<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep II Cp 6094/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:II.CP.6094.2006
Evidenčna številka:VSL51747
Datum odločbe:28.02.2007
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost - deljena odgovornost

Jedro

Večja je prekoračitev hitrosti, večja je soodgovornost za nastanek prometne nezgode.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg že prisojene odškodnine (5.824.000,00 SIT) plačati še 400.000,00 SIT denarne odškodnine z zamudnimi obrestmi za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane zamudne obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v 15 dneh; glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo mesečne rente po 70.000,00 SIT od 15.1.2001 dalje pa se sodba razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino 5.824.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 289.256,40 SIT.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je:

- zmotno je ugotovljeno, da je tožnik soodgovoren za nastanek škode v obsegu 60%. Odgovornost tožnika je največ 20%;

- zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi skaženosti bi sodišče moralo prisoditi v celoti;

- od prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče ne bi smelo odšteti invalidnine za tožnikovo 40% telesno okvaro;

- zahtevek za plačilo rente je neutemeljeno zavrnjen. Ni upoštevan dokazni predlog z dne 30.5.2006. Tožnik je invalid I. kategorije in mu renta pripada. Sodišče bi jo lahko določilo na podlagi določila 216. člena ZPP;

- tožniku pripadajo zamudne obresti od dneva zamude dalje, ne pa šele od 1.1.2002.

-

Pritožba je delno utemeljena.

1. O temelju odškodninske odgovornosti:

Za odločitev o odgovornosti za nastalo škodo v prometni nezgodi dne 6.4.1999, v kateri je bil udeležen tožnik in zavarovanec tožene stranke, so odločilna naslednja dejstva:

- tožnik je pripeljal po prednostni cesti s hitrostjo med 108,4 do 111,7 km/h;

- na kraju nezgode je hitrost omejena na 50 km/h;

- zavarovanec tožene stranke ob vključevanju na prednostno cesto ni izsilil prednosti tožnika. V trenutku, ko je zavarovanec tožene stranke speljal na prednostno cesto je bil tožnik od njega oddaljen med 78,7 m in 79,4 m, kar je krajša razdalja od 52,9 m, ki omogoča zavarovancu tožene stranke varno prečkanje prednostne ceste, ob upoštevanju, da vozilo na prednostni cesti vozi v okviru dovoljene hitrosti 50 km/h;

- tožnik bi prometno nezgodo lahko preprečil, če bi vozil pod 76 km/h;

- zavarovanec tožene stranke bi lahko preprečil nastanek prometne nezgode tako, da bi se med svojim počasnim speljevanjem še enkrat prepričal s pogledom v levo in na tak način videl tožnika in ga nato spustil mimo.

Iz citiranih dejstev sledi, da je tožnik vozil s hitrostjo, ki je bila več kot enkrat večja od dovoljene hitrosti, da je s takšnim načinom vožnje grobo kršil določilo 28. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, kar je odločilno prispevalo k nastanku prometne nezgode, saj do nje ne bi prišlo, če bi vozil manj kot 76 km/h. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je k nastanku prometne nezgode tožnik prispeval 60% in da je zato upravičen le do sorazmerno zmanjšane odškodnine v obsegu 40% (192. člen ZOR).

Dejstvo, da bi zavarovanec tožene stranke lahko preprečil prometno nezgodo na tak način, da bi še enkrat pogledal levo in nato ustavil svoje vozilo, je v zadostni meri upoštevano v odločitvi o njegovi odgovornosti za nastanek prometne nezgode v obsegu 40%.

Voznik na prednostni cesti ima prednost, vendar le v okviru dovoljene hitrosti. Če hitrost vožnje prekorači in zaradi te njegove prekoračitve hitrosti pride do prometne nezgode, nosi del soodgovornosti za nastalo prometno nezgodo. Večja je prekoračitev hitrosti, večja je njegova soodgovornost za nastanek prometne nezgode. V danem primeru je tožnik dovoljeno hitrost izjemno veliko prekoračil in ravno ta velika prekoračitev hitrosti je odločilno prispevala k nastanku prometne nezgode, zato je tudi soodgovornost tožnika večja od soodgovornosti zavarovanca tožene stranke, ki se mu lahko očita zgolj to, da prometne nezgode ni preprečil.

