VSL sodba I Cp 3120/2005

Jedro

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izdalo zamudno sodbo,

moralo pa bi tako odločiti, ker tožena stranka po mnenju pritožnice

ni vložila obrazloženega odgovora na tožbo, ni utemeljen. Tožena

stranka je namreč vložila odgovor na tožbo, ki povsem zadošča

procesnemu standardu obrazloženosti vloge iz določbe 278. člena ZPP,

po katerem mora iz obrazložitve odgovora na tožbo izhajati, da tožena

stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku, priloženi pa morajo biti le

tiste potrebne listine in le tisti potrebni dokazi, s katerimi se

ugotavljajo dejstva, ki jih tožena stranka navaja v odgovoru. Tej

zakonski zahtevi v konkretnem primeru ustreza navedba

pravnorelevantnih trditev, s katerimi tožena stranka spodbija trditve

tožeče stranke in tožbeni zahtevek postavljen v tožbi. Takšne

pravnorelevantne trditve, s katerimi je tožena stranka nasprotovala

tožbenemu zahtevku in podala razloge o neobstoju potrebnih zakonskih

pogojev za utemeljenost tožničinega zahtevka za objavo odgovora

oziroma popravka spornega časopisnega članka, odgovor na tožbo

vsebuje. Vsebina in narava predmetnega spora, ko se obravnava

pravotvornih okoliščin osredotoča na presojo objavljenega članka in

vsebino zahteve po odgovoru in popravku (katera pa je že predložila

tožeča stranka skupaj s tožbo), pa nista terjali večje dokazne

aktivnosti tožene stranke, kot izhaja iz njenega odgovora na tožbo.

Sodišče prve stopnje sicer res ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo

dokazni predlog za zaslišanje pravdnih strank in predlagane priče in

za vpogled v celotni kazenski spis, kot to zahteva določba 2.

odstavka 287. člena ZPP, vendar pa takšna procesna pomanjkljivost v

konkretnem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost spodbijane

odločbe. Kot že zgoraj omenjeno, je v konkretnem primeru odločilna

presoja spornega časopisnega članka in pisne zahteve po objavi

odgovora in popravka, ki jo je tožeča stranka naslovila na toženo

stranko. Upoštevaje pravno odločilno dejstveno podlago spornega

predmeta, ki je razvidna iz omenjenih dveh listin, potreben

materialnopravni okvir spora, vsebovan predvsem v določbi 26. člena

Zakona o medijih (v nadaljevanju: Zmed), ni terjal razčiščevanja

spornih dejstev z zaslišanjem pravdnih strank in prič ter vpogledom v

kar celotni kazenski spis, temveč je zadostovala le presoja ali

vsebina tožničine zahteve glede na vsebino samega članka izpolnjuje

kriterije iz navedene zakonske določbe (kar bo sicer natančneje

obrazloženo še v nadaljevanju te pritožbene odločbe). Takšen obseg

dokazne ocene je bil opravljen tudi v skladu z določbo 35. člena

Zmed, po kateri se obravnava o tožbi za objavo popravka omeji na

obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčevea

dolžnost objave popravka.

Po 42. členu Zmed gre za pravico do odgovora na objavljeno obvestilo

tedaj, ko je potrebno zadostiti javni koristi po objektivnem

vsestranskem in pravočasnem informiranju kot enem od nujnih pogojev

nastanka demokratičnega odločanja v javnih zadevah in v zvezi s tem

potreba po varstvu političnega in ne zasebnopravnega statusa.

Vsebina zakonsko predvidene pravice do popravka objavljenega

obvestila ni podajanje svojih sodb, mnenj ali stališč in kakršnihkoli

trditev o katerihkoli dejstvih, temveč le tistih, s katerimi se

popravljajo zatrjevana napačna ali neresnična dejstva oziroma

navedbe v objavljenem besedilu ter navajanje le tistih okoliščin in

dejstev, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja

bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (že cit. določba

4. odstavka 26. člena Zmed, ki podaja definicijo izraza popravek).

