VSL sklep II Cp 3651/2006

Jedro

Določbe OZ o zavarovalni pogodbi so v nasprotju s splošnim načelom obligacijskega prava - načelom dispozitivnosti (2. člen OZ) v načelu kogentne (924. člen OZ). Razlog za takšno ureditev je varstvo zavarovalca kot šibkejše pogodbene stranke.

V določbah 938. in 939. člena OZ gre za specialno ureditev spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ). Iz določbe 939. člena OZ jasno izhaja, da je v primeru spora treba oceniti, kolikšno zmanjšanje zavarovalnine bo pogodbene obveznosti strank uskladilo s spremenjenimi razmerami - povečanjem nevarnosti oziroma ali zavarovalnica sploh dolguje zavarovalnino. Sodišče mora na podlagi konkretnih okoliščin obravnavanega primera presoditi, ali je toženka dokazala, da se je rizik kraje vozila zaradi izgube ključev povečal oziroma za koliko se je povečal ter da bi toženka - če bi za to okoliščino vedela pred nastopom zavarovalnega primera - upravičeno razdrla pogodbo.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Tožnica je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka dolžna na podlagi pogodbe o kasko zavarovanju, ki je vključevalo tudi zavarovanje rizika tatvine vozila, plačati zavarovalnino v znesku 2.800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2004 dalje do plačila, saj ji je bilo zavarovano vozilo v noči s 23.9.2004 na 24.9.2004 ukradeno. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 16.000,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s prvostopenjsko presojo, da je zato, ker toženke ni obvestila o izgubi enega ključa in ker ni zamenjala vseh vložkov ključavnic, izgubila pravico do plačila zavarovalnine zaradi zavarovalnega primera tatvine vozila. Stališče tožnice je, da se rizik za tatvino vozila v Ljubljani zaradi izgube ključev na Hvaru ni povečal in da toženka tudi v primeru, če bi za izgubo ključev vedela, ne bi razdrla sklenjene zavarovalne pogodbe. Za presojo, kako bi toženka upravičeno ravnala, je pomembna ocena, za koliko se je zaradi izgube ključev povečal rizik, da pride do zavarovalnega primera kraje avtomobila. Oceno rizika pa je mogoče opraviti le ob upoštevanju dejanskih nevarnostnih okoliščin, ki vplivajo na njegovo velikost. Če bi na primer tožnici ključi padli v vodo sredi Blejskega jezera ali bi ji bili ukradeni v hotelu na Novi Zelandiji, verjetno ni sporno, da se rizik kraje vozila s tem ne bi prav v ničemer povečal in da toženka, tudi če bi bila o tem obveščena, ne bi zahtevala zamenjave ključavnic, prav tako ne bi odstopila od pogodbe. Povsem drugače pa bi bilo v primeru, če bi bili tožnici ključi ukradeni iz njenega stanovanja, skupaj z dokumenti, ki se nanašajo na avtomobil. Tožnica je okoliščine, pomembne za oceno rizika v konkretnem primeru, opisala že toženki z izjavo z dne 12.10.2004 in ponovno, ko je bila zaslišana na glavni obravnavi. Po mnenju prvostopenjskega sodišča te okoliščine niso sporne, zaradi česar tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem S. V. Tožnica je prepričana, da je za oceno rizika pomembno, da je ključe izgubila in ji niso bili ukradeni. Druga pomembna okoliščina je, da jih je izgubila na otoku Hvaru (na plaži ali na poti nanjo) in ne v Ljubljani v bližini svojega bivališča. Tako je zelo malo verjetno, da je ključe sploh kdo našel. In če jih je kdo našel, je malo verjetno, da jih je našel prav človek, ki bi imel željo avto ukrasti. In tudi če jih je našel takšen človek, ne bi vedel, kateremu avtu pripadajo. Tudi v primeru poznavanja identitete vozila pa je bil rizik kraje velik le, dokler je bilo vozilo na Hvaru. Med tožničino opustitvijo in zavarovalnim primerom ni nobene vzročne povezave. Tožnica ocenjuje, da se rizik kraje vozila glede na navedeno ni povečal toliko, da bi toženka, če bi bila o tem obveščena pred zavarovalnim primerom, zavarovalno pogodbo razdrla. Te presoje sodišče prve stopnje sploh ni opravilo, čeprav bi jo po tožničinem stališču moralo. Nikakor namreč ne zadošča le izjava toženke, da bi pogodbo zaradi tožničine opustitve razdrla ali da takšne pogodbe ne bi sklenila, saj ima toženka jasen interes, da zavarovalnine ne plača. Iz tega razloga bi moralo presojo, kako bi toženka upravičeno ravnala, opraviti sodišče. Le-to bi moralo na podlagi konkretnih okoliščin presoditi, ali se je rizik kraje vozila zaradi izgube ključev povečal in ali bi toženka, če bi za to okoliščino vedela pred nastopom zavarovalnega primera, upravičeno razdrla pogodbo.