2. O višini prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin:

Odškodnina za nepremoženjsko škodo se prisodi ob upoštevanju načela individualizacije (individualnega vrednotenja konkretnih posledic pri tožniku) in načela objektivizacije (v podobnih primerih podobna odškodnina). Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve glede obsega in intenzivnosti pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin tožnika, ki jih je ta utrpel zaradi poškodb zadobljenih v prometni nezgodi, pritrjuje pa pritožbi, da je prisojena odškodnina, ob upoštevanju načela individualizacije, prisojena prenizko in sicer za znesek 1.000.000,00 SIT. Tožniku iz tega naslova gre odškodnina v znesku 2.000.000,00 SIT, zato je bilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 400.000,00 SIT denarne odškodnine iz tega naslova, pri tem pa je upoštevano, da je tožnik upravičen le do 40% povrnitve škode. Do višje odškodnine iz tega naslova tožnik ni upravičen, ker bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

3. O višini odškodnine iz naslova skaženosti:

Pritožbeno sodišče sprejema vse ugotovitve o obsegu in intenzivnosti skaženosti tožnika, kakor tudi o ugotovitvah glede tožnikovih duševnih bolečin povezanih s tem in se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je odškodnina v znesku 1.000.000,00 SIT primerna denarna satisfakcija za škodo iz tega naslova. Pri dosoji odškodnine ni odločilno samo to, kako tožnik skaženost doživlja, ampak tudi sama stopnja skaženosti. Pri tožniku je podana le lažja stopnja skaženosti in zato ni upravičen do višje denarne odškodnine iz tega naslova, kot mu je prisojena.

4. Po ustaljeni sodni praksi (sklep s posvetovanja Zveznega sodišča, Vrhovnih sodišč Republik in avtonomnih pokrajin ter Vrhovnega vojaškega sodišča, 15. in 16.10.1986 v Ljubljani) se denarno nadomestilo za telesno okvaro (invalidnina) upošteva pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (200. in 203. člen ZOR) in sicer tako, da se, upoštevajoč vse okoliščine primera, po prostem preudarku presodi, v kolikšnem obsegu se prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zmanjša na račun prejetega nadomestila za telesno okvaro (invalidnine). Pritožba torej nima prav, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravno zmotno, kot je prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 12.000.000,00 SIT znižalo za 1.440.000,00 SIT na račun invalidnine, ki jo tožnik dobiva od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za svojo 40% telesno okvaro. Znesek, ki ga je sodišče prve stopnje odbilo od prisojene odškodnine, je sodišče prve stopnje tudi logično in prepričljivo obrazložilo.

5. Zamudne obresti od prisojene odškodnine:

Po stališču sodne prakse so se zamudne obresti od prisojene odškodnine za nematerialno škodo do 31.12.2001 priznavale od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Takšna sodna praksa se je spremenila s sprejetjem načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je objavljen v Pravnih mnenjih I/2002. Po tako spremenjenem načelnem pravnem mnenju tečejo zamudne obresti od prisojene odškodnine za nematerialno škodo od 1.1.2002 dalje, če zamuda ni nastala kasneje. Tožeči stranki so zamudne obresti od prisojene nepremoženjske škode priznane od 1.1.2002 dalje, torej skladno s sodno prakso. Pritožba v tem delu zato ni utemeljena.

6. O rentnem zahtevku:

Tožnik res ni z zadostno skrbnostjo predložil vseh dokazov za izračun rente. Ni pa tudi možno reči, da ni ponudil nobenega ustreznega dokaza, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. V vlogi z dne 30.5.2006 (list. št. 112) je tožnik predlagal poizvedbe pri Davčni upravi Ljubljana Center o višini dohodka iz tožnikove dejavnosti, ki jo je opravljal pred prometno nezgodo. Zakaj je izvedbo tega dokaza zavrnilo, sodišče prve stopnje izrecno ni pojasnilo, splošni obrazložitvi, da izvedba dokaza ni bila potrebna, pa ni slediti, ker se ne ve, kakšen zaključek bi sodišče napravilo na podlagi podatkov po opravljeni poizvedbi. Tožeči stranki tako ni bila dana možnost obravnavanja rentnega zahtevka pred sodiščem prve stopnje, kar je bistvena kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi, sodbo v zavrnilnem delu glede rentnega zahtevka razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP.

 


Zveza:

ZOR člen 192, 192.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zOTY1MQ==