. lastna menica, s katero se izdajatelj zaveže plačati menično vsoto (107. člen ZM), kar pomeni, da v nasprotju s trasirano menico glavni dolžnik ostaja izdajatelj menice, zato logično pri lastni menici manjka navedba trasata, ker je to vselej ista oseba kot trasant. ZM pa pozna tudi menico, ki ob izdaji nima vseh bistvenih sestavin - govorimo o t. i. bianko menici, ki se izroči imetniku skupaj s pooblastilom, da jo bo kasneje izpolnil skladno s sporazumom. ZM o bianko menici govori le posredno, in sicer v 2. odstavku 16. člena, ki dopušča, da ob izdaji menice v njej niso vsebovane vse sestavine in da jih v blanket vpiše menični upnik na podlagi sporazuma. Pooblastilo za izpolnitev meničnega blanketa lahko dolžnik, tj. izdajatelj menice, upniku izroči bodisi izrecno bodisi molče, in sicer izrecno s pisnim pooblastilom, s katerim ga pooblašča za izpolnitev in mu določi višino zneska, čas in mejo pooblastila, molče pa je pooblastilo dano, če se to lahko sklepa iz kakega konkludentnega dejanja dolžnika. Za tako dejanje pa navadno šteje izročitev meničnega blanketa upniku (glej Žiberna, J., Menica, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 177,178). Če dolžnik ni dal niti ustreznega molčečega pooblastila za izpolnitev blanketa, se šteje, da je dal dolžnik nepopolno menico, ki je upnik brez poprejšnjega dolžnikovega dovoljenja ne bi smel izpolniti. Bianko menica je torej menica, ki ob izdaji nima vseh sestavin, pri čemer pa ZM nikjer ne določa, da bi bila bianko lahko le trasirana in ne tudi lastna menica. Nasprotno, v poslovni praksi je najbolj običajna lastna bianko menica, tj. menica, kjer se izdajatelj zaveže, da bo menično vsoto plačal sam, ostalih sestavin (navadno menične vsote in datuma zapadlosti) pa menica ob izdaji ne vsebuje (primerjaj npr. odločitev Višjega sodišča v Ljubljani z dne 29.09.2004, opr. št. II Cp 1066/2004, in odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22.12.2005, opr. II Ips 29/2005). In prav za tako, bianko lastno menico, gre tudi v obravnavanem primeru.

Med pravdnima strankama ni spora o tem, da menica ob izdaji ni imela vseh njenih sestavin, je pa toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je tožeča stranka menico izpolnila v nasprotju s pooblastilom, saj naj bi iz slednjega izhajalo, da je toženec avalist in ne glavni dolžnik, poleg tega pa je v predloženi menici določen rok dospelosti, čeprav iz pooblastila za izpolnitev izhaja, da je šlo za menico na vpogled.

Drži pritožbena navedba toženca, da je predmetna menica (v prilogi A1 v spisu) deloma v nasprotju z menično izjavo (v prilogi A3 v spisu), saj je na menici kot izdajatelj naveden toženec, medtem ko je v menični izjavi navedeno, da je izdajatelj menice K., toženec pa nastopa kot avalist. Vendar to neskladje nima pravnih posledic, kot jih v pritožbi skuša prikazati toženec. Temelj tožbenega zahtevka je menica (v prilogi pod A1), na kateri je toženčev podpis, in sicer dvakrat; enkrat je poleg podpisa toženca še žig K. (katerega zakoniti zastopnik je bil toženec, kar je prav tako nesporno, v času, ko je bila menica podpisana). Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da toženec ni nikdar zatrjeval (niti tega ne navaja v pritožbi), da podpis na tej menici ni njegov. Najmanj, kar mora bianko menica vsebovati, da ima lastnost menice (seveda poleg označbe, da gre za menico), pa je ravno podpis meničnega zavezanca, ki je lahko trasant, izdajatelj lastne menice, akceptant ali avalist. Za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke torej načeloma zadošča ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki je toženec ni izpodbil (oziroma tega niti ni zatrjeval), da je bila tožeči stranki izročena menica, na kateri je njegov podpis. Povedano drugače: pooblastilo za izpolnitev bianko menice se lahko nanaša na vse sestavine menice, razen na podpis, ki je nujno potreben že v trenutku, ko je menica izdana (oziroma izročena). V obravnavani zadevi pa ni sporno, da je bila tožeči stranki v zavarovanje bančne garancije izročena menica, na kateri je toženčev podpis, zato je brezpredmeten toženčev ugovor, da je menica (glede podpisa meničnega zavezanca oziroma mesta, kjer se podpis nahaja) v nasprotju z meničnim pooblastilom. V poslovni praksi je običajno, da se pri bianko menicah uporablja menični obrazec (Žiberna, J., kot zgoraj, str. 154), tj. obrazec za trasirano menico, kar skuša sedaj toženec v pritožbi uporabiti kot argument, da je tožeča stranka menico izpolnila v nasprotju z menično izjavo, kar pa seveda, glede na zgoraj obrazloženo, ne drži. Če pa toženec oporeka svoji pasivni legitimaciji v tej zadevi zato, ker naj bi nastopal kot porok (avalist) in ne kot glavni zavezanec, pa pritožbeno sodišče odgovarja naslednje: menično poroštvo ali aval je posebne vrste jamstvo na menici, s katerim oseba s svojim podpisom na menici jamči, da bo menični dolžnik, za katerega jamči, plačal menico (1. odstavek 29. člena ZM), pri čemer za aval zadostuje avalistov (porokov) podpis na licu menice (3. odstavek 30. člena ZM). Avalist je za obveznost odgovoren prav tako, kakor tisti, za katerega je porok (1. odstavek 32. člena ZM), kar pomeni, da je tudi avalist neposredni menični zavezanec. Navedeno pa v obravnavanem primeru pomeni, da je toženec, tudi če bi bil res "le" avalist, kar naj bi po njegovem izhajalo iz meničnega pooblastila, enako odgovoren za menično obveznost kot glavni menični zavezanec (kar naj bi bil po njegovih trditvah K.), torej prav tako pasivno legitimiran v tej pravdni zadevi.

