<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 4327/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:II.CP.4327.2006
Evidenčna številka:VSL51756
Datum odločbe:16.05.2007
Področje:obligacijsko pravo
Institut:nesporazum - pojem

Jedro

Nesporazum (disenz) v smislu določbe 63. člena ZOR predstavlja posebno obliko napake volje oziroma zavestne zaznave obeh pogodbenih strank - obojestransko zmoto v predstavi, da obstaja med njima konsenz o bistvenih lastnostih oziroma elementih pogodbe - njeni naravi, predmetu in podlagi (kavzi). Ta torej obstaja le če obe stranki zmotno menita, da se strinjata, v resnici pa se ne glede naštetih pogodbenih okoliščin.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v mejnem ugotovitvenem postopku za ugotovitev in zamejničenje mejnih točk na posestnih mejah med parcelami štev. 1225 in 1226, last tožečih strank ter parc. štev. 46272 k.o. S. P., last tožene stranke, ki ga je opravila v imenu RS Ministrstva za okolje in prostor, Geodetska uprava RS, Območna geodetska uprava Ljubljana, Izpostava Ljubljana, dne 15.6.1994 opravil P. d.o.o., ni prišlo do soglasja tožečih strank in tožene stranke ter zato zapisnik o ugotavljanju in zamejničenju posestnih meja P. d.o.o. z dne 15.6.1994, po katerem naj bi takšno soglasje obstajalo, nima nikakršnih pravnih učinkov ter se v delu, ki obravnava ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja med parcelami štev. 1225 in 1226 k.o. S. P.., last tožnikov in parcelo štev. 462/2, k.o. S. P., last tožene stranke, razveljavi. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v višini 261.050,00 SIT v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlagajo pritožbo tožniki. Uveljavljajo pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Poudarjajo, da parcela last tožene stranke ni bila vključena v komasacijo, ker je bila že tedaj spremenjena v stavbno zemljišče. Zato bi morala ostati meja med zemljiščema pravdnih strank nespremenjena. To dejstvo je imela pred očmi tudi drugotožeča stranka, ko je podpisovala zapisnik. Zaključek, da je do izdatnega povečanja parcele last tožene stranke prišlo zgolj v zemljiški knjigi, ne pa v naravi, torej ne zaradi premaknjene meje, je v nasprotju z dokazi. Pritožnica se sklicuje še v pritožbi na listine - zapisnik SO Ljubljana Šiška, z dne 10.11.1981 o ogledu na krajem samem v zadevi vloge toženca za pridobitev lokacijske odločbe za zazidavo stanovanjske hiše na parc. štev. 462/2 k. o. S. P., na naznanilni list št. 28/68, elaborat Ljubljanskega geodetskega biroja d,.d., z dne 27.2.2004 s prilogami. Opozarja, da je predlagala tudi vpogled v spis naslovnega sodišča II P 3869/2005, predlagala zaslišanje priče M. B. ter postavitev izvedenca geodetske stroke. Z vsemi temi dokazi, ki jih obširno povzema v v pritožbi, je pritožnica dokazovala resničnost svojih trditev, da je tožena stranka na škodo parcele last tožeče stranke nezakonito postavila mejnike na meji med parcelami štev. 462/2 k.o. S. P. in parcelami last tožečih strank. Takšna premaknitev meje pa je imela za posledico enormno povečanje parcele štev. 462/2 k.o. S. P.. Iz elaborata je razvidno, da je preostanek parcele 462/2 meril ob parcelaciji v letu 1968 le 555 m2, kar pomeni, da ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da so bile v preteklosti napravljene napačne izmere. Enako izhaja iz naznanilnega lista iz leta 1968, po katerem je del parcele - dovozna pot tedaj znašala le 2,50 m. Enako potrjuje navedeni zapisnik SO Šiška, kjer je navedeno, da je pot preozka saj meri le 2,50 m2. Tožena stranka je torej pot razširila. Iz omenjenega elaborata še izhaja, da se je toženčeva parcela povečala na 981 m2. Do povečanja parcele je prišlo, ker je tožena stranka prestavila mejnike. Vseh omenjenih dokazov sodišče ni izvedlo in tudi ni obrazložilo, zakaj ne verjame ugotovitvam elaborata in se protispisno sklicevalo, da iz dokumentacije ne izhaja, da bi prišlo do zmanjšanja izmer parcel tožeče stranke