VSL sklep III Cp 50/2007

Jedro

Iz izreka sodbe izhaja, da tožeči stranki nista določeni kot solidarna upnika (406. člen Obligacijskega zakonika - OZ), zato ima upnica v izvršilnem postopku, glede na to, da je terjatev deljiva, izvršilni naslov le za izterjavo polovice zahtevanega zneska.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II.a točki izreka potrdi.

Upnica sama krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v pravdnem postopku, izdalo sklep o izvršbi, v katerem je v I. točki izreka dolžnici naložilo v plačilo glavnico v znesku 5.183.779,00 SIT in izvršilne stroške predloga za izvršbo, v II. točki izreka pa je upničin predlog v delu, v katerem je zahtevala a) izterjavo 5.183.779,00 SIT in b) zakonskih zamudnih obresti od 12. 4. 2006 dalje, zavrnilo. V obrazložitvi je napisalo, da je zavrnilo predlog za izvršbo v delu, ki presega glavnico 5.183.779,00 SIT, ker upnica v tem delu nima izvršilnega naslova (17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Iz izreka sodbe namreč izhaja, da tožeči stranki nista določeni kot solidarna upnika (406. člen Obligacijskega zakonika - OZ), zato ima upnica v tem postopku izvršilni naslov le za izterjavo polovice zahtevanega zneska. Prav tako iz izvršilnega naslova izhaja, da upnica nima izvršilnega naslova za izterjavo zakonskih zamudnih obresti.

Zoper točko II.a sklepa, torej zoper zavrnilni del glede izterjave glavnice v višini 5.183.779,00 SIT, se je pravočasno pritožila upnica, ki meni, da ima kot solidarna upnica v tem izvršilnem postopku izvršilni naslov za izterjavo glavnice v celoti, ne le do njene polovice. Izrek sodbe v 3. točki je namreč potrebno tolmačiti skladno njeni obrazložitvi, na kar nakazuje tudi obrazložitev 406. člena OZ. Drugi tožnik je 30. 5. 2005 umrl, sodba, prejeta še pred njegovo smrtjo, pa je postala pravnomočna 25. 01. 2006 in le iz tega razloga je predlog za izvršbo vložila upnica kot prvotožnica, čeprav sta s pokojnim možem ves čas nastopala kot solidarna tožnika, saj sta skupaj s tožnikom kot zakonca skupaj upravljala s skupnim premoženjem, skupaj podpisala posojilno pogodbo in skupaj na sodišču podpisala sporazum o zavarovanju terjatve, tudi njuna obveznost vračila dolga je bila skupna (upoštevaje tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), kakor je bila tudi obveznost tožene stranke do obeh upnikov skupna. V kolikor bi izpolnila obveznost po sodbi do enega od njiju, bi bila prosta obveznosti do drugega.

Pritožba je bila vročena dolžnici, ki je v odgovoru vztrajala pri trditvah iz ugovora zoper sklep o izvršbi, da je terjatev v celoti poravnala, o čemer bo v okviru ugovornega postopka odločilo prvostopenjsko sodišče. Poleg tega meni, da pravno naziranje upnice o tem, kaj je imelo prvostopenjsko sodišče glede 3. točke izreka v mislih, ni pravno relevantno. Dispozitiv je jasen, saj se po 406. členu OZ solidarnost ne domneva.

Pritožba ni utemeljena.

Skladno s 393. členom OZ je obveznost deljiva, če se lahko tisto, kar se dolguje, razdeli in izpolni v delih, ki imajo iste lastnosti kot celi predmet, in če s to delitvijo ne izgubi ničesar od svoje vrednosti. Ker je obveznost, ki je predmet prisilne izpolnitve v predmetnem izvršilnem postopku, v izpolnitvi denarne terjatve, gre tudi v tem primeru za deljivo obveznost, ki se, če je pri njej več upnikov in ni med njimi dogovorjeno kaj drugega, skladno s tretjim odstavkom istega člena deli med njimi na enake dele, zato more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve.

Po izvršilnem naslovu je tožena stranka dolžna plačati tožečima strankama razliko med obrestmi od zneska 20.000 DEM za čas od 16. 11. 1995 do 9. 9. 1999 po obrestni meri R+50% letno in med obrestmi istega zneska in obdobja po obrestni meri hranilnih vlog v DEM na vpogled (3. točka izreka izvršilnega naslova; priloga A/2). To po trditvah izvršilnega predloga znaša 10.367.558,00 SIT (sedaj 43.263,05 EUR).

Višje sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, po katerem upnica sama ni aktivno legitimirana za izterjavo dolgovane glavnice v celoti, pravilna. Solidarnost med upniki, zaradi katere bi lahko eden od upnikov deljive obveznosti imel pravico zahtevati izpolnitev cele obveznosti, mora biti namreč dogovorjena ali z zakonom določena (prim. 406. člen OZ). Upnica z ničemer ni izkazala, da bi bil o notranjem razmerju z možem - drugim upnikom o tem sklenjen izrecen dogovor, prav tako pa solidarnost zakoncev, kot se nanjo sklicuje upnica, v ZZZDR (za razliko od pasivne solidarnosti zakoncev) ni določena. Če torej niti v izreku sodbe denarna obveznost ni opredeljena kot solidarna na upniški strani, gre za deljivo obveznost. Zato je upnica, kot je bilo ugotovljeno uvodoma, upravičena zahtevati le svoj del terjatve.

Ob ugotovljenem tako ostanejo neupoštevna pritožbena naziranja upnice glede položaja upnikov v pravdi kot solidarnih tožnikov (pravilno: sospornikov), saj gre v tem primeru za procesni položaj stranke v pravdnem postopku, pri katerem morajo biti izpolnjeni pogoji po ZPP in ki na materialni - vsebinski položaj upnika pri izterjavi obveznosti ne vpliva. Prav tako ni mogoče upoštevati razlogov, da bi sodišče v sodbi, če bi vedelo, da bo še pred njeno pravnomočnostjo ena od tožečih strank umrla, izrecno zapisalo besedo "solidarno". Sodišče prve stopnje je namreč ugodilo tožbenemu zahtevku v tem delu tako, kot je bil postavljen (prim. 2. člen ZPP).

Ker v zvezi z izvršilnim naslovom v izvršilnem postopku velja tudi načelo formalne legalitete, je sodišče v zvezi z izvršilnim naslovom dolžno ugotoviti le, da gre za izvršilni naslov, ki izpolnjuje pogoje za izvršljivost, ter, kar je pomembno v konkretnem primeru, da je izvršilni naslov po vsebini primeren za izvršbo (21. člen ZIZ). Tolmačenje izreka sodbe za ugoditev predlogu za izvršbo ni dovoljeno, glede na jasnost navedenih določb OZ in ZIZ pa sploh ni potrebno. Položaj novega upnika, na katerega bo prešla druga polovica dolgovane terjatve bo, glede na trditve upnice, da je drugi upnik umrl, torej urejen z zapuščinskem postopku.

Ker se upniška solidarnost ne domneva, eden od dveh upnikov izvršilnega naslova, ki izterjuje celotno terjatev, pa ni dokazal, da mu pripada celotna terjatev, se zato domneva, da je upravičen terjati le polovico. Zato je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP - v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prim. prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 388/2000
• VSM sklep Cp 1831/2001
• VSL sodba I Cp 1206/2003