Toženec tožeči stranki nadalje očita, da je menico izpolnila v nasprotju z meničnim pooblastilom še glede dveh sestavin, in sicer glede klavzule "brez protesta" ter glede dospelosti menice. Neutemeljeno toženec navaja, da bi morala biti menica protestirana, pa ni bila, saj iz pooblastila za izpolnitev menice (priloga A3) izrecno izhaja, da se menica izpolni s klavzulo "brez protesta". Protest je listina, ki jo izda notar in z njo potrdi, da menični zavezanec ni izpolnil katere od meničnih obveznosti. Kadar pa je menica opremljena s klavzulo "brez protesta", pa to pomeni, da imetniku menice ni treba menice protestirati, posledica te klavzule pa je, da menični zavezanci ostanejo v zavezi, čeprav se menica ne protestira. Toženčeva pritožbena navedba je zato neutemeljena. Seveda pa klavzula "brez protesta" ne vpliva na obveznost imetnika menice, da menico prezentira, kar je tožeča stranka, kot pravilno navaja v odgovoru na pritožbo, spoštovala, saj je menico v skladu z 2. odstavkom 37. člena ZM predložila v plačilo. Neutemeljeno je tudi toženčevo stališče, da je tožeča stranka v nasprotju z meničnim pooblastilom izpolnila datum zapadlosti menice. Zapadlost (dospelost) menice ali čas plačila je bistvena menična sestavina in pomeni dan, ko mora biti menica plačana. Dospelost se lahko določi na več načinov, glavni vrsti menice, ki ju glede na ta kriterij razlikujemo, pa sta menica vpoglednica (tudi "menica na vpogled", "a vista menica"), ki se plača ob vpogledu, in menica dnevnica, ki zapade točno določenega dne (1. odstavek 32. člena ZM). Menica po vpogledu je plačljiva, kakor hitro se predloži, v plačilo jo je treba predložiti v enem letu dneva izdaje, trasant pa lahko ta rok skrajša ali podaljša (1. odstavek 33. člena ZM) ali pa odredi, da po vpogledu plačljiva menica ne sme biti predložena v plačilo pred določenim časom, v takem primeru pa začne rok za predložitev teči šele od tega časa (2. odstavek 33. člena ZM). In prav za tako pravno situacijo gre tudi v obravnavanem primeru. V meničnem pooblastilu je namreč izrecno navedeno, da gre za menico na vpogled, vendar pa je banka ne sme izpolniti pred unovčenjem garancije (priloga A3), kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Toženec ni trdil, da bi bila menica izpolnjena pred unovčenjem garancije oziroma po poteku enoletnega roka od dne, ko je bila garancija unovčena, temveč je trdil, da je rok za predložitev pričel teči na dan, ko je bila menica izdana. Drži navedba sodišča prve stopnje, da v sodni praksi še ni izoblikovanega enotnega stališča o tem, ali je bianko menica izdana že z dnem, ko je izročena, ali šele takrat, ko jo upravičenec izpolni. Vendar je večinsko stališče, ki ga podpirajo tudi pravni teoretiki in se mu pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da je bianko menica izdana šele z dnem, ko jo upravičenec izpolni. Ne glede na to pa je to vprašanje v obravnavanem primeru pravno nerelevantno, saj sta se pravdni stranki, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dogovorili, da prične enoletni rok za predložitev v plačilo teči šele od dne, ko je unovčena garancija oziroma, da menica ne sme biti predložena v plačilo, preden je bančna garancija unovčena.

Pritožba toženca zato ni utemeljena. Drugih pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa tudi ni bilo, zato je bilo treba toženčevo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi.

Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka je za odgovor na pritožbo priglasila stroške v višini 21.700,00 SIT, ki predstavljajo sodno takso za odgovor na pritožbo. Te stroške je toženec dolžan povrniti, medtem ko je svoje pritožbene stroške dolžan kriti sam.

 


Zveza:

ZOR člen 1083, 1083/1, 1087, 1087/1, 1087/3, 1083, 1083/1, 1087, 1087/1, 1087/3. ZM člen 1, 16, 16/2, 29, 29/1, 30, 30/3, 32, 32/1, 33, 33/1, 33/2, 37, 37/2, 107, 1, 16, 16/2, 29, 29/1, 30, 30/3, 32, 32/1, 33, 33/1, 33/2, 37, 37/2, 107.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zOTc0NA==