VSL sklep I Cp 5965/2005

Jedro

Dolžnik ima proti upniku pravico do povračila škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, čeprav je bila utemeljena po določbah ZIP, je pa bil tožbeni zahtevek, ki je bil zavarovan z njo, zavrnjen, ker terjatve ni bilo.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zavrnilna sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka A., B. in C. solidarno dolžna plačati tožeči stranki R. d.o.o., znesek 5.571.854,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te nasprotne tožbe ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe, vse v 15 dneh. Tožeči stranki je bilo naloženo, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 611.281,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2005 dalje do plačila v 15 dneh. Štelo je, da za obdobje med 1.3.1997 in 1.9.1997, ko naj bi tožeči stranki nastajala škoda, začasna odredba ni bila neutemeljena, obveznost položitve varščine pa tožencem takrat tudi še ni bila naložena.

Zoper zavrnilno sodbo se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo 1. odst. 274. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) ter 2. odst. tega člena v zvezi z 260., 270. in 6. odst. 8. čl. tega zakona, ker jih sodišče ni uporabilo oziroma jih je uporabilo napačno. Navaja, da je sodišče prezrlo dejstva, na katera je opozorila, predvsem v 5. točki svojih navedb, v spisu opr. št. II P 606/98, ki ga je sodišče vpogledalo v dokaznem postopku, čeprav so pravno pomembna za odločanje o začasni odredbi. Zakaj teh dejstev ni upoštevalo, ni obrazložilo in se tako sodba glede odločilnih dejstev ne more preizkusiti in o njih nima razlogov. Spregledalo pa je tudi pravno pomembno dejstvo, da začasna odredba dne 28.10.1997, ko je sodišče tožencem naložilo plačilo varščine, kot pogoj za njeno veljavnost, ni bila pravnomočna, čeprav je pravno učinkovala in zavezovala tožečo stranko. Pred pravnomočnostjo sklepa o začasni odredbi je sodišče pri odločanju o ugovoru proti njej imelo pravico omejiti že izdano začasno odredbo z določitvijo varščine kot pogoju za njeno veljavnost. Ker je bil pogoj za veljavnost začasne odredbe določen pred pravnomočnostjo sklepa o začasni odredbi, je imel pravne učinke za nazaj in to za ves čas od dneva njene izdaje, to je od 27.2.1997 dalje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko o pravnih posledicah določitve varščine kot pogoja za veljavnost začasne odredbe ni odločilo na podlagi 270. čl. ZIP in 6. odst. 8. čl. ZIP, ko je napačno štelo za odločilno, da je sodišče izdalo sklep, s katerim je tožencem naložilo obveznost založitve varščine, kot pogoj za začasno odredbo, šele po 1.9.1997, kot zadnjem dnevu obdobja, ko je nastala obravnavana škoda, in posledično tudi napačno presodilo, da neutemeljenost začasne odredbe, kot predpostavka odškodninske odgovornosti na podlagi 274. čl. ZIP, ni podana, saj je bila začasna odredba nato pravnomočno razveljavljena. Razlogi, na podlagi katerih je sodišče štelo kot pomembno dejstvo, da je bila tožencem naložena obveznost založitve varščine šele v sklepu z dne 28.10.1997, niso razumljivo pojasnjeni v sodbi oziroma jih sploh ni. Če pa je štelo, da dejstvo naložitve varščine v sklepu z dne 28.10.1997 pomembno iz razloga, ker je bil s tem določen pogoj, ki da ni vplival na veljavnost začasne odredbe za nazaj od njene izdaje, pa nima prav. Ni upoštevalo, da je tožena stranka predlagala položitev varščine, čim je to mogla, to je v ugovoru proti začasni odredbi, kot svojem prvem možnem procesnem dejanju v postopku odločanja o začasni odredbi. Ker je napačno ugotovilo, da veljavnost začasne odredbe v obravnavanem škodnem obdobju ni bila pogojena z obveznostjo plačila varščine, je podan tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nikjer v izpodbijani sodbi pa sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je sodišče tožbeni zahtevek tožencev, v zavarovanje katerega je bila izdana obravnavana začasna odredba, s sodbo z dne 4.6.2003 opr. št. II P 606/98 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča z dne 22.12.2004 opr. št. II Cp 1972/2003 pravnomočno kot neutemeljen zavrnilo. To pa je odločilno za predmetno