VSL sodba IV Cp 7374/2006

Jedro

Zahtevek na podlagi 29. člena ZJSRS temelji na določbi 190. člena OZ. Bistven za odločitev v obravnavani pravdi je odgovor na vprašanje, ali sta imela toženkina otroka v spornem obdobju pravico do nadomestila preživnine ali ne. Iz predloženih upravnih odločb je razvidno, da je o tem - za obravnavano zadevo predhodnem - vprašanju že pravnomočno odločeno. Odločilno je, da iz pravnomočne odločbe matičnega organa izhaja, da toženkina otroka v spornem obdobju nista (več) imela pravice do nadomestila preživnine. Na to pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja je pravdno sodišče vezano. Zneske, ki jih zahteva tožnik, je torej toženka prejela na pravni podlagi, ki je kasneje odpadla, zato jih mora vrniti (29. člen ZJSRS in 190. člen OZ).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti dolg iz naslova izplačila nadomestila preživnine v višini 280.572,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2006 dalje do plačila, vendar najdlje, dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženka vložila laično pritožbo, v kateri navaja, da je leta 1999 za oba otroka začela prejemati nadomestilo preživnine v višini 11.000,00 SIT. Poudarja, da je bil sin F. nastanjen v vzgojni zavod 3.4.2003, ne pa 18.3.2003, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Hčerka S. je bila v zavodu od 5.5.2004 do 28.5.2004, torej še ne en mesec, ko so ji na Centru za socialno delo S. povedali, da nima pravice do nadomestila preživnine. Ko je šel v zavod sin, je z otrokoma živela v P. in tamkajšnje socialne delavke so ji povedale, da ima pravico do nadomestila preživnine, ker le-te ne plačuje oče, vzeli pa so ji otroški dodatek za sina in ji rekli, da ta denar dobiva zavod, ker je otrok pri njih. Poudarja, da so ji ob prihodu v S. in težavah s hčerko povedali, da nima pravice ne do nadomestila preživnine ne do otroškega dodatka ter s tem seznanili tožnika, ki ji je prekinil izplačila. Ko je tožniku vse lepo pojasnila, so ji predlagali, naj da novo prošnjo. Ko je to storila, ji je bilo nadomestilo ponovno odobreno, čeprav so vedeli, da je F. v zavodu. Ni ji jasno, zakaj pravico do nadomestila enkrat ima, drugič ne. Stvar so "zakomplicirali" tudi na Centru za socialno delo S. Toženka nadalje opozarja, da v prvi tožnikovi odločbi ni bilo zapisano, da v primeru otrokove nastanitve v zavodu nima pravice do nadomestila, v drugi odločbi pa je to zapisano. Pojasnjuje, da je bila v času sinove nastanitve v zavodu zaradi zdravstvenih težav nezaposlena, sedaj pa dela pogodbeno - zaenkrat za šest mesecev - in zasluži 91.000,00 SIT bruto. Še naprej preživlja oba otroka: hčerko, ki hodi v šolo, in sina, ki je nezaposlen.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v konkretnem primeru uveljavlja vračilo nadomestil preživnine, ki so bila izplačana na podlagi njegove odločbe z dne 21.12.1999, št. PS-00010/1999/002 (priloga A3), s katero je bila toženkinima otrokoma priznana pravica do nadomestila preživnine, ki pa je na podlagi tožnikove odločbe z dne 27.5.2004, št. PS-00010/1999/000 (priloga A10), v zvezi z njegovo odločbo z dne 23.6.2004, št. PS-00010/1999/000 (priloga A11), in odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 24.9.2004, št. 02057/00022/2004 0113 MŽ-04 (priloga A12), prenehala, in sicer za S. s 30.4.2004, za F. pa z 28.2.2003. Med strankama ni sporno, da je toženka nadomestila preživnine za svoja otroka prejemala tudi še po navedenih datumih. Tožbeni zahtevek tožnika je zahtevek na podlagi 29. člena Zakona o Javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 25/97 s spremembami, v nadaljevanju: ZJSRS), ki temelji na določbi 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01). V tej določbi je urejeno splošno pravilo neupravičene pridobitve. Pogoji za zahtevek iz neupravičene pridobitve so: obogatitev (na škodo drugega), prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. Odgovornost ni potrebna.

Bistven za odločitev v obravnavani pravdi je odgovor na vprašanje, ali sta imela toženkina otroka v spornem obdobju (S. v mesecu maju 2004, F. pa v času od marca 2003 do maja 2004) pravico do nadomestila preživnine ali ne. Iz zgoraj navedenih odločb (v prilogah A3, A10, A11 in A12) je razvidno, da je o tem - za obravnavano zadevo predhodnem - vprašanju že pravnomočno odločeno. Predhodno (prejudicialno) vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari, ki pa samo neposredno ni predmet odločanja o glavni stvari. Določba 13. člena ZPP vsebuje dve temeljni procesni načeli, načelo prirejenosti postopkov in načelo vezanosti na predhodne odločbe sodišča ali drugih organov. Načelno so si postopki med seboj prirejeni, tako da se v vsakem postopku odloča o pravicah in pravnih razmerjih, ki spadajo v njegovo pristojnost. Civilno sodišče vseeno lahko tudi samo reši predhodno vprašanje, čeprav za njegovo reševanje sicer ne bi bilo pristojno, vendar pod pogojem, da to vprašanje še ni bilo pravnomočno rešeno. Če pa je o njem že pravnomočno odločilo sodišče ali drug pristojni organ, je uveljavljeno načelo vezanosti na tako rešitev predhodnega vprašanja. To načelo temelji na učinkih pravnomočnosti aktov organov. Njegovo upoštevanje pa narekuje tako procesna ekonomija kot tudi potreba po medsebojnem spoštovanju odločb, ki so bile izdane na podlagi delitve pristojnosti med organi. Sodišče mora upoštevati pravnomočno odločbo o prejudicialni pravici in o tem vprašanju ne sme niti ponovno niti drugače odločiti. Ta učinek se imenuje tudi ugotovitveni učinek in je bistvo materialne pravnomočnosti, ki pomeni, da odločba avtoritativno in dokončno določa, kar je v konkretnem primeru prav. Za obravnavano zadevo je odločilno, da iz pravnomočne odločbe matičnega organa izhaja, da toženkina otroka v spornem obdobju nista (več) imela pravice do nadomestila preživnine. Na to pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja je pravdno sodišče, kot obrazloženo, vezano. Zneske, ki jih zahteva tožnik, je torej toženka prejela na pravni podlagi, ki je kasneje odpadla, zato jih mora vrniti (29. člen ZJSRS in 190. člen OZ).

Iz navedenih razlogov pritožbeno zatrjevanje, da je bil F. dejansko nastanjen v vzgojni zavod šele 3.4.2003, nadalje da so toženki socialne delavke v P. povedale, da ima pravico do nadomestila preživnine, čeprav je F. v zavodu, in da v prvi tožnikovi odločbi ni bilo zapisano, da v primeru otrokove nastanitve v zavodu nima pravice do nadomestila, za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomembno. Višje sodišče zato zgolj pripominja, da je toženka v odgovoru na tožbo sama navedla, da je bil F. v zavod nastanjen 18.3.2003, ugotoviti pa je tudi treba, da je bilo že v prvi tožnikovi odločbi navedeno, da je stranka dolžna vsako spremembo, ki ima za posledico prenehanje pravice do nadomestila preživnine ali spremembo višine, v osmih dneh sporočiti tožniku (glej peti odstavek izreka tožnikove odločbe z dne 21.12.1999 - priloga A3).

Ker toženka s pritožbo ni uspela, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cpg 25/2002
• VDS sodba Psp 331/2002
• VSL sklep II Cp 1747/98