v korist tožene stranke. Iz vpogledanih fotografij je nadalje razvidno, da so bile prej na zemljiščih tožečih strank tri mlade breze, danes pa raste le ena, ki jo je posekal toženec. Zapisnik o ugotavljanju in zamejničenju posestnih meja, čigar ničnost uveljavlja tožeča stranka, po svoji vsebini ni le poravnava temveč tudi predstavlja uradno listino. Tožeče stranke niso bile prisotne pri ugotavljanju posestnih meja in je drugotožeča stranka zapisnik podpisala naknadno ob zagotovilu uradne osebe, da se meje ne spreminjajo. Priča E. L. je priznal, da ne ve, če so se ugotavljali mejniki na terenu in so mejo določili zgolj matematično. Uradna oseba je vpisala lažne podatke, da naj bi bila s soglasjem navzočih prizadetih lastnikov nesporno ugotovljena lega posestnih meja za parcele, navedene v zapisniku. Lažno je navedeno, da naj bi bile nesporno ugotovljene posestne meje zamejničene s predpisanimi znamenji in da naj bi bila na kraju samem izdelana tezna skica, ki je bila dana v pripombe in vpogled prizadetim strankam. Gre torej za listino, ki nasprotuje prisilnim predpisom in je zato nična. Zmotna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da med pravdnima strankama ni prišlo do nesporazuma. Pravdni stranki se namreč medsebojno sploh nista srečali in že zato med njima ni moglo priti do usklajenih izjav o tem, kje poteka nesporno ugotovljena meja. Tudi formalno se volji ne ujemata. Ne drži ugotovitev sodišča, da drugotožnik ni mogel biti v zmoti glede pravne podlage - kavze poravnalne pogodbe. Pravna narava sklenjene poravnave je v namenu strank, da se njihovo razmerje uredi in odpravi spore ter negotovosti, v konkretnem primeru glede poteka meja. Kot je razvidno iz izpovedbe drugotožnika pa o tem, da bi bil potek meje sporen, ni vedel ničesar. Na podlagi zagotovila uradne osebe, da se s podpisom spornega zapisnika v naravi ne spreminja ničesar in da parcela last tožnikov ostaja enaka kot tedaj, ko so tožniki kupili parcelo, je drugotožnik takšen zapisnik podpisal. Takšen podpis je predstavljal izjavo, da se strinja z nespremenjeno mejo med parcelami last tožnikov in parcelo last tožene stranke in sicer takšno, kot je bila že 20 let od tedaj, ko so tožniki kupili svojo parcelo. Nasprotno pa je imel toženec, upoštevaje da je vedel, da so bili mejniki premaknjeni in da je zato s svojo parcelo zato krepko posegel v last tožnikov, s tem, da je podpisal sporni zapisnik v mislih strinjanje z dejansko premaknjeno mejo, med parcelami. Izjavi obeh strank sta se sicer ujemali tekstualno, v resnici pa do sporazuma ni prišlo in je zato sporna poravnava nična. Z vlogo z dne 20.6.2006 so pritožniki popravili tudi napake v pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožniki v pritožbi z očitki naslovljenimi na razloge izpodbijane prvostopne sodbe dejansko zgolj zatrjujejo svojo zmoto pri sklenitvi poravnave, ki jo predstavlja sporni zapisnik o ugotavljanju in zamejničenju posestnih meja med parcelami pravdnih strank. Nanizane okoliščine o tem, kako so bili prepričani, da se v naravi ne bo ničesar spremenilo,da bodo torej tudi površine parcel ostale enake kot pred izvedenim mejnim ugotovitvenim postopkom, pomenijo zgolj zatrjevanje njihove napačne predstave o bistvenih okoliščinah sklenjene poravnave. Njihove trditve o toženčevem vedenju, da temu ni tako (torej o njegovi tedaj obstoječi predstavi, da se bodo torej površine parcel vendarle spremenile) ter da je spremembo meja s predhodno prestavitvijo mejnikov povzročil celo sam toženec, pa predstavljajo po drugi strani zgolj trditev, da jih je toženec, pa tudi uradni organ, ki naj bi ta dejstva tudi poznal, pa je kljub temu predložil v podpis sporni zapisnik, spravil v zmoto, da gre torej tudi za sklenitev poravnave zaradi prevare v smislu določbe 1. in 3. odstavka 65. člena ZOR, po katerem gre za prevaro, če ena stranka ali tretja oseba ob vedenju druge pogodbene stranke povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbi.

