VSL sklep I Cp 7651/2006

Jedro

Toženec je v spornem stanovanju (ta se nahaja v isti stanovanjski hiši kot tožničino, in sicer v pritličju) do razveze bival kot tožničin soprog, odtlej pa (vse do vložitve tožbe dne 05.07.2004) očitno s tožničinim dovoljenjem. Pravno podlago tožničinega tožbenega zahtevka tako predstavlja določba 92. člena SPZ in ne SZ-1, saj toženec v spornem stanovanju ni nikdar bival kot najemnik, prav tako pa ne gre za nezakonito vseljeno osebo v smislu določb SZ-1.

Če sodišče prava neuke stranke ne opozori na procesne pravice, konkretno na pravico do brezplačnega zagovornika, ter obenem ne opravi materialnega-pravdnega vodstva, lahko govorimo o odvzemu možnosti obravnavanja v postopku, kar je absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

 

Izrek

I.

Pritožba tožnice se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

II.

Pritožbi toženca zoper sodbo se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (tj. v 1. in 2. točki izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožničini stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo obnovo postopka in razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti na sodbi z dne 21.02.2005, opr. št. II P 2190/...

Zoper sklep sodišča prve stopnje je pritožbo po svoji pooblaščenki pravočasno vložila tožnica, ki navaja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v obrazložitvi najprej ugotavlja, da listine v spisu ne dokazujejo, da sodba tožencu ni bila vročena, kar pa nasprotuje zaključku sodišča, da nepravilno vročanje izhaja že iz podatkov v spisu. Nadalje navaja, da je podana relativna kršitev postopka, saj je sodišče nepravilno tolmačilo določbo 141. člena ZPP. V razlogih sodišče prve stopnje navaja, da bi moralo biti na obvestilu navedeno, da je bilo puščeno v izpostavljenem predalčniku in ne v hišnem predalčniku, kar je v nasprotju z določbo 141. člena, ki ne določa, da mora biti navedeno, kje je bilo puščeno obvestilo. Navaja še, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je bilo ugotovljeno, da hiša na naslovu L. cesta 363 predalčnik ima, zato so nerelevantne vse druge okoliščine. Toženec ni dokazal, da sodbe oziroma obvestila dejansko ni prejel niti ni dokazal, da je bil v tem času odsoten, kot je zatrjeval. Kljub temu da pozna poštarja, njegovega zaslišanja ni predlagal, prav tako pa iz njegovega zaslišanja ne izhaja, da mu sodba oziroma obvestilo ne bi bila vročena. Dejstvo je tudi, da je toženec v postopku sodeloval in so mu bila vročena vsa obvestila, zato je zatrjevanje, da sodbe ni prejel, čisto sprenevedanje. Izpodbijani sklep je nepravilen tudi zato, ker se z njim dovoljuje obnova iz razloga po 2. točki 394. člena ZPP, nanj pa se toženec sploh ni skliceval. Razlog, ki ga v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja sodišče, se nanaša le na postopke in sodelovanje stranke do izdaje sodbe, pri tem pa je nesporno, da je toženec imel možnost sodelovanja v postopku. Če pa sodba ni bila pravilno vročena, potem je to šteti kot predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti ne pa predlog za obnovo postopka. Če sodba ni bila pravilno vročena, potem postopek ni bil pravnomočno končan in se tudi obnoviti ne more. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da predlog za obnovo postopka zavrne, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožnice je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da se je dolžan izseliti in izprazniti prostore v pritličju stanovanjske hiše na L. cesti 363 ter jih prazne oseb in stvari izročiti tožnici, v roku 60 dni od izdaje te sodbe, pod izvršbo (1. točka izreka). V preostalem je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka) ter tožencu naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 153.