zadevo, pa o tem sodba nima prav nobenega razloga,kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Neutemeljenost začasne odredbe kot predpostavka odškodninske odgovornosti po 274. čl. ZIP, je podana tudi takrat, ko sodišče pozneje pravnomočno ugotovi, da terjatev v zavarovanje katere je bila izdana, ni nastala ali je prenehala. Tožeča stranka zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, pri čemer zaznamuje tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Navaja, da je očitek sodišču, da ni upoštevalo dejstev, na katere je opozorila v 5. točki navedb v spisu II P 606/98 neutemeljen, ker gre za nerelevantna dejstva, s katerim pa se sodišču ni treba ukvarjati, saj okoliščina, da tožena stranka varščine ni plačala in dejstva v zvezi z odločanjem o začasni odredbi, na katerih temelji tožbeni zahtevek, za odločitev sodišča niso pomembna. Stališče tožeče stranke, da je pomembno, da je bila varščina določena šele po vtoževanem obdobju, ni sprejemljivo, saj neplačilo varščine ne more učinkovati za nazaj za vse obdobje od izdaje začasne odredbe. Zato zaradi neplačila varščine pred njeno določitvijo tožena stranka ni dolžna trpeti nobenih posledic, saj za nazaj pogojev ni možno postavljati. Odločbe sodišč učinkujejo samo od takrat naprej, ko so izdane. Sklep o začasni odredbi z dne 27.2.1997 in sklep, s katerim je bila določena varščina dne 28.10.1997, imata povsem ločeno usodo. Varščina zato v vsakem primeru učinkuje samo za naprej. Očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, zakaj je pravnopomembno dejstvo, da je bila varščina določena šele v sklepu z dne 28.10.1997, ni utemeljen, pravnomočno zavrnitev tožbenega zahtevka, v katerega zavarovanje je bila izdana začasna odredba, pa tožena stranka šteje kot nepomembno dejstvo. Ker so kriteriji za izdajo začasne odredbe drugačni kot za izdajo sodbe, bi bila drugačna interpretacija kriterija neutemeljenosti začasne odredbe iz 274. čl. ZIP v nasprotju s 23. čl. Ustave RS. Začasna odredba je bila po določbah ZIP vsebinsko utemeljena. Kdaj je začasna odredba neutemeljena, se lahko presoja le po določbah ZIP. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na uporabo določbe 260. čl. ZIP, ki ureja prenehanje predhodne odredbe. Navedbe o tem, da je bil tožbeni zahtevek tožene stranke pravnomočno zavrnjen, pa so tudi dejansko novote, ki jih sodišče druge stopnje ne sme upoštevati. Tožena stranka predlaga, da se pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, njej pa prizna tudi stroške odgovora na pritožbo, ki jih zaznamuje.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni bilo storjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, kot jih očita pritožnica. Pritožnica se sklicuje na pravno pomembna dejstva, ki jih je navedla v 5. točki v spisu II P 606/98, ki je bil vpogledan v dokaznem postopku, vendar pa konkretno ne navaja, katera bi bila ta pravno pomembna dejstva, s katerimi se sodišče ni ukvarjalo. Tudi očitek, da v razlogih sodbe ni obrazložilo, zakaj šteje, da je dejstvo, da je bila tožencem naložena obveznost založitve varščine šele v sklepu z dne 28.10.1997 pravno pomembno, ne drži, saj je s tem, ko je zapisalo, "da je bilo upnikoma naloženo, da v roku 15 dni od prejema sklepa založita varščino za škodo, ki bi utegnila biti dolžniku prizadeta z izdajo in izvršitvijo začasne odredbe, sicer se bo ta razveljavila" in pa z ugotovitvijo, "da se je vse to zgodilo izven spornega obdobja 1.3.1997 do 1.9.1997, pri čemer za to obdobje ni bilo ugotovljeno, da je bila začasna odredba neutemeljena, in tudi v tem spornem obdobju upniku ni bilo naloženo, da položi varščino, ker se bo sicer začasna odredba razveljavila", odgovorilo na pomen določitve varščine v sklepu z dne 28.10.1997. Tudi ne drži, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstva, da je bil tožbeni zahtevek tožencev, v zavarovanje katerega je bila izdana obravnavna začasna odredba, s sodbo pravnomočno zavrnjen, saj je ugotovilo, da je v zadevi, opr. št. II P 606/98, to je o glavni stvari, tožbeni zahtevek zavrnjen in je ta odločitev postala pravnomočna dne 22.12.2004.