VSL sodba I Cp 4241/2006

Jedro

V tej zadevi je odločilno - četudi bi držalo, da je toženka televizijski sprejemnik odtujila, kot je trdila tekom postopka - da le-tega ni objavila v skladu s takrat veljavnim Pravilnikom o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov, o evidenci naročnikov ter o načinu plačevanja RTV - naročnine oziroma da tega ni z ničimer izkazala (tudi v pritožbi ne ponuja v zvezi s tem nobenih dokazov). Edino na ta način pa bi se lahko razbremenila dolžnosti plačevanja RTV naročnine za sporno obdobje.

Postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Vsa dejstva in dokaze morata pravdni stranki navesti že v tožbi in odgovoru na tožbo (451. člen ZPP) oziroma v postopku kot je konkretni, ki se je začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine - v prvi pripravljalni vlogi po ugovoru proti izdanemu sklepu o izvršbi. V pripravljalnih vlogah, ki ju lahko nato še vložita, in sicer vsaka eno (prvi odstavek 452. člena ZPP), lahko stranki samo še odgovarjata na doslej podane navedbe. Na (prvem) naroku za glavno obravnavo pa stranki ne smeta navajati novih dejstev in ne predlagati novih dokazov. Potrdila o plačilu, ki naj bi ga toženka pokazala na naroku za glavno obravnavo (kakor zatrjuje v pritožbi), torej sodišče v nobenem primeru ne bi smelo upoštevati (primerjaj 453. člen ZPP).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 6.003,00 SIT in za del zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega mesečnega neplačanega računa do vložitve predloga za izvršbo v znesku 747,00 SIT ter se postopek v tem delu ustavi (1. točka izreka); da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani ostane v veljavi v 1. točki izreka za preostali del zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega mesečnega neplačanega računa do vložitve predloga za izvršbo v znesku 276,00 SIT, za zakonske zamudne obresti od zneska 6.003,00 SIT od vložitve predloga za izvršbo 24.6.1999 do plačila 5.7.2000 ter v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 14.244,00 SIT in za zakonske zamudne obresti od stroškov izvršilnega postopka od dneva izdaje sklepa o izvršbi do plačila (2. točka izreka); da je toženka dolžna tožnici povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 5.700,00 SIT (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženka vložila laično pritožbo, v kateri navaja, da je 22.10.2004 prvostopenjskemu sodišču poslala pooblastilo, na podlagi katerega naj bi jo zastopal mož, saj je takrat zaznala prve znake prehlada. Takšno stanje se pri njej stopnjuje tako, da ji čez nekaj dni začne teči iz nosu in oči, prav tako sta ji v tem času omejena govor in gibanje. Zdravstvene pomoči v teh primerih ne išče. Dne 22.10.2004 pa je bila prisiljena poslati opravičilo glede moževe odsotnosti z glavne obravnave, saj je moral mož nepričakovano in nujno na Hrvaško (je predstavnik lastnikov nepremičnin na K. pri P.). Ker je bil razlog odsotnosti upravičen, je pričakovala, da bo opravičilo sprejeto, še posebej zaradi navedb v zadnji pripravljalni vlogi, kateri je priložila še zadnjih 1.500,00 SIT, o katerih govori tožnica, pri čemer sama o kakšnem dolgu do takrat ni bila obveščena. Meni, da je sodišču znano, da je preostali del dolga, ki je omenjen v sodbi, že zdavnaj poplačan. Ravno zaradi tega je želela sama priti na obravnavo (zaradi bolezni pa je pooblastila moža), kjer bi zadevo uredila, ko bi pokazala potrdilo o plačilu, ki ga tožnica očitno skriva ali pa ga je založila ali pa nima ažuriranih evidenc. Sodba tako ne bi bila potrebna, sicer pa nič, kar je navedeno v 2. točki izreka, ne drži, pa tudi pravdnih stroškov iz 3. točke izreka ne bi bilo in jih pritožnica ne namerava kriti. Poudarja, da jo tožnica zaradi neurejenih evidenc (možni pa so tudi drugi razlogi) vznemirja in ji povzroča stroške. Ena od prejšnjih sodb je temeljila na dejstvu, da bi lahko zaradi slabega socialnega stanja prosila za začasno pečatenje televizije, ni pa navajala ničesar o odjavi aparata, o kateri sama ves čas govori in jo dokazuje, za sodišče očitno neuspešno. Opozarja, da sodišče prve stopnje navaja posredno pripoznavanje naročniškega razmerja, ne pa dejanskega nekoriščenja uslug tožnice, ki jih odpoveduje od leta 1992 dalje, za tožnico in sodišče neuspešno zaradi obličnosti odpovedi. Z dne 9.9.2004 predloženimi 1.500,00 SIT so plačane vse "obveznosti". Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega opravičila in tega ni navedlo v sodbi, ker je izdalo sodbo s sklepom in jo s tem postavilo v položaj dolžnika, "obveznosti" pa so bile že pred temi postopki plačane, je treba izpodbijano sodbo po toženkinem mnenju spremeniti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma poudarja, da gre v obravnavani zadevi v skladu s prvim odstavkom 443. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) za spor majhne vrednosti, zato so pritožbeni razlogi omejeni. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP je mogoče sodbo oziroma sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in je na ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče vezano.