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo po svoji pooblaščenki pravočasno vložil toženec, ki navaja, da se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča ne more strinjati, saj sta toženec in tožnica bivša zakonca in je toženec v času trajanja zakonske zveze s tožnico (od 30.04.1975 do 15.11.1995) v stanovanjsko hišo vlagal znatna premoženjska sredstva, s čimer je nedvomno postal tudi solastnik sporne nepremičnine vsaj do 1/4, zato ima pravico, da v njej živi in jo uživa. Res je sicer, da je bila sporna nepremičnina formalno najprej v lasti tožničinih staršev, pozneje pa na podlagi sklepov o dedovanju last tožnice, vendar je na parceli najprej stala hiša, ki sta jo toženec in tožnica v času trajanja zakonske zveze skupaj s tožničinimi starši najprej porušila, nato pa sezidala novo hišo, v kateri naj bi vsi skupaj živeli. Z novogradnjo je nepremičnina nedvomno postala več vredna, kot je bila prej. Stanovanjsko hišo so gradili skupno in sporazumno ter vanjo vlagali vsa premoženjska sredstva, ki so jih imeli, z namenom in v soglasju, da gradijo zase. Toženec ni nikoli mislil, da bo tožnica izrabila možnost, da je formalno lastnica, in ga vrgla na cesto. V navedeno hišo je toženec vložil tudi 70.000,00 DEM, ki jih je pridobil s prodajo odkupljenega družbenega stanovanja na G. p. 8. Glede na navedeno je prepričan, da sta s tožnico postala lastnika sporne nepremičnine do 1/2, v preostalem pa je nepremičnina ostala v lasti tožničinih staršev oziroma tožnice po njihovi smrti. Ker 1/2 nepremične predstavlja skupno premoženje, je toženec lastnik sporne nepremičnine do 1/4. O ugotovitvi solastniškega deleža na sporni nepremičnine teče tudi spor pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki se vodi pod opr. št. IV P 1763/.... Glede na navedeno je prvostopenjska sodba nepravična, saj toženec kot solastnik sporne nepremičnine v njej lahko živi. Toženec je za razliko tožnice, ki je pravnica, prava neuk, v postopku na prvi stopnji pa tudi zaradi izredno slabega finančnega položaja, v katerem se je znašel, ni imel pravne pomoči, zaradi česar svojih pravi žal tudi ni mogel primerneje zavarovati. Predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, v zvezi sodbo pa, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožnica je na vročeno pritožbo toženca odgovorila in navaja, da je pritožba preuranjena, saj sklep o dovolitvi obnovo še ni postal pravnomočen, ker se je zoper odločitev pritožila. Toženec v pritožbi uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, njegove pritožbene trditve pa predstavljajo nedopustno novoto, saj tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal. Toženec je v postopku sodeloval in na tožbo odgovoril, vendar teh trditev ni postavil. Spor o ugotovitvi skupnega premoženja je toženec sprožil šele 05.06.2006, torej več kot leto dni po izdaji sodbe, ki so sedaj izpodbija s pritožbo. Toženec je imel po razvezi zakonske zveze v letu 1995 več kot dovolj časa, da bi uveljavljal zahtevke, ki bi temeljili na zakonski zvezi, vendar je vedel, da do njih ni upravičen. Toženec je celo brez tožničinega soglasja prodal v času zakonske zveze odkupljeno družbeno stanovanje, denar pa zapravil zaradi brezposelnosti in vdajanja pijači. Stanovanjsko hišo pa je tožnica podedovala po starših, ki so bili izključni lastniki. V postopku pred sodiščem prve stopnje je imel toženec vse možnosti, da bi si zagotovil pravno pomoč, tudi brezplačno pravno pomoč, vendar teh možnosti ni izkoristil, kar pa ne more vplivati na pravilnost sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožničina pritožba zoper sklep ni utemeljena, toženčeva pritožba zoper sodbo pa je utemeljena.

