VSL sodba I Cp 6158/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2006:I.CP.6158.2005 |
Evidenčna številka: | VSL51241 |
Datum odločbe: | 22.03.2006 |
Področje: | stanovanjsko pravo |
Institut: | spor majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme - stroški upravljanja |
Jedro
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da lahko tožeča stranka
individualne stroške posameznih stanovanj oziroma stroške za
obratovanje skupnih prostorov, delov in naprav vtožuje v svojem imenu
(in ne kot zastopnik stanovalcev) le, če je te račune plačala iz
lastnih sredstev (ne pa npr. iz sredstev skupnosti stanovalcev).
Tožeča stranka, ki tudi v pritožbi še zatrjuje, da je te stroške
plačala iz svojih sredstev (ne pa morda iz sredstev ostalih
stanovalcev, ki bi nanjo prenesli svoje upravičenje za izterjavo teh
stroškov od tistih stanovalcev, ki jih niso plačali), bi tako morala
jasno navesti, koliko stroškov je posamezni mesec iz svojih sredstev
plačala posameznemu dobavitelju in kolikšen del teh stroškov odpade
na toženo stranko ter svoje navedbe tudi dokazati (prim. tudi pravno
mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 24.5.2001). Predvsem
slednjega pa tožeča stranka ni storila.
Izrek
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se
tožbenemu zahtevku deloma ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega
sodišča v .. opr. št. I ../06117 z dne 26.2.1998 v prvi točki izreka
vzdrži v veljavi za znesek 3.346,50 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od dneva vložitve predloga za izvršbo 18.2.1998 do plačila.
V preostalem se pritožba zavrne in izpodbijana sodba v nespremenjenem
delu potrdi.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v roku 8 dni
3.930,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi
obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do
plačila.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o
izvršbi Okrajnega sodišča v .. opr. št. I ../06117-7 z dne 27.5.1998
v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek na plačilo 34.082,10 SIT s
pripadki v celoti zavrne ter da je tožeča stranka dolžna toženi
stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 5.400,00 SIT v 15.
dneh.
Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi
navaja, da je iz računov in izpiska iz knjigovodske evidence natančno
razvidno, katere stroške vtožuje in za katero obdobje. Zato ji teh
stroškov ni bilo potrebno dodatno navajati, saj tožena stranka ni
ugovarjala, da ne ve, plačilo katerih stroškov in za katero obdobje
zahteva. Tožena stranka je račune prejela in ona je bila dolžna
ugovarjati, v katerem delu jih ni plačala. Pravi, da vtožuje le
znesek, ki ga tožena stranka ni plačala. Nadalje pravi, da je iz
pogodbe o upravljanju razvidna kvadratura vseh stanovanj in
stanovanj, katerih lastniki so pogodbo podpisali. Na podlagi teh
podatkov je enostavno izračunati delež stanovanj, katerih lastniki so
pogodbo o upravljanju podpisali oziroma da so jo podpisali lastniki,
ki imajo večinski delež. Tožena stranka tem trditvam tudi ni
ugovarjala. O zaključkih sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča
stranka navedla, da je račune dobaviteljev prejela in plačala, ne pa
da je plačala račune iz lastnih sredstev, navaja, da ni jasno iz
čigavih sredstev naj bi jih sicer plačala, če ne iz lastnih. Ker
tožena stranka ni ugovarjala legitimacije tožeče stranke, mani, da je
sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati. Pravi tudi, da so
stroški upravljanja jasno navedeni na posameznih računih, tako da jih
tudi v sporu majhne vrednosti ni potrebno posebej precizirati. Poleg
tega je tožena stranka med drugim navedla, da stroškov upravljanja v
znesku 1.360,00 SIT ni plačala zaradi slabega upravljanja, za kar pa
ni ponudila dokazov. Slabemu delu upravnika bi morali ugovarjati
večinski lastniki, saj ne zadošča pavšalni ugovor ene stranke. Tožena
stranka tudi ni predložila dokaza, da je plačala stroške prejšnjemu
upravitelju L.. d.o.o. Sami višini stroškov za januar 1997 pa tudi ni
ugovarjala. Ker je bila pogodba o upravljanju veljavno sklenjena s
1.1.1997, je tožeča stranka utemeljeno izstavila račune za stroške
tudi toženi stranki. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje
obravnavati le ugovore tožene stranke oziroma tista dejstva, ki so
sporna. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako,
da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tudi v stroškovnem delu, toženi
stranki pa naloži povrnitev njenih pritožbenih stroškov z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni
pod izvršbo.
Pritožba je delno utemeljena.
