VSL sklep III Cp 157/2007

Jedro

Pravilnost uporabe 269. člena OZ je odvisna tudi od vprašanja, ali upnik uveljavlja svojo pravico zahtevati sodne penale v skladu z njegovim pravno varovanim interesom, to je doseči izpolnitev s pravnomočno sodno odločbo ugotovljene nedenarne obveznosti. Upnik mora namreč to svojo pravico izvrševati v skladu s temeljnimi pravnimi načeli in v skladu z njenim namenom (prepoved zlorabe pravic - 7. člen OZ), kar pomeni tudi, da se s sodnimi penali ne sme zasledovati drug namen, kot izpolnitev nedenarne obveznosti, ugotovljene s sodno odločbo, niti ne smejo pomeniti spremembe upnikovega nedenarnega zahtevka v nedogled trajajočo denarno obveznost.

Pomen dejanja in okoliščine primera so kriteriji za določitev sodnih penalov, vendar morajo biti obrazloženi s konkretnimi dejstvi.

Sodišče prve stopnje bi moralo ob presoji utemeljenosti upnikovega predloga upoštevati tudi premoženjsko stanje dolžnice, da bi ugotovilo, kakšna višina sodnega penala bi jo še prisilila k prostovoljni izvršitvi obveznosti. S tega vidika je namreč mogoče upoštevati premoženjsko stanje dolžnika kot kriterij za določitev višine sodnega penala.

Sodišče prve stopnje je sodne penale določilo brez kakršnekoli omejitve skupne višine.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanih prvem, drugem in tretjem odstavku izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v nov postopek.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnici naložilo, da v dodatnem roku osem dni od prejema tega sklepa upniku izroči ključe stanovanja, ki se nahaja desno v pritličju hiše na naslovu S. ulica 19, L. in nosi št. 2, v izmeri 32,68 m2, stoječe na parceli št. 330, vložek št. 589 k.o. U. (prvi odstavek izreka); če dolžnica v danem roku zahtevane obveznosti ne bo opravila, mora upniku za vsak zamujeni dan od dneva, ko se izteče dodatni rok za izpolnitev obveznosti, plačati sodne penale v višini 50.000,00 SIT (drugi odstavek izreka). Dolžnici je naložilo tudi plačilo stroškov postopka upniku in sicer v znesku 40.392,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa sodišča prve stopnje dalje do plačila v osmih dneh (tretji odstavek izreka), upnika pa je oprostilo plačila sodnih taks (četrti odstavek izreka).

Proti sklepu se je pravočasno pritožila dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da vztraja, da sklepa ne more izvršiti, ker stanovanje, kot je opisano, nikoli ni obstajalo, z izpolnitvijo obveznosti pa bi utrpela nenadomestljivo škodo, saj bi lahko prišlo do absurdne situacije. Upnik bi se po prejemu ključev z družino vselil v njeno dnevno sobo in po tem bi lahko skupaj živeli, kar je življenjsko popolnoma irealno, iracionalno in zmešano z zdravo logiko. Po izročitvi ključev bi lahko prišlo tudi do situacije, da bi se upnik na ta način le želel maščevati dolžnici in ji v stanovanje poslal druge ljudi ali ji uničil oziroma poškodoval njene stvari (slednje se je že zgodilo), ali ji kakorkoli drugače škodoval oziroma onemogočal njeno normalno življenje. Pritožuje se tudi glede višine penalov, saj njena mesečna plača znaša okoli 79.000,00 SIT, od tega pa samo za odplačevanje kredita, najetega za nakup obravnavanega stanovanja, plačuje mesečni obrok v višini 50.000,00 SIT. Zaposlena je le za določen čas. S plačilom tako visokih penalov bo postala socialni problem in ker penalov ne bo mogla odplačevati, bo prisiljena ali v prodajo stanovanje ali pa v izročitev ključev in s tem v nepredvidljive posledice. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena upniku, vendar nanjo ni odgovoril.

Pritožba je utemeljena.

Materialnopravna podlaga za uporabo instituta sodnih penalov je v 269. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki daje upniku možnost, da v primeru, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, zahteva, naj sodišče dolžniku določi primeren dodatni rok za izpolnitev, ter izreče, da bo moral, če v tem roku obveznosti ne bo izpolnil, od dneva, ko se rok izteče, upniku plačati določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto.

Iz izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve, ki se tičejo izpolnitve prej navedenih zakonskih pogojev iz 269. člena OZ in iz 212. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ:

1) da temelji predlog upnika za določitev sodnih penalov na pravnomočnem sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. V P 2293/2005 z dne 29. 8. 2005 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 5345/2005 z dne 9. 11. 2005,

2) da je bil navedeni sklep izdan v pravdi zaradi motenja posesti in je bil torej ugotovljen obstoj nedenarne terjatve,

3) da dolžnica zamuja z izpolnitvijo obveznosti,

4) da upnik ni predlagal izvršbe na podlagi pravnomočnega sklepa,

5) da je sodišče dalo primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti,

6) da je sodišče zagrozilo s plačilom sodnih penalov v višini 50.000,00 SIT za vsak dan zamude.

