VSL sodba I Cp 4340/2005

Jedro

Iz Tabele invalidnosti tožene stranke (v nadaljevanju: Tabela)

izhaja, da je po točki I.5 Tabele zavarovanec upravičen do

zavarovalnine za hemiparezo glede na stopnjo le-te do 50%, po točki

I.7a pa je za postkontuzionalni sindrom z objektivnim nevrološkim

izvidom po klinično ugotovljeni kontuziji možganov upravičen do

zavarovalnine v višini 20%. V tabeli invalidnosti tožene stranke sta

tako ti dve postavki ločeni, zaradi tega pa je po presoji

pritožbenega sodišča potrebno zavarovancu priznati zavarovalnino po

vsaki izmed njih tudi v primeru ko je hemipareza posledica kontuzije

možganov po točki I.7a Tabele. Slednje dodatno potrjuje okoliščina,

da je zavarovanec ki je utrpel hemiparezo, ki ni posledica kontuzije

možganov, glede na njeno stopnjo upravičen tudi do 50% zavarovalnine.

Nelogične in v nasprotju z jezikovno razlago Tabele so zato

pritožbene navedbe o tem, da je hemipareza kot posledica kontuzije

možganov vključena v postkontuzionalni sindrom po I.7a točki tabele,

za kar je bila tožeči stranki zavarovalnina v celoti priznana in

izplačana. Po takšnem razlogovanju navedenih določb tabele bi bil

zavarovanec, ki bi utrpel najtežjo obliko hemipareze, ki pa ne bi

bila posledica kontuzije možganov (ali kakšne druge poškodbe, v

katero bi bila po razlogovanju tožene stranke hemiparzea tudi lahko

vključena) upravičen do 50% zavarovalnine, zavarovanec, ki pa bi

utrpel hemiparezo najhujše stopnje, a kot posledico kontuzije

možganov, pa bi bil za takšno hemiparezo in za vse ostale posledice

kontuzije možganov upravičen le do 20% zavarovalnine po točki I.7a

Tabele.

Sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede

odločitve o tem, ali je tožeča stranka upravičena do zavarovalnine iz

naslova anosmije. Iz V.38 točke Tabele izhaja, da je zavarovanec

upravičen do zavarovalnine zaradi anosmije, ki je posledica

verificirane frakture gornjega notranjega dela nosnega skeleta.

Navedena določba je po presoji pritožbenega sodišča jasna in

nedvoumna, zaradi česar jo je potrebo razlagati tako kot se glasi (1.

odst. 99. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo

materialno pravo (341. člen ZPP) s tem, ko je navedeno določbo

razlagalo po določbi 100. člena ZOR.

 

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v točki 1. izreka tako, da se zahtevek tožeče stranke zavrne še za

476.483,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2003 do

plačila, v preostalem pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve

stopnje v 1. točki izreka v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (za

plačilo zneska 1,524.745,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

20.6.2003 dalje do plačila) potrdi, ter

- v 2. točki izreka, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči

stranki v 15 dneh 290.910,94 SIT stroškov pravdnega postopka z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega

roka do plačila, v preostalem pa se pritožba zavrne in se odločitev

sodišča prve stopnje v 2. točki izreka v izpodbijanem, a

nespremenjenem delu potrdi.

2. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 39.651,00 SIT

stroškov pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena

stranka dolžna plačati tožeči stranki zavarovalnino v znesku

2,001.228,06 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2003 dalje

do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo, zavrnilo, kar je tožeča

stranka zahtevala več, ter odločilo, da je tožena stranka dolžna

povrniti tožeči stranki pravdne stroške odmerjene na 383.984,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2003 dalje do plačila, v roku

15 dni, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. S pritožbo

izpodbija prvostopenjsko sodbo le glede odločitve o zavarovalnini za

hemiparezo in anosmijo ter odločitev o stroških pravdnega postopka.

