VSL sodba I Cp 1972/2006
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2006:I.CP.1972.2006 |
Evidenčna številka: | VSL51247 |
Datum odločbe: | 19.04.2006 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | odgovornost vzdrževalca ceste - vzdrževanje podvoza |
Jedro
Ker je bila tožena stranka zadolžena za vzdrževanje in varstvo
magistralne ceste M1 ..po pogodbi (priloga B13), je bila zadolžena
tudi za vzdrževanje spornega podvoza. Iz 5. člena pogodbe je med
drugim določeno, da tožena stranka izvaja tudi vzdrževanje objektov
na cestah, torej tudi spornega podvoza (60. člen ZC).
Izrek
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku
glede zamudnih obresti spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne
obresti od glavnice 1.481.946,00 SIT od 8.8.1997 dalje in se tožbeni
zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice
1.481.946,00 SIT od 24.7.1996 do 7.8.1997 zavrne.
V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v
izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.
Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena
stranka dolžna tožniku plačati znesek 1.481.946,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 24.7.1996 dalje do plačila in mu povrniti
stroške sodnega postopka v višini 604.953,50 SIT, skupaj z enakimi
obrestmi, tekočimi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila,
vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.
Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh
pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v
nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano
sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči
stranki naloži plačilo pravdnih stroškov s pripadki. Navaja, da
ugotovitev, da med pravdnima strankama ni spora, da je do škodnega
dogodka prišlo točno v podvozu, ni točna in je tudi protispisna.
Zapisnik z glavne obravnave z dne 18.11.2005 nikjer ne vsebuje
ugotovitve, da naj bi bilo to dejstvo kot nesporno ugotovljeno, razen
tega pa so okoliščine te nezgode še vedno ostale nepopolno
ugotovljene že zato, ker v spisu ni nobenega zapisnika policistov o
ogledu kraja nezgode, ampak je samo obvestilo PP ... z dne 20.9.1996,
da so policisti ogled kraja tega dogodka zavrnili, ker so smatrali,
da v konkretnem primeru ne gre za prometno nesrečo. Tožena stranka je
tudi v ponovljenem postopku vztrajala pri prejšnjih navedbah in
dokaznih predlogih, tudi pri zaslišanju B. Jožeta, saj je le-ta že v
odgovoru na tožbo zatrjeval, da je tožnik spregledal prometni znak,
ki je bil tam postavljen in je prepovedoval promet za vsa vozila v
obe smeri in so ga postavili delavci takratnega gostinskega lokala,
zatrjeval pa je tudi, da je bil voznik Janez T. pod vplivom alkohola
in da se je voznik s poškodovanim vozilom peljal naprej in potem
prišel nazaj z izgovorom, da je vozilo poškodoval ravno v tem
podvozu, vendar sodišče temu dokaznemu predlogu niti v ponovljenem
postopku ni sledilo. Tožena stranka meni, da bi sodišče prve stopnje
že glede na napotke, vsebovane v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani z
dne 7.9.2005, na vsak način moralo ugotoviti, po kateri cesti se je
Janez T. pripeljal v podvoz, namesto da razloguje, da se cesta, ki
pelje proti podvozu, konča pred podvozom in nadaljuje takoj za
podvozom. Da bi se cesta pred podvozom končala, nato pa nadaljevala
takoj za podvozom niti Janez T. ni zatrjeval. Sodišče nadalje ni
upoštevalo izpovedbe priče B. Gojkota, ki je izpovedal, da na tem
priključku tožena stranka ni bila nikoli zadolžena za opravljanje
nikakršnih vzdrževalnih del, kakor tudi, da v času pred škodnim
dogodkom od upravljalca te ceste ni dobil nobenega naročila, da naj
sporni priključek zapre. Tožena stranka je v ponovljenem postopku
sodišču v dokazne namene predlagala, da naj se s poizvedbo pri
upravljalcu državnih cest Direkciji RS za ceste ugotovi, ali je
upravljalec magistralne ceste kdajkoli pred škodnim dogodkom toženi
stranki naročil, da naj zapre priključek, po katerem je Janez T.
