VSL sklep I Cp 5899/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.5899.2005 |
Evidenčna številka: | VSL51217 |
Datum odločbe: | 07.12.2005 |
Področje: | civilno procesno pravo |
Institut: | nasprotna tožba - sprememba tožbe - stvarna pristojnost |
Jedro
Predpostavka za dovolitev nasprotne tožbe je glede na določbo 2.
odstavka 183. člena ZPP tudi stvarna pristojnost istega sodišča, kar
pomeni, da so podani pogoji za odločanje o naprotni tožbi v istem
postopku le dotlej, ko so izpolnjene vse zakonske predpostavke, torej
tudi stvarna pristojnost istega sodišča za vse uveljavljane zahtevke
pravdnih strank.
Izrek
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča
prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločbo.
Obrazložitev
Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje odločilo, da ni
stvarno pristojno za odločanje po nasprotni tožbi in da bo po
pravnmočnosti sklepa zadevo v tem obsegu odstopilo Okrožnemu sodišču
v Ljubljani.
Proti navedenemu delu sklepa vlaga pritožbo tožena stranka.
Uveljavlja pritožbeni razlog kršitve določb postopka. Predlaga, da
pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi. Poudarja, da
je po členu 44 ZPP odločilna vrednost spornega predmeta in sicer
tista, kot jo je tožeča stranka navedla v tožbi ob njeni vložitvi. Po
istem členu mora sodišče o stvarni pristojnosti po uradni dolžnosti
preveriti vrednost spornega predmeta najkasneje na glavni obravnavi
pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Vrednost iz nasprotne tožbe
ob vložitvi torej ni presegala 2.000.000,00 SIT, razen tega pa je
sodišče združilo postopek v enotno obravnavanje in je tudi po načelu
atrakcije za odločanje o nasprotnem tožbenem zahtevku pristojno
okrajno sodišče. V ustaljeni sodni praksi je tudi sprejeto stališče,
po katerem je značilnost nasprotne tožbe v tem, da funkcionira tudi
kot toženčevo obrambno sredstvo in je smiselno vsa sporna vprašanja
reševati hkrati in zato kompleksno, odpravljena pa je zato tudi
možnost divergentnega sojenja v dejansko ali pravno povezanih
razmerjih. Višje sodišče v Ljubljani je v v sklepu I Cp 1678/2003, z
dne 3.12.2003 ugotovilo, da gre za tesno povezanost zahtevkov iz
tožbe in nasprotne tožbe in da mora sodišče prve stopnje istočasno
odločati o obeh zahtevkih.
Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo.
Pritožba ni utemeljena.
Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je dajatveni denarni zahtevek. To
pa pomeni, da zanj ne veljajo določbe o ugotavljanju vrednosti
spornega predmeta vsebovane v členih 39. do 45 ZPP. Le v primerih, ko
se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je namreč mogoče
uporabiti pravila, po katerih se določa oziroma korigira vrednost
spornega predmeta in le v takšnih primerih obstajajo procesne časovne
omejitve, v okviru katerih je mogoče še popraviti vrednost spornega
predmeta (člen 44 ZPP) in na katere se sklicujejo pritožniki. Ni
torej pravilno pritožbeno zavzemanje, da sodišče prve stopnje ne bi
smelo pri odločanju o svoji stvarni pristojnosti upoštevati že po
prvem naroku za glavno obravnavo spremenjene - višje vrednosti
tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, temveč tisto prvotno navedeno
v nasprotni tožbi ob njeni vložitvi, ki ne presega zneska
2.000.000,00 SIT. Sodišče mora ves čas postopka paziti na svojo
stvarno pristojnost (člen 19/1 ZPP), kar ob povedanem, ko je tožena
stranka v nasprotni tožbi zvišala denarni zahtevek tako, da je ta
presegel mejni znesek 2.000.000,00 SIT, ki razmejuje stvarno
pristojnost okrajnih sodišč od pristojnost okrožnih sodišč, pomeni,
da se je moralo izreči za stvarno nepristojno in zadevo odstopiti
pristojnemu okrožnemu sodišču.
Ker gre za procesno predpostavko, ki povzroči absolutno neveljavnost
sodbe, ki bi jo izdalo stvarno nepristojno sodišče (glej 4. točko 2.
odstavka 339. člena ZPP), se tudi ni mogoče sklicevati na to da je
sodišče prve stopnje predhodno združilo postopke, da nasprotna tožba
predstavlja obrambno toženčevo sredstvo, da načelo ekonomičnosti
postopka zahteva skupno obravnavanje zahtevka iz tožbe in nasprotne
tožbe in da le takšen istočasen način obravnavanja prepreči
divergentne odločitve sodišča o posamičnih zahtevkih. Predpostavka za
dovolitev nasprotne tožbe je glede na določbo 2. odstavka 183. člena
ZPP tudi stvarna pristojnost istega sodišča, kar pomeni, da so podani
pogoji za odločanje o naprotni tožbi v istem postopku le dotlej, ko
so izpolnjene vse zakonske predpostavke, torej tudi stvarna
pristojnost istega sodišča za vse uveljavljane zahtevke pravdnih
strank.
Na takšno zakonsko določeno razmejitev in posledično dolžnost
sodišča, da se odreče odločanju v zadevah, ki ne spadajo v njegovo
pristojnost, ne more vplivati niti siceršnja dejanska in pravna
povezanost zahtevkov po tožbi in nasprotni tožbi, ki pa vendarle ni
takšna, da ne bi moglo sodišče prve stopnje glede na nastalo procesno
situacijo o njih odločati ločeno ali da bi moralo prekiniti postopek
in čakati na odločitev okrožnega sodišča o nasprotni tožbi, seveda pa
bo moralo, da bo lahko o zadevi pravilno odločilo, upoštevati tudi
izhodišča, ki so bila nanizana v razlogih sklepa pritožbenega
sodišča, opr.štev. I Cp 1678/2003, z dne 3.12.2003.
Zato je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo kot
neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (člen 353 v zvezi
s členom 366 ZPP).
Izrek o stroških postopka temelji na določbi člena 165/3 ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009