Pri slednjem ne gre torej za takšne trditve, ki ničesar, kar je

napisano ne spodbijajo, kot tudi ne trditve, ki se nanašajo na

vsebinsko samostojno trditev, ki ničesar, kar je napisano, ne

dopolnjujejo temveč predočajo neko novo okoliščino, katera pa celo ni

bila sestavni del dogajanja, na katerega se opis v obvestilu nanaša.

Pravica do popravka s svojo opisano korektivno funkcijo potiska vse

drugačne zahteve po objavi trditev in pojasnil prizadetih oseb na

področje objav v rubrikah, kot so pisma bralcev in podobno, in torej

ne zagotavlja opisanega sodnega varstva.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke

popravek in odgovor na objavljeni članek z naslovom "Dobil je napačna

zdravila", ki je bil objavljen v sredo, dne 13.4... na strani 8

dnevnika ..., katerega je napisala novinarka B.G. in sicer z

naslednjim besedilom:" Navedbe v članku "Dobil je napačna zdravila",

ki ga je napisala novinarka B.G. in je bil objavljen v dnevniku ...

dne 13.4... so netočne in zavajujoče, ker kazenski postopek pred

Okrajnim sodiščem .. pod opr.štev. I K 318/.. še ni pravnomočno

zaključen. Obdolžena oseba v kazenskem postopku odločno zanika, da bi

dala oskrbovancu napačna zdravila, ker sama osebno sploh ni dala

oskrbovancu zdravil, pač pa je zdravila v konkretnem primeru, brez

njene vednosti in soglasja dala povsem druga oseba, glede katere pa

ni v teku kazenski postopek. Obdolžena oseba je zahtevala od

direktorice zavoda C.., da se v tej zadevi takoj opravi strokovni

nadzor, da se postavi izvedenec medicinske stroke, da se obvesti

Zdravniška zbornica Slovenije, vendar direktorica zavoda ni hotela

izvesti objektivnega in poštenega strokovnega nadzora, pač pa je sama

ugotavljala dejansko stanje, na podlagi izjav, ki so jih podali njej

podrejeni delavci v zavodu ter so na tej osnovi vso krivdo zvrnili na

obdolženko. Prav tako obdolženka poudarja, da predmet obtožbe zoper

njo v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem .., pod opr.štev. I K

318/.., ni očitek, da je dala oskrbovancu napačna zdravila, kar samo

po sebi izključuje obstoj vzročne zveze med ravnanjem obdolženke in

nastalo posledico.".Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožeče

stranke ugodilo pa stroškovnemu zahtevku tožene stranke in tožeči

stranki naložilo plačilo stroškov tožene stranke v znesku 5.700 SIT,

v 15 dneh.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse

pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi,

izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku

tožeče stranke, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Predlaga tudi razpis pritožbene obravnave. Poudarja, da sodba nima

razlogov in da so zaključki sodbe protispisni. Tožena stranka ni

podala obrazloženega odgovora na tožbo in bi moralo sodišče prve

stopnje izdati zamudno sodbo. Sodišče tudi ni navedlo katere dokaze

tožene stranke je izvedlo. Prav tako ni navedlo, zakaj je zavrnilo

izvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Zato je zmotno

in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče protispisno

ugotavlja, in ne navaja razlogov, da je tožeča stranka uveljavljala

pravico do popravka in odgovora na objavljeno informacijo. Ker

sodišče ni vpogledalo v kazenski spis Okrajnega sodišča ...,

opr.štev. IK 318/.. je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno

ugotovljeno. Tudi ni razlogov oziroma so v medsebojnem nasprotju, ker

ni bila zaslišana novinarka B.G. o tem ali je napisala članek glede

celotnega kazenskega postopka ali glede njegovega dela. Novinarka

tudi ni bila ves čas prisotna in ni bila celovito seznanjena s

potekom glavne obravnave. Netočna je informacija, da je tožnica

domnevno odgovorna za storitev očitanega dejanja. Tožeča stranka je

namreč še vedno nedolžna. Ustava Rs določa domnevo nedolžnosti.