pripeljal v podvoz, vendar tega dokaza sodišče prve stopnje ni
izvedlo niti ga ni zavrnilo. Sodišče prve stopnje nadalje ni
upoštevalo, da pogodba o rednem vzdrževanju in varstvu magistralnih
in regionalnih cest za leto 1996 skupaj s prilogami in izpovedbo
priče B. Gojkota dokazujejo, da toženi stranki vzdrževanje in varstvo
obravnavanega priključka upravljalec pred škodnim dogodkom ni nikoli
oddal v izvajanje. Sodišče se sklicuje na določbo prvega odstavka
154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih- ZOR, in ne na 184. člen
ZOR, ki bi prišel v poštev, če bi bila tožena stranka v času pred
škodnim dogodkom zakoniti vzdrževalec in zakoniti upravljalec oz. če
bi bile obveznosti tožene stranke na področju vzdrževanja in varstva
cest določene z zakonom. Z uveljavitvijo Zakona o gospodarskih javnih
službah (2.7.1993) so bila razveljavljena tista določila Zakona o
cestah, ki so določala, da ima tožena stranka status upravljalca in
status zakonitega vzdrževalca in da javne ceste spadajo med njena
osnovna sredstva. V času škodnega dogodka tožena stranka torej ni
bila več z zakonom določeni vzdrževalec in upravljalec javnih cest.
Materialnopravno je nepravilna tudi odločitev v delu, v katerem je
prisodilo zamudne obresti za čas od dne 24.7.1996 dalje. Tožeča
stranka do zamudnih obresti pred datumom vložitve tožbe ni
upravičena, ker v spisu ni podatkov, da bi pred dnem 8.8.1997
pozivala toženo stranko k plačilu odškodnine.
Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno
sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.
Pritožba je delno utemeljena.
V zapisniku z glavne obravnave z dne 18.11.2005 res ni bilo kot
nesporno ugotovljeno dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v
podvozu. Vendar tekom celotnega postopka tožena stranka temu ni
oporekala, sodišče pa je to dejstvo ugotovilo tudi na podlagi
izvedenih dokazov, in sicer na podlagi zaslišanja tožnika, priče
Janeza T. in dopisa PP .. z dne 20.9.1996, kot je razvidno iz
obrazložitve sodbe na strani 4, zadnji odstavek. Pritožbeno sodišče
na podlagi izvedenih dokazov ne dvomi, da je do nesreče prišlo ravno
v podvozu, kjer je voda zalila motor. Okoliščine tega dogodka niso
ostale nepopolno ugotovljene, kot zmotno meni pritožba. Sodišče prve
stopnje je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva na podlagi zgoraj
navedenih dokazov. Zapisnik policistov o ogledu kraja nezgode ni bil
napravljen, zaradi odsotnosti le-tega pa dejansko stanje ni ostalo
nepopolno ugotovljeno, kot zmotno meni pritožba. Tožena stranka se ne
more sklicevati na dejstva, ki jih je Jože B. zatrjeval v svojem
odgovoru na tožbo (r. št. 2). Tožene stranke so bile namreč navadni
sosporniki, kar pomeni, da je vsak sospornik v pravdi samostojna
stranka; njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo
drugim sospornikom (195. člen ZPP). Tožena stranka sama ni
zatrjevala, da je bil Janez T. pod vplivom alkohola in da se je
voznik s poškodovanim vozilom peljal naprej in potem prišel nazaj z
izgovorom, da je vozilo poškodoval ravno v tem podvozu. Kar se tiče
dejstva, da je bil pred podvozom postavljen prometni znak prepoved
vožnje za vsa vozila v obe smeri, pa je ugotoviti, da je tožena
stranka to dejstvo sicer navajala v svoji vlogi z dne 2.12.2003 (r.
št. 27), vendar je bil dokazni predlog nepopolno substanciran, saj je
tožena stranka predlagala zaslišanje Jožeta B. v zvezi z dejstvom, da
je le-ta 16.5.1996 večkrat varno prevozil omenjeni podvoz, poleg
njega pa tudi voznik osebnega vozila znamke Mitsubitchi Lancer (kar
bi celo kazalo na to, da je bila vožnja skozi podvoz dovoljena).
Poleg tega bi prometni znak zavezoval le, če bi bil postavljen s
strani pooblaščenega organa, ne pa s strani delavcev takratnega
gostinskega lokala.
