VSL sklep IV Cp 2570/2007

Jedro

Okoliščine, ki jih je navedel predlagatelj začasne odredbe oziroma toženec, ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih bi bil nujen in potreben sodni poseg z začasno odredbo še pred dokončno odločitvijo. Po drugi strani pa že pravnomočna delna odločitev o stikih, ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in v nerazčiščenem medsebojnem odnosu staršev v razmerju do otroka, predstavlja začasen modus vivendi tako s stališča varstva koristi otroka in kot pravice staršev do stikov z njim, za čas do dokončnega formiranja dejanske podlage odločitve o razširitvi stikov.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep (sklep z dne 2.3.2007) razveljavi v 1. odstavku 1. točke izreka sklepa.

Pritožba toženca se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (sklep z dne 29.1.2007).

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po toženčevemu predlogu s sklepom z dne 29.1.2007 odločilo, da se do pravnomočne rešitve te zadeve določijo stiki med mld. hčerko M. K. G. in tožencem enkrat tedensko in sicer vsak četrtek od 15.30 do 18.30 ure ter vsako drugo soboto od 11. ure do 17. ure. Toženčev predlog za širšo določitev stikov je sodišče prve stopnje zavrnilo. Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila ugovor, s katerim je ugovarjala predvsem načinu izvajanja stikov in uveljavljala nujnost tožničine (začasne) prisotnosti pri stikih mladoletne hčerke s tožencem. Navedeni odločitvi (njenemu zavrnilnemu delu) je nasprotoval tudi toženec v vlogi, ki jo je naslovil "Ugovor". Menil je, da bi moralo sodišče prve stopnje določiti stike med njim in mld. hčerko tudi ob torkih in vikendih od petka do nedelje. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin ugovor in samo odločilo o pravnem sredstvu toženca in sicer tako, da je "ugovoru" ugodilo in stike določilo tudi ob torkih in vsak drugi vikend od sobote od 10. ure do nedelje do 18.30 ure.

Tožnica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov. Tožnica opozarja na že pravnomočno odločitev o stikih ob četrtkih in vsako drugo soboto od 11. do 17. ure ter 14 dni v času poletnih počitnic v obdobju meseca julija ali avgusta. Sporna zato ostaja odločitev iz začasne odredbe o stikih tudi ob torkih in v soboto od 17. ure do nedelje do 18.30 ure. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa tako, da se ohranijo stiki, kot so določeni s pravnomočnim delom sodbe sodišča prve stopnje. Iz pritožbe izhaja, da se ne strinja z načinom prevzema otroka ob stikih. Hkrati sodišču očita, da nekritično sledi tožencu, ki za razširitev stikov ni navedel nobenega novega dejstva ali predlagal novega dokaza. S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje preseglo lastno sodbo in ugotovljeno dejansko stanje. Glede na razloge odločitve pritožbenega sodišča, je povsem brez dejanskega in zakonskega temelja odločitev sodišča o stiku preko noči. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo napotila višjega sodišča glede ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje tudi očita, da ni upoštevalo obremenjenosti otroka v zvezi s šolskimi obveznostmi.

Pritožba tožnice proti sklepu z dne 23.4.2007 je utemeljena, pritožba toženca proti sklepu z dne 29.1.2007 pa ni utemeljena.

Začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki, se izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje (3. odstavek 411. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zavarovanje ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki v 268. členu določa, da ima sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku (npr. nepravdnem), učinek sklepa o izvršbi. Pravno sredstvo dolžnika proti sklepu o izvršbi s katerim je predlogu ugodeno, je ugovor. Gre za remonstrativno pravno sredstvo o katerem odloča isto sodišče, ki je izdalo izpodbijani sklep. Z remonstrativnostjo ugovora dolžnik realizira svojo pravico, da razpravlja pred sodiščem prve stopnje o predlogu upnika za izdajo začasne odredbe, oziroma mu je s tem pravnim sredstvom zagotovljena pravica do izjave in zadoščeno zahtevi po kontradiktornosti. Navedeni razlogi pa ne morejo veljati glede pravnega sredstva tistega, ki ji je predlagal izdajo začasne odredbe, pa je bil njegov predlog v celoti ali le delno zavrnjen. Zoper zavrnilno odločitev ali njen del ima predlagatelj (upnik) pritožbo o kateri odloča sodišče druge stopnje (1. odstavek 9. člena ZIZ in 3. odstavek 333. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato kršilo postopkovna določila, ko je o pravnem sredstvu toženca (v postopku za izdajo začasne odredbe je imel kot predlagatelj procesni položaj upnika), ki ga je toženec napačno naslovil kot "ugovor" namesto "pritožba", samo odločilo. Navedena kršitev predstavlja bistveno kršitve določb postopka po 1. in 4. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je bilo treba sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP). Glede na navedeno je moralo pritožbeno sodišče odločiti o navedeni pritožbi toženca zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje o začasni odredbi z dne 29.1.2007, oziroma kolikor stiki med tožencem in mladoletno hčerko niso določeni v širšem obsegu od tistih, ki so določeni v odločitvi v 1. točki navedenega sklepa, ki pa je vsebinsko enaka pravnomočnemu delu sodbe o stikih in ki je zaradi veljavnosti le do pravnomočne sodne odločitve dejansko izgubila svoj učinek. S sodbo je tako že pravnomočno odločeno, da se stiki mladoletne hčerke z njenim očetom določijo enkrat tedensko in sicer vsak četrtek od 15.30 do 18.30 ure ter vsako drugo soboto od 11. ure do 17. ure ter 14 dni v času poletnih počitnic v obdobju mesec julij ali avgust. Ta odločitev ne more biti več predmet presoje v tem postopku.

Po odločitvi pritožbenega sodišča z dne 21.2.2007 ostaja sporno ali imata mld. hčerka pravdnih strank in toženec pravico do stikov v širšem obsegu od tistih, ki so že bili pravnomočno določeni. Odločitev o tem vprašanju v prvi vrsti legitimira otrokova korist. Ta predstavlja glavno načelo tudi pri odločanju sodišča o otrokovih stikih s starši. S stališča otroka je namen stikov predvsem v tem, da ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti s staršem, s katerim ne živi in da ohrani občutek medsebojne pripadnosti. V tem smislu naj torej stiki v čim večji meri vzpostavljajo tiste odnose, ki sicer obstajajo med starši in otroki, ko ti živijo skupaj. Gre pa tudi za pravico staršev. V tem smislu je namen stikov v tem, da tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, lahko uresniči svoje čustvene potrebe, da se s tem, da otroka vidi in z njim govori oziroma kakorkoli z njim komunicira, seznani z njegovim telesnim in duševnim stanjem ter razvojem. V obravnavani zadevi bo torej končna določitev obsega stikov morala pomeniti konkretizacijo omenjene pravice otroka in staršev.

Konkretizacijo pravnega standarda "korist otroka" pogojujejo dejanske okoliščine vsakega konkretnega primera. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče v svoji odločbi z dne 21.2.2007 odločilo, da je za navedeno konkretizacijo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno in v razlogih svoje odločitve dalo jasne napotke, kako dopolniti dejansko podlago bodoče odločitve. Navedeni napotki bi torej narekovali čimprejšnje postopanje sodišča prve stopnje v nakazani smeri, ne pa izdaje oziroma izdajanja začasnih odredb, za katere glede na dejanske ugotovitve, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve, ni razlogov oziroma pogojev. Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče (iz zgoraj navedenih razlogov) razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je samo odločalo o toženčevi pritožbi, naj se navede, da je omenjena odločitev vsebovala bistveno pomanjkljivost, saj iz nje ni bilo razvidno, zakaj je o razširitvi stikov sploh treba odločati z začasno odredbo. Začasna odredba je namreč izjemno pravno sredstvo in jo lahko sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda (odločba Ustavnega sodišča RS, Up-275/97). Za izdajo začasne odredbe bi torej moral njen predlagatelj izkazati verjetnost obstoja okoliščin, ki so tako akutno ogrožajoče, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe, ampak je treba z začasno odredbo takoj naložiti strankam predlagani način izvrševanja stikov. Okoliščine, ki jih je navedel predlagatelj začasne odredbe oziroma toženec, ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih bi bil nujen in potreben sodni poseg z začasno odredbo še pred dokončno odločitvijo. Po drugi strani pa že pravnomočna delna odločitev o stikih, ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in v nerazčiščenem medsebojnem odnosu staršev v razmerju do otroka, predstavlja začasen modus vivendi tako s stališče varstva koristi otroka in kot pravice staršev do stikov z njim, za čas do dokončnega formiranja dejanske podlage odločitve o razširitvi stikov. Glede na navedeno je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 32/2003
• sodba in sklep U 1684/2005
• VDSS sklep Pdp 1040/2015