Napačno je zapisano, da je varovanec dobil napačna zdravila.

Zagovornik tožnice pa je na kazenski obravnavi podal ugovor pravne

narave, da ni predmet obtožbe, da je obdolženka dala napačna

zdravila, temveč se ji očita, da je pripravila napačna zdravila. V

članku ni naveden zagovor obdolženke in pričanje ostalih prič in tudi

ne vsebina vprašanj, ki sta jih obdolženka in zagovornik postavljala

zaslišanim pričam. Na glavni obravnavi je bilo poudarjeno in navedeno

ter predloženo v kazenski spis, da je tožeča stranka zahtevala, da se

v tej zadevi opravi strokovni nadzor, da se postavi izvedenec

medicinske stroke, da se obvesti zdravniška zbornica Slovenije in

Zdravstveni inšpektorat, kot tudi da direktorica zavoda vseh teh

ukrepov ni odredila, pač pa so dejansko stanje ugotavljali zgolj

direktorica zavoda in njej podrejeni delavci, pri čemer so le ti

povsem neutemeljeno vso krivdo zvrnili na obdolženko.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izdalo zamudno sodbo,

moralo pa bi tako odločiti, ker tožena stranka po mnenju pritožnice

ni vložila obrazloženega odgovora na tožbo, ni utemeljen. Tožena

stranka je namreč vložila odgovor na tožbo, ki povsem zadošča

procesnemu standardu obrazloženosti vloge iz določbe 278. člena ZPP,

po katerem mora iz obrazložitve odgovora na tožbo izhajati, da tožena

stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku, priloženi pa morajo biti le

tiste potrebne listine in le tisti potrebni dokazi, s katerimi se

ugotavljajo dejstva, ki jih tožena stranka navaja v odgovoru. Tej

zakonski zahtevi v konkretnem primeru ustreza navedba

pravnorelevantnih trditev, s katerimi tožena stranka spodbija trditve

tožeče stranke in tožbeni zahtevek postavljen v tožbi. Takšne

pravnorelevantne trditve, s katerimi je tožena stranka nasprotovala

tožbenemu zahtevku in podala razloge o neobstoju potrebnih zakonskih

pogojev za utemeljenost tožničinega zahtevka za objavo odgovora

oziroma popravka spornega časopisnega članka, odgovor na tožbo

vsebuje. Vsebina in narava predmetnega spora, ko se obravnava

pravotvornih okoliščin osredotoča na presojo objavljenega članka in

vsebino zahteve po odgovoru in popravku (katera pa je že predložila

tožeča stranka skupaj s tožbo), pa nista terjali večje dokazne

aktivnosti tožene stranke, kot izhaja iz njenega odgovora na tožbo. V

1. odstavku 278. člena predvidena procesna fikcija, da odgovor na

tožbo ni vložen, če ni obrazložen, v konkretnem primeru torej ni

izkazana. V pritožbi smiselno zatrjevana procesna kršitev iz 1.

odstavka 339. člena v zvezi z določbama 278. člena in 318.člena ZPP

ni podana.

Sodišče prve stopnje sicer res ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo

dokazni predlog za zaslišanje pravdnih strank in predlagane priče in

za vpogled v celotni kazenski spis, kot to zahteva določba 2.