Zatrjevanje tako bistvene zmote kot tudi prevare pri sklepanju pogodbe oziroma posledično uveljavljanje neveljavnosti pogodbe iz omenjenih dveh razlogov v sodnem postopku, pa je podvrženo časovni omejitvi v enoletnem subjektivnem in tri letnem objektivnem prekluzivnem roku iz 2. odstavka 117. člena ZOR, ki je v konkretnem primeru po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje do vložitev tožbe že potekel. Zato so: 1.) pravno irelevantni pritožbeni očitki, ki napadajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da naj bi bila površina po opravljeni komasaciji tožnikovih parcel zmanjšana prav na račun povečanja toženčeve, ter nadalje, da je bila toženčeva parcela tudi predmet komasacije in da so bile parcele lahko nepravilno izmerjene že ob sami komasaciji in 2.) v zvezi s tem neutemeljeno očitana opustitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbi naštetih listinskih dokazov ter fotografij in izpovedbe priče E. L. ni ocenilo oziroma ni izvedlo tudi predlaganega dokaza z zaslišanjem priče M. B. ter postavitvijo izvedenca geodetske stroke. Očitana izostala dokazna aktivnost sodišča prve stopnje, zaradi katere naj tudi ne bi bilo ugotovljeno, da je zaradi opisanih ravnanj toženca in uradnih oseb geodetske uprave prišlo do zmotnega prepričanja tožnikov o nespremenjeni meji med parcelami oziroma o nespremenjenih površinah parcel ob podpisovanju zapisnika v mejnem ugotovitvenem postopku, se ob pojasnjenem nanaša na pravno neodločilna dejstva - v zvezi z zatrjevano in prepozno uveljavljano napako volje tožnikov, in je zato pritožbeni očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljen.

Sicer pa pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost sprejete dokazne ocene prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo, kot nedokazano zatrjevano okoliščino, da naj bi toženec premaknil mejnike in da sta se zato parceli tožnikov zmanjšali na račun povečanja toženčeve. O samem zatrjevanem dejanju toženca niso tožniki predlagali oziroma predložili nobenega dokaza. Zgolj sklicevanje na listinsko dokumentacijo, ki jo je prvostopno sodišče ocenilo (v tem delu so torej pritožbeni očitki celo v nasprotju z razlogi sodbe), in fotografije dreves ter izpovedbe prič o tem, na kakšen način je bilo opravljeno ugotavljanje mej, ne predstavlja niti ustrezne indične ali posredne dokazne podlage, ki bi sama po sebi zadoščala za na stopnji zadostne verjetnosti oziroma ustreznega prepričanja sprejet zaključek o protipravnem toženčevem ravnanju. Tudi v izpodbijani sodbi ugotovljena dejanska okoliščina, da se je površina toženčeve parcele povečala, ne izpolnjuje zahtev potrebnega dokaznega standarda za ugotovitev, da je posledica takšnega povečanja zatrjevano zmanjšanje tožnikovih parcel. Tožniki niso navedli niti podatka o tem, koliko naj bi znašala izmera njihovih parcel pred spornim postopkom ugotavljanja mej, da bi bilo mogoče primerjati površino pred in po ugotovitvi meja med parcelami pravdnih strank. Tudi v pritožbi navajajo zgolj podatke o spremembi površine toženčeve parcele. Ob takšni nezadostni tožbeni dokazni podlagi ni mogoče sprejeti pritožbenih zatrjevanj o zmotni dokazni oceni prvostopnega sodišča.

