<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 7203/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:II.CP.7203.2006
Evidenčna številka:VSL51748
Datum odločbe:28.02.2007
Področje:obligacijsko pravo
Institut:odškodninski zahtevek namesto izpolnitvene obveznosti, prisojene s pravnomočno sodno odločbo

Jedro

268. člen OZ določa, da če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti v roku, ki mu je bil določen s pravnomočno odločbo, lahko upnik zahteva, naj jo izpolni v primernem dodatnem roku in izjavi, da po izteku tega roka ne bo več sprejel izpolnitve, temveč bo zahteval odškodnino zaradi neizpolnitve. Po poteku dodatnega roka sme upnik zahtevati le odškodnino zaradi neizpolnitve. Smisel tega pravnega pravila je, da ima upnik kljub pravnomočni sodni odločbi, s katero je dolžniku naložena izpolnitev obveznosti, še vedno pravico izbire med upravičenji, ki jih ima po splošnih pravilih o dolžnikovi odgovornosti za neizpolnitev ali nepravilno izpolnitev obveznosti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 563.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2006 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 155.614,00 SIT z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zlasti pa nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo zahtevano odškodnino v celoti s pripadajočimi obrestmi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi pojasnjuje, da je tožnica nedvomno na podlagi določbe 268. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) upravičena do plačila odškodnine v vrednosti primerljivega vozila, saj je na podlagi pravnomočne sodbe upravičena zahtevati nadomestno dejanje, ker tožena stranka obveznosti iz pravnomočne sodbe ni izpolnila. Nadalje pojasnjuje, da tožnica ni bila pozvana na vrnitev vozila, katerega ni uporabljala, kar bi se lahko v postopku preverilo. Izvedenec bi namreč lahko ugotovil, ali se je vozilo uporabljalo in s kakšnimi posledicami bi tožnica lahko odpravila napake pri lakiranju, vendar pa mu sodišče takšne naloge ni naložilo. Če se ne upošteva pravnomočna in izvršljiva sodba, ni pravne varnosti, zato pritožnica meni, da je odločitev napačna.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da pritožba ni utemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je bilo s sodbo Občinskega sodišča v Novem sadu z dne 16.3.1993, ki je postala pravnomočna 23.1.1995, odločeno, da je tožena stranka dolžna zamenjati osebno vozilo znamke Renault 19, ki ga je tožnica kupila dne 17.10.1988 in prevzela dne 13.1.1989. Zamenjava kupljenega vozila je bila potrebna zaradi ugotovljenih stvarnih napak na karoseriji vozila. Navedena tuja sodna odločba je bila priznana s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. III R 17/2003 z dne 19.11.2003. Tožnica je torej razpolagala s pravnomočno sodno odločbo, na podlagi katere bi lahko v izvršilnem postopku dosegla realizacijo obveznosti, vendar te možnosti ni realizirala, tožena stranka pa prostovoljno svoje obveznosti ni izpolnila. Tožnica je zato po svojem pooblaščencu dne 13.5.2004 ob upoštevanju določbe 268. člena OZ toženi stranki postavila naknadni rok za izpolnitev obveznosti v roku 8 dni in jo opozorila, da bo v nasprotnem primeru zahtevala odškodnino namesto prisojenega avtomobila. Ker je tožena stranka tožnico obvestila, da obveznosti ne bo izpolnila, je tožnica vložila to tožbo, s katero zahteva plačilo odškodnine v vrednosti primerljivega tipa osebnega avtomobila, ki ga izdeluje tožena stranka, saj vozila znamke Renault 19 nima več v proizvodnem programu. Tožnica meni, da ji je nastala škoda v višini vrednosti novega avtomobila znamke Renault 19.

