VSL sklep III Cp 4482/2006

Jedro

Pravna sodišča bodo pri odločanju o vseh tistih postopkih, ki do dneva učinkovanja ustavne odločbe še niso pravnomočno končani, morala upoštevati v 376. členu OZ vsebovano prepoved ultra alterum tantum, če bodo po 1.1.2002 natekle zamudne obresti dosegle oziroma presegle glavnico. Izvršilna sodišča pa bodo še naprej vselej vezana na pravnomočne izvršilne naslove neupoštevaje ali bodo prisojene zamudne obresti v trenutku izvršitve odločb že dosegle oziroma presegle glavnico.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo.

Zoper navedeni sklep vlagata pritožbo upnika. Uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da stroškovno ugodi predlogu za izvršbo, o stroških pritožbenega postopka pa odloči, da jih mora dolžnik povrniti upnikoma z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa pritožbenega sodišča, v 15 dneh ali pa podredno izpodbijani sklep o izvršbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarjata, da je sodišče prve stopnje prezrlo vprašanje, kdaj so nastopile pravne posledice delne razveljavitve 1060. člena OZ na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 2.3.2006,štev. U-I-300-4/25 (Uradni list RS št. 28/2006, z dne 17.3.2006). Pri tem se pritožnika sklicujeta na 43. člena ZUstS, ki določa, da začne razveljavitev ustavne odločbe učinkovati naslednji dan po objavi v Uradnem listu oziroma po poteku roka,ki ga je določilo ustavno sodišče. Ker je bila navedena odločba Ustavnega sodišča objavljena v Uradnem listu RS št. 28/2006 z dne 17.3.2006, je delna razveljavitev 1060. člena OZ začela učinkovati z dnem 18.3.2006 kot naslednjim dnem po objavi. V 44. členu pa ZUstS določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja,ki so nastala pred dnem ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Iz tega izhaja, da zaradi delne razveljavitve 1060. člena OZ tudi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij,ki so nastala pred 1.1.2002 in so na podlagi 1060. člena do njegove delne razveljavitve ob uporabi 277. člena ZOR tekle po tem datumu kljub temu, da so dosegle ali presegle glavnico, praviloma velja prepoved ultra alterum tantum po 376. členu OZ z izjemo, da po razveljavitvi vseeno ne posega v obveznosti iz obligacijskih razmerij, nastalih do 1.1.2002, če je bilo o njih do dneva, ko je delna razveljavitev začela učinkovati, že pravnomočno razsojeno. V konkretnem primeru pa je bilo na dan začetka učinkovanja delne razveljavitve 1060. člena OZ že pravnomočno razsojeno in sicer po pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 7.2.2005, opr. št. 713/2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne25.1.2006, opr. štev. II Cp 2502,ki je postala pravnomočna dne 25.1.2006.Z njo je sodišče pravnomočno razsodilo, da mora dolžnik plačati upnikoma poleg glavnice tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti glavne obveznosti od 26.1.2000 dalje. O dolžnikovi obveznosti plačila zamudnih obresti, ki obstaja na podlagi te pravnomočne sodbe, je sodišče razsodilo na podlagi 277. člena ZOR. Ker po ZOR v zvezi s 1060. členom OZ pred začetkom učinkovanja njegove delne razveljavitve tek zamudnih obresti ni bil omejen s prepovedjo ultra alterum tantum, obstaja dolžnikova obveznost na podlagi pravnomočne sodbe brez omejitve teka zamudnih obresti kljub temu, da so že dosegle ali presegle glavnico. Omenjena izjema od pravila posledice dveh temeljnih načel pravne države iz 154. člena in 158. člena Ustave. Ker pravnomočna sodba, ki je izvršilni naslov, ni bila razveljavljena ali spremenjena v skladu z zakonom in je njena pravnomočnost nastopila pred objavo in učinkovanjem delne razveljavitve 1060. člena, izvršilno sodišče ni bilo upravičeno posegati v dolžnikovo obveznost in tej ustrezno pravico upnikov v nasprotju s tem,kar o dolžnikovi obveznosti izreka pravnomočna sodba. Sodišče, ki pravnih posledic delne razveljavitve 1060. člena OZ ni presodilo na podlagi 43. in 44. člena ZUstS, je zaradi napačne neuporabe teh določil napačno uporabilo tudi 1060. in 376. člen OZ. Oziroma je materialno pravo uporabilo napačno, ker o teku zamudnih obresti ni odločilo na podlagi 1060. člena OZ in tega, kar je določal pred nastopom pravnih posledic njegove delne razveljavitve, to je z uporabo 277. člena ZOR. O teku zamudnih obresti sodišču pri odločanju o utemeljenosti predloga za izvršbo ni bilo treba in ni smelo odločati, ker je tudi o tej dolžnikovi obveznosti sodišče pravnomočno že razsodilo v izvršilnem naslovu. Ker je kljub temu o njej ponovno odločalo,je odločilo o dolžnikovi pravnomočno razsojeni obveznosti. Zato je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi zmotno meni, da je moralo odločati o teku obresti, ker so te v izvršilnem naslovu določene le opisno in da mora zato upoštevati vso pravno ureditev v zvezi z njimi. Če v izvršilnem naslovu ni določena višina obrestne mere zamudnih obresti v vsakokrat z zakonom določeni višini, še ni mogoče trditi, da obveznost ni določena, saj za vsak trenutek trajanja zamude višino obrestne mere zamudnih obresti določa zakon. Obračun obresti je vsekakor možen. Višina obrestne mere je vsak trenutek določljiva, četudi ni navedena v izvršilnem naslovu. Tudi samo izvršilno sodišče je brez težav izračunalo višino zamudnih obresti. Sodišče je bilo glede na pravnomočni izvršilni naslov dolžno opraviti le izračun zneska zapadlih neplačanih zakonskih zamudnih obresti. Pritožnik za primer, če bi pritožbeno sodišče vseeno menilo, da je potrebno ponovno odločati o teku zamudnih obresti na podlagi 376. člena ZOR, pa predlagata, da na podlagi 156. člena Ustave RS in 23. člena ZUstS pritožbeno sodišče začne postopek za oceno ustavnosti tega določila OZ, ker je očitno v nasprotju s 33. in 67. členom Ustave in postopek prekine do odločitve ustavnega sodišča. Tako naj ravna tudi, če se je postopek ustavnosti že začel.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov predlog za izvršbo, ker je ugotovilo, da je dolžnik upnikoma plačal glavnico in enak znesek zamudnih obresti, v tem izvršilnem postopku uveljavljeni znesek pa predstavlja preostale neplačane zamudne obresti, torej znesek zamudnih obresti, ki je že presegel glavnico. Dolžnik, ki je torej plačal tako glavnico kot enak znesek zamudnih obresti, je svojo terjatev do upnika že poravnal upoštevaje določbo 376. člena OZ,po kateri zamudne obresti v trenutku, ko dosežejo glavnico, prenehajo teči.