Zmotno pritožniki razlagajo tudi pogodbeni institut nesporazuma. Sodišče prve stopnje je pravilno izključilo to posebno obliko nesoglasja pogodbenih strank in se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju na izpodbijane razloge v tem delu, glede na pritožbene trditev pa še navaja: Nesporazum (disenz) v smislu določbe 63. člena ZOR predstavlja posebno obliko napake volje oziroma zavestne zaznave obeh pogodbenih strank - obojestransko zmoto v predstavi, da obstaja med njima konsenz o bistvenih lastnostih oziroma elementih pogodbe - njeni naravi, predmetu in podlagi (kavzi). Ta torej obstaja le če obe stranki zmotno menita, da se strinjata, v resnici pa se ne glede naštetih pogodbenih okoliščin. Smiselno tožbeno zatrjevanje, ponovljeno v pritožbi, o prevari, ki naj bi jo povzročil tudi toženec s prestavitvijo mejnikov, podpisom zapisnika ter dopustitvijo, da tudi tožniki podpišejo zapisnik, ki vsebuje ugotovitve o postavljenih mejnih znamenjih na posestnih mejah parcel, pa samo po sebi izključuje obstoj toženčevega zmotnega prepričanja o tem, da se je njegova predstava ujemala z zmotno predstavo tožnikov o tej okoliščini. Prav nasprotno - dokazuje lahko kvečjemu, da naj bi toženec vedel za neujemanje predstave tožnikov s pravim stanjem stvari, kar predstavlja zakonski dejanski stan prevare ne pa nesporazuma. Ob takšnih zatrjevanjih tožnikov ni že obojestranskega zmotnega prepričanja (ni ga torej na toženčevi strani) o tem, da je prišlo do soglasja, katerega pa v resnici ni. V konkretnem primeru bi torej tudi v primeru, če bi bila dokazana prevara, obstajalo soglasje o sklenitvi sporazuma o ugotovitvi meja - torej ne le soglasje o samem predmetu sporazuma (potek meje med parcelami), podlagi oziroma kavzi (ureditev meja med parcelami) temveč tudi v pritožbi še zanikano soglasje o pravni naravi takšnega sporazuma (poravnava o ureditvi meja), le da so imeli tožniki napačno (zmotno) predstavo o tem, da se površina njihovih parcel ne spreminja.

V pritožbi zatrjevana okoliščina, da tožniki ob zamejničenju niso bili prisotni, da je nasproten zapis v zapisniku torej tudi neresničen, da je neresničen tudi zapis, da so bile z mejnimi znamenji ugotovljene nesporne meje in da je bila skica dana na vpogled vsem prizadetim strankam, pa izkazujejo le premajhno skrbnost tožnikov pri sklepanju poravnave, ki so poravnavo kljub nesodelovanju pri ugotavljanju meja podpisali v zapisani vsebini (oziroma jo je po pooblastilu ostalih dveh podpisal za vse tri drugotožnik), ne pa ničnost v zapisniku vsebovane poravnave, kot še zmotno menijo pritožniki, pri čemer to trditev prvič - nedopustno uveljavljajo šele v pritožbenem postopku (člen 337/1 ZPP, po katerem je mogoče novote navajati v pritožbenem postopku le iz opravičljivih razlogov, katerih pa pritožniki niti ne zatrjujejo.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče stroškovno zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

 


Zveza:

ZOR člen 63, 63.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zOTY1OA==