O tožničini pritožbi zoper sklep

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, obnovil pa naj bi se s sodno odločbo pravnomočno končan postopek. Razlogi, zaradi katerih se postopek lahko obnovi (t. i. obnovitveni razlogi), so zapisani v 394. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP). V obravnavani zadevi ni dvoma, da je toženec obnovo postopka predlaga iz razloga po 2. točki 394. člena ZPP, saj zatrjuje nepravilno vročanje sodnih pisanj in odvzem možnosti obravnavanja v postopku (glej predlog za obnovo postopka na list. 54, 55).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožencu sodba prvostopenjskega sodišča z dne 21.02.2005, opr. št. II P 2190/..., ni bila (pravilno) vročena, zato je toženčevemu predlogu ugodilo ter dovolilo obnovo postopka v obsegu, v katerem je bila predlagana in za katerega se je v postopku izkazalo, da je utemeljen, tj. z razveljavitvijo klavzule pravnomočnosti na navedeni sodbi in, posledično, s ponovnim vročanjem sodbe tožencu.

Tožnica v pritožbi navaja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa sama s seboj v nasprotju. Očitana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni podano očitano nasprotje. Drži, da listine v spisu (tj. vročilnica - list. št. 29 v spisu) izkazujejo domnevno pravilno vročitev sodbe tožencu, vendar je bila ta domneva o pravilnosti vročitve v tem (obnovitvenem) postopku pred sodiščem prve stopnje izpodbita. Vročilnica je namreč javna listina (primerjaj 1. odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), za katero šteje, da dokazuje resničnost tega, kar je v njej navedeno, dovoljeno pa je dokazovati, da so v listini navedena dejstva nepravilno ugotovljena (3. odstavek 224. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenih dokazov izoblikovalo prepričljivo in izčrpno dokazno oceno, na podlagi katere drugačen zaključek od tega, ki ga je napravilo prvostopenjsko sodišče, tj. da sodba tožencu ni bila pravilno vročena, ni mogoče napraviti. Povedano drugače: toženec je v obnovitvenem postopku uspel dokazati, da podatek, ki sicer izhaja iz vročilnice (tj., da mu je bila sodba fiktivno vročena), ni pravilen. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogovanju prvostopenjskega sodišča, ki se tiče ugotovitve o tem, da obvestilo vročevalca ni moglo biti puščeno v hišnem predalčniku, ker tega hiša na naslovu toženca (in tožnice) nima, zato vročitev tudi iz tega razloga ni bila pravilno opravljena. Materialnopravno zmotno je tožničino tolmačenje 141. člena ZPP, češ da ZPP v tem členu nikjer ne določa, da mora vročevalec navesti, kje je pustil obvestilo. Kot izhaja iz Pravilnika o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem in kazenskem postopku (Ur. list RS, št. 73/2003) mora biti razvidno, da je vročevalec postopal po 3., 4. in 5. odstavku 142. člena ZPP ter posledično po 141. členu ZPP. Okoliščine postopanja vročevalca morajo biti iz obvestil o prispelem pismu torej jasno razvidne, sicer vročitev ni pravilna. Tako je enotno stališče pravne teorije (primerjaj Galič, A., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, 2005, str. 570) in sodne prakse (primerjaj npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30.03.2005, opr. št. III Cp 2376/2004).

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Odločitev o tožničinih pritožbenih stroških v zvezi z njeno pritožbo zoper sklep temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in je posledica njene zavrnitve.

O toženčevi pritožbi zoper sodbo

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so med strankama nesporne, izhaja, da sta tožnica in toženec razvezana zakonca, toženec pa zaseda dvoinpolsobno stanovanje v pritličju stanovanjske hiše na L. cesti 363 v L., za katerega ne plačuje nobenih stroškov. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je lastnica stanovanja, ki ga toženec zaseda, ta pa za bivanje v njem z njo nima sklenjene najemne pogodbe, zato na podlagi določbe 2. odstavka 111. člena Stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 69/2003, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju SZ-1) zahteva njegovo izselitev. Sodišče prve stopnje je, po tem, ko je ugotovilo, da je tožnica dokazala lastništvo spornega stanovanja in dejstvo, da toženec nima sklenjene najemne pogodbe za to stanovanje, sledilo materialnopravni podlagi, ki jo je v tožbi navedla tožnica, ter tožbenemu zahtevku ugodilo. Takšna materialnopravna kvalifikacija tožničinega tožbenega zahtevka pa ni pravilna.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tej pravdni zadevi ni mogoče uporabiti določb SZ-1, saj toženec v spornem stanovanju ni nikdar bival kot najemnik, prav tako pa ne gre za nezakonito vseljeno osebo v smislu določb SZ-1. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki izhaja zlasti iz tožničine izpovedbe, sledi, da tožnica in toženec ne živita skupaj že nekako od leta 1990, pri čemer se je toženec v sporno stanovanje vselil približno pol leta po smrti tožničine matere (ta je umrla 11.12.1991 - glej sklep o dedovanju, priloga A5 v spisu), leta 1995 pa sta se uradno razvezala (sodba z dne 15.11.1995, priloga A6 v spisu). Toženec je torej v spornem stanovanju (ta se nahaja v isti stanovanjski hiši kot tožničino, in sicer v pritličju) do razveze bival kot tožničin soprog, odtlej pa (vse do vložitve tožbe dne 05.07.2004) očitno s tožničinim dovoljenjem. Pravno podlago tožničinega tožbenega zahtevka tako predstavlja določba 92. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ), po kateri lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, dokazati pa mora, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca.