odstavka 287. člena ZPP, vendar pa takšna procesna pomanjkljivost v

konkretnem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost spodbijane

odločbe. Kot že zgoraj omenjeno, je v konkretnem primeru odločilna

presoja spornega časopisnega članka in pisne zahteve po objavi

odgovora in popravka, ki jo je tožeča stranka naslovila na toženo

stranko. Upoštevaje pravno odločilno dejstveno podlago spornega

predmeta, ki je razvidna iz omenjenih dveh listin, potreben

materialnopravni okvir spora, vsebovan predvsem v določbi 26. člena

Zakona o medijih (v nadaljevanju: Zmed), ni terjal razčiščevanja

spornih dejstev z zaslišanjem pravdnih strank in prič ter vpogledom v

kar celotni kazenski spis, temveč je zadostovala le presoja ali

vsebina tožničine zahteve glede na vsebino samega članka izpolnjuje

kriterije iz navedene zakonske določbe (kar bo sicer natančneje

obrazloženo še v nadaljevanju te pritožbene odločbe). Takšen obseg

dokazne ocene je bil opravljen tudi v skladu z določbo 35. člena

Zmed, po kateri se obravnava o tožbi za objavo popravka omeji na

obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčevea

dolžnost objave popravka. Tožeča stranka je v tem delu navedla torej

povsem nepotrebne dokazne predloge, njihova nepotrebnost pa na prvi

pogled sicer izhaja tudi iz samih razlogov prvostopne sodbe, s

katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnilno odločitev o

tožničinem zahtevku na podlagi zadostne presoje obeh listin glede na

citirano zakonsko določbo. V pritožbi vsebinsko zatrjevana relativna

bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena

ZPP v zvezi z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP kot tudi izrecno

zatrjevani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja tako tudi nista izkazana.

Pritožnica nadalje zatrjuje tudi protispisnost razlogov spodbijane

sodbe s trditvami, da sodišče ugotavlja, da tožnica uveljavlja

pravico do objave popravka, v nasprotju s takšno ugotovitvijo pa je

tožeča stranka s tožbo uveljavljala tako popravek objavljenega

obvestila kot tudi odgovor na objavljeno informacijo. Najprej je

potrebno pritožnici pojasniti, da je očitana kršitev določb pravdnega

postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP izkazana le tedaj,

če obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tistim, kar se navaja

v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v

postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takšnega

nasprotja pa z navedenimi trditvami pritožnica ne zatrjuje temveč z

njimi dejansko nasprotuje materialnopravni oceni prvostopnega

sodišča, ki je tožničino zahtevo pravilno pravno opredelilo kot

zahtevo po objavi popravka, pri čemer je uporabilo pravno presojo

določeno v 42. členu Zmed, po katerem gre za pravico do odgovora na

objavljeno obvestilo tedaj, ko je potrebno zadostiti javni koristi po

objektivnem vsestranskem in pravočasnem informiranju kot enem od

nujnih pogojev demokratičnega odločanja v javnih zadevah in v zvezi s

tem nastane potreba po varstvu političnega in ne zasebnopravnega

statusa. V konkretnem primeru, ko tožnica zatrjuje poseg oziroma

prizadetost svojih pravic, pa gre nedvomno za uveljavljanje pravice

do popravka v smislu 26. člena Zmed.

Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri zaslišanju pravdnih strank in

zaslišanju priče B.G. zaradi ugotovitve poteka kazenske obravnave

predvsem v tej smeri ali je bil predmetni kazenski postopek že končan

ali ne, kar pa po njenem mnenju iz spornega članka ni razvidno. Sama

vsebina spornega članka, ki je zadostni meri povzeta tudi v razloge

izpodbijane sodbe, pa na več mestih povsem jasno izpričuje, da je

novinarka opisala le potek ene kazenske obravnave, kateri bo sledila

še druga in da torej kazenski postopek še ni končan, pri čemer je

novinarka tudi korektno izpostavila tožničin zagovor v bistvenem delu

(ko je obdolženka trdila, da je zdravila le pripravila in ne tudi

dala oskrbovancu). Ta potek obravnave je lahko opisala tudi, če ni

bila ves čas prisotna na obravnavi in ni slišala, kaj so govorile

zaslišane priče, kot sicer prvič v pritožbi še zatrjuje pritožnica,

pri čemer pa tudi ne pojasni ali bi povzetek izpovedb zaslišanih prič

v članku izboljšal oziroma v njeno korist objektiviziral predstavo o

njeni neodgovornosti za očitano kaznivo dejanje pri bralcih. V

izogib nepotrebnemu ponavljanju se sodišče druge stopnje še sklicuje

na zadostne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu. Ob

teh ni izkazane nobene potrebe po razčiščevanju dejstev z zaslišanjem

strank in priče kot tudi ne z vpogledom v kazenski spis, v katerem

naj bi se nahajale tudi listine, ki jih je tožnica uporabila pri

svojem zagovoru, pri čemer nenazadnje pritožnica niti ne navede,

kakšne pravno bistvene okoliščine, ki naj bi bile izpuščene iz

članka, bi lahko dokazala s predlaganimi in neizvedenimi dokazi.