Takšna odločitev in v njej izraženo pravno stališče sta nepravilni.

Ustavno sodišče RS je res v svoji odločbi št. U-I300/04-25 z dne 2.3.2006, v 1. točki odločilo, da se člen 1060. člena Obligacijskega zakonika (uradni list RS št. 83/01 in32/4, v nadaljnjem besedilu: OZ) razveljavi, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002 uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To nedvoumno pomeni, da bodo morala sodišča pri odločanju o teku obresti po 1.1.2002 upoštevati veljavno zakonodajo ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastale pred uveljavitvijo OZ. V konkretnem primeru so zamudne obresti tudi res dosegle in presegle glavnico po 1.1.2002 (glej pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje). Kljub temu pa izvršilno sodišče ni imelo ustrezne podlage za zavrnitev upnikovega predloga.

V izvršilnem postopku je namreč eno od temeljnih načel - načelo stroge formalne legalitete. To pomeni, da izvršilno sodišče ni upravičeno presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na temelju katerega je predlagana izvršba. Izvršilno sodišče je vezano na rezultat predhodnih kvalificiranih postopkov, iz katerih izvira izvršilni naslov (primerjaj dr. Vesna Rijavec: Civilno izvršilno pravo; GV Založba, Ljubljana 2003, stran 63). To načelo izhaja neposredno iz določbe 1. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (uradni list RS 51/98 in naslednji: v nadaljevanju ZIZ), po katerem ta zakon določa pravila postopka, po katerem sodišča opravljajo prisilno izvršitev terjatev na podlagi izvršilnih naslovov in določbe 17.člena istega zakona, ki prav tako opredeljuje vezanost izvršilnega sodišča na izvršilne naslove naštete v tem zakonskem določilu. Navedeno procesno načelo je posredno tudi emanacija temeljnega načela pravne države iz 154. člena Ustave RS, ki pomeni, da je s pravnomočno odločbo državnega organa urejena pravna razmerja mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (v konkretnem primeru z določbami ZPP, ki urejajo diapazon rednih in izrednih pravnih sredstev v okviru pravdnega postopka). Zato izvršilno sodišče, ki je glede na omenjeno določbo 1. člena ZIZ pristojno zgolj za realizacijo izvršilnih naslovov in kot tako prirejeno (in torej ne nadrejeno) pravdnemu sodišču, ne more posegati tudi v pravnomočne odločbe pravdnega sodišča. Prav takšen poseg v pravnomočno odločbo pravdnega sodišča pa je storilo prvostopno izvršilno sodišče. Iz konkretnega izvršilnega naslova - sodbe Okrožnega sodišča v Kranju z dne 7.2.2005, opr. št. Z13/2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25.1.2006, opr. št. II Cp 2505/2005, ki je postala pravnomočna dne 25.1.2006, namreč jasno oziroma nedvoumno izhaja, da je dolžan dolžnik upnikoma plačati poleg glavnice tudi zakonite zamudne obresti od zapadlosti dalje, torej brez zneskovne omejitve,ki jo določa 376. člen OZ. Zavrnitev upnikovega predloga torej pomeni drugačno materialnopravno odločitev glede tega oziroma prenehanja teka zamudnih obresti, kot jo je sprejelo pravdno sodišče.

