VSL sodba I Cp 120/2006

Jedro

Če tožnik z objavo odgovora skuša ščititi predvsem svoj poslovni

interes, pa čeprav gre za izvršitelja kot osebo javnega zaupanja,

lahko uveljavlja le objavo popravka. Poslovni interes namreč ni del

javnega interesa, ne gre torej za zagotavljanje objektivne,

vsestranske in pravočasne informiranosti kot enemu od nujnih pogojev

demokratičnega odločanja o javnih zadevah, kar kot predpostavko za

pravico do objave odgovora ureja 42. člen Zmed.

Fotografiji je mogoče pripisati pomen in vlogo pri oceni

sorazmernosti dolžine popravka le, kadar ima funkcijo dela obvestila

in ne gre zgolj za ilustracijo objavljanja teksta.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

tožnika, da je tožena stranka v torek dolžna objaviti v časopisu D..

na naslovni strani in 7. strani brez sprememb in dopolnitev popravek

tožeče stranke.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik osebno in preko pooblaščenca iz vseh

pritožbenih razlogov.

V prvi pritožbi navaja, da odgovorni urednik ni odgovoril na poslani

popravek in se tudi ni izjasnil glede dolžine odgovora tožeče

stranke, prav tako v časopisu D.. še ni bilo do sedaj objavljenih

popravkov ali odgovorov. Ne gre za nesorazmerje dolžine popravka na

objavljeni članek, saj je objava odgovora lahko brez slike, zato bi

bil od tožeče stranke zahtevan odgovor na istem mestu lahko v enaki

velikosti kot objavljeni članek v časopisu D... Brez objavljene slike

pa je odgovor veliko manjši glede na objavljeni članek s sliko v

časopisu D.... Z objavljeno sliko je želel novinar nepravilno

prikazati izvršitelja, ker se vsebina napisanega članka sploh ni

nanašala na sliko. To je posnel novinar M.Š.v drugi izvršilni zadevi

in je bila vzeta iz dokumentacije D.... Tožnik ni nikoli dobil

odgovora odgovornega urednika, v katerem bi ta navedel, da je

popravek predolg, prav tako pa bi bila tožena stranka dolžna objaviti

popravek, ker ni izkazanih konkretnih razlogov iz 31. člena Zakona o

medijih. S tem, ko se tožena stranka ni udeležila glavne obravnave,

je priznala, da je bila tožba upravičena, saj sodišče tudi ni

zaslišalo tožnika. Sodišče se je spustilo v oceno popravka na podlagi

zakonskih določil, kar ne bi smelo. Tožeča stranka je navedla, da je

bila z objavljeno vsebino prizadeta njena pravica in interes kot

posameznika ter kot osebe javnega zaupanja, ker opravlja

koncesionarsko dejavnost - izvršiteljstvo kot javno službo. V

popravku je tožeča stranka navedla konkretno, katere navedbe v članku

so bile napačno zatrjevane (kdo dviguje pritisk podjetnici) in katere

so napačne in neresnične (ni podjetnica že 4 leta), zato je konkretno

navedla kakšne so posledice (nepravilno in napačno dojemanje bralcev

vsebine članka napisanega s strani novinarja), in je zahteva za

objavo odgovora popravka upravičena. Konkreno namreč zanika

objavljene navedbe v članku novinarja in bistveno dopolnjuje navedbe

novinarja v objavljeni informaciji. Zasebno mnenje in stališče osebe

javnega zaupanja so zelo pomembne, ker s tem pokažejo na nepravilno

ali pravilno ravnanje take osebe v izvršilnem postopku, kjer naj bi

izvršitelj naredil nepravilnosti, pa teh nepravilnosti sodišče ni

ugotovilo. Da je tožnik navedel, da se trudi odpraviti zaostanke

pravosodni minister, je posledica tega, da je dolžnica v drugih

medijih razširjala neresnice o delu izvršitelja, zato je izvršitelj

prejel manj izvršilnih zadev v delo. Tožnik je tožbeni zahtevek za

povračilo škode natančno oblikoval na prvem naroku, kjer je navedeno,

da se izvršitelju ne dodeljujejo zadeve zaradi takega pisanja

časopisa D... Sodišče je zato neutemeljeno odločilo, da se bosta

zahtevka obravnavala ločeno.

V drugi pritožbi (pisani s strani pooblaščenca) pa tožeča stranka še

dodaja, da ji nastajajo nepotrebni in nesorazmerni stroški, zaradi

neobjave popravka pa mu materialna in nematerialna škoda nastaja vsak

dan, ker mu sodišča ne dodeljujejo potrebnega števila zadev. Zaradi

samovoljnega tolmačenja prava s strani prvega sodišča, se protipravno

stanje, ki gre v škodo tožnika, neutemeljeno in v nasprotju z

uveljavljenimi predpisi nadaljuje. Trpel bo tudi javni interes glede

pravočasnega in objektivnega informiranja. Izvršitelj je imenovan s

strani ministra kot oseba javnega zaupanja, ne gre torej za njegov

zasebnopravni interes, kakor nepravilno razloguje prvo sodišče.