268. člen OZ določa, da če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti v roku, ki mu je bil določen s pravnomočno odločbo, lahko upnik zahteva, naj jo izpolni v primernem dodatnem roku in izjavi, da po izteku tega roka ne bo več sprejel izpolnitve, temveč bo zahteval odškodnino zaradi neizpolnitve. Po poteku dodatnega roka sme upnik zahtevati le odškodnino zaradi neizpolnitve. Smisel tega pravnega pravila je, da ima upnik kljub pravnomočni sodbi odločbi, s katero je dolžniku naložena izpolnitev obveznosti, še vedno pravico izbire med upravičenji, ki jih ima po splošnih pravilih o dolžnikovi odgovornosti za neizpolnitev ali nepravilno izpolnitev obveznosti. Pravdni stranki sta sklenili prodajno pogodbo za osebno vozilo, ki je imelo stvarne napake, zato bi imela tožnica na podlagi določbe 488. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v času sklenitve prodajne pogodbe, možnost zahtevati izpolnitev pogodbe tako, da napako proizvajalec odpravi ali da ji izroči drugo stvar brez napake, zahtevati znižanje cene ali odstopiti od pogodbe in zahtevati sankcije zaradi neizpolnitve. S sodbo je bila določena obveznost tožene stranke, da izpolni obveznost iz prodajne pogodbe tako, da tožnici izroči drugo vozilo brez napake. Ker te obveznosti tožena stranka ni izpolnila niti v naknadnem roku, je tožnica uveljavila pravice iz citiranega 268. člena OZ. Po njem pa ima tožnica le pravico do plačila odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi neizpolnitve obveznosti iz sodbe. Obseg odškodnine se ugotavlja po določbi 243. člena OZ, saj je zmotno stališče tožnice, da je po določbi 268. člena OZ znesek odškodnine enak vrednosti avtomobila, ki bi ji ga bila dolžna tožena stranka izročiti v zamenjavo za vozilo s stvarnimi napakami.

Glede na povedano tožnica po določbi 268. člena OZ namesto izpolnitve zahtevka uveljavlja odškodnino zaradi neizpolnitve. Da je odškodninski zahtevek utemeljen, morajo biti podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti. Tožnica v postopku sploh ni navedla pravnorelevantnih dejstev o posameznih elementih odškodninske odgovornosti, zlasti ne o obsegu in višini škode, ki ji je zaradi neizpolnitve nastala, saj kot je bilo že navedeno, v primeru, kot je obravnavani, vrednost avtomobila, ki bi ga bila tožena stranka dolžna tožnici izročiti v zamenjavo za kupljeno vozilo, ne predstavlja pravno priznane škode v smislu 243. člena OZ, niti ob smiselni uporabi določb OZ o povrnitvi nepogodbene škode (246. člen OZ). Določba 268. člena OZ namreč ne pomeni, da ima tožnica pravico do nadomestne izpolnitve v obliki denarne odškodnine v vrednosti avtomobila, pač pa, da ima pravico do povračila škode, ki ji je nastala zaradi neizpolnitve. V pravdnem postopku velja razpravno načelo, kar pomeni, da sta stranki dolžni navesti dejstva, na katera opirata svoje zahtevke ali ugovore in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Ker tožeča stranka sploh ni zatrjevala, kakšna škoda ji je zaradi neizpolnitve nastala, sodišče pa je na trditveno podlago vezano, je odločitev prvostopnega sodišča, ki je zavrnilo zahtevek po plačilu odškodnine v vrednosti primerljivega avtomobila, pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Glede na dejstvo, da pravno podlago tega zahtevka predstavlja določba 268. člena OZ, kar pomeni, da izpolnitvenega zahtevka tožnica nima več, so za odločitev o pritožbi nerelevantne ostale pritožbene navedbe o tem, da vozila, ki bi ga morala tožena stranka zamenjati, ni uporabljala, da vozilo še vedno ima in bi si ga lahko izvedenec ogledal ter ugotovil, ali ga je uporabljala in s kakšnimi posledicami bi tožnica lahko odpravila napake pri lakiranju.

Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena, saj pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa v postopku ni storilo kršitev absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pravilna je tudi odločitev glede stroškov postopka, saj je o stroških postopka sodišče odločilo glede na uspeh v postopku. Stroške izvedenca je v breme tožnice upoštevalo celo v manjšem razmerju kot je ocenilo njen uspeh v postopku, zato je neutemeljena njena pritožba tudi glede stroškovne odločitve. Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ker s pritožbo ni uspela, po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je izrek o teh stroških odpadel.

 


Zveza:

OZ člen 268, 268.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zOTY1Mg==