Pritožba je utemeljena.

Razmerje med tožnico in toženko temelji na zavarovalni pogodbi, ki jo ureja Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju: OZ) v določilih 921. do 989. člena in katere sestavni del so v konkretnem primeru tudi Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-02/03 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Ti v 4. točki prvega odstavka 23. člena med drugim določajo, da je zavarovanec v primeru izgube ključev vozila dolžan o tem nemudoma obvestiti zavarovalnico in zamenjati vse vložke ključavnic, sicer ima zavarovalnica v primeru tatvine pravico odkloniti izplačilo zavarovalnine. Med strankama ni sporno, da tožnica te obveznosti v konkretnem primeru ni izpolnila.

Pritožbeno sodišče poudarja, da sta za odločitev v obravnavani zadevi zlasti pomembni določbi 939. in 924. člena OZ. V prvi zakon določa, da se v primeru, če nastane zavarovalni primer, preden je bila zavarovalnica obveščena o povečanju nevarnosti, ali potem, ko je bila o tem obveščena, vendar prej, preden je odstopila od pogodbe ali se z zavarovalcem sporazumela o povečanju premije, zavarovalnina zmanjša v sorazmerju med plačanimi premijami in premijami, ki bi morale biti plačane glede na povečano nevarnost. V 924. členu OZ pa je predpisano, da se sme (zavarovalna) pogodba odmakniti samo od tistih določb tega poglavja (o zavarovalni pogodbi), v katerih je to izrecno dopustno, ter od tistih, ki pogodbenikom omogočajo ravnati tako, kakor hočejo (prvi odstavek), odmik od drugih določb, če ni prepovedan s tem ali s kakšnim drugim zakonom, pa je dopusten samo, če je v nedvomnem interesu zavarovanca (drugi odstavek). Določbe OZ o zavarovalni pogodbi so torej v nasprotju s splošnim načelom obligacijskega prava, torej načelom dispozitivnosti (2. člen OZ) v načelu kogentne. Razlog za takšno ureditev je varstvo zavarovalca kot šibkejše pogodbene stranke (primerjaj A. Polajnar Pavčnik, v M. Juhart, N. Plavšak et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 809 in 810).

Strinjati se je treba s pritožnico, da je sodišče prve stopnje zgoraj navedeno določbo Splošnih pogojev, upoštevaje določbi 939. in 924. člena OZ, interpretiralo nepravilno. Drži, da po stališču pravne teorije zavarovalnica na podlagi 939. člena OZ lahko v primeru, ko je rizik postal tako velik, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi bil takšen v času sklepanja, in sorazmerja med plačanimi in dolgovanimi premijami ni mogoče izračunati, izplačilo zavarovalnine tudi odkloni. Prav tako je res, da za uporabo te določbe ni pravno pomembno vprašanje vzročne zveze med nastopom zavarovalnega primera in povečanjem rizika. Tožena zavarovalnica bi morala dokazati, da se je rizik nastopa zavarovalnega primera zaradi naknadne spremembe nevarnosti dejansko povečal in posledično - da lahko delno ali v celoti odkloni izplačilo zavarovalnine. Iz določbe 939. člena OZ po oceni sodišča druge stopnje jasno izhaja, da je v primeru spora treba oceniti, kolikšno zmanjšanje zavarovalnine bo pogodbene obveznosti strank uskladilo s spremenjenimi razmerami - povečanjem nevarnosti oziroma ali zavarovalnica sploh dolguje zavarovalnino. V določbah 938. in 939. člena OZ gre namreč za specialno ureditev spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ). Razlaga sporne določbe Splošnih pogojev, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, da je odklonitev plačila zavarovalnine v takšnem primeru odvisna le od volje zavarovalnice, je zato po presoji pritožbenega sodišča v nasprotju z določbo 939. člena OZ, ki je kogentne narave (924. člen OZ). Pritrditi je treba pritožnici, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi konkretnih okoliščin obravnavanega primera presoditi, je tožena stranka dokazala, da se je rizik kraje vozila zaradi izgube ključev povečal oziroma za koliko se je povečal ter, da bi toženka, če bi za to okoliščino vedela pred nastopom zavarovalnega primera, upravičeno razdrla pogodbo. Upoštevajoč vse navedeno, je očitno, da zahtevka tožnice na podlagi do sedaj ugotovljenega v obravnavani zadevi ni moč preprosto zavrniti. Ker je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča prvostopenjskega sodišča ostalo dejansko stanje obravnavane zadeve nepopolno ugotovljeno, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo treba upoštevati zgoraj obrazložena izhodišča ter ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva, ki jih narekuje pravilna uporaba 4. točke prvega odstavka 23. člena Splošnih pogojev in 939. člena OZ.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče v primeru, če razveljavi odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 600/2010
• Sodba III Ips 12/96
• VSL sklep II Cp 2147/99