Meni, da izvedenec, na katerega ugotovitve se je oprlo sodišče prve

stopnje, pri odločanju o zavarovalnini za hemiparezo ni konsistenten

ter da sodišče njegovih zaključkov ne bi smelo sprejeti za svoje, saj

so pravne in ne dejanske narave. Meni, da so zaključki sodišča prve

stopnje o tem, da se prizna tožeči stranki zavarovalnino za

hemiparezo po posebni točki invalidnosti, ker točka 7a ne govori za

kakšen nevrološki izvid naj bi šlo in da je hemipareza samo ena od

patoloških nevroloških izvidov, pravno povsem nevzdržni. Pri tem se

sklicuje tudi na podobno sklepanje sodišča prve stopnje o tem, da je

postokomocionalni s-indrom že zajet z postkontuzijskim sindromom, ki

je bistveno hujša invalidnost možganov. Nadalje pravi, da sodišče

prve stopnje ne bi smelo toženi stranki priznati zavarovalnine za

anosmijo, saj je določba tabele o tem povsem jasna in nedvoumna, zato

pa tudi ni potrebe po uporabi določila o razlagi nejasnih določil v

korist druge stranke. Tožnik ni utrpel zloma nosu, pač pa le zlom

lobanjskega dna s poškodbo obeh vohalnih živcev, kar sodi v

postkomocionalne težave po točki 7a tabele, za kar pa je bila tožniku

priznana zavarovalnina v celoti. Meni, da je zaradi navedenega

sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, nepopolno

ugotovilo dejansko stanje, v izpodbijani sodbi pa so tudi izostali

razlogi o odločilnih dejstvih, saj se sodišče prve stopnje ni

opredelilo do njenih navedb. Tožena stranka s pritožbo izpodbija tudi

odločitev o pritožbenih stroških. Meni, da ji sodišče prve stopnje ne

bi smelo naložiti v plačilo vseh stroškov izvedenskega mnenja, saj za

takšno odločitev v pozitivni zakonodaji ni podlage. Zakon o pravdnem

postopku nikjer ne razlikuje stroškov po kriteriju potrebnosti, pač

pa le glede na uspeh v pravdi. Ker je tožeča stranka uspela le

deloma, bi sodišče moralo uporabiti 2. odst. 154. člena ZPP in te

stroške upoštevati skupaj z ostalimi stroški postopka. Pritožbenemu

sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo,

tako da zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži plačilo vseh

stroškov postopka, podrejeno pa da pritožbi ugodi in vrne zadevo

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki nanjo ni

odgovorila.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba v delu, kjer pritožnica

izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavarovalnini za

hemiparezo neutemeljena. Iz Tabele invalidnosti tožene stranke (v

nadaljevanju: Tabela) izhaja, da je po točki I.5 Tabele zavarovanec

upravičen do zavarovalnine za hemiparezo glede na stopnjo le-te do

50%, po točki I.7a pa je za postkontuzionalni sindrom z objektivnim

nevrološkim izvidom po klinično ugotovljeni kontuziji možganov

upravičen do zavarovalnine v višini 20%. V tabeli invalidnosti tožene

stranke sta tako ti dve postavki ločeni, zaradi tega pa je po presoji

pritožbenega sodišča potrebno zavarovancu priznati zavarovalnino po

vsaki izmed njih tudi v primeru, ko je hemipareza posledica kontuzije

možganov po točki I.7a Tabele. Slednje dodatno potrjuje okoliščina,

da je zavarovanec, ki je utrpel hemiparezo, ki ni posledica kontuzije

možganov, glede na njeno stopnjo upravičen tudi do 50% zavarovalnine.