Domnevne vrednostne ocene o zahtevku popravka je potrebno obravnavati

v celotnem kontekstu spora in se je mogoče o njih tudi pogajati z

odgovornim urednikom, ki pa na zahtevek o popravi članka niti na

tožbo in vabilo za glavno obravnavo ni reagiral. Tožeča stranka še

oporeka odločitvi prvega sodišča o tem, da se zahtevek za objavo

popravka in tožbeni zahtevek za povračilo škode obravnavata ločeno.

Tožnik je pravočasno navedel vrednost spora, kar je predstavljalo

minimalno škodo. Ta je lahko v nadaljevanju le še večja.

Pritožba tožnika ni utemeljena.

Pravico do popravka ali odgovora ureja Zakon o medijih (Zmed Ur. l.

RS 35/2001 z dopolnitvami) v šestem oddelku. Pri tem loči pravico do

popravka, katero lahko zahteva vsakdo, če je bila z objavljenim

obvestilom prizadeta njegova pravica ali interes (1. odst. 26. člena

Zmed) in pravico do odgovora na objavljeno informacijo, ki pa je

namenjena zagotavljanju javnega interesa po objektivni, vsestranski

in pravočasni informiranosti kot enemu od nujnih pogojev

demokratičnega odločanja o javnih zadevah. Pri tem 42. člen Zmed v 2.

odst. določa, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika

zahtevati, da brezplačno objavi njegov odgovor na objavljeno

informacijo, v katerem se z dokazljivimi navedbami zanikajo, bistveno

popravljajo ali bistveno dopolnjujejo navedbe o dejstvih in podatkih

v objavljeni informaciji. Tožeča stranka s tožbo zahteva objavo

popravka, čeprav se v navedbah sklicuje tudi na zahtevo po objavi

odgovora. Sodišče prve stopnje je po presoji vsebine obvestila

oziroma članka, katerega objavo tožnik zahteva, ocenilo, da gre v

konkretnem primeru za varstvo zasebnega interesa tožnika, torej da

lahko uveljavlja le objavo popravka. S tem stališčem soglaša tudi

pritožbeno sodišče, saj se članek v časopisu Direkt nanaša na

razmerje tožnika z eno od strank, vsebina predlaganega odgovora pa

predvsem skuša ščititi njegov poslovni interes, ki pa ni del javnega

interesa. Ne gre torej za zagotavljanje javnega interesa po

objektivni, vsestranski in pravočasno informiranosti kot enemu od

nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah, kar kot

predpostavko za pravico do objave odgovora ureja 42. člen Zmed.

Tožnikov zahtevek, čeprav gre za izvršitelja kot osebo javnega

zaupanja, je zato potrebno obravnavati po določilu 26. do 41. člena

Zmed kot pravico do popravka objavljenega obvestila. Sicer pa se

glede pogojev za sodno varstvo tudi določbe Zmed glede pravice

odgovora na objavljeno informacijo sklicujejo na prej citirane

določbe o objavi popravka.

Sodišče prve stopnje je po oceni predlaganega popravka tožbeni

zahtevek zavrnilo iz dveh razlogov in sicer, ker je ocenilo, da je ta

nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi

katerih se daje, ter ker je ocenilo, da zahtevani popravek ne navaja

dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v obvestilu. Gre za zakonsko

določene razloge iz 31. člena Zmed, zaradi katerih odgovornemu

uredniku ni potrebno objaviti popravka, pri tem pa bi že obstoj enega

od obeh razlogov zadoščal za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Glede dolžine predlaganega popravka je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da je ta več kot enkrat daljši od objavljenega članka.

Nesorazmernost dolžine popravka je pravni pojem, ki ga mora napolniti

sodna praksa. Pri tem je potrebno res upoštevati tudi določilo 4.

odst. 26. člena Zmed, ki določa, da z izrazom popravek ni mišljen le

popravek v ožjem smislu, ampak tudi navajanje dejstev in okoliščin, s

katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno

dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Zato bi pod določenimi

pogoji bilo mogoče v prostoru članka upoštevati tudi prostor, ki ga

zajema fotografija, če jo je treba šteti za relevantni del obvestila.

V konkretnem primeru pa so fotografije tožnika in ene izmed strank v

njegovih zadevah le ilustracija članka, zaradi same fotografije pa

besedilo ne more biti prav nič krajše, saj ta ne vsebuje kakšnega

simbolnega sporočila. Zato pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da bi

bilo treba fotografiji pripisati pomen in vlogo pri oceni

sorazmernosti dolžine popravka, saj ta nima funkcije dela obvestila.

Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnikov popravek nesorazmerno daljši

(preko 70 vrstic v primerjavi s 27. vrsticami objavljenega teksta),

je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je

ocenilo, da odgovornemu uredniku takšnega popravka ni potrebno

objaviti. Ker mora biti po določilu 27. člena Zmed popravek objavljen

brez sprememb in dopolnitev, na enakem ali enakovrednem mestu

programskega prostora in na enak ali enakovreden način, kot je bilo

objavljeno obvestilo, na katero se popravek nanaša, so tudi

nerelevantne pritožbene navedbe o tem, da bi se z odgovornim

urednikom lahko dogovorili o skrajšanju njegove objave. Tožena

stranka v postopku pač ni sodelovala, tožbeni zahtevek pa ni

izpolnjeval zakonsko zahtevanih pogojev za sodno varstvo z objavo

popravka.

Poleg nesorazmernosti v dolžini predlaganega popravka pa je

prvostopno sodišče tudi ocenilo, da ta ne navaja dejstev in okoliščin

v zvezi z navedbami v obvestilu. Namen objave popravka je namreč

brezplačna objava popravka objavljenega obvestila, s katerim sta bila

prizadeta pravica in interes posameznika. Pritožbeno sodišče soglaša

z oceno sodišča prve stopnje, da popravek, katerega objavo tožnik

zahteva, presega popravek, ki ga določa Zakon o medijih v 4. odst.

26. člena. Pritožnik nima prav, ko navaja, da se sodišče ne bi smelo

spuščati v oceno popravka, saj drugače ne bi moglo oceniti, ali so

podani pogoji za objavo po 31. členu Zmed. Res je tožnik v popravku

navedel, da Alenka Š. ni podjetnica že 4 leta, medtem ko jo članek

imenuje kot podjetnico, vendar pa s tem poimenovanjem ne more biti

prizadeta tožnikova pravica ali interes oziroma tega ni zatrjeval.

Druga napaka v članku naj bi se nanašala na navedbe, kdo dviguje

pritisk podjetnici, kar pa je le komentar oziroma stališče pisca

članka, ter po oceni pritožbenega sodišča ne gre za dejstvo, ki bi

terjalo popravek. V ostalem pa se predlagani tekst popravka nanaša

predvsem na poslovanje tožnika kot izvršitelja, na njegovo delo in

odnos s sodiščem ter strankami, pa tudi na zapise v drugih časnikih,

kot so Nedeljski dnevnik in Slovenkske novice ter ne na obvestilo, na

katero se sklicuje tožnik objavljeno v D.... Zato ga toženi stranki

tudi ni potrebno objaviti. Sodišče prve stopnje je tako tožbeni

zahtevek pravilno zavrnilo, pri čemer bi bilo za tako odločitev

dovolj, da bi bila izpolnjena le ena od opisanih predpostavk.

Ostale pritožbene trditve pa se nanašajo na sklep sodišča z dne

21.12.2005 o ločenem obravnavanju zahtevka za povračilo škode in

objavo popravka. Gre za sklep procesnega vodstva iz 300. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS 36/04, prečiščeno besedilo),

zoper katerega ni posebne pritožbe. Tožeča stranka je na prvem naroku

poleg obstoječega postavila še nov tožbeni zahtevek na plačilo

odškodnine. Pri obravnavanju tega zahtevka mora sodišče upoštevati

vsa določila ZPP, vročiti ga je potrebno toženi stranki v odgovor, za

kar pa veljajo redni zakonsko določeni roki. Postopek za objavo

popravka pa je poseben postopek, urejen v Zmed, za katerega je

značilno hitro obravnavanje zahtevka (narok v 8 dneh po vložitvi

tožbe, rok za izdelavo sodbe 3 dni, rok za pritožbo 3 dni itd.).

Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno odločilo, da bo zahtevka

ločeno obravnavalo, s tem pa je tožniku še vedno dana možnost, da v

primeru izkazanih predpostavk odškodninskega delikta uspe z zahtevkom

za povračilo škode. Sama navedba vrednosti spora pa še ne more

predstavljati odškodninskega zahtevka, temveč gre le za bistveno

sestavino tožbe, v skladu z določilom 180. člena ZPP. Glede

pritožbenega očitka, da bi sodišče moralo obravnavati odškodninski

zahtevek, saj tožena stranka nanj ni odgovorila, pa pritožbeno

sodišče pripominja, da je bil ta zahtevek postavljen šele na prvem

naroku in toženi stranki sploh še ni bil vročen, zato na tožbo v tem

delu tudi ni mogla odgovoriti.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni

razlogi niso bili podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora

sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 2.

odst. 44. člena Zmed).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 61/2011
• Sodba II Ips 85/96
• VSL sodba I Cp 843/2015