Po kateri cesti je Janez T. pripeljal v podvoz, je sodišče prve
stopnje jasno obrazložilo v sodbi na strani 3. Pritožbeno sodišče se
z razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja, saj so logični in
prepričljivi. V konkretni zadevi je bistvenega pomena, da ozemlje tik
pod magistralno cesto, kjer se je nabirala voda, vsebuje isto parcelo
številko kot magistralna cesta, kar pomeni, da ne spada pod
priključek, parc. št. 547/46, niti pod parc. št. 547/43,
oboje k.o. H., kot je tožnik zatrjeval v vlogi z dne 5.12.2003. Iz
izvedenih dokazov izhaja, da je sporni podvoz sestavni del
magistralne ceste M1 .. (enako tudi izhaja iz 60. člena Zakona o
cestah-ZC, Uradni list SRS, 38/81, 7/86 in 37/87). Ker je bila tožena
stranka zadolžena za vzdrževanje in varstvo magistralne ceste M1
.. po pogodbi (priloga B13), je bila zadolžena tudi za vzdrževanje
spornega podvoza. Iz 5. člena pogodbe je med drugim določeno, da
tožena stranka izvaja tudi vzdrževanje objektov na cestah, torej tudi
spornega podvoza (60. člen ZC). Ker obveznost vzdrževanja spornega
podvoza glede na navedeno določa zakon in pogodba, je nerelevantna
izpoved priče B. Gojkota, da na tem priključku tožena stranka ni bila
nikoli zadolžena za opravljanje kakršnihkoli vzdrževalnih del. Pri
tem je treba toženi stranki pojasniti, da ne gre za vzdrževanje
priključka, temveč za vzdrževanje podvoza, ki je sestavni del
magistralne ceste. Nerelevantno je tudi dejstvo, da tožena stranka ni
nikoli dobila od upravljalca državnih cest naročilo, da sporni podvoz
zapre, saj tožena stranka ni zatrjevala tudi dejstva, da je
upravljalca opozorila na to, da je treba sporni podvoz zapreti, kot
ji to nalaga 87. člen ZC, poleg tega pa je tožena stranka predlagala
dokaz poizvedbo pri upravljalcu državnih cest šele v ponovljenem
postopku, torej v nasprotju z določbo 286. člena in drugega odstavka
362. člena ZPP.
Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da je vzdrževalec ceste
odgovoren za škodo oškodovancu neposredno, in to tudi za primere, ki
so se zgodili po uveljavitvi Zakona o gospodarskih javnih
službah-ZGJS dne 2.7.1993 (primerjaj npr. II Ips 174/2004 z dne
23.6.2005, II Ips 682/2004). Odgovornost tožene stranke izhaja tako
iz 83. člena ZC, ki določa, da ceste vzdržujejo za to opremljene in
usposobljene organizacije za vzdrževanje cest in da morajo biti ceste
vzdrževane tako, da je na njih mogoč promet, za katerega so namenjene
ter na način in ob pogojih, ki jih določa zakon, predpisi, izdani na
njegovi podlagi, in predpisi o varnosti cestnega prometa. Obveznosti
tožene stranke so tako določene z zakonom, podzakonskimi predpisi in
pogodbo, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Po
oceni pritožbenega sodišča pa predstavlja podlago toženkine
odgovornosti tudi 184. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v
nadaljevanju ZOR; ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti na
podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika). Toženka namreč
opravlja dejavnost splošnega pomena (drugi odstavek 1. člena ZGJS, 4.
člen ZC). Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sodišča prve
stopnje, da v konkretnem primeru toženka ni ravnala v skladu z
določbami 83., 87. in 90. člena ZC, zato je njena odškodninska
odgovornost podana.
V konkretnem primeru pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogi
pritožbe, da pripadajo tožeči stranki zamudne obresti šele od
vložitve tožbe dalje. Sodna praksa se je res že večkrat izrekla, da
tečejo zakonske zamudne obresti od dneva, ko je bila škoda
odpravljena. Vendar pa se ne sme zamenjevati zapadlosti terjatve z
nastopom zamude. Dokler tožena stranka ni niti seznanjena s samim
škodnim dogodkom, njena zamuda ne more nastopiti. Tožeča stranka ni z
ničemer izkazala, da bi bila tožena stranka kakorkoli sploh
seznanjena s samim škodnim dogodkom pred vložitvijo tožbe, zato je
bilo treba pritožbi tožene stranke v tem delu ugoditi in izpodbijano
sodbo spremeniti tako, da se tožeči stranki prisodijo zamudne obresti
od glavnice od vložitve tožbe dalje, tožbeni zahtevek za plačilo
zamudnih obresti od glavnice od 24.7.1996 pa do 7.8.1997 pa je bilo
treba zavrniti (4. točka 358. člena ZPP). V ostalem je bila pritožba
neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v
izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve
stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ni našlo kršitev,
na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
Sprememba izpodbijane sodbe glede obresti ni terjala spremembe
odločitve o stroških postopka, saj gre za stransko terjatev, ki ne
vpliva na odločanje o uspehu in višino stroškov postopka. Iz enakega
razloga je dolžna tožena stranka tudi v celoti kriti svoje stroške
pritožbenega postopka, čeprav je v majhnem delu glede obresti uspela.
Pritožbeno sodišče pa je tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna
kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, saj jih glede na vsebino
le-tega ni mogoče šteti kot potrebne stroške v smislu prvega odstavka
155. člena ZPP. Navedena odločitev o pritožbenih stroških temelji na
določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009