Trditve o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju kot tudi

celo bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP zaradi neobstoja potrebnih razlogov in

obstoju naprotja med tistimi, ki so v sodbi navedeni, niso izkazane

s kakšno procesno ali dejansko pomanjkljivostjo izpodbijane sodbe v

tem delu.

Pritožnica nadalje trdi, da je zahtevala tudi popravo naslova

članka, kjer je zapisano, da je domnevno odgovorna za storitev

očitanega kaznivega dejanja, takšen zapis pa je nepravilen, ker v

skladu z našim pravnim redom velja domneva nedolžnosti. Pritožbeno

sodišče najprej sicer pripominja, da gre za v članku uporabljeni

nepravni in nepravi izraz, ki pa vendarle tako v strokovni kot tudi

laični javnosti ne vzbuja dvoma o tem, da tožnica še ni kriva in še

manj obsojena za očitano kaznivo dejanje. Nenazadnje je v zadostni

meri to pojasnjeno na večih mestih spornega članka, kot natančno

ugotavlja tudi sodišče prve stopnje (glej v razlogih sodbe

izpostavljena mesta članka o tem, da obstaja le domneva o njeni

odgovornosti in v tej smeri zgolj za očitke iz obtožnega predloga, o

tem da se bo kazenski postopek še nadaljeval in da torej še ni

končan). Kar pa je v spornem primeru bistveno - tožeča stranka namreč

niti v zahtevi naslovljeni na toženo stranko niti v samem tožbenem

zahtevku tega popravka - to je popravo oziroma zamenjavo izraza

"domnevno odgovorna" z drugim strokovno ustreznejšim izrazom - ni

zahtevala in tako predmet presoje utemeljenosti zahteve po popravku

objavljenega obvestila ni mogla biti ta zatrjevana nepravilnost

oziroma netočnost. V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena ZPP, ki jo

je glede na določbo 2. odstavka 44. člena Zmed potrebno uporabiti

tudi v sodnih sporih v zvezi z objavo popravka ali odgovora, namreč

odloča sodišče v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov

(načelo dispozitivnosti, ki je vsebovano tudi v določbi 1. odstavka

310. člena ZPP, po kateri odloči sodišče s sodbo o zahtevku). Zato o

teh zatrjevanih dejstvih, četudi navajanih v naraciji tožbe in ne kot

rečeno v samem pravovarstvenem zahtevku (izreku tožbe), prvostopno

sodišče niti ni smelo in moglo odločati. Opisano velja tudi za

pritožbeno zahtevo, da bi morale biti navedene tudi izjave prič in

vsebina vprašanj, ki jih je obdolženka oziroma njen zagovornik

postavila ostalim zaslišanim pričam, pri čemer so ti očitki celo

prvič navedeni šele v pritožbi in gre glede na določbo 1. odstavka

337. člena ZPP zato za nedopustno pritožbeno navajanje novih dejstev,

saj pritožnica niti ne navede razlogov, ki bi jo upravičevali do

uveljavljanja novot v pritožbenem postopku.

Že sodišče prve stopnje je tožnici povsem razumljivo pojasnilo, da v

spornem članku ni navedeno, da je tožnica dala zdravila temveč, da

jih je le pripravila. Tudi v pritožbi prvič izpostavljeni izraz v

članku, da je oskrbovanec dobil napačna zdravila, ne izkazujejo

trditve, da mu je prav tožnica dala napačno zdravilo. Zato tudi ni

utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi bila v članku napačno povzeta

vsebina obtožbe, ki se nanaša na očitek o tem, da je tožnica zdravilo

le pripravila in ne tudi dala, takšna vsebina obtožbe pa je v članku

tudi ustrezno povzeta (glej besedilo drugega odstavka osrednjega

teksta članka, ki je izpostavljen tudi v razlogih izpodbijane sodbe).

Končno pa pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem prvostopnega

sodišča, ki je zahtevo za objavo teksta iz 3. odstavka (to je

navedbo, da je tožnica od direktorice zavoda neuspešno zahtevala

takoj ustrezni nadzor, postavitev izvedenca medicinske stroke,

obvestitev Zdravniške zbornice Slovenije in Zdravstvenega

inšpektorata, direktorica pa je sama ugotavljala dejansko stanje in

krivdo zvrnila na obdolženko) ocenilo kot takšno, ki bistveno ne

dopolnjuje navedbe v objavljenem obvestilu, ki se eksplicitno

osredotoča na potek kazenske obravnave in predvsem tožničin zagovor,

pri čemer je izostala tudi tožničina utemeljitev, katere trditve v

članku z njimi spodbija, kar vse predstavlja zakonsko zahtevo iz 4.

odstavka 26. člena Zmed. Tožnica v pritožbi pri tem tudi neuspešno

spodbija dejansko ugotovitev prvostopnega sodišča, izhajajočo iz

dokazno pravilno ocenjenega zapisnika o kazenski obravnavi, da

tožnica v svojem zagovoru teh okoliščin niti ni navajala. Tudi zato

ni upravičena do dopolnjevanja novinarkinega članka, ki je navedla

lahko le tisto, kar se je dogajalo na tej kazenski obravnavi. Vsebina

zakonsko predvidene pravice do popravka objavljenega obvestila ni

podajanje svojih sodb, mnenj ali stališč in kakršnihkoli trditev o

katerihkoli dejstvih, temveč le tistih, s katerimi se popravljajo

zatrjevana napačna ali neresnična dejstva oziroma navedbe v

objavljenem besedilu ter navajanje le tistih okoliščin in dejstev, s

katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno

dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (že cit. določba 4.

odstavka 26. člena Zmed, ki podaja definicijo izraza popravek). Pri

slednjem ne gre torej za takšne trditve, ki ničesar, kar je napisano

ne spodbijajo, kot tudi ne trditve, ki se nanašajo na vsebinsko

samostojno trditev, ki ničesar, kar je napisano, ne dopolnjujejo

temveč predočajo neko novo okoliščino, katera pa celo ni bila

sestavni del dogajanja, na katerega se opis v obvestilu nanaša.

Pravica do popravka s svojo opisano korektivno funkcijo potiska vse

drugačne zahteve po objavi trditev in pojasnil prizadetih oseb na

področje objav v rubrikah, kot so pisma bralcev in podobno, in torej

ne zagotavlja opisanega sodnega varstva.

Navedeno zakonsko ureditev je sodišče prve stopnje na pravilno in

zadostno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo, ko je

pravilno ugotovilo, da z nobeno od v tožbenem zahtevku navedeno

trditvijo oziroma navedbo tožnica ne popravlja kakšnega zapisanega

netočnega ali neresničnega dejstva kot tudi bistveno ne dopolnjuje

vsebine kakšnega zapisanega dejstva, katerega bi istočasno tudi

spodbijala oziroma pri tem izkazovala takšen namen in da zato ne gre

za pravico do popravka, kot jo opredeljuje citirana zakonska določba.

Tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal na kakšne druge

bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče

druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Zato je

pritožbeno sodišče ob povedanem zavrnilo pritožbo in potrdilo

pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ob povedanem je neutemeljen tudi pritožničin predlog za razpis

pritožbene obravnave.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 588/2000
• VSL sodba in sklep I Cp 4625/2008
• VSL sodba II Cp 4327/2006