VSL sodba I Cp 5389/2006

Jedro

Posledica kršitve notifikacijske dolžnosti ni prenehanje porokove obveznosti, temveč upnikova odškodninska odgovornost. Porok je svoje obveznosti prost le, če dokaže, da je od upnika zahteval, da ta v roku enega meseca po zapadlosti terjatve le-to terja od glavnega dolžnika, upnik pa tega ni storil. Ker toženka v obravnavani zadevi ni dokazala, da je tako zahtevo upnici postavila, njena poroštvena obveznost ni prenehala.

 

Izrek

1. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. v I., II., III. in V. točki izreka) potrdi.

2. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do toženke v višini 595.000,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 1.217.806,90 SIT (I. točka izreka) ter da ne obstoji terjatev toženke do tožeče stranke v višini 595.000,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.10.1996 dalje do plačila (II. točka izreka). Sodišče je nadalje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi z dne 21.01.1997 v veljavi v 2. točki izreka za glavnico 595.000,80 SIT in zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 1.217.806,90 SIT, v 3. točki izreka pa za izvršilne stroške v višini 6.000,00 SIT (III. točka izreka), v preostalem pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 15.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila (V. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe prvostopenjskega sodišča se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka, ki uvodoma povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje postavila tri ugovore, in sicer, da je tožeča stranka ni obvestila v skladu z določilom 1010. člena ZOR, ugovor pobota ter da tožeča stranka na njeno zahtevo ni reagirala tako, kot ji nalaga 1011. člen ZOR. Navaja, da tožeča stranka od 31.03.1995 dalje, ko je glavna dolžnica prenehala odplačevati posojilo, ni obvestila toženke kot porokinje. Izpolnitve notifikacijske dolžnosti tožeča stranka v postopku ni dokazala. Toženka je bila prvič obveščena šele po več kot osemnajstih mesecih, tj. 28.10.1996. Notifikacijska dolžnost je določena zaradi porokovih interesov, zato zakon kot posledico kršitve predpisuje odškodninsko odgovornost. Iz tega razloga je toženka tudi podala pobotni ugovor, škodo pa je utrpela zaradi opustitve notifikacijske dolžnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno menilo, da terjatev toženke ne obstaja, saj pojasnjuje, da toženki škoda zaenkrat še ni nastala, sama terjatev pa še ni zapadla. Vendar pa zaključek sodišča ne drži, saj je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela, zato je tudi tožničina terjatev dospela. Če bi vzdržalo pravno stališče sodišča prve stopnje, toženka ne bo več imela možnosti vložiti odškodninske tožbe, ker bo zahtevek iz pobotnega ugovora postal pravnomočen. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno rešilo vprašanje oprostitve obveznosti porokinje po členu 1011/1 ZOR. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožeča stranka na dan 31.10.1996 uporabila določilo 12. člena posojilne pogodbe, na podlagi katerega je imela pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred iztekom pogodbenega roka. Dejstvo je, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe v skladu s tem določilom, kar sama priznava, prav tako pa to izhaja tudi iz opomina z dne 18.10.1996. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe smiselno izhaja, da toženka ni prosta svoje obveznosti, ker ni izpolnila pogoja in zahtevala od tožeče stranke, da terja izpolnitev od glavne dolžnice. Nerazumljivo je, da sodišče ne poklanja vere tožnici, ko je pojasnila, da je šla naslednji dan po prejemu opomina na banko in od uslužbenke zahtevala, naj se dolg izterja od glavne dolžnice. Zgolj razlog, ki ga navaja sodišče prve stopnje, da glavna dolžnica takrat ni bila zaposlena na tožilstvu, ne pomeni, da tožnica take zahteve ni postavila. Toženkino izpovedbo je potrdila Z. K.. ki je, zaslišana pot priča, dopustila možnost, da je bila toženka pri njej. Ker je tožeča stranka šele 20.12.1996 vložila izvršilni predlog zoper glavno dolžnico in toženko, kar je več kot en mesec po toženkini zahtevi, je toženkina obveznost prenehala, kar bi moralo sodišče ugotoviti. Nadalje toženka še navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti do 31.12.2001, čeprav jih je tožeča stranka zahtevala do plačila, svojega tožbenega zahtevka pa ni skrčila. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno interpretiralo odločbo Ustavnega sodišče o prepovedi iz 376. člena OZ in tožeči stranki priznalo zamudne obresti v višini, ki presegajo glavnico. Iz obrazložitve pa ni razvidno, kakšen drugačen ali višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama so nesporna (tako ugotavlja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, toženka pa temu v pritožbi ne nasprotuje) naslednja dejstva:

- tožeča stranka je kot posojilodajalec 05.07.1990 s posojilojemalko D. Š.. (glavna dolžnica) sklenila posojilno pogodbo za znesek 39.564,20 DIN, z dobo vračanja 15 let;

- toženka je kot porokinja podpisala posojilno pogodbo ter izjavo o poroštvu ter solidarno z glavno dolžnico jamčila za vračilo posojila;

- glavna dolžnica je marca 1995 prenehala odplačevati posojilo;

- tožeča stranka je toženko dne 18.10.1996 z opominom pozvala k plačilu zapadlih neporavnanih obveznosti na dan 30.09.1996 v znesku 111.989,70 SIT ter na plačilo zakonitih zamudnih obresti na dan 30.09.1196 v višini 21.339,20 SIT.

Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot pravilno navaja v pritožbi, zatrjevala, da je njena obveznost prenehala, ker je tožeča stranka kršila 1011. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR, ki ga je treba uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. list. RS, št. 83/2001), obenem pa je zaradi kršitve notifikacijske dolžnosti, ki izhaja iz 1010. člena ZOR tožeča stranka toženki odškodninsko odgovorna, zato je toženka med postopkom v pobot ugovarjala terjatev v višini 595.000,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.10.1996 dalje do plačila.

ZOR v 1010. členu opredeljuje notifikacijsko dolžnost upnika nasproti poroku, in sicer ga je dolžan obvestiti, če (glavni) dolžnik ne izpolni pravočasno (tj. ob dospelosti) svoje obveznosti. Notifikacijska dolžnost je določena zaradi varovanja porokovih interesov, saj zamuda glavnega dolžnika vpliva tudi na porokovo obveznost - v skladu s 4. odstavkom 1002. člena ZOR porok namreč odgovarja tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikov krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega. Porok lahko (s plačilom obveznosti) v primeru dolžnikove zamude prepreči povečanje obsega obveznosti, zato mora biti o zamudi obveščen. Kršitev notifikacijske obveznosti pa ni sankcionirana s prenehanjem (ne dolžnikove ne porokove) obveznosti, temveč je upnik poroku odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, kar pomeni, da se za ugotavljanje škode uporabljajo splošna določila ZOR (154. člen). Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da terjatev (škoda) toženke še ni nastala in zato (še) niso izpolnjene vse predpostavke odškodninskega delikta. Škoda bo toženki nastala šele s pravnomočno odločitvijo o njeni poroštveni obveznosti oziroma šele, ko bo toženka naloženo obveznost poravnala, saj bo šele takrat znan obseg njene škode, ki ga predstavlja razlika v višini med njeno poroštveno obveznostjo in dejanskim plačilom, ki je posledica kršitev notifikacijske dolžnosti. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da terjatev toženke do tožeče stranke (točka II izreka izpodbijane sodbe) ne obstoji. Toženka v pritožbi sicer pravilno navaja, da bo (z odločitvijo pritožbenega sodišča) sodba tudi v tem delu postala pravnomočna (3. odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), vendar temu pripisuje nepravilne posledice. Pravnomočnost namreč ne velja neomejeno, temveč se nanaša na določen predmet, na določene osebe in na določen čas. Pod pojmom objektivne meje pravnomočnosti razumemo predmet in obseg pravnomočnosti, ob takem razumevanju pa postane sodba (točneje njen izrek) pravnomočna le toliko, kolikor je z njo odločeno o zahtevku (konkretno pobotnem ugovoru) - kaj zahtevek predstavlja, pa je questio facti, vselej odvisen od trditev stranke, ki ga postavi (primerjaj 212. člen ZPP).

V 1011. členu ZOR, prav tako z namenom varovanja porokovih interesov, nalaga upniku obveznost, da na porokovo zahtevo v roku enega meseca zahteva izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika. V primeru kršitve upnikove obveznosti iz tega člena pa ZOR predpisuje drugačne pravne posledice kot v 1010. členu, in sicer prenehanje porokove obveznosti. Da je porok prost svoje obveznosti, morata biti izpolnjeni dve predpostavki, glede katerih je dokazno breme na poroku: prvič, porok mora upniku postaviti zahtevo, da zapadlo terjatev izterja od glavnega dolžnika, in drugič, upnik v zakonsko določenem roku (en mesec) tega ne stori. Toženka je postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da se je po prejemu opomina za plačilo obveznosti zglasila pri tožeči stranki in od nje zahtevala, naj obveznost izterja od glavne dolžnice, tožeča stranka pa naj bi to sicer storila, vendar po izteku enomesečnega roka, dne 20.12.1996 z vložitvijo predloga za izvršbo, na podlagi katerega teče ta pravda, zato je prosta svoje (poroštvene) obveznosti. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da toženka tožeči stranki ni postavila zahteve iz 1. odstavka 1011. člen ZOR naslednji dan po prejemu opomina, temveč šele 27.01.1997, kar je po izdaji sklepa o izvršbi (ta se je nanašal tako na glavno dolžnico kot na porokinjo). Dokazna ocena, ki jo je izoblikovalo prvostopenjsko sodišče, je po oceni pritožbenega sodišča izčrpna in prepričljiva ter je toženkine pritožbene navedbe v ničemer ne omajejo. Povedano drugače: dokazni postopek ni potrdil toženkinih trditev, da je tožeči stranki postavila zahtevo po 1. odstavku 1011. člena ZOR, ki je ta ni upoštevala. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga pritožbeno sodišče, kot je že bilo povedano, v celoti sprejema, je pravilen tudi materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da toženkina poroštvena obveznost ni ugasnila.

V zvezi s tistim delom toženkinih pritožbenih navedb, ki se tičejo domnevne "prekoračitve" tožbenega zahtevka (v tem delu je pritožba nerazumljiva, saj je sodišče prve stopnje, kot je razvidno tudi iz IV. točke izreka, tožeči stranki prisodilo manj, kot je zahtevala, torej ne more iti za prekoračitev) pa pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje: Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo z dne 02.03.2006, opr. št. U-I-300/04, razveljavilo določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/01, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Odločitev pomeni, da se tudi za razmerja, opisana v izreku odločitve Ustavnega sodišča, uporablja načelo ne ultra alterum tantum iz 376. člen OZ. Že iz jezikovne razlage odločbe izhaja, pa tudi logično je, da se določba 376. člen OZ ne more uporabiti pred 01.01.2002, ko je OZ pričel veljati, kar pomeni, da je upnik upravičen do vseh obresti, ki se natečejo do 31.12.2001, po tem datumu pa le, če vsota zapadlih, a ne plačanih obresti še (in dokler se to ne zgodi) ni dosegla glavnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so obresti, ki so se natekle do uveljavitve OZ, že dosegle (in presegle) glavnico, zato je obrestni del tožbenega zahtevka od 01.01.2002 dalje zavrnilo, kar je vsebovano v točki IV izreka.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih I, II, III in V točki izreka potrdilo.

Odločitev o toženkinih pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in posledica zavrnitev njene pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 6309/2006
• VSK sodba I Cpg 299/2006
• VSL sodba I Cpg 1460/99