Med pravdnima strankama ni sporno, da toženec zaseda sporno stanovanje, torej se nahaja v dejanski oblasti toženca, sporno pa je, ali ima tožnica na spornem stanovanju (izključno) lastninsko pravico. Tožnica je v zemljiški knjigi res vpisana kot izključna lastnica celotne nepremičnine, vendar, glede na okoliščine obravnavanega primera, ni mogoče mimo določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list RS, št. 69-2004 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZZZDR), zlasti ne mimo domneve, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (1. odstavek 59. člena ZZZDR). Seveda pa določbe ZZZDR pridejo v poštev le, če sta stranki podali ustrezne trditve v tej smeri. Toženec v pritožbi obširno navaja razloge, zakaj je po njegovem postal solastnik (točno: skupni lastnik) spornega stanovanja (oziroma celotne nepremičnine), tožnica pa v odgovoru na tožbo trdi, da gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da toženec v pritožbi dosti bolj natančno in določno navaja dejstva glede pridobitve skupne lastnine v času trajanja zakonske zveze, kot je to storil v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar pa ni mogoče spregledati, da je toženec že v odgovoru na tožbo navedel naslednje: "V zvezi s tožbenim zahtevkom za izpraznitev stanovanja,..., vam odgovarjam, da bom to storil takoj, ko mi bo tožeča stranka kupila in zagotovila nadomestno lastniško opremljeno 2,5 sobno stanovanje, ki bo po standardu enakovredno stanovanju, ki ga trenutno zasedam. S tožečo stranko imam nerešen pravdni spor glede razdružitve skupnega premoženja iz pretekle zakonske zveze."

V skladu z načelom materialnega-pravdnega vodstva mora sodišče s postavljanjem vprašanj oziroma na drug primeren način med drugim poskrbeti za to, da stranke navedejo vsa odločilna dejstva in da se dopolnijo nepopolne navedbe strank (primerjaj 285. člen ZPP). V konkretnem primeru to pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo s pravdnima strankama oziroma s tožencem na primeren način razčistiti, ali je toženec (že) v odgovoru na tožbo smiselno zatrjeval, da sodi stanovanje v skupno premoženje - to izhaja iz njegovih navedb, da se je pripravljen izseliti, če mu tožnica v zameno ponudi drugo primerno stanovanje, ter da razdružitev skupnega premoženja med njima ni rešena. Iz toženčevega odgovora na tožbo vsekakor izhaja, da tožničine lastninske pravice ne priznava brezpogojno, zato bi moralo sodišče prve stopnje s tožencem (za katerega je očitno, da je pravni laik in se ne izraža v eksaktnem pravniškem jeziku) razčistiti, kaj razume pod tem, kar je napisal v odgovoru na tožbo, ne pa, da mu v obrazložitvi izpodbijane sodbe očita, da ni navedel vseh potrebnih dejstev oziroma da svojih trditev ni konkretiziral.

Toženec v pritožbi navaja, da je prava neuk in da zaradi izredno slabega finančnega položaja, v katerem se je znašel, ni imel pravne pomoči, s čimer po oceni pritožbenega sodišča smiselno uveljavlja kršitev navedene določbe 285. člena ZPP (1. odstavek 339. člena ZPP). Ker iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje opravilo ustrezno materialno-pravdno vodstvo, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ob tem še opozarja na določilo 12. člena ZPP, na podlagi katere mora sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. Navedena določba je odsev pravice do sodnega varstva, ki ga zagotavlja 23. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 33/1991, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami). V teoriji in sodni praksi ni enotnega stališča, katere so tiste pravice (le procesne, in katere od njih, ali tudi materialne pravice), na katere mora biti prava neuka stranka opozorjena. Pravica do brezplačne pravne pomoči sicer ni pravica po določbah ZPP, je pa nedvomno procesna pravica, zato bi moralo sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča toženca nanjo opozoriti, še toliko bolj, ker samo ni opravilo ustreznega materialnega-pravdnega vodstva. Če sodišče prava neuke stranke ne opozori na procesne pravice, konkretno na pravico do brezplačnega zagovornika, ter obenem ne opravi materialnega-pravdnega vodstva, pa že lahko govorimo o odvzemu možnosti obravnavanja v postopku, kar je absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje (kot predhodno vprašanje) najprej razčistiti, ali je stanovanje, iz katerega tožnica zahteva toženčevo izselitev, njena izključna last ali gre morda za solastninsko pravico pravdnih strank. Od te ugotovitve je namreč odvisna odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da je utemeljena toženčeva pritožbena navedba, da pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opravilno št. IV P 1763/... teče spor o obsegu in razdružitvi skupnega premoženja pravdnih strank. Glede na navedeno bo morda smotrno, da sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 206. člena ZPP predmetni pravdni postopek prekine do odločitve v zgoraj navedeni zadevi, potem pa, ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga je pritožbeno sodišče povzelo uvodoma, ponovno odloči o tožničinem tožbenem zahtevku.

Toženčeve pritožbene navedbe, ki se nanašajo na predlog za oprostitev plačila sodnih taks, bodo predmet nadaljnjega postopka pred sodiščem prve stopnje, saj gre za pristojnost prvostopenjskega sodišča (1. odstavek 169. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožnice v zvezi z odgovorom na toženčevo pritožbo temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je posledica odločitve o pritožbi toženca.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sklep Cp 1093/96
• VSL sodba II Cp 193/2009
• VSL sodba in sklep I Cpg 138/04