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da niso podani pogoji po 274. čl. ZIP za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da v spornem obdobju od 1.3.1997 do 1.9.1997, ko naj bi tožeči stranki nastajala škoda in je tedaj izdana začasna odredba zavezovala tožečo stranko, upniku ni bilo naloženo, da položi varščino, z grožnjo razveljavitve in da je tedaj štela začasna odredba kot utemeljena po ZIP, dokler ni bila razveljavljena. Tudi je soglašati, da plačilo varščine z opravičbo začasne odredbe nima zveze in da se z varščino začasna odredba le pogojuje. Pritožbeno sodišče tudi meni, da neplačilo varščine, ki je bila določena po 2. odst. 270. čl. ZIP, ne more učinkovati za nazaj za vse obdobje od izdaje začasne odredbe. Nepravnomočnost sklepa o začasni odredbi z vidika 270. čl. ZIP, za vprašanje določitve varščine ni pomembna, saj v vsakem primeru lahko učinkuje le za naprej. Zato ne bi bilo nepomembno, da je bil sklep o varščini, kot pogoju za začasno odredbo, izdan šele po 1.9.1997, kot zadnjem dnevu obdobja, ko je nastala škoda, čemur pritožnica nasprotuje. Sklep o začasni odredbi z dne 27.2.1997 je vse do pravnomočne odločitve o določitvi varščine s pravnimi posledicami, če ne bo položena, imel svoje življenje in bil neodvisen od varščine. Neplačilo varščine ni moglo učinkovati za nazaj, saj je začasna odredba nehala veljati s pravnomočnostjo sklepa o njeni razveljavitvi, ne pa za nazaj od dneva izdaje sklepa o začasni odredbi. Drugače ne more biti tudi glede na dejstvo, da je bila do pravnomočnosti sklepa o razveljavitvi začasne odredbe, ne glede na njeno pravnomočnost, tožeči stranki prepovedana vsakršna gradnja na parceli št. 649/1 in 649/2, k.o. T., kjer je zahtevala tožena stranka odstranitev objekta, kar je pravnomočno ugotovljeno kot neutemeljeno.

Kljub pravilnem stališču sodišča prve stopnje, da je varščina pogoj za veljavnost začasne odredbe in ne opravičba, pa je po mnenju pritožbenega sodišča, ker je ugotovilo, da je bil tožbeni zahtevek na odstranitev objekta, v zvezi s katerim je bila izdana začasna odredba, pravnomočno zavrnjen, zmotno uporabilo določbo 274. čl. ZIP, ko je zaključilo, da dolžnik - tožnik po začasni odredbi proti upniku - tožencu nima pravice do povračila škode, ki naj bi mu bila prizadejana z začasno odredbo. Po določbi 1. odst. citiranega člena ima dolžnik proti upniku pravico do povračila škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, za katero je bilo ugotovljeno, da je bila neutemeljena, ali je upnik ni opravičil. Ugotovitev, da je bil tožbeni zahtevek tožencev, v zavarovanje katerega je bila izdana obravnavana začasna odredba, s sodbo pravnomočno zavrnjen kot neutemeljen, s čemer je izkazano, da terjatev upnika, katere zavarovanje je bilo dano, ne obstaja, čeprav je bilo v postopku izdaje začasne odredbe ugotovljeno, da je terjatev verjetno izkazana, povsem jasno izkazuje, da je bila začasna odredba neutemeljena. Začasna odredba namreč nima lastnega pravnega življenja, ampak deli pravno usodo s pravnomočno odločitvijo sodišča o obstoju terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana. Soglašati je zato s stališčem pritožnice, da to izhaja tudi iz določbe 3. točke 1. odst. 260. čl. ZIP, po katerem sodišče ustavi postopek v zvezi z začasno odredbo in razveljavi opravljena dejanja, med drugim tudi takrat, če je pravnomočno ugotovljeno, da upnikova terjatev ne obstaja, kar je v danem primeru. Pritožbeno sodišče ne more soglašati s stališčem tožene stranke, da odločitev o zahtevku tožeče stranke, ki je bil zavarovan s sporno začasno odredbo, za ta postopek ni relevantna in se sodišču z njo ni bilo treba ukvarjati, kot tudi ne da, če so za začasno odredbo podani razlogi, nato pa tožniku ne uspe dokazati, da je njegova terjatev utemeljena, tožnik ne odgovarja po 274. čl. ZIP, ker bi bilo to v nasprotju s 23. čl. Ustave in da plačilo odškodnine zaradi neutemeljene začasne odredbe pride v poštev le, če pride do zlorabe instituta začasne odredbe. Pravica do sodnega varstva, ki jo vsebuje 23. čl. Ustave RS toženi stranki ni prizadeta. Interpretacija določbe 274. čl. ZIP, kot jo ponuja tožena stranka in sicer, da bi prišlo v poštev plačilo odškodnine zaradi neutemeljene začasne