<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep I Cp 6421/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:I.CP.6421.2006
Evidenčna številka:VSL52849
Datum odločbe:11.07.2007
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:sponzorska pogodba - ugovor neizpolnjene pogodbe - exceptio non adimpleti contractus - prosti preudarek

Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba s strani tožeče stranke ni bila v celoti realizirana, volje, da bi ta del svoje pogodbene obveznosti izpolnila, pa pri tožeči stranki očitno ni, poleg tega pa je tudi že iztekel s rok, za katerega je bila pogodba sklenjena in med strankama tudi ni več interesa za sodelovanje, ki je bit sponzorske pogodbe, zato je ravnalo pravilno in upoštevalo ugovor tožene stranke o (delno) neizpolnjeni pogodbi (exceptio non adimpleti contractus).

V primerih, ko nista obe obveznosti pogodbenih strank izraženi v denarju oziroma kadar se ene od obveznosti ne da (enostavno) denarno ovrednotiti, se sodišče pri tehtanju, v kolikšnem delu je bila obveznost te stranke izpolnjena, in primerjavi pogodbenih obveznosti obeh strank sooči s težavo. Ob tem mu je v pomoč (dokazno) pravilo o t. i. prostem preudarku, zapisano v 216. členu ZPP. Ta določba omogoča sodišču, če ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine/denarnega zneska/nadomestnih stvari, pa se te višine ne da ugotoviti oziroma bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, da odloči po prostem preudarku. Zakon torej v primerih, ki jih navaja, pooblašča sodišče, da višino škode/obveznosti ugotovi brez dokazovanja, vendar sodišče pri odločanje ne sme ravnati samovoljno, temveč mora svojo odločitev utemeljiti na podlagi splošnih življenjskih izkušenj. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dejanske okoliščine primera upravičujejo uporabo določbe 216. člena ZPP, saj je določba namenjena ravno tovrstnim primerom, obenem pa je svojo odločitev o "teži", ki jo je podelilo posameznim obveznostim tožene stranke, prepričljivo obrazložilo.

 

Izrek

1. Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točki in 3. točki izreka) potrdi.

2. Pritožba zoper sodbo se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 5. 2006, opr. št. VII P 241/2001-29, preklicalo sklep z dne 13. 4. 2006, opr. št. VII 241/2001-24 (prva točka izreka), pričo kaznovalo z denarno kaznijo 200.000,00 SIT (druga točka izreka) ter priči naložilo, da znesek kazni nakaže na račun sodišča (tretja točka izreka).

S sodbo z dne 21. 8. 2006, opr. št. VII P 241/2001-35, pa je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi z dne 3. 2. 2000, opr. št. Ig 2000/00458, razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka, tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (prvi odstavek izreka) ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 171.972,00 SIT stroškov pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (drugi odstavek izreka).

Zoper odločitev o kaznovanju je pritožbo vložil A. O., priča, ki navaja, da se obravnave 13. 4. 2006 ni udeležil, ker ni bil v stanju, da bi v razumnem roku opravičil svoj izostanek. V podjetju R. je bila predstavitev projekta prav na ta dan. Edina komunikacija s sodiščem, ki mu je bila omogočena, je pismo, kajti predložen ni niti faks niti telefon niti elektronska pošta, kar je normalna komunikacija v 21. stoletju. Obravnave 25. 5. 2006 pa se je udeležil ob 9.00 uri, in sicer je sedel na Tavčarjevi ulici, nato pa je 20 minut kasneje "vdrl" v sobo, kjer so ga opozorili, da je soba sicer prava, ne pa lokacija. Ko je prispel na Miklošičevo 12, je bila sodna dvorana že prazna. Navaja, da ni vedel, da sodišče posluje tudi na Miklošičevi. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je pritožbo po svojem pooblaščencu pravočasno vložila tožeča stranka, ki navaja, da je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, takšno, da račun tožeče stranke za prvi obrok po tej pogodbi ni plačan, obveznosti tožeče stranke pa so vse izpolnjene, razen obveznost namestitve napisov sponzorja na oblačilih in avtomobilih. Izjema je nastala po krivdi tožene stranke, ker ni priskrbela logotipov in negativov filmov, potrebnih za izdelavo, oziroma nalepk samih. Prav tako je tožeča stranka vložila kopijo izvoda poročila za leto 1998 in plan za leto 1999, s čemer je dokazala, da je to dogovorjeni Bilten, v katerem naj bi se objavljalo ime sponzorja. Tožena stranka je sprva zatrjevala le delno neizpolnitev, nato pa neizpolnitev nasploh, za kar ni predložila niti enega dokaza. V zvezi z navedenim je podana tudi absolutno bistvena kršitev postopka. Nadalje navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 216. člena ZPP, saj v tej zadevi za uporabo te določbe ni nikakršne podlage. Tožena stranka je svoj zahtevek postavila na podlagi izstavljenega računa, sodišče prve stopnje pa je napravilo točkovnik, v kakšnih odstotkih je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost, in to preračunalo tako, da se je tožena stranka rešila točno polovico obveznosti. Ob tem pa je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je izpolnila vse obveznosti, razen napisov na avtomobilih, ki bi jih morala priskrbeti tožena stranka, saj je splošno znano, da propagandni material priskrbijo sponzorji. Tožeča stranka je dokazala, da je toženo stranko omenjala tako na javnih prireditvah in turnirjih kot tudi v Biltenu/letnem poročilu. Izpolnitev drugega obroka obveznosti pa je pomembna predvsem zato, ker dokazuje priznavanje pogodbe in celotne obveznosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da sklep o izvršbi ostane v veljavi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na vročeno pritožbo zoper sodbo ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep

Pravno podlago za kaznovanje priče predstavlja 241. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP). Za izrek denarne kazni zadostuje ugotovitev sodišča, da je bila priča v redu povabljena, vendar na narok ni pristopila niti svojega izostanka ni opravičila, pod pogojem, da je bila v vabilu opozorjena na posledice izostanka. Ker je bilo slednjemu v obravnavanem primeru zadoščeno, drugih ugotovljenih dejstev (da je vabili na naroka prejel ter da na oba naroka ni pristopil) pa pritožnik niti ne izpodbija. Pač pa pritožnik meni, da je za oba izostanka imel opravičene razloge. Pritožbena navedba, da se s sodiščem lahko komunicira le s pismom, ni utemeljena. ZPP predpisuje, da je komunikacija s sodiščem pisna (prvi odstavek 105. člena ZPP), a omogoča tudi neklasične vrste pisnega komuniciranja, npr. telefaks (drugi odstavek 105. člena ZPP). Pritožnikov očitek, češ da mu drugačna komunikacija ni bila omogočena, torej ni utemeljen, če pa pritožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v vabilu na zaslišanje zapisati kontaktne podatke (npr. številko telefaksa), pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so ti podatki javno dostopni, tudi prek sredstev moderne komunikacije (internet), ki jih, kot izhaja iz pritožbenih navedb, pritožnik uporablja. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je pričin izostanek opravičen, ker pritožnik ni vedel, da sodišče posluje tudi na Miklošičevi ulici. V vabilu na zaslišanje je naslov, kamor je priča vabljena, pravilno naveden, sploh pa bi lahko priča svoj izostanek oziroma razloge zanj sodišču sporočila takoj, ko je ugotovila svojo napako (pritožnik priznava, da se je zmotil pri branju naslova), ne pa šele po prejemu sklepa o kaznovanju. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje o kaznovanju utemeljena, soglaša pa tudi z višino izrečene kazni (te pritožnik ne izpodbija), saj je ta glede na okoliščine primera, zlasti pa, da gre za izostanek z dveh narokov, docela primerna. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo priče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih 2. in 3. točki izreka potrdilo.