Pritožbenih navedb, ki v pretežnem delu merijo prav na prvostopenjsko zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (višina preostalega dolga, odjava televizijskega sprejemnika) sodišče druge stopnje tako ni moglo upoštevati in zgolj pripominja, da je bila s 1.500,00 SIT, priloženih toženkini pripravljalni vlogi z dne 9.9.2004, delno plačana sodna taksa za ugovor proti sklepu o izvršbi z dne 8.9.2004 (četrti odstavek tarifne št. 3 Zakona o sodnih taksah, Ur. l. SRS, št. 30/1978 - ZST; glej uradni zaznamek na listovni št. 17), ne pa v obravnavani zadevi uveljavljane terjatve tožnice. Nadalje sodišče druge stopnje opozarja, da je v tej zadevi odločilno - četudi bi držalo, da je toženka televizijski sprejemnik odtujila, kot je trdila tekom postopka - da sprejemnika ni odjavila v skladu s takrat veljavnim Pravilnikom o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov, o evidenci naročnikov ter o načinu plačevanja RTV - naročnine (Ur. l. RS, št. 39/97 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik; primerjaj 22. in 23. člen Pravilnika) oziroma tega ni z ničimer izkazala (tudi v pritožbi ne ponuja v zvezi s tem nobenih dokazov). Edino na ta način pa bi se lahko razbremenila dolžnosti plačevanja RTV naročnine za sporno obdobje (primerjaj prvi odstavek 22. člena Pravilnika).

Ustavno načelo kontradiktornosti oziroma načelo enakosti strank je zapisano v ZPP (predvsem) v njegovem 5. členu. Sodišču nalaga, da mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Izjavljanje v postopku pa ni obveznost, temveč le pravica stranke. Od nje je odvisno, ali bo to pravico izkoristila. Sodišče prve stopnje s tem, ko zaradi opravičila toženke ni preložilo naroka za glavno obravnavo, razpisanega za dne 26.10.2004, ni zagrešilo v pritožbi smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev načela kontradiktornosti je namreč podana le tedaj, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ravnanje sodišča prve stopnje pa ni bilo takšne narave. Najprej je treba ugotoviti, da je toženkino opravičilo sodišče prve stopnje prejelo šele 26.10.2004, to je na sam dan naroka za glavno obravnavo, in sicer ob 14.50 (glej listovno št. 29), zato ga sploh ni moglo upoštevati (narok se je namreč zaključil ob 9.10 - glej listovno št. 24). Poleg tega so v skladu s prvim odstavkom 115. člena ZPP okoliščine, ki upravičujejo preložitev naroka, predvsem potreba po izvedbi novih dokazov (na primer vabljenje nove priče, čakanje na izdelavo izvedenskega mnenja) ali nadaljevanje izvajanja istih dokazov (izkaže se na primer, da dokončanje zaslišanja določene priče v času, ki ga je za narok predvidelo sodišče, ni mogoče). V zvezi s tem je treba toženki pojasniti, da postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Vsa dejstva in dokaze morata pravdni stranki navesti že v tožbi in odgovoru na tožbo (451. člen ZPP) oziroma v postopku, kot je konkretni, ki se je začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine - v prvi pripravljalni vlogi po ugovoru proti izdanemu sklepu o izvršbi (primerjaj N. Betetto, Postopek v sporih majhne vrednosti, Pravosodni bilten, št. 3/2002, str. 67). V pripravljalnih vlogah, ki ju lahko nato še vložita, in sicer vsaka eno (prvi odstavek 452. člena ZPP), lahko stranki samo še odgovarjata na doslej podane navedbe. Na (prvem) naroku za glavno obravnavo pa stranki ne smeta navajati novih dejstev in ne predlagati novih dokazov. Potrdila o plačilu, ki naj bi ga toženka pokazala na naroku za glavno obravnavo (kakor zatrjuje v pritožbi), torej sodišče v nobenem primeru ne bi smelo upoštevati (primerjaj 453. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je imelo podlago za odločitev o tem, da se glavna obravnava opravi v odsotnosti toženke, v določbi 282. člena ZPP, po kateri se v primeru, če ne pride na prvi narok za glavno obravnavo tožeča ali tožena stranka kakor tudi če ne pride na kakšen poznejši narok tožeča ali tožena stranka, obravnava vseeno opravi. Nujen pogoj, da se sme opraviti narok v odsotnosti stranke, pa je, da je bilo strankam s pravilnim vročanjem omogočeno sodelovanje v postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo vabilo na narok za glavno obravnavo dne 26.10.2004 toženki pravilno vročeno (primerjaj vročilnico, pripeto k listovni št. 21). Glede na vse navedeno je očitno, da načelo kontradiktornosti in pravica do izjave toženke v konkretnem primeru nista bila kršena, nadaljnji stroški pravdnega postopka tožnice (stroški sodne takse za sodbo) pa - v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem - potrebni za pravdo (155. člen ZPP).

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi toženka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 449/2005
• VSL sklep II Cp 638/2001
• VSL sklep I Cpg 42/00