<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep III Cp 425/2007

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:III.CP.425.2007
Evidenčna številka:VSL52836
Datum odločbe:01.02.2007
Področje:IZVRŠILNO PRAVO
Institut:začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - neznatna škoda - prepoved razpolaganja z nepremičninami - nevarnost

Jedro

V obravnavanem primeru ni bil izpolnjen pogoj iz 3. odstavka 270. člena ZIZ, na katerega se je upnik skliceval v predlogu za izdajo začasne odredbe, to je, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Prepovedi odtujitve in obremenitve kar 8 parcel, na katere je bila izdana začasna odredba, ni moč enačiti s pojmom škode, ki je neznatna. Vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo, zato ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, ker je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice. To velja v konkretnem primeru še toliko bolj, saj je prvostopno sodišče na upnikov predlog izdalo začasno odredbo kar na 8 parcel. Zato upnikova obrazložitev, da je dolžnik lastnik še nekaterih drugih neobremenjenih nepremičnin, ne izkazuje verjetnosti, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Poleg tega pa upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe v okviru splošnih trditev ni zatrjeval, kaj bi s predlagano začasno odredbo sploh dosegel, oziroma kaj naj bi bil namen le te. Ni namreč zatrjeval nevarnosti, da mu bo uveljavitev terjatve, zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem, onemogočena ali otežena (prim. 2. odstavek 270. člena ZIZ). ZIZ v 3. odstavku 270. člena, na katerega se upnik sklicuje, res ne predpisuje, da bi moral upnik dokazovati nevarnost, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Vendar pa navedeno ne pomeni, da nevarnosti ni dolžan zatrjevati. Nenazadnje je namen začasnih odredb ravno v tem, da se zavaruje terjatev, glede katere obstoji nevarnost, da bo njena uveljavitev onemogočena ali otežena. Ker upnik nevarnosti ni zatrjeval, je njegov predlog za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga neutemeljen.

 

Izrek

Pritožba zoper sklep opr. št. In 2004/00876-15 z dne 24.5.2006 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep opr. št. In 2004/00876-16 z dne 24.5.2006 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom opr. št. In 2004/00876-15 z dne 24.5.2006 sklenilo, da se ugovoru dolžnika zoper sklep o začasni odredbi ugodi, da se postopek zavarovanja ustavi ter da se razveljavijo opravljena dejanja zavarovanja. Sklenilo je še, da se po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi izbriše prepoved odtujitve in obremenitve, vknjižene na podlagi sklepa o začasni odredbi, ter da je upnik dolžan dolžniku povrniti stroške ugovora v višini 56.548,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper omenjeni sklep sodišča prve stopnje je upnik po svojih pooblaščencih vložil pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zavrne in dolžniku naloži plačilo njegovih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in ga vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da bi moralo prvostopno sodišče v konkretnem primeru oceniti, ali dolžniku zaradi izdaje začasne odredbe nastaja škoda. Nikakor pa ne obstoji avtomatizem, da začasna odredba v vsakem primeru pomeni tudi škodo za dolžnika, ki je večja od neznatne. Prvostopno sodišče bi moralo upoštevati, da je dolžnik lastnik cele vrste nepremičnin, na katere se začasna odredba ne nanaša. Dolžniku bi lahko škoda nastala le, če bi želel z zastavo ali prodajo nepremičnin dobiti finančna sredstva, kar v ugovoru sicer zatrjuje, vendar pa v zvezi s tem ne predloži nikakršnega dokaza. Sodišče prve stopnje pa je imelo možnost začasni odredbi tudi delno ugoditi, le glede posameznih parcel. V predlogu za izdajo začasne odredbe je navedel, da predlaga zaslišanje dolžnika le "podrejeno", pri čemer ne gre spregledati, da bi bila ravno v konkretnem primeru, glede na ugovorne navedbe dolžnika, da namerava nepremičnine zastaviti, izvedba tega dokaza smiselna. Izpodbijanega sklepa tudi ni moč preizkusiti v delu, kjer se sodišče sklicuje na ugovorne navedbe dolžnika, saj ni navedlo, katere ugovorne navedbe so tiste, ki so sodišče prepričale, da ne obstojijo pogoji iz 3. odstavka 270. člena ZIZ.

Z izpodbijanim sklepom opr. št. In 2004/00876-16 z dne 24.5.2006 pa je sodišče sklenilo, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, to je v II. točki izreka, ter da se bo postopek o zahtevku in stroških nadaljeval v pravdnem postopku.

Tudi zoper omenjeni sklep je upnik po svojih pooblaščencih vložil pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zavrne in dolžniku naloži plačilo njegovih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in ga vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da dolžnik ni vložil obrazloženega ugovora. Dolžnikov ugovor pasivne legitimacije je nesmiseln, saj samostojni podjetnik ni pravna oseba, temveč fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Glede na navedeno, ni pravne podlage za razlikovanje med fizično osebo in isto fizično osebo, ki opravlja dejavnost kot s.p.. Dolžnikove ugovorne navedbe, da iz pogodbe ne izhaja obveznost poplačila dolga z nepremičninami in premičninami, bi bile lahko le ugovor zoper dovoljena izvršilna sredstva. Dolžnik ne navaja, da zaradi dogovora obveznosti do upnika ne bi bil več dolžan plačati, zato navedeno ne more predstavljati obrazloženega dejstva, s katerim bi dolžnik lahko uspel v pravdi v delu, v katerem izvršba še ni utesnjena.