V zgoraj opisano razumevanje funkcije oziroma pristojnosti izvršilnega postopka oziroma izvršilnega sodišča tudi ni posegla omenjena odločba ustavnega sodišča. Slednja je posegla v materialnopravno ureditev prenehanja teka zamudnih obresti, torej v pravno podlago, ki jo pri svojem odločanju uporabljajo pravdna in torej ne izvršilna sodišča, ki zgolj izvršujejo pravnomočne odločbe pravdnih sodišč. Tudi odločba ustavnega sodišča, kakršna je omenjena, s katero je razveljavljena materialnopravna zakonska določba, namreč predstavlja "zgolj" del prava oziroma pravne ureditve, na katero so vezana sodišča, ki meritorno odločajo o tožbenih zahtevkih. S konkretno odločbo ustavnega sodišča ni bilo v ničemer poseženo v opisano pristojnost pravdnih in izvršilnih sodišč, oziroma njuno medsebojno razmerje, vzpostavljena je bila le nova materialnopravna ureditev v omenjenem segmentu, ki glede na določbo 43. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS štev. 15/94 v nadaljnjem besedilu; ZUstS) učinkuje naslednji dan po objavi v Uradnem listu, glede na določbo 44. člena ZUstS pa se razveljavljena zakonska ureditev ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ali z drugimi besedami rečeno; pravdna sodišča bodo pri odločanju o vseh tistih postopkih, ki do dneva učinkovanja ustavne odločbe še niso pravnomočno končani, morala upoštevati v 376. členu OZ vsebovano prepoved ultra alterum tantum, če bodo po 1.1.2002 natekle zamudne obresti dosegle oziroma presegle glavnico in to na ugovor tožene stranke ali pa v okviru pristojnosti, ko morajo materialno pravo upoštevati v okviru zgornje primese sodniškega silogizma oziroma nanj paziti po uradni dolžnosti. Izvršilna sodišča pa bodo še naprej vselej vezana na pravnomočne izvršilne naslove neupoštevaje ali bodo prisojene zamudne obresti v trenutku izvršitve odločb že dosegle oziroma presegle glavnico. Morebiti v tej smeri nepravilne pravnomočne odločbe pravdnih sodišč bodo tako še naprej zgolj predstavljale posledico nezadostne procesne aktivnosti dolžnikov v pravdnih postopkih pri navajanju materialnopravnih ugovorov, med katere spada tudi ugovor prenehanja teka zamudnih obresti zaradi dosega glavnične terjatve.

Glede na razloge prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče še poudarja, da razlogi izpodbijanega sklepa izhajajo iz zmotne predpostavke, da naj bi tudi o prenehanju teka zakonskih zamudnih obrestih lahko odločalo izvršilno sodišče, ker so v izreku pravnomočne sodbe določene le opisno, to je nedoločno, zgolj z v sodni praksi in splošno uveljavljenim izrazom - "zakonite zamudne obresti". Takšen zaključek ob do sedaj povedanem izkazuje napačno razumevanje pristojnosti izvršilnega sodišča pri izvrševanju upnikove terjatve iz naslova prisojenih zamudnih obresti, ki jih mora sicer izvršilno sodišče res izračunati ali pa vsaj preveriti upnikov izračun, ker je njihova višina odvisna od časovnega obdobja, ki je poteklo od v izvršilnem naslovu ugotovljenega trenutka zamude (zapadlosti terjatev) pa do v trenutku izdaje izvršilnega naslova še neznanega trenutka plačila terjatve ter seveda tudi od vsakokratne predpisane višine obresti. Vtem smislu so v izreku izvršilnega naslova navedene zakonite zamudne obresti vselej nedoločne, so pa istočasno tudi vselej določljive, saj opisna (pavšalna) formulacija nedvomno napotuje na uporabo materialnih predpisov, ki v vsakem trenutku določajo njihovo višino. Takšen s strani izvršilnega sodišča potreben izračun in posledična potreba po uporabi tistih predpisov, ki urejajo vsakokratno višino zamudnih obresti, pa ne omogoča tudi uporabe tistih materialnopravnih predpisov, ki urejajo njihovo morebitno prenehanje. Uporaba teh materialnopravnih določb glede na zgoraj opisano načelo v izvršilnem postopku pomeni nedopusten poseg v pravnomočno sodno odločbo.

Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, nedopustno je torej odločalo že o pravnomočno razsojeni stvari, to je o trajanju oziroma prenehanju teka zamudnih obresti.

Zato je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi, razveljaviti izpodbijani sklep ter vrniti zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena in 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o predlogu upnika.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3998/2006
• VSK sklep II Cpg 128/2006
• VSL sodba I Cp 4312/2008