V zvezi z veljavnostjo pogodbe o upravljanju v zvezi izvajanja
stanovanjskih storitev v objektu Ljubljana, ... z dne 10.1.1997, ki
sta jo v spis predložiti pravdni stranki, pritožbeno sodišče
ugotavlja, da je bila ta z dnem 10.1.1997 veljavno sklenjena. Sodišče
prve stopnje neutemeljeno zahteva v obrazložitvi izpodbijane sodbe,
da bi morala tožeča stranka posebej navesti, kolikšen je delež
lastnikov na stanovanjski stavbi.. ki je to pogodbo podpisalo, ne pa
da je le pavšalno navedla, da jo je podpisalo več kot polovica
stanovalcev. Tožena stranka namreč ni ugovarjala, da te pogodbe niso
podpisali lastniki stanovanj, katerih solastniški deleži sestavljajo
skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše (1. odst. 31.
člena SZ - Stanovanjskega zakona, Uradni list RS/I, št.18/1991, s
spremembami in dopolnitvami), ampak je navajala le, da sama te
pogodbe ni podpisala in da je tudi ni prejela od tožeče stranke. Ob
pomanjkanju teh ugovornih navedb tožene pa ni mogoče zaključiti, da
navedena pogodba ne velja le zato, ker tožeča stranka - ki je
prvostopenjskemu sodišču preložila sporno pogodbo s skupaj s podpisi
lastnikov stanovanj in kvadraturami njihovih stanovanj v svojih
vlogah ni posebej navedla, kolikšen delež imajo na stanovanjski hiši
lastniki, ki so to pogodbo podpisali. Da pogodba velja nenazadnje
priznava tudi tožena stranka, ki je večino računov tožeče stranke v
letu 1997 v celoti ali pa vsaj delno plačala. Med strankama ni
sporno, da je bila pogodba v register upravnikov vpisana šele
28.2.1997, vendar pa to na začetek njene veljavnosti ne vpliva, saj
SZ tega posebej ne določa.
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožeča stranka v
svojih vlogah ni posebej navedla, na kaj se vtoževani zneski
nanašajo. V predlogu za izvršbo z dne 18.2.1998 je navedla le, da ji
tožena stranka na podlagi knjigovodske evidence z dne 26.2.1998, ki
jo je s predlogom za izvršbo predložila sodišču prve stopnje (priloga
A1), dolguje znesek 34.082,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od
dneva vložitve predloga za izvršbo ter izvršilne stroške. Vendar pa
je tožena stranka v ugovoru z dne 11.3.1998 zoper sklep o izvršbi
pojasnila, katerih zneskov ni plačala in zakaj jih ni plačala. Tako
je navedla, da je glede plačila računa za januar 1997 prišlo do
zmešnjave, kdo je upravnik ter da je zato račun za januar 1997
plačala prejšnjemu upravniku L.. d.o.o., ker je bil novi upravnik
vpisan v register upravnikov šele dne 28.2.1997, nadalje da zaradi
nejasnega obračunavanja vode ni plačala 480,00 SIT stroškov vode za
julij 1997, 492 SIT za avgust 1997, 720 SIT za september in 615 SIT
za oktober 1997, da ni plačala zneska 9,315.00 SIT za menjavo
ventilov, ker se je upnik za to odločil sam in v nasprotju s 13.
členom pogodbe in ker ventili potem sploh niso bili menjani ter da ni
plačala stroškov upravljanja za marec 1997 v znesku 1.360,10, ker
tožeča stranka tudi po njenih opozorilih ni opravila potrebnih
popravil strehe in ker se ni zmenila za pritožbe na čiščenje. Iz
spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi nadaljnje
vloge pravdnih strank, tako vlogo tožeče stranke z dne 24.3.2000 kot
vlogo tožene stranke z dne 4.4.2000, saj je prvostopenjsko sodišče na
glavni obravnavi dne 28.3.2000 pozvalo toženo stranko, da v roku 8
dni odgovori na vlogo tožeče stranke z dne 24.3.2000. Tožeča stranka
je sicer ugovor tožene stranke zoper sklep o izvršbi prejela že dne
9.6.1998, vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča kljub določbi
2. odst. 452. člena ZPP njeno vlogo z dne 24.3.2000 potrebno
upoštevati, saj je sedaj veljavni ZPP (Zakon o pravdnem postopku,
Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/20049), s tem pa
tudi njegove določbe 451. in 452. člena stopil v veljavo šele dne
14.7.1999, zato pa od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da bi
ravnala po določbi 2. odst. 452. člena ZPP že pred njeno
uveljavitvijo. Glede na določbo 3. odst. 452. člena ZPP je pravočasna
tudi vloga tožene stranke z dne 4.4.2000, ostale vloge in listine, ki
sta jih stranki sodišču prve stopnje predložili kasneje, pa so glede
