VSL sodba I Cp 938/2005

Jedro

Dokler je v teku kazenski postopek in ni prišlo do absolutnega

zastaranja kazenskega pregona je premoženjskopravni zahtevek, ki ga v

teku kazenskega postopka uveljavlja oškodovanec, vložen pravočasno in

se z njegovo vložitvijo pretrga zastaranje. Vložena odškodninska

tožba pred izdajo sklepa o zavrženju obtožnega predloga zaradi

absolutnega zastaranja kazenskega pregona je zato pravočasna in

terjatev oškodovanca ni zastarana. Ker ni bilo meritorno odločeno o

obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, zato ni bilo utemeljenega

razloga, da se ne bi v zvezi z določitvijo daljšega roka zastaranja,

ugotavljal obstoj kaznivega dejanja v civilnem postopku.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Tožeča stranka mora sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Okrajno sodišče v .. je v točki 1 izreka sodbe zavrnilo tožbeni

zahtevek za plačilo 1.900 DEM in 100 USD v tolarski protivrednosti na

dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.1990 dalje do

plačila, v točki 2 je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo, da mora

tožena stranka plačati tožeči stranki 1022,58 EUR v tolarski

protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z

obrestmi, kot jih priznava oziroma jih je priznavala Nova Ljubljanska

banka d.d. za devizne vloge v DEM do 31.12.2001, oziroma v EUR po

1.1.2002, vezane nad eno leto, v kraju izpolnitve, od dne 31.1.1991

do plačila, v točki 3 pa, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki

plačati 20.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1991 do

plačila. V točki 4 izreka je vse kar je zahtevala tožeča stranka več

ali drugače (glede obresti od zneskov iz 2. in 3. točke te sodbe),

zavrnilo. V točki 5 izreka je odločilo, da mora tožena stranka

povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 112.369,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka po svojem pravnem

zastopniku iz vseh po zakonu možnih pritožbenih razlogov. Predlaga,

da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu, to

je v točkah 2, 3 in 5 razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje

sodišču prve stopnje ali pa v tem delu zavrne tožbeni zahtevek tožeče

stranke ter ji naloži plačilo stroškov tožene stranke. V pritožbi

navaja, da je tožena stranka, ki je neuka in ni imela pooblaščenca v

trenutku glavne obravnave, navajala zdravstvene težave in dala

prošnjo za preložitev naroka, pa je sodišče narok kljub temu opravilo

in je sodbo izdalo v nasprotju s pravnim poukom. Opzoriti bi jo

moralo, da bo obravnavo, kljub temu da nima pooblaščenca, opravilo in

da ima to lahko zanjo negativne posledice. Z izvedbo glavne obravnave

je bila toženi stranki kršena zakonska kot tudi ustavna pravica do

neposrednega javnega obravnavanja, ter kršene še določbe 283., 115.

12., 4. in 5. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obrazložitvi

navedeno dejstvo, da je bila tožena stranka povabljena na zaslišanje,

pa se temu ni odzvala in svoje odsotnosti ni opravičila, nasprotuje

listinskim dokazom v spisu in zgoraj navedenemu. Sodišče pa je tudi

napačno ugotovilo, da zahtevki, ki jih je tožnici priznalo, še niso

zastarali. Zmotno tolmači in uporablja določila 376., 377. in 388.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj je že pred

10.9.1996 nastopilo absolutno zastaranje zahtevkov tožeče stranke.