O pritožbi zoper sodbo

S sponzorsko pogodbo se sponzor zaveže sponzorirati določen dogodek ali določen subjekt s sredstvi v naravi ali v denarju, sponzoriranec pa se v zameno zaveže izvesti določene aktivnosti. V obravnavani pravdni zadevi ni sporno, da sta pravdni (tedaj pogodbeni) stranki sklenili sponzorsko pogodbo, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo sponzorirala tožečo stranko, in sicer tako, da ji bo plačala dvakrat po 1.000.000,00 SIT (30. 5. 1998 in 30. 9. 1998), tožeča stranka pa bo v zameno izvedla naslednje aktivnosti: zagotovila bo reklamni pano v teniški dvorani, zagotovila bo napise na opremi in vozilih trenerjev in igralcev, sodelovala bo pri tiskovnih konferencah, sponzorju bo enkrat letno zagotovila štiri teniška igrišča, v svojem biltenu bo objavila firmo sponzorja, varovala bo ime in ugled sponzorja. Tožeča stranka je trdila, da je izpolnila vse s pogodbo dogovorjene obveznosti, medtem ko je tožena stranka plačala le polovico zneska, tj. 1.000.000,00 SIT, zato s tožbo uveljavlja plačilo preostalega pogodbenega zneska. Na tem mestu velja pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da je za odločitev v tej zadevi pravno nepomembno, katerega od obeh obrokov je tožena stranka plačala.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnila dve od šestih dogovorjenih pogodbenih obveznosti (na pritožbene očitke v zvezi dokazno oceno sodišča prve stopnje, bo pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju te obrazložitve). Sponzorska pogodba sicer v slovenskem pogodbenem pravu ni urejena, kar pa ne pomeni, da zanjo ne veljajo določbe splošnega obligacijskega prava, konkretno določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR), ki ga je na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list. RS, št. 83/2001) treba uporabiti v obravnavani zadevi. Določba 122. člena ZOR ureja izpolnitev dvostranskih vzajemnih pogodb, in sicer zakon določa, da lahko ena stranka odkloni izpolnitev svoje obveznosti, če druga stranka noče istočasno izpolniti svoje, iz pogodbe ali zakona pa ne izhaja nič drugega. Zakon rešuje tudi procesno situacijo, ki nastane s takšnim ugovorom pred sodiščem, saj sodišče naloži nasprotni stranki, da svojo obveznost izpolni takrat, ko jo izpolni druga stranka (drugi odstavek 122. člena ZOR). Vendar pa slednjega v izrek sodbe ni treba zapisati, če stranka svoje pogodbene obveznosti ni pripravljena izpolniti (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 4. 1999, opr. št. II Ips 75/98) oziroma če pogodba ni (v celoti) izpolnjena, pa stranki ne vztrajata pri njeni popolni realizaciji.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni izpolnila dveh od dogovorjenih šestih obveznosti. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, češ da je izpolnila obveznost z objavo firme in imena sponzorja v letnem poročilu, saj letno poročilo ni isto kot Bilten, kar pomeni, da pogodbene obveznosti ni izpolnila. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o drugi neizpolnjeni obveznosti, tj. o zagotovitvi napisov na opremi in vozilih igralec in trenerjev. Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri navedbah, da je bila tožena stranka tista, ki je bila dolžna zagotoviti nalepke, zato tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti sploh ni mogla izpolniti. Za te navedbe pa v pogodbi, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni nikakršne podlage, saj taka obveznost tožene stranke ni zapisana. Tudi ne drži, da je splošno znano dejstvo, da je to obveznost sponzorjev, zato bi morala tožeča stranka, če bi hotela svoje trditve dokazati, zadostiti pravilom o dokaznem bremenu (primerjaj prvi odstavek 7. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pogodba s strani tožeče stranke ni bila v celoti realizirana (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 28. 3. 2007, opr. št. II Ips 33/2005), volje, da bi ta del svoje pogodbene obveznosti izpolnila, pa pri tožeči stranki očitno ni, poleg tega pa je tudi že iztekel rok, za katerega je bila pogodba sklenjena in med strankama tudi ni več interesa za sodelovanje, ki je bistvo sponzorske pogodbe, je sodišče prve stranke ravnalo pravilno in upoštevalo ugovor tožene stranke o (delno) neizpolnjeni pogodbi (exceptio non adimpleti contractus).

V primerih, ko nista obe obveznosti pogodbenih strank izraženi v denarju oziroma kadar se ene od obveznosti ne da (enostavno) denarno ovrednotiti, se sodišče pri tehtanju, v kolikšnem delu je bila obveznost te stranke izpolnjena, in primerjavi pogodbenih obveznosti obeh strank sooči s težavo. Ob tem mu je v pomoč (dokazno) pravilo o t. i. prostem preudarku, zapisano v 216. členu ZPP. Ta določba omogoča sodišču, če ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine/denarnega zneska/nadomestnih stvari, pa se te višine ne da ugotoviti oziroma bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, da odloči po prostem preudarku. Zakon torej v primerih, ki jih navaja, pooblašča sodišče, da višino škode/obveznosti ugotovi brez dokazovanja, vendar sodišče pri odločanju ne sme ravnati samovoljno, temveč mora svojo odločitev utemeljiti na podlagi splošnih življenjskih izkušenj. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dejanske okoliščine primera upravičujejo uporabo določbe 216. člena ZPP, saj je določba namenjena ravno tovrstnim primerom, obenem pa je svojo odločitev o "teži", ki jo je podelilo posameznim obveznostim tožene stranke, prepričljivo obrazložilo. Očitno je namreč, da vseh šest obveznosti, ki jih je s pogodbo prevzela tožeča stranka, ni enakovrednih, zato jih je sodišče prve stopnje moralo tudi medsebojno nekako ovrednotiti, da bi lahko ugotovilo, v kolikšnem delu je bila (oziroma ni bila) sponzorska pogodba s strani tožeče stranke izpolnjena. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, da je ravno ena od neizpolnjenih (nalepke na vozilih in opremi) tista, ki je ključna obveznost sponzoriranca (tožeče stranke) in od izpolnitve katere bi imel sponzor (tožena stranka) največ, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ta predstavlja kar 45% odstotkov "vrednosti" obveznosti tožeče stranke, pravilna. Tudi sicer je sodišče prve stopnje med posameznimi obveznostmi poiskalo pravo razmerje glede na pomembnost posamezne od njih. Ker je tožeča stranka za obveznosti, ki jih je izpolnila, že prejela protidajatev (nesporno plačilo 1.000.000,00 SIT), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Na podlagi obrazloženega in ker ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je posledica odločitve o njeni pritožbi.

 


Zveza:

ZOR člen 122, 122/1, 122/2, 122, 122/1, 122/2. ZPP člen 216, 216. OZ člen 101, 101/1, 101/2, 101, 101/1, 101/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zOTczMA==