VSL sodba I Cp 2914/2006

Jedro

Tudi če toženca ne moremo šteti za rejca psa v smislu paragrafa 1320 ODZ in če ta določba ne daje pravne podlage za njegovo odškodninsko odgovornost, to še ne pomeni, da obstoja njegove odškodninske odgovornosti ni mogoče presojati po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti V 16. členu ZOR je določeno, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Če pa drugemu povzroči škodo, jo je po določbi 1. odst. 154. člena ZOR dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, se zaradi umika tožbe postopek ustavi glede plačila odškodnine nad 550.000,00 SIT s pripadki, da se sprememba tožbe dovoli, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 175.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2003 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 6.511,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.1996 do plačila, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka ter da se višji tožbeni zahtevek zavrne.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil toženec. V pritožbi pravi, da se je sodišče prve stopnje glede na pravno pravilo iz paragrafa 1320 ODZ postavilo na stališče, da je rejec psa, ki je ugriznil tožnika, in da iz tega razloga odgovarja za škodo, saj ni poskrbel za psa, ker je imel pes kljub verigi dostop do polovice vhodnih vrat v toženčevo stanovanje. Pravi, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je rejec živali v smislu paragrafa 1320 ODZ, v nasprotju s podatki v spisu, saj je dokazal, da pes ni bil njegova last. Podatke antirabične ambulante, iz katerih izhaja, da je on lastnik psa, je antirabični ambulanti posredoval tožnik sam, na veterini pa so imeli kot dejanskega lastnika psa evidentiranega njegovega sina, kar je na zaslišanju potrdil tudi njegov sin. Zaključka sodišča, da je bil rejec psa, tudi ni mogoče preizkusiti, saj sodišče prve stopnje v tej smeri ni podalo nobene obrazložitve razen ugotovitve, da je izpovedal, da je bil pes kupljen za rekreacijo njegovega sina ter da je čuval hišo. Dejstvo, da je bil lastnik hiše, še ne pomeni, da je bil tudi rejec psa in iz tega razloga tudi ni bil dolžan kakorkoli poskrbeti za varovanje psa. Ta skrb je bremenila sina B.M., ki je za ustrezno varovanje psa tudi poskrbel. Podrejeno ugovarja tudi očitkom sodišča prve stopnje, da za psa ni bilo urejeno ustrezno varovanje, ker je bil privezan na 4 m dolgi vrvi, tako da ni mogel priti do zvonca vhodnih vrat v stanovanje toženca. Pravi, da je zvonec na levi strani vhodnih vrat, pes, ki je lahko prišel le do sredine vrat, pa ni dosegel zvonca. Če bi izpoved tožnika, da je nameraval pozvoniti pri vhodnih vratih, držala, ga pes ne bi mogel ugrizniti, ker ga na mestu, kjer bi moral stati, zato da bi pozvonil, pes ne bi dosegel. Pravi, da sodišče prve stopnje različnih izpovedi v zvezi s tem in ugotovitev na kraju samem sploh ni ocenjevalo ter da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala biti dvoriščna vrata zaprta, pes pa privezan tako, da ne bi mogel napasti nekoga, ki pride običajno na dvorišče. Nadalje navaja, da je napačna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila vrata odprta. Pravi, da gre dejansko za dvoje vrat na dvorišče, velika vrata za dostop z avtomobili, ki so bila vedno zaprta, in manjša vrata za dostop do stanovanjske hiše, ki niso bila zaklenjena. Ta vrata je bilo sicer mogoče odpreti, na sredini teh pa je bila prva opozorilna tabla z napisom: "Pozor, hud pes", in sicer takšne velikosti, kot jo je bilo mogoče kupiti in je običajna opozorilna tabla za psa in ki jo tudi vsak, ki odpira ta vrata, mora videti. Poleg te table pa sta na vratih delavnice še dve opozorilni tabli. Če bi tožnik prišel na dvorišče običajno, ga pes ne bi mogel napasti, ker tja z verigo ni segel, poleg tega pa nedelja popoldan ni obratovalni čas za mehanično delavnico, tako da ni šlo za običajen obisk v delavnici. Meni, da je šlo za neprimerno ravnanje tožnika, ki ni stal pri vratih, tako kot je opisal, poleg tega pa do takrat in tudi pozneje s psom ni bilo nobenih težav. Celoten škodni dogodek je zato potrebno pripisati ravnanju in obnašanju tožnika, ki je svoje izpovedi priredil potrebam te pravde, saj je tudi zatrjeval, da ni mogel na mednarodni kongres v Ameriko, kar je bila zanj velika škoda. Opozarja, da je tožnik tudi opisoval, da so mu zlepili rane, čeprav iz mnenja izvedenke izhaja, da lepljenja in šivanja ni bilo. Glede na različne izpovedi tožnika bi sodišče moralo njegovo izpoved oceniti v celoti in upoštevati tudi ugotovitve ob ogledu na kraju samem, kar bi imelo za posledico drugačen zaključek. Pravi, da je sodišče prve stopnje