odredbe v poštev le, če so ugotovi neutemeljenost začasne odredbe po ZIP oziroma ZIZ oziroma le, če pride do zlorabe instituta začasne odredbe, ne pa tudi, če je bila dejansko neutemeljena in je dolžniku nastala zaradi nje škoda, po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilna. Posledic začasne odredbe, ki odreja zavarovanje zahtevka v korist upnikovih in na škodo dolžnikovih pravnih koristi pred pravnomočno ugotovitvijo zahtevka, če dolžniku zaradi tega nastaja škoda in gre za nesorazmeren poseg v pravne koristi dolžnika in se kasneje pravnomočno ugotovi, da z začasno odredbo zavarovani zahtevek ne obstaja, ni mogoče prevaliti v breme dolžnika, zoper katerega je bil neutemeljeno sprožen postopek in mu je nastala škoda. Določilo 274. čl., ki daje pravico dolžniku do povračila prizadejane mu škode od upnika v zvezi z izdano začasno odredbo, za katero je bilo ugotovljeno, da je bila neutemeljena, ali je upnik ni upravičil, je specialna določba, ki kot pogoj za povrnitev škode zahteva le neutemeljenost ali neupravičenost izdane začasne odredbe. Ta člen namreč ne izključuje odškodninske odgovornosti upnika, če so bili izkazani pogoji za izdajo začasne odredbe, kot jih določa ZIP, ampak zavezuje že, če se ugotovi, da je bila začasna odredbe neutemeljena, ali je upnik ni opravičil. Če sama terjatev ni nastala in je to pravnomočno ugotovljeno, pa tudi izdana začasna odredba, ki jo je varovala in je bila izdana v pravdnem postopku z namenom zavarovanja vtoževane terjatve, deli njeno usodo. Tako sklepanje pa dopušča tudi analogija z 260. čl. ZIP, ki določa, da sodišče ustavi na dolžnikov predlog postopek in razveljavi opravljena dejanja, če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala. Da je treba določbo 274. čl. ZIP interpretirati tako, da za odškodninsko odgovornost upnika za škodo, prizadejano z začasno odredbo, zadostuje neutemeljenost, ki je izkazana z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, kar pomeni, da terjatev ne obstaja in v konkretnem primeru tudi ni obstajala, pa je lahko zaključiti tudi iz dejstva, da obstaja odškodninska odgovornost upnika proti dolžniku tudi v primeru, kadar upnik ni opravičil izdane začasne odredbe in je dolžniku nastala škoda. V takem primeru upnik ni v opravičilo začasne odredbe vložil tožbe oziroma začel kakšnega drugega postopka v opravičilo začasne odredbe, pa je dolžan povrniti škodo, zato upnikova odgovornost vsekakor ne more biti manjša, če je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da terjatev ne obstaja, zaradi česar tudi začasna odredba ni mogla biti dejansko utemeljena, čeprav je bila izdana v skladu s predpisi ZIP. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 274. čl. ZIP, ko je štelo, da začasna odredba ni bila neutemeljena, kljub ugotovitvi, da je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen, kar je razvidno tudi iz pravnomočnih odločb v spisu. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da navedba pritožbe glede pravnomočne zavrnitve zahtevka tožencev, v zavarovanje katerega je bila izdana obravnavana začasna odredba, ni bila nedopustna novota, kot to navaja tožena stranka, saj tožeča stranka pred pravnomočnostjo sodbe II P 606/98 tega ni mogla navajati, je pa to navajala že tekom postopka, ko je bilo to mogoče.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bila utemeljena začasna odredba, zaradi katere naj bi v času od 1.3.1997 do 1.9.1997, ko je obvezovala tožečo stranko, nastala škoda, pa je ostalo tudi dejansko stanje v zvezi z morebitnim obstojem in njeno višino, nepopolno ugotovljeno. To pa narekuje razveljavitev izpodbijane zavrnilne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, da po dopolnitvi postopka in ugotovitvi pravno pomembnih okoliščin za odločitev o tožbenem zahtevku, o njem znova odloči. Pritožbi tožene stranke je zato ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi 355. čl. ZPP.

Ker je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo razveljavilo, je na podlagi 165. čl. ZPP pridržalo odločitev o stroških postopka, ki so nastali v zvezi s pritožbo in odgovorom nanj za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009