Dolžnik na vročeni pritožbi ni odgovoril.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijana sklepa v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - Ur. l. RS št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

O pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi:

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen pogoj iz 3. odstavka 270. člena ZIZ, na katerega se je upnik skliceval v predlogu za izdajo začasne odredbe, to je, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Upnikova edina obrazložitev pogoja iz 3. odstavka 270. člena ZIZ je bila, da je dolžnik lastnik še nekaterih drugih nepremičnin, na katere začasna odredba ni predlagana, zaradi česar naj dolžniku z izdajo začasne odredbe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin ne bi nastala večja škoda. Vendar pa prepovedi odtujitve in obremenitve 8 parcel, vpisanih v vl. št. k.o. Š. ob S., ni moč enačiti s pojmom škode, ki je neznatna. Vsak poseg v tujo lastnino predstavlja za lastnika škodo, zato ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, ker je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice, kot je to pravilno obrazložilo že prvostopno sodišče. To velja v konkretnem primeru še toliko bolj, saj je prvostopno sodišče na upnikov predlog izdalo začasno odredbo kar na 8 parcel. Zato že omenjena upnikova obrazložitev, da je dolžnik lastnik še nekaterih drugih neobremenjenih nepremičnin, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izkazuje verjetnosti, da bi dolžnik z izdano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Upnik tako ni izkazal za verjetno, da bi dolžnik z predlagano, oziroma kasneje izdano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Dolžnik v ugovoru zoper začasno odredbo utemeljeno navaja, da je izdana začasna odredba tudi nesorazmerna z višino terjatve (5.549,97 EUR, prej 1,329.994,90 SIT), saj so obremenjene nepremičnine znatno več vredne od zavarovane terjatve. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi lahko sodišče izdalo začasno odredbo le glede posameznih parcel, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi moral upnik podrejeno predlagati, katere so tiste posamezne parcele iz vl. št. k.o. Š. ob S., na katerih podrejeno predlaga izdajo začasne odredbe.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da izpodbijanega sklepa ni možno preizkusiti, ker sodišče ni navedlo, katere so tiste ugovorne navedbe dolžnika, ki so ga prepričale, da ne obstoji pogoj iz 3. točke 270. člena ZIZ. Prvostopno sodišče je namreč v izpodbijanem sklepu (str. 4) jasno navedlo, da je dolžnik ugovarjal, da upnik ni izkazal za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Dolžnik je v ugovoru navajal predvsem to, da je onemogočen v izvrševanju lastninske pravice, saj je bistvo le te v njenem razpolaganju, čemur je prvostopno sodišče z izpodbijanim sklepom pravilno sledilo.

Poleg tega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe v okviru splošnih trditev ni zatrjeval, kaj bi s predlagano začasno odredbo sploh dosegel, oziroma kaj naj bi bil namen le te. Ni namreč zatrjeval nevarnosti, da mu bo uveljavitev terjatve, zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem, onemogočena ali otežena (prim. 2. odstavek 270. člena ZIZ). ZIZ v 3. odstavku 270. člena, na katerega se upnik sklicuje, res ne predpisuje, da bi moral upnik dokazovati nevarnost, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Vendar pa navedeno ne pomeni, da nevarnosti ni dolžan zatrjevati. Nenazadnje je namen začasnih odredb ravno v tem, da se zavaruje terjatev, glede katere obstoji nevarnost, da bo njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena. Ker upnik nevarnosti ni zatrjeval, je njegov predlog za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga neutemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi:

Upnik v pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi prvenstveno navaja, da dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni vložil obrazloženega ugovora. Ugovor, s katerim dolžnik izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti, je obrazložen, kadar dolžnik navede pravno pomembna dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in zanje predloži dokaze (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 117/2005, na katerega se upnik sklicuje v pritožbi).

Res je, da iz dolžnikovih ugovornih navedb, kot tudi iz dejstva, da je dolžnik upniku del terjatve že plačal, izhaja, da dolžnik samemu temelju obveznosti ne nasprotuje. Vendar pa iz ugovora z dne izhaja, da dolžnik nasprotuje, oziroma ugovarja višini dolga, ker je glede na ustni dogovor upniku plačal že dva dolgovana obroka v skupni višini 200.000,00 SIT, za kar je predložil tudi dokaz (prilogi B). Dolžnikov ugovor je tako obrazložen glede višine obveznosti, kar bi lahko imelo za posledico vsaj delno zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da je ugovor obrazložen (2. odstavek 53. člena ZIZ v zvezi s 1. odstavkom 61. člena ZIZ). Iz upnikove utesnitve izvršbe, ki dolžniku še ni bila vročena, pa je razvidno, da je dolžnik upniku plačal 700.000,00 SIT. Glede na navedeno je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, saj je med strankama očitno sporna višina obveznosti.

Ker je dolžnik sklep o izvršbi izpodbijal v celoti, je prvostopno sodišče v skladu s 2. odstavkom 62. člena ZIZ pravilno razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in odločilo, da se bo postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker upnik s pritožbama ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ).

 


Zveza:

ZIZ člen 270, 270/3, 270, 270/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zOTcxNw==