bistveno prekršilo določbe ZPP tudi v delu o stroških. Opozarja, da je tožnik uspel le do 20%, kljub temu pa je sodišče, namesto da bi stroške odmerilo po uspehu, odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, o pritožbenih stroških pa odloči kot o nadaljnjih pravdnih stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljeni pritožbeni očitki o tem, da toženec ni bil dolžan poskrbeti za psa, ker ni bil ne lastnik ne rejec psa v smislu paragrafa 1320 ODZ (Obči državljanski zakonik) ter da zato tudi ni odškodninsko odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku z ugrizom tega psa. Pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožnik izkazati, da ni bil lastnik psa, so brezpredmetne, saj iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja ugotovitev, da je bil on lastnik psa. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo le, da toženec sicer zanika, da bi bil lastnik psa oziroma da bi kakorkoli skrbel za psa, da pa je izrecno dovolil, da je pes bival na njegovi nepremičnini ter da je s tem rejec živali s smislu paragrafa 1320 ODZ. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi ne izhaja, da bi bil toženec rejec psa v smislu, da bi zanj na kakršenkoli način skrbel - da bi ga prehranjeval, ga sprehajal... Vendar pa samo zaradi tega še ni izključena njegova odškodninska odgovornost za škodo, ki je tožniku nastala z ugrizom tega psa. Tudi če toženca ne moremo šteti za rejca psa v smislu paragrafa 1320 ODZ in če ta določba ne daje pravne podlage za njegovo odškodninsko odgovornost, to še ne pomeni, da obstoja njegove odškodninske odgovornosti ni mogoče presojati po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti (prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 635/2001 z dne 3.10.2002 in sodbo II Ips 215/2004 z dne 29.12.2004). V 16. členu ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/1978, s spremembami in dopolnitvami, ki se za predmetno pravno razmerje uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001) je določeno, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Če pa drugemu povzroči škodo, jo je po določbi 1. odst. 154. člena ZOR dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki jih toženec tudi v pritožbi ne izpodbija, izhaja, da je pes tožnika ugriznil na nepremičnini toženca, pred njegovo stanovanjsko hišo, ob kateri je toženec imel tudi mehanično delavnico ter da je toženec pred tem sinu dovolil na tej nepremičnini imeti psa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec s tem, ko je sinu dovoli pripeljati psa, ne da bi zanj zagotovil ustrezno varstvo in nadzorstvo, ustvaril škodno situacijo oziroma položaj, iz katerega utegne drugemu nastati škoda ter da je zato takšno ravnanje nedopustno. Za takšno ravnanje pa je toženec tudi v celoti odgovoren, saj bi prav on moral in mogel zagotoviti ustrezno varstvo in nadzorstvo psa. Po določbi 16. člena ZOR se je namreč dolžan vsak, torej tudi toženec, vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Ta določba v konkretni situaciji tako tudi od toženca zahteva ravnanje, s katerim bi preprečil, da bi drugemu nastala škoda. Od njega sicer ne zahteva, da bi sinu prepovedal k stanovanjski hiši pripeljati psa, pač pa mu nalaga, da za psa, ki ga je dovolil pripeljati na svojo nepremičnino, zagotovi ustrezno varstvo in nadzorstvo. Bistveno je tudi, da je toženec to ne samo moral, ampak kot izključni imetnik lastninske pravice na tej nepremičnini in vseh upravičenj, ki iz nje izvirajo, to tudi mogel storiti. Le on je namreč lahko dovolil pripeljati psa in prav on bi lahko tudi zahteval njegovo odstranitev ali pa ustrezno varovanje in nadzorstvo psa. Tudi od toženca je zato mogoče pričakovati in zahtevati, da zagotovi varstvo in nadzorstvo psa kot ga določa paragraf 1320 ODZ, torej takšno varstvo in nadzorstvo, ki bi onemogočilo, da bi pes v konkretnih razmerah napadel osebo, ki pride k hiši na običajen način. Takšna skrbnost pa se zahteva od toženca še bolj zato, ker je ob stanovanjski hiši imel mehanično delavnico, v katero je prišlo vsak dan okrog 20 ljudi in je zato v še večji meri moral in mogel predvidevati, da na dvorišče hiše, kjer je bil pes, lahko pridejo neznani ljudje brez posebnega povabila. Z ugotovitvijo, da toženec za ustrezno varstvo in nadzorstvo psa ni poskrbel, je podana prva predpostavka njegove odškodninske odgovornosti - predpostavka nedopustnega ravnanja, ugotovitvam, da je bilo to ravnanje vzrok tožniku nastale škode ter da toženec ni izkazal, da ustreznega varstva in nadzorstva psa ni ne mogel ne moral zagotoviti, pa sledi zaključek, da je toženec odškodninsko odgovoren za tožniku nastalo škodo.

Zgornjih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje namreč toženec s pritožbo ni uspel izpodbiti. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo za psa ustrezno poskrbljeno. Toženec v pritožbi sam priznava, da je bil pes privezan na 4m dolgi vrvi tako, da je lahko prišel do sredine vhodnih vrat v stanovanjsko hišo. Že to dejstvo pa potrjuje, da za psa ni bilo ustrezno poskrbljeno. Pes je tako lahko napadel vsakega, ki je prišel do vhodnih vrat v stanovanje, ob katerih je bil zvonec, s katerim je bilo mogoče priklicati stanovalce. Ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da bi se za običajen prihod do stanovanjskih vrat štel le prihod na tisto stran stanovanjskih vrat, kjer naj bi bil zvonec in do koder pes ni mogel, saj ni neobičajno, da obiskovalec, ki poskuša priklicati stanovalce, stopi tudi bolj na sredino ali na drugo stran vhodnih vrat. Toženec bi moral zato poskrbeti - ob dejstvu, da na vratih na dvorišče, ki niso bila zaklenjena, ni imel montiranega zvonca - za to, da pes ne bi mogel priti vsaj do vrat v stanovanjsko hišo. Tudi glede ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da so bila dvoriščna vrata odprta, da toženec ni videl tabel z napisom hud pes in da ga je pes napadel pred vhodnimi vrati stanovanjske hiše, potem ko je pritekel izza vogala, pritožbeno sodišče nima pomislekov. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve oprlo zlasti na izpovedi prič, ki se tudi po oceni pritožbenega sodišča v bistvenem ujemajo in niso v nasprotju ne med sabo niti z zapisnikom o ogledu kraja dogodka. Ker je izpoved tožnika v veliki meri potrdil ob zaslišanju tudi sam toženec in ker pritožnik v pritožbi ne pove natančno, katere izpovedi si nasprotujejo in glede katerih odločilnih dejstev, pritožbeno sodišče ne dvomi ne v verodostojnost izpovedi tožnika, niti ne v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje o izvedenih dokazih. Glede dvoriščnih vrat je toženec sam izpovedal, da so bila večinoma odprta, čeprav ne ve, ali so bila odprta tudi ta dan, da je bilo mogoče dvoriščna vrata odpreti, pa nenazadnje toženec priznava tudi v pritožbi. Ali je šlo za ena zaprta in ena odprta dvoriščna vrata, kot v pritožbi prvič izpostavlja toženec, ali pa samo za ena odprta dvoriščna vrata, za ugotovitev o tem, da je toženec lahko na običajen način vstopil na dvorišče, ni pomembno. Tudi glede opozorilne table na dvoriščnih vratih je toženec sam izpovedal, da je bila ta manjše velikosti 20x12 cm in da jo je malokdo opazil, tako da so neutemeljene njegove pritožbene navedbe, da gre za običajno opozorilno tablo za psa, ki jo vsak, ki odpira ta vrata, mora videti. Ker je toženca pes napadel že pri stanovanjski hiši in ne pri delavnici, pritožbeno sodišče ne dvomi, da toženec tudi ni videl table na vratih delavnice. Napačni so tudi zaključki pritožnika, da je potrebno škodni dogodek pripisati neprimernemu ravnanju in obnašanju tožnika, ker ta ni stal pri vratih, tako kot je opisal. Pritožbeno sodišče namreč v ravnanju tožnika, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne vidi nobene okoliščine, zaradi katere bi bilo potrebno tožniku pripisati soodgovornost za škodo, ki jo je utrpel. Da bi se tožnik na kakršenkoli drugačen neobičajen način premikal po dvorišču pa iz dokaznega postopka ne izhaja. Tudi dejstva, da je tožnik stopil do toženca v nedeljo, ko delavnica ni obratovala, in da do takrat in tudi pozneje s psom ni bilo nobenih težav, sama po sebi ne omogočajo zaključka, da je tožnik sokriv za nastalo škodo. Na odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati morebitna odškodninska odgovornost lastnika psa, ki je skupaj z tožencem opustil ravnanja, ki se za zagotovitev ustreznega varstva in nadzorstva psa zahtevajo od lastnika oziroma rejca psa po določbi 1320 ODZ. Če poleg odškodninske odgovornosti toženca za tožniku nastalo škodo obstoji tudi odškodninska odgovornost toženčevega sina, odgovarjata tožniku oba solidarno (1. odst. 206. člena ZOR). Tožnik pa lahko zato sam izbere, od katerega bo zahteval izpolnitev, saj mu vsak od njiju odgovarja za celo obveznost vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (1. odst. 414. člen ZOR).

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Pri uspehu tožnika v tej pravdi je po presoji pritožbenega sodišča potrebno upoštevati ne le njegov uspeh po višini, ampak tudi po temelju. Tožnik tako ni uspel le z 20%, kot meni pritožnik, ampak s 100% po temelju in z 20% po višini. Ker je tako skupaj uspel s približno 60% in ker sta pravdne stroške priglasili obe pravdni stranki, ki sta poleg sodnih stroškov obe imeli tudi stroške zaradi zastopanja po odvetniku, je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka po 2. odst. 154. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004), pravilna.

Ker niso podani razlogi, iz katerih toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan sam trpeti stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP in je vsebovana v izreku o tem, da se njegova pritožba zavrne.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 1226/2008
• Sodba II Ips 375/95
• VSM Sodba I Cp 1044/2018