na določbo 2. in 3. odst. 452. in 453. člena ZPP prepozne in jih ni
mogoče upoštevati. V vlogi z dne 24.3.2000 je tožeča stranka
odgovorila na navedbe tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi,
in sicer da je pogodba o upravljanju veljavna od 1.1.1997 in da
prejšnji upravnik ni bil več upravičen izstavljati računov za to
obdobje, da je bila voda toženi stranki obračunana po števcu za
mesece julij-oktober 1997, da postavka mrzle vode predstavlja vso
količino porabljene vode in da postavka topla voda predstavlja
stroške ogrevanja mrzle vode, da je bil sklep o zamenjavi ventilov
prejet na sestanku lastnikov dne 19.3.1997, ki se ga je udeležila
tudi tožena stranka, da pa so bila dela izvedena v manjšem obsegu kot
izhaja iz računa 47/97, zaradi česar je razliko prenesla v leto 1998
za vzdrževanje ter da je način izračunavanja stroškov upravljanja
določen v 10. členu pogodbe ter da pripomb tožene stranke v zvezi s
popravilom strehe do nje niso prišle. S to vlogo je predložila
listin, med drugim tudi račune, na katere se nanašajo vtoževani
zneski. V zvezi s tem je tožena stranka nato v vlogi z dne 4.4.2000
še navedla, da meni, da pogodba o upravljanju vse do vpisa v register
upravnikov dne 28.2.1997 ni bila veljavna, da načina obračunavanja
vode od tožeče stranke tudi po več prošnjah ni dobila, da je na
setanku lastnikov povedala, da zamenjava ventilov ni potrebna, ker so
bili menjani pred kratkim ter da je bila tožeča stranka o pripombam v
zvezi s popravilom strehe obveščena s položnico z dne 9.4.1997 in z
zapisnikom sestanka lastnikov z dne 19.3.1997, ki ga je predložila
tožeča stranka. V tej vlogi je tožena stranka opisala še svoje druge
probleme, vendar pa teh navedb glede na določbo 3. odst. 452. člena
ZPP ni mogoče več upoštevati, saj z njimi ne odgovarja na navedbe
tožeče stranke v predhodni vlogi.
Ob upoštevanju navedenih trditev pravdnih strank pa je po presoji
pritožbenega sodišča za v nasprotju s stališčem prvostopenjskega
sodišča mogoče ugotoviti, katere stroške vtožuje tožeča stranka.
Vtoževani znesek predstavljajo: znesek 13.100,80 SIT za januar 1997
po računu 478/97 (od tega 661,00 SIT za skupno elektriko, 8.226,00
SIT za ogrevanje, 840 SIT za mrzlo vodo, 805 SIT za toplo vodo, 227
SIT za odvoz smeti, 462 SIT za čiščenje, 246 SIT za vzdrževanje TV
kabla ter 1.633,80 za upravljanje), znesek 1-.360,10 SIT za stroške
upravljanja za marec 1997 po računu št. 3722/97, znesek 480,05 SIT za
vodo po računu št. 10358/97 za julij 1997, znesek 9.807,35 SIT po
računu 12142/97 za avgust 1997, od tega upoštevajoč navedbe tožene
stranke v ugovoru 492,00 SIT za vodo ter 9.315,00 SIT za menjavo
ventilov, znesek 720 SIT za vodo po računu št. 13311/97 za september
1997, znesek 614 SIT za vodo po računu št. 15088/97 za oktober 1997,
preostali del vtoževanega zneska pa predstavljajo zneski zakonitih
zamudnih obres-ti od vtoževanih zneskov in tudi od nekaterih že z
zamudo plačanih zneskov po obračunu zamudnih obresti št. 208 v znesku
2.422,90 SIT.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da lahko tožeča stranka
individualne stroške posameznih stanovanj oziroma stroške za
obratovanje skupnih prostorov, delov in naprav vtožuje v svojem imenu
(in ne kot zastopnik stanovalcev) le, če je te račune plačala iz
lastnih sredstev (ne pa npr. iz sredstev skupnosti stanovalcev).
Tožeča stranka, ki tudi v pritožbi še zatrjuje, da je te stroške
plačala iz svojih sredstev (ne pa morda iz sredstev ostalih
stanovalcev, ki bi nanjo prenesli svoje upravičenje za izterjavo teh
stroškov od tistih stanovalcev, ki jih niso plačali), bi tako morala
jasno navesti, koliko stroškov je posamezni mesec iz svojih sredstev
plačala posameznemu dobavitelju in kolikšen del teh stroškov odpade
na toženo stranko ter svoje navedbe tudi dokazati (prim. tudi pravno
mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 24.5.2001). Predvsem
slednjega pa tožeča stranka ni storila, saj sodišču prve stopnje ni
predložila nobenega dokaza o tem, da je stroške, ki jih od tožene
stranke vtožuje za vodo, elektriko, ogrevanje, odvoz smeti, čiščenje
in vzdrževanje TV kabla, njihovim dobaviteljem tudi dejansko plačala.
