<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep II Cp 1432/2007

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:II.CP.1432.2007
Evidenčna številka:VSL51746
Datum odločbe:14.03.2007
Področje:stvarno pravo
Institut:motenje posesti - posestno varstvo posrednega posestnika

Jedro

Iz dogovora pravdnih strank, kot ga zatrjuje že tožnik v tožbi, da se iz spornega stanovanja izseli, tožena stranka pa še naprej z njunim sedemletnim sinom prebiva v njem, je namreč mogoče zaključiti le, da se sta pravdni stranki dogovorili, da ima toženka na spornem stanovanju posest še naprej. Samo iz navedenega pa ni mogoče zaključiti, da sta se pravdni stranki tudi dogovorili, da tožnik po izselitvi v stanovanje ne bo smel več prihajati po svoji volji in nenajavljeno. Le če bi se pravdni stranki to izrecno dogovorili, bi lahko sklepali, da tožnik po tem dogovoru ni smel več vstopati v sporno stanovanje brez najave. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikovih občasnih nenajavljenih prihodov v stanovanje, ni mogoče šteti za posestna dejanja, ni mogoče sprejeti brez resnih pomislekov. Že iz izpovedi toženke izhaja, da naj bi tožnik zadnje pol leta pred zamenjavo ključavnice v stanovanje prihajal vsak teden, pred tem pa vsaka dva tedna. Ob upoštevanju pogostosti tožnikovih obiskov, njihovega večletnega trajanja ter dejstva, da je tožnik ves ta čas tudi razpolagal s ključi stanovanja, ni dejanske opore za zaključek, da na spornem stanovanju ni izvrševal posestnih dejanja in da zato ni imel soposesti.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da ga je toženka motila v posesti pritličnega stanovanja na naslovu S. L. 70, Š. L., s tem, da je dne 24.6.2005 zamenjala ključavnico na vhodnih vratih stanovanja, nadalje zahtevek, da mu je toženka v roku 8 dni dolžna izročiti ključe vhodnih vrat in mu omogočiti vstop v stanovanje ter še, da se je toženka v prihodnosti dolžna vzdržati takšnih in podobnih ravnanj, ki imajo za posledico odvzem tožnikove posesti na navedeni nepremičnini, in da je dolžna v primeru bodočih motenj plačati denarno kazen v višini 10.000,00 SIT za vsak dan, v katerem bi bila tožniku motena posest ter mu plačati pravdne stroške z obrestmi. Odločilo je še, da mora tožnik plačati toženki njene pravdne stroške v znesku 152.697,60 SIT (ali 637,19 EUR), v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil tožnik. V pritožbi pravi, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna, saj je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko se je postavilo na stališče, da naj bi bil le posredni posestnik, iz tega razloga pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pravi, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam toženke, medtem ko njegovih navedb ni upoštevalo in je tudi zavrnilo njegova dokazna predloga za zaslišanje M. G. in P. G. Ker sodišče teh prič ni zaslišalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Pravi, da je imel do zamenjave ključavnice posest stanovanja. Izvrševanje te posesti mu je bilo onemogočeno prav z zamenjavo ključavnice. Poudarja, da je vseskozi imel svoje ključe in je v spornem stanovanju nemoteno in redno obiskoval sina. S sinom, ki skupaj s toženo stranko biva v navedenem stanovanju, je prav tam preživljal čas, ki mu je namenjen za stike z njim. V svoji izpovedi je tudi pojasnil, da si je v stanovanju pripravljal hrano, se v njem tuširal, da ga je uporabljal več ali manj vsak dan oziroma ko je to hotel, v stanovanju pa je tudi prespal. Izpovedal je tudi, da si je, ko se je preselil, na stanovanju zadržal enaka upravičenja, kot jih je imel že prej. Vstopal je nenajavljen, ob vstopu pa je vedno odklenil s svojim ključem. Tako ni dvoma, da je imel stanovanje v posesti kot tudi ne, da je bilo z zamenjavo ključavnic s strani toženke storjeno motilno dejanje, ki zanj pomeni motenje posesti. Pravi, da sodišče napačno razlaga sklenitev dogovora o uporabi stanovanja med njim in toženko. S sklenitvijo navedenega dogovora si namreč ni izbral izvrševanja posesti preko toženke. Stanovanje je imel v soposesti in ne v posredni posesti, zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi si omejil pravico do nemotenega prihajanja v stanovanje. To izhaja tako iz njegove izpovedbe kot tudi iz navedb. Pravi, da med strankama nikoli ni bilo nobenega dvoma o tem, da ne bi mogel nemoteno uporabljati stanovanja. To dokazuje tudi sama toženka s svojim dopisom z dne 26.8.2006. Tožnik si ne more zamisliti primera, v katerem bi bilo v njegove interese krepkeje poseženo kot prav z zamenjavo ključavnice in izprtjem iz stanovanja. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da pred sklenitvijo dogovora o začasnem bivanju v stanovanju ni živel, ampak ga je uporabljal v enakem obsegu. Toženka ne navaja, da je od leta 2000 do 2003 bival pri njegovi tedanji izvenzakonski partnerici, sedanji ženi, kar toženka dobro ve. Ni mu tudi razumljivo, kaj pomeni, da naj bi imel kot posredni posestnik le ekonomski interes, ne pa dejanske oblasti nad stvarjo. Njegov ekonomski interes ne more biti v tem, da je prisiljen plačevati stroške stanovanja, v katerega ne more vstopiti in ga ne imeti v posesti. Zaradi toženkinega ravnanja je prisiljen najeti tudi poslovne prostore, kar še povečuje njegove stroške. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavo in odločanje.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je tožnik ob njegovi izselitvi iz stanovanja s sklenitvijo dogovora, da v stanovanju ostane toženka skupaj z mladoletnim sinom, po svoji volji opustil dotedanji način rabe stanovanja, da se je s tem odrekel pravici do neposredne posesti lastnega stanovanja in si izbral izvrševanje posesti preko tožnice, s tem pa si je tudi omejil svojo pravico do nemotenega prihajanja v stanovanje. Ker v tožbi ni zatrjeval, da bi si po sklenitvi tega dogovora obdržal še kakšna upravičenja do posesti stanovanja, na podlagi česar bi mu bila toženka dolžna omogočiti vstopanje v stanovanje brez vnaprejšnje napovedi in ob vsakem času in ker tudi njegovo zaslišanje ne omogoča tega zaključka, je sodišče prve stopnje zaključilo, da po sklenitvi tega dogovora ni obdržal zase kakšnih upravičenj do posesti stanovanja in da je bil zato le posredni posestnik. Glede njegovih občasnih prihodov v stanovanje pa je ugotovilo, da jih ni mogoče opredeliti kot posestna dejanja, na podlagi katerih bi po sklenitvi dogovora ponovno prišlo do vzpostavitve soposesti na stanovanju.

Pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost tako ugotovljenega dejanskega stanja. Iz dogovora pravdnih strank, kot ga zatrjuje že tožnik v tožbi, da se iz spornega stanovanja izseli, toženka pa še naprej z njunim sedemletnim sinom prebiva v njem, je namreč mogoče zaključiti le, da se sta pravdni stranki dogovorili, da ima toženka na spornem stanovanju posest še naprej. Samo iz navedenega pa ni mogoče zaključiti, da sta se pravdni stranki tudi dogovorili, da tožnik po izselitvi v stanovanje ne bo smel več prihajati po svoji volji in nenajavljeno. Le če bi se pravdni stranki to izrecno dogovorili, bi lahko sklepali, da tožnik po tem dogovoru ni smel več vstopati v sporno stanovanje brez najave. Ob tožbenih trditvah, da je kljub temu dogovoru v sporno stanovanje še vedno hodil po svoji volji in nenapovedano ter da je imel tudi ključe stanovanja, pa bi morala toženka dokazati, da sta se ob izselitvi dogovorila obratno - da tožnik v bodoče ne bo smel več prihajati v stanovanje brez najave in njenega dovoljenja. Le če bi stranki izrecno sklenili tak dogovor, bi bilo mogoče šteti, da je tožnik na spornem stanovanju obdržal samo posredno posest. Ker pa je sodišče prve stopnje štelo, da sta se pravdni stranki to dogovorili že s tem, da se tožnik iz stanovanja izseli, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikovih občasnih nenajavljenih prihodov v stanovanje ni mogoče šteti za posestna dejanja, ni mogoče sprejeti brez resnih pomislekov. Že iz izpovedi toženke izhaja, da naj bi tožnik zadnje pol leta pred zamenjavo ključavnice v stanovanje prihajal vsak teden, pred tem pa vsaka dva tedna. Ob upoštevanju pogostnosti tožnikovih obiskov, njihovega večletnega trajanja ter dejstva, da je tožnik ves ta čas tudi razpolagal s ključi stanovanja, ni dejanske opore za zaključek, da na spornem stanovanju ni izvrševal posestnih dejanj in da zato ni imel soposesti.

Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je zato pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004) v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 366. členom ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ponovno ugotoviti, kaj sta se pravdni stranki ob izselitvi toženca iz stanovanja glede njegove nadaljnje uporabe tega stanovanja dogovorili. Le če bo ugotovilo, da je tožnik pristal na to, da v bodoče v stanovanje ne prihaja nenajavljeno in brez dovoljenja toženke, bo mogoče zaključiti, da je ostal posredni posestnik. Ponovno pa bo moralo tudi ugotoviti, ali je tožnik s svojimi prihodi pred zamenjavo ključavnice s strani toženke izvrševal soposest spornega stanovanja. Tudi če bo ugotovilo, da je bila ta soposest pridobljena s silo oziroma naskrivaj (2. odst. 33. člena SPZ, Stvarnopravni zakonik Uradni list RS, št. 87/2002), kot zatrjuje toženka, pa bo lahko tožbeni zahtevek zavrnilo le, če bo ugotovilo, da se je toženka poslužila dovoljene samopomoči (31. člen SPZ).

Na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

 


Zveza:

SPZ člen 31, 33, 33/2, 31, 33, 33/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zOTY1MA==