Civilno sodišče je vezano le na obsodilno sodbo kazenskega sodišča,

ni pa zaslediti, da bi bila tožena stranka v kateremkoli kazenskem

psotopku spoznana za odgovorno kaznivega dejanja na škodo tožeče

stranke, teh očitanih kaznivih dejanj na škodo tožeče stranke pa tudi

ni nikjer priznala. Tudi sodna praksa narekuje, da je potrebno

določila citiranih členov ZOR uporabiti restriktivno. Podana je

bistvena kršitev postopka. Sodišče ne more opreti sodbe na listine v

kazenskem postopku, ker tožena stranka ni bila spoznana za odgovorno,

in na podlagi njih, brez kontradiktornosti, ocenjevati resničnost

navedb samo ene stranke.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Navaja, da gre le za

poiskus zavlačevanja postopka s strani tožene stranke. Navedbe v

pritožbi, ki se tičejo zastaranja, so pravne narave in se bo o njih

sodišče samo izjasnilo. Laično pa meni, da za takšne ljudi, ki

namenoma zavestno in voljno povzročajo škodo, ne bi smelo biti

zastaranja, zato predlaga zavrnitev pritožbe, pri čemer pa zaznamuje

tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v

postopku niso bile kršene procesne pravice tožene stranke. Tožena

stranka je vabilo na poravnalni narok, na prvi narok za glavno

obravnavo in na zaslišanje prejela 1. julija 2004 za narok 1.9.2004.

30.8.2004 je s pismeno vlogo obvestila sodišče, da se zaradi svojega

zdravstvenega stanja in ker bo v kratkem pooblastila za zastopanje

odvetnika, ne more udeležiti obravnave, zato predlaga, da se , ker

glede na dopustniški čas ni mogla pooblastiti odvetnika, ob

upoštevanju njenega bolezenskega stanja zadevo preloži za nedoločen

čas s predloženimi zdravniškimi potrdili. Zakaj sodišče prve stopnje

ni preložilo naroka, je temeljito in obširno obrazložilo in

pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke, da se tožnica

neupravičeno ni odzvala sodnemu vabilu. Tako predložena zdravniška

potrdila ne izkazujejo, da bi se tožena stranka zaradi bolezni ne

mogla udeležiti glavne obravnave 1.9.2004. Iz spisa je razvidno

dejstvo, da je postopek zoper njo tekel že od leta 1997 dalje in da

je vabilo za narok prejela 1.7.2004, ko še ni bilo sodnih počitnic.

To pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni razlog, ki bi ji

onemogočal pridobitev pravnega zastopnika pravočasno, zlasti ko v

svoji vlogi dne 30.8.2004 za preložitev obravnave navaja, da bo to

šele storila.

Očitek, da je bila sodba izdana v nasprotju s pravnim poukom, je

neutemeljen. Pritožnica sama navaja, kaj je pisalo na vabilu stranki

na poravnalni narok in kaj na vabilu stranki na prvi narok za glavno

obravnavo in tudi kaj na vabilo stranki na zaslišanje, vse to pa je

razvidno tudi iz vabil, ki so bila poslana in se nahajajo v spisu.

Pravilni so zapisi, da če na poravnalni narok ne pride ena od strank,

se šteje, da poskus poravnave ni uspel in če se poravnalni narok ne

zaključi s sklenitvijo sodne poravnave, da bo sodišče takoj začelo

glavno obravnavo. V točki 3 pravnega pouka na vabilu stranki na prvi

narok za glavno obravnavo piše, da bo izdana sodba na podlagi

izostanka, vendar pa to velja le za primer, če tožena stranka ne bi

oporekala tožbenemu zahtevku. Ker je tožena stranka na tožbo

odgovorila, za zamudno sodbo ni bilo pogojev, bili pa so izpolnjeni

pogoji za meritorno odločanje o zadevi. Vsa vabila, vključno s

pravnim poukom, so bila v skladu z določbami ZPP in takšna kot se

pošiljajo v vseh pravdnih zadevah in ni razlogov, da bi sodišče za

toženo stranko moralo dajati še kakšna dodatna pojasnila ali razlage

pravnega pouka. Ne gre za nikakršne kršitve določb 283. člena niti ne

115. člena ZPP, saj če tožena stranka ni dobila sporočila, da bo

narok preložen, velja, da se bo narok opravil in bi morala temu

primerno ravnati, pa tudi ne za kršitve po 12. ali 5. členu ZPP.