Nelogične in v nasprotju z jezikovno razlago Tabele so zato

pritožbene navedbe o tem, da je hemipareza kot posledica kontuzije

možganov vključena v postkontuzionalni sindrom po I.7a točki tabele,

za kar je bila tožeči stranki zavarovalnina v celoti priznana in

izplačana. Po takšnem razlogovanju navedenih določb tabele bi bil

zavarovanec, ki bi utrpel najtežjo obliko hemipareze, ki pa ne bi

bila posledica kontuzije možganov (ali kakšne druge poškodbe, v

katero bi bila po razlogovanju tožene stranke hemiparzea tudi lahko

vključena) upravičen do 50% zavarovalnine, zavarovanec, ki pa bi

utrpel hemiparezo najhujše stopnje, a kot posledico kontuzije

možganov, pa bi bil za takšno hemiparezo in za vse ostale posledice

kontuzije možganov upravičen le do 20% zavarovalnine po točki I.7a

Tabele. Zaradi navedenega tudi ni mogoče enačiti subsumpcije

hemipareze kot posledico kontuzijske poškodbe možganov pod

postkontuzionani sindrom po I.7a točki tabele s subsumpcijo

postkomocionalnega sindroma po I.9 točki Tabele pod postkontuzijski

sindrom po I.7a točki Tabele. Za postkomocinalni sindrom po I.9 točki

Tabele je lahko zavarovanec upravičen največ do 5 % zavarovalnine,

zaradi tako določene zavarovalnine za postkomocionalni sindrom pa se

lahko v primeru, ko je prišlo do kontuzije možganov po I.7a točki

Tabele, šteje, da je postokomocionalni sindrom vključen v

postkontuzionalni sindrom po I.7a točki Tabele, za katerega je

zavarovalnina določena v precej višjem in fiksnem odstotku (20%).

Pritožbeno sodišče je zato zaključilo, da je potrebno določbe Tabele

o hemiparezi razlagati tako, kot se glasijo (1. odst. 99. člena ZOR -

Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 29/78 s

spremembami in dopolnitvami, ki se za sporno razmerje uporablja na

podlagi določbe 1060. člena OZ - Obligacijski zakonik, Uradni list

RS, št. 83/2001), tožena pa bi s svojimi pritožbenimi zatrjevanji o

tem, da je hemipazera vključena v postkontuzionalni sindrom po I.7a

točki Tabele lahko uspel, le če bi bilo v določbah Tabele to izrecno

določno. Tožeča stranka je tako po določbi I.7a Tabele iz upravičena

tudi do 5 % zavarovalnine iz tega naslova, odločitev sodišča prve

stopnje o tem, pa je zato pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ki je kot podlago za določitev

zavarovalnine napačno navedlo prvo alinejo I.2 točke Tabele

(hemipareza z močno izraženo spastiko, za katero je lahko zavarovanec

upravičen celo do 90% zavarovalnine), v obrazložitvi to navedlo

očitno pomotoma, saj se glede odločitve o tej zavarovalnini sklicuje

na mnenje izvedenca medicinske stroke, ki pa je tako v izvedenskem

mnenju z dne 16.1.2005 kot tudi v njegov dopolnitvi z dne 3.5.2005

navedel, da gre za hemiparezo po točki I.5a tabele. Takšna

nepravilnost po presoji pritožbenega sodišča ne bi niti v primeru, ko

bi dejansko šlo za zmotno uporabo materialnega prava, v ničemer

vplivala na odločitev pritožbenega sodišča o upravičenosti tožeče

stranke do zavarovalnine iz naslova hemipareze, saj je do dosojenih

5% iz tega naslova v celoti upravičena po točki I.7a tabele.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu na podlagi določbe

353. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno

besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004) zavrnilo in v tem delu

potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno

uporabilo materialno pravo glede odločitve o tem, ali je tožeča

stranka upravičena do zavarovalnine iz naslova anosmije. Iz V.38

točke Tabele izhaja, da je zavarovanec upravičen do zavarovalnine

zaradi anosmije, ki je posledica verificirane frakture gornjega

notranjega dela nosnega skeleta. Navedena določba je po presoji

pritožbenega sodišča jasna in nedvoumna, zaradi česar jo je potrebo

razlagati tako kot se glasi (1. odst. 99. člena ZOR). Sodišče prve

stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP) s tem,

ko je navedeno določbo razlagalo po določbi 100. člena ZOR. Določbo

100. člena ZOR se namreč uporabi le pri razlagi nejasnih določil

pogodbe, ki je bila sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali kako

drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. Ker

anosmija, ki jo je utrpela tožeča stranka ni posledica verificirane

frakture gornjega notranjega dela nosnega skeleta, ampak je posledica

zloma lobanjskega dna s poškodbo obeh vohalnih živcev, tožeča stranka

do zavarovalnine iz naslova anosmije ni upravičena. Pritožbeno

sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na

podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zavrnilo

tožbeni zahtevek še za 5% zavarovalnine iz naslova anosmije, to je za

476.483,00 SIT (5 x 95.296,60 SIT) s pripadajočimi zakonskimi

zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je tako dolžna plačati tožeči

stranki v roku 15 dni še zavarovalnino v višini 1,524.745,60 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2003 dalje do plačila.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke zoper odločitev o

stroških pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno

odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse

stroške izdelave izvedenskega mnenja in njegovih dopolnitev. Ti

stroški so sicer tudi stroški pravdnega postopka, do povrnitve

katerih je stranka po določbi 1. in 2. odst. 154. člena praviloma

upravičena glede na uspeh v pravdi. Vendar pa je potrebno ugotoviti,

da bi bila izdelava izvedenskega mnenja in stroški zanjo potrebni

tudi v primeru, ko bi tožeča stranka zahtevala zavarovalnino le v

višini dosojenega zneska, zaradi česar uspeh tožene stranke na višino

teh stroškov ne vpliva. Tožeča stranka je zato upravičena do

povrnitve teh stroškov v celoti, pritožbo pa je bilo potrebno tudi v

tem delu zavrniti.

Zaradi spremenjenega uspeha strank v tej pravdi, je pritožbeno

sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 4. točko 358.

člena ZPP po uradni dolžnosti spremenilo tudi prvostopenjsko

odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožena stranka je s svojim

zahtevkom uspela v 47 % (od zahtevanih 3,240.084,40 SIT s

pripadajočimi zamudnimi obrestmi ji je bilo po odločitvi pritožbenega

sodišča dosojenih le 1,524.745,60 SIT s pripadajočimi zamudnimi

obrestmi). Poleg 115.000,00 SIT stroškov za izveden-ca medicinske

stroke je tako upravičena do povrnitve 47 % od 394.802,00 SIT

priznanih stroškov (330.000,00 SIT za odvetniške stroške in 64.802,00

SIT za sodne takse) pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje,

skupaj do 300.556,94 SIT. Ker je tožena stranka v pravdi uspela s

53%, ji je tožeča stranka dolžna povrniti 53% od 18.200,00 SIT

priznanih stroškov postopka, to je 9.646,00 SIT. Po pobotanju

pravdnih stroškov ene in druge pravdne stranke, je tožena stranka

dolžna plačati tožeči stranki 290.910,94 SIT stroškov pravdnega

postopka. Pritožbeno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega

prava po uradni dolžnosti spremenilo tudi začetek teka zakonskih

zamudnih obresti od tožeči stranki dosojenih stroškov pravdnega

postopka. Tožena stranka bo namreč prišla v zamudo z izplačilom teh

stroškov šele, če tekom paricijskega roka tožeči stranki prisojenih

stroškov postopka ne bo plačala (1. odst. 299. člena OZ). Zakonske

zamudne obresti bodo zato glede na določbo 1. odst. 378. člena OZ v

primeru zamude tožene stranke začele teči šele prvi naslednji dan po

izteku paricijskega roka, nikakor pa te niso začele teči že

21.6.2003, kot je to odločilo sodišče prve stopnje, saj takrat

izpodbijana sodba še ni bila niti izdana, tožena stranka pa z

izplačilom teh stroškov takrat še ni mogla priti v zamudo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 2.

odst. 154. člena ZPP odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati

toženi stranki stroške pritožbenega postopka, sorazmerno njenemu

uspehu s pritožbo. Tožena stranka je s pritožbo uspela v 50% (od

izpodbijanih 5% zavarovalnine za hemiparezo in 5% za anosmijo je s

pritožbo uspela le glede 5% zavarovalnine iz naslova anosmije).

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 74.302,00 SIT stroškov

takse za pritožbo in 5.000,00 SIT adminis-trativnih stroškov, skupaj

79.302,00 SIT. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki

polovico priznanih pritožbenih stroškov, to je 39.651,00 SIT.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 61/2007
• VSL sklep II Cp 4579/2005
• VSL sodba I Cpg 36/2006