Pritožnica ne more uspeti s pritožbenim uveljavljanjem, da sklepa ni mogoče izvršiti, ker stanovanje, kot je tam navedeno, ne obstaja in tudi nikoli ni obstajalo, saj s takšnim ugovorom ni uspela niti v pravdi zaradi motenja posesti, prav tako pa tudi prenova stanovanja, kar uveljavlja dolžnica, ne predstavlja okoliščin, na podlagi katerih bi njena obveznost prenehala, kar je pravilno tudi ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Dolžnica ne more uspeti niti s pritožbenim uveljavljanjem, da bi v primeru izvršitve pravnomočnega sklepa nastala nenadomestljiva škoda, saj morebitni nastanek škode v skladu z določbo 269. člena OZ na odločitev ne more vplivati.

Pravilnost uporabe 269. člena OZ pa je poleg prej navedenih pogojev odvisna tudi od vprašanja, ali upnik uveljavlja svojo pravico zahtevati sodne penale v skladu z njegovim pravno varovanim interesom, to je doseči izpolnitev s pravnomočno sodno odločbo ugotovljene nedenarne obveznosti. Upnik mora namreč to svojo pravico izvrševati v skladu s temeljnimi pravnimi načeli in v skladu z njenim namenom (prepoved zlorabe pravic - 7. člen OZ), kar pomeni tudi, da se s sodnimi penali ne sme zasledovati drug namen, kot izpolnitev nedenarne obveznosti, ugotovljene s sodno odločbo, niti ne smejo pomeniti spremembe upnikovega nedenarnega zahtevka v nedogled trajajočo denarno obveznost. Teh kriterijev pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo oziroma obrazložilo.

S predlogom za določitev sodnih penalov upnik uveljavlja izpolnitev s sodno odločbo ugotovljene nedenarne obveznosti, torej vzpostavitev posestnega stanja, kot je bilo, preden je dolžnica nedopustno posegla v njegovo posest. Le v tem je upnikov pravno varovani interes, ki ga mora sodišče prve stopnje tudi ugotoviti. Zato bi se moralo opredeliti do pomena upnikovih navedb v odgovoru na odgovor, da so navedbe dolžnice o tem, da bi se upnik po prejemu ključev z družino vselil v stanovanje, navedbe o incidentih in ostale navedbe dolžnice povsem neutemeljene (list. št. 12). Ob takšni navedbi se namreč postavlja vprašanje, ali upnik še zasleduje pravno varovani interes za uresničitev nedenarne terjatve, kot je ugotovljena v pravnomočnem sklepu, izdanem v pravdi zaradi motenja posesti.

Višje sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje določilo visok dnevni znesek sodnih penalov, ne da bi navedlo konkretne razloge za svojo odločitev. Navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je tako določena višina ustrezna, upoštevajoč pomen dejanja in okoliščine primera, je presplošna, da bi bilo mogoče preizkusiti utemeljenost odločitve. Pomen dejanja in okoliščine primera so kriteriji za določitev sodnih penalov, vendar morajo biti obrazloženi s konkretnimi dejstvi. Glede na to, da je upnik v predlogu za določitev sodnih penalov kot kriterij za njihovo določitev navedel tudi dobro premoženjsko stanje dolžnice (po drugi strani pa svoje slabo premoženjsko stanje), bi po mnenju višjega sodišča moralo sodišče prve stopnje ob presoji utemeljenosti upnikovega predloga upoštevati tudi premoženjsko stanje dolžnice, da bi ugotovilo, kakšna višina sodnega penala bi jo še prisilila k prostovoljni izvršitvi obveznosti. S tega vidika je namreč mogoče upoštevati premoženjsko stanje dolžnika kot kriterij za določitev višine sodnega penala. Poleg navedenega je sodišče prve stopnje sodne penale določilo brez kakršnekoli omejitve skupne višine, iz sklepa izhaja le izpolnitev zahtevane obveznosti kot konec teka sodnih penalov, pri tem pa tek sodnih penalov tudi ni omejen glede na trajanje varovanja upnikove posesti do odločanja o pravici do posesti (po trditvah dolžnice je v teku pravdna zadeva opr. št. V P 3092/2005, v kateri se med strankama vodi spor zaradi sklenitve najemne pogodbe oziroma izpraznitve stanovanja). Višje sodišče ob tem opozarja, da se je sodna praksa že izrekla o omejitvi skupne višine zagroženih sodnih penalov z analogno uporabo četrtega in petega odstavka 226. člena ZIZ (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2178/2004 z dne 4. 5. 2005).

Navedene pomanjkljivosti razlogov o odločilnih dejstvih v izpodbijanem sklepu pomenijo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Kršitev je višje sodišče ugotovilo ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi, drugi in tretji odstavek izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovilo, ali upnik svojo pravico zahtevati sodne penale izvršuje v skladu s temeljnimi pravnimi načeli in v skladu z njenim namenom, kot je bilo prej obrazloženo, ponovno pa bo odločalo tudi o utemeljenosti predloga glede višine sodnih penalov, tako dnevne kot tudi skupne, svojo odločitev pa bo ustrezno obrazložilo.

Višje sodišče ni odločalo o pritožbenih stroških dolžnika glede na to, da je v izpodbijanem delu sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). O teh stroških bo odločilo sodišče v sklepu, ki ga bo o upnikovem predlogu za določitev sodnih penalov ponovno izdalo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep II Cp 9/2005
• VDS sklep Psp 414/2000
• VSL sklep Cpg 1672/96