VSL sodba I Cp 209/2006

Jedro

Res je pokojna XX, mati in žena tožnikov, zastopnici toženke (zavarovalnice) na vprašanja o boleznih, zdravljenju in operacijah pred podpisom ponudbe za življenjsko zavarovanje dala neresnične podatke, saj so na ponudbi vsi odgovori s tem v zvezi negativni, čeprav je bila pokojna do podpisa ponudbe že zdravljena zaradi metastatskega malignega melanoma. Vendar pa toženka zavarovalne pogodbe za življenjsko zavarovanje, sklenjene s pokojno XX, ni razveljavila. Ker ta še velja, je toženka dolžna tožnikom izplačati zavarovalnino in tega ne more odklanjati sklicujoč se na 908. ali 909. člen ZOR.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožnikom plačati 5,304.671,00 SIT oziroma vsakemu tožniku po 1,768.223,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2003 do plačila (1. točka izreka sodbe). Toženki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožnikov v znesku 700.908,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (2. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se je pritožila toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da Zakon o obligacijskih razmerjih ne ureja situacije, ko zavarovalnica za (ne)namerno neresnično zamolčanje ali prijavo izve šele, ko je zavarovalni primer že nastopil. Situacijo po nastanku zavarovalnega primera urejata 3. odst. 908. člena in 4. odst. 909. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Res pa je, da splošni pogoji toženke ne urejajo tega področja. Zaradi smrti zavarovanke toženka ni mogla pravno veljavno razdreti zavarovalne pogodbe. Dokazni postopek pa je pokazal, da je pokojna XX namerno ravnala, ko je zamolčala podatke o bolnišničnem zdravljenju, bolezni in njenih težavah. Če bi toženka za te podatke vedela, ne bi sklenila zavarovalne pogodbe ali pa bi jo po posvetu s cenzorji sklenila pod drugimi pogoji. Pritožnica vidi temelj za odklonitev izplačila zavarovalnine tako v mnenju cenzorja z dne 30.7.2003 v povezavi s 3. odst. 908. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, kot tudi v načelu vestnosti in poštenja pri sklepanju obligacijskih razmerij.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah s pritožbo uveljavljanega razloga zmotne uporabe materialnega prava in glede tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 110/02, v nadaljevanju ZPP). Procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni zasledilo. Ugotovilo je tudi, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

Res je pokojna XX zastopnici toženke na vprašanja o boleznih, zdravljenju in operacijah pred podpisom ponudbe dala neresnične podatke, saj so vsi odgovori s tem v zvezi na ponudbi, ki jo je (nesporno) podpisala pokojna, negativni, čeprav je bila pokojna pred podpisom ponudbe zdravljena zaradi metastatskega malignega melanoma. Vendar pa je toženka v postopku na prvi stopnji sama navajala (enako priznava tudi v pritožbi), da zavarovalne pogodbe za življenjsko zavarovanje, ki jo je sklenila s pokojno XX, ni razveljavila. To dejstvo ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v svoji sodbi. Ker torej zavarovalna pogodba še velja, se pritožbeno sodišče (ne da bi presojalo, ali bi v konkretnem primeru toženka lahko pravno veljavno razdrla zavarovalno pogodbo, sklenjeno s pokojno XX), strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka nima pravne podlage za odklonitev izplačila zavarovalnine, do katere so po zavarovalni pogodbi upravičeni tožniki. Toženka torej ne more uspeti s sklicevanjem na 908. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89, v nadaljevanju ZOR) in na tej podlagi odklanjati izplačilo zavarovalnine. Ker zavarovalna pogodba velja, je toženka dolžna izpolniti obveznost, ki zanjo izhaja iz te pogodbe, to je tožnikom (upravičencem v primeru smrti zavarovanke XX) izplačati zavarovalnino in se tudi ne more uspešno sklicevati na določbe 909. člena ZOR, ki urejajo primer, ko sklenitelj zavarovanja nenamerno da neresnično in nepopolno prijavo.

Ker je torej sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni storilo nobene procesne kršitve, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je le to pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker toženka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje zavrnilo tudi njeno zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o glavni stvari.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba in sklep I Cp 639/2003
• VSL sodba II Cp 3149/2010
• VSK sodba Cp 57/99