Njen zahtevek za plačilo teh stroškov s pripadajočimi zakonitimi
zamudnimi obrestmi je zato neutemeljen, prav tako pa je neutemeljen
tudi zahtevek za plačilo zneska 9.315,00 SIT za menjavo ventilov. Kot
je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni niti zatrjevala
niti izkazala, da bi se za menjavo ventilov v skladu z 8. in 13.
členom pogodbe in 1. odst. 31. člena SZ odločili lastniki stanovanj,
katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico
vrednosti stanovanjske hiše, niti kdaj in koliko sredstev se v ta
namen zbere. Zahtevek tožeče stranke iz tega naslova zato ni
utemeljen, zlasti pa ne ob upoštevanju dejstva, da se kasneje zbrana
sredstva, kot je navedla sama tožeča stranka, niso porabila za
menjavo ventilov oziroma so se porabila za to le v manjšem znesku.
Prav tako ni utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo zamudnih
obresti od z zamudo plačanih zneskov, katerih višina sicer izhaja iz
obračuna obresti št. 208, vendar tožeča stranka tekom
prvostopenjskega postopka niti ni navedla, niti ni izkazala, da bi
tožena stranka določene račune plačala z zamudo.
Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke, kolikor se nanaša na
plačilo stroškov upravljanja. Stroški upravljanja so namreč plačilo
za delo upravnika in temeljijo na 10.c) točki pogodbe. Ugovor tožene
stranke v zvezi z utemeljenostjo plačila stroškov upravljanja je po
presoji pritožbenega sodišča pavšalen oziroma premalo specificiran,
predvsem pa tožena stranke svojih navedb o slabem opravljanju nalog
upravnika v zvezi s popravilom strehe in čiščenjem, ni z ničemer
dokazala. Tožena stranka je navedla le, da je od upravnika zahtevala,
da se streha popravi, ni pa predlagala nobenega dokaza, s katerim bi
dokazovala, da je bila streha potrebna postavila, prav tako tudi ne,
da tožeča stranka potrebnih popravil ni opravila. Njen ugovor v tej
smeri zato ni utemeljen, tožeča stranka pa je upravičena do plačila
neplačanih stroškov upravljanja. Gre za stroške upravljanja za mesec
marec 1997 v znesku 1360,00 SIT z obračunanimi zamudnimi obresti od
zapadlosti 5.4.1997 do 16.2.1998 v znesku 352,60 SIT ter stroške
upravljanja v znesku 1.633,80 SIT za januar 1997. Ker tožeča stranka
glede zneska 1.633,80 za stroške upravljanja za januar 1997 ni
predložila obračuna zamudnih obresti za čas od zapadlosti dne
6.2.1997 do 16.2.1998 (iz izpiska iz knjigovodske evidence z dne
16.2.1998 - priloga A1, so obračunane zamudne obresti le za znesek
celotnega neplačanega računa v višini 13.100,00 SIT), je njen
zahtevek za plačilo zamudnih obresti od tega zneska utemeljen le za
čas od vložitve predloga za izvršbo dalje, kakor je predlagala v
predlogu za izvršbo. Pritožbeno sodišče je upoštevajoč navedeno na
podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ
(Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni
list RS, št. 40/2004) pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo
spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku deloma ugodilo in sklep o
izvršbi Okrajnega sodišča v .. opr. št. I ../06117 z dne 26.2.1998 v
prvi točki izreka vzdržalo v veljavi za znesek 3.346,50 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predloga za izvršbo
18.2.1998 do plačila, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in
izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo.
Ker je tožeča stranka tudi po odločitvi pritožbenega sodišča z
zahtevkom uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka (z 10%), je
pritožbeno sodišče na podlagi 3. odst. 154. člena ZPP odločilo, da je
dolžna toženi stranki povrniti vse stroške prvostopenjskega postopka,
kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje v znesku 5.400,00 SIT, tako
da odločitve izpodbijane sodbe o stroških prvostopenjskega postopka
ni spreminjalo. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 10%, je
pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi
s 2. odst. 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna
tožeči stranki povrniti 10% njenih pritožbenih stroškov. Tožeči
stranki je priznalo 125 točk za sestavo pritožbe (po tar. št. 21.4.a)
v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife), kar ob sedanji vrednosti
odvetniške točke (110 SIT) skupaj z 20% DDV in zneskom 22.800,00 SIT
sodne takse za pritožbo znese 39.300,00 SIT. Tožena stranka je tako
dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni 3.930,00 SIT stroškov
pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od
prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009