Sodišče prve stopnje pa je po mnenju pritožbenega sodišča tudi

pravilno uporabilo določbe ZOR o zastaranju terjatve. Ugotovitev

sodišča prve stopnje, da je tožnik izvedel za škodo in storilca v

januarju 1991, ni prerekana, ter tudi ne, da je tožeča stranka

10.9.1996 priglasila premoženjskopravni zahtevek v kazenskem

postopku, ki je bil v teku in da je bila tožba vložena 8.1.1997,

sklep o zavrženju obtožnega predloga pa izdan 30.9.1997. Pritožnica

trdi, da je zastaranje nastopilo že pred 10.9.1996, ker je civilno

sodišče vezano le na obsodilno sodbo kazenskega sodišča, ki pa je v

danem primeru ni bilo. Takšno stališče bi bilo pravilno, če bi

kazenski postopek zoper toženko ne bil v teku ali pa bi se izkazalo,

da tožena stranka ni storila kaznivega dejanja. Določbe 376. člena,

377. člena in 388. člena, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje,

je le-to pravilno uporabilo. Dejstvo je, da je bil zoper toženko v

teku kazenski postopek za kaznivo dejanje tatvine, za katerega pa je

nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona in je bil obtožni

predlog 30.9.1997 zavržen. Ker kazensko sodišče o tem ni meritorno

odločalo, tožnik pa je imel možnost vložiti premoženjskopravni

zahtevek do zaključka glavne obravnave v kazenskem postopku in ga je

dne 10.9.1996 torej uveljavljal pravočasno, na absolutno zastaranje

kazenskega pregona, ki je preprečilo meritorno odločanje, pa ni imel

vpliva, pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da

lahko o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloči

tudi civilno sodišče samo, glede na določbo 13. člena ZPP. Zaradi

presoje utemeljenosti ugovora zastaranja terjatve lahko pravdno

sodišče ugotavlja ali so bili podani znaki kaznivega dejanja takšno

stališče pa je tudi v skladu z obstoječo dosedanjo sodno prakso.

Dokler je tekel kazenski postopek, tožnikov zahtevek ni mogel biti

zastaran. Premoženjskopravni zahtevek z dne 10.9.1996 pa je tudi

pretrgal zastaranje, zato je bila tožba vložena 8.1.1997 pravočasna,

ob tem, da je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo v civilnem

postopku obstoj vseh znakov kaznivega dejanja tako glede zneska 2.000

DEM kot tudi glede vnovčenja podpisanih čekov v vrednosti 20.000,00

SIT. Obrazložitev o tem je obširna in jo pritožbeno sodišče v celoti

sprejema, oprta pa je na izpoved tožnika v pravdnem postopku, na

vpogledanih listinah in končno tudi na podatke kazenskega spisa.

Očitek pritožbe, da je prvostopenjsko sodišče opustilo načelo

kontradiktornosti in da zato ni moglo ocenjevati resničnosti navedb

le ene stranke, je neutemeljen, saj je bila tožena stranka pravilno

vabljena na obravnavo, kot je bilo ugotovljeno že zgoraj, pa se je ni

udeležila. Ker je imelo dejanje tožene stranke vse znake kaznivega

dejanja, je zato tudi uporabiti določbo 377. člena ZOR, ki v danem

primeru tudi izključuje zastaranje tožbenega zahtevka. Pritožbo

tožene stranke je zaradi vsega navedenega pritožbeno sodišče zavrnilo

in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo

na podlagi 353. člena ZPP.

Tožena stranka bo morala sama nositi svoje pritožbene stroške, ker v

tem postopku ni bila uspešna. Odločitev o tem je vsebovana že v

odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Svoje stroške odgovora na pritožbo pa

bo morala nositi tudi tožeča stranka, ker stroški v zvezi z njim niso

pripomogli k rešitvi zadeve in niso tisti potrebni stroški, ki bi jih

morala povrniti tožena stranka. Odločitev o stroških ima podlago v

določbah 165., 154. in 155. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009