VSL sodba I Cp 6280/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2006:I.CP.6280.2005 |
Evidenčna številka: | VSL51240 |
Datum odločbe: | 08.03.2006 |
Področje: | ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO |
Institut: | skupna povzročitev škode |
Jedro
Po določbi 1. odst. 206. člena ZOR odgovarjajo za škodo, ki jo
povzročilo več oseb skupaj, vsi udeleženci solidarno. Navedena
določba se nanaša na primere, ko je škodo povzročilo več oseb skupaj
v smislu sostorilstva, tako da je bilo njihovo delovanje skupno in je
med njimi tudi obstajala zavest o povezanosti. V takšnem primeru ni
odločilno, katera od teh oseb je v resnici povzročila škodo, njihova
odgovornost je v razmerju do oškodovanca solidarna tudi v primeru, ko
bi bilo mogoče ugotoviti njihov prispevek k nastanku škode, tako da
se posamezni povzročitelj svoje odgovornosti ne more rešiti niti če
dokaže, da njegovo ravnanje ni bilo neposreden vzrok za škodo (prim.
Polajnar-Pavčnik A., Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik
znanstvenih razprav, LIII. letnik, Ljubljana). Upoštevajoč zaključke
prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožniku poškodba desnega
kazalca nastala med pretepom, v katerem je aktivno sodeloval tudi
pritožnik, ni odločilno, kateri od obsojenih tožencev je to poškodbo
med pretepom tožniku dejansko povzročil.
Izrek
1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:
-v prvi točki izreka, kolikor se ta nanaša na tretjetoženo stranko
tako, da je tretjetožena stranka dolžna - solidarno z obveznostjo
četrtotožene stranke iz prve točke izreka izpodbijane sodbe - plačati
tožeči stranki odškodnino v znesku 1,644.895,50 SIT, z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od zneska 900.000,00 SIT od 1.1.2002 do 28.6.2003
po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno
obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po obrestni meri
zakonskih zamudnih obresti ter zakonske zamudne obresti od zneska
744.895,50 od 25.8.1998 do plačila po obresti meri zakonskih zamudnih
obresti, vse v 15 dneh,
-v prvi alineji četrte točke izreka, kolikor se ta nanaša na
tretjetoženo stranko, tako da je tretjetožena stranka dolžna plačati
tožeči stranki solidarno z obveznostjo četrtotožene stranke iz te
točke izreka, stroške pravdnega postopka v višini 238.246,00 SIT, v
15 dneh.
2. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a
nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
3. Tožeča stranka je dolžna plačati tretjetoženi stranki
5.516,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v prvi točki izreka
odločilo, sta tretjetožena in četrtotožena stranka dolžni tožeči
stranki nerazdelno plačati znesek 1,794.895,50 SIT z obrestmi, in
sicer od zneska 1,050.000,00 SIT od 1.1.2002 do 28.6.2003 po obrestni
meri zakonitih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno
mero, od 28.6.2003 pa po obrestni meri zakonitih zamudnih obresti ter
od zneska 744.895,50 SIT od 25.8.1998 dalje do plačila po obrestni
meri zakonitih zamudnih obresti, vse v 15 dneh. V drugi točki izreka
je odločilo, da se višji tožbeni zahtevek zoper tretjetoženo in
četrtotoženo stranko zavrne, v naslednji točki izreka, da se tožbeni
zahtevek zoper prvotoženo stranko in drugotoženo stranko v celoti
zavrne, v četrti točki izreka pa je odločilo, da sta tretjetožena in
četrtotožena stranka dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati stroške
pravdnega postopka v višini 251.469,00 SIT, da je tožeča stranka
dolžna plačati drugotoženi stranki stroške pravdnega postopka v
višini 481.584,00 SIT ter četrtotoženi stranki stroške pravdnega
postopka v višini 24.640,00 SIT, vse v 15 dneh.
Proti navedeni sodbi se je pritožila tretjetožena stranka. V
pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo
določbo 286. člena ZPP s tem, ko zaradi prepozno podanega
predloga za zaslišanje prič Ž. in S., teh prič ni zaslišalo. Pravi,
da zaslišanja teh dveh prič brez svoje krivde ni predlagala prej, saj
je njuno zaslišanje predlagala tožeča stranka, ki pa je kasneje
dokazni predlog za njuno zaslišanje umaknila. Nadalje navaja, da v
primeru, ko je mogoče ugotoviti, kdo je tožniku povzročil škodo, ni
mogoče uporabiti pravil o solidarni odgovornosti. Poleg tega je
dokazno breme na tožniku, saj pritožnik zatrjuje negativno dejstvo -
da tožnika ni poškodoval. Pravi, da bi moralo sodišče prve stopnje
jasno odgovoriti, kako in na kakšen način je tožnik dobil kos stekla
v predel osnovnega členka desnega kazalca. Iz skrbne analize dokazov
izhaja, da je tožnik utrpel poškodbo tako, da si je vreznino
povzročil sam, in sicer takrat, ko je s kozarcem, ki ga je držal v
desnici udaril četrtotoženega, v glavo tako močno, da se je kozarec
razbil in poškodoval tožnika samega v predelu kazalca desnice in
Povšeta po glavi. Za škodo, ki si jo je povzročil sam, pa je tudi sam
100% odgovoren. Lahko pa tudi, da je tožnik vreznino dobil na tleh,
ko je z roko zamahnil po črepinjah, ko sta se s četrtotoženim
valila po tleh. Tožnik je tudi v tem primeru dobil vreznino sam, saj
je sam povzročil nevarno situacijo, v kateri se je pretepal, saj je
on razbil kozarec. Pravi, da v spisu ni dokaza, ki bi povezoval
pritožnika z vreznino, ki jo je utrpel tožnik. V času, ko je
pritožnik posredoval v pretepu, je tožnik že imel poškodbo. Le priča
V., za katerega sicer meni, da je kot prijatelj tožnika pristransko
pričal v tožnikovo korist, je povedal, da je pritožnik tožnika
dvakrat brcnil v rebra, kar pa tožniku ni pustilo poškodb. Zato ni
vzročne zveze med škodo, ki jo je utrpel tožnik in brcami niti v
primeru, ko bi izpovedba V. držala. Udarnino na glavi pa je tožniku
povzročil P., kar je tožnik izpovedal sam. Viljem V. je v kazenskem
postopku sicer povedal, da je P. udaril tožnika v glavo, nato pa je
tožnik skočil v P., nakar sta padla po tleh. Vendar pa meni, da je
bil agresor tožnik, ki ga je bilo zato treba miriti, saj pretepa ni
hotel prekiniti. Da je tožnik najprej udaril četrtotoženo stranko, je
izpovedala tudi priča Andreja S.. Zmoten je zaključek sodišča prve
stopnje, da je tretjetoženi soodgovoren za škodo, le zato, ker je bil
vključen v dogodek. Vključitev v dogodek ni podlaga za soodgovornost,
kadar je mogoče ugotoviti delež udeležencev, o tem pa izpodbijana
sodba nima razlogov. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni
mogoče opredeliti, v kakšni meri je povzročil škodo tožniku
tretjetoženi in v kakšni meri četrtotoženi, kar je posledica
opustitve analize dokazov - izpovedbe prič in ugotovitve dejanskega
stanja. Sodišče prve stopnje je navedlo le, da so navedbe prič in
strank nasprotujoče, kar pa ni razlog, da ne bi ocenilo, kateri priči
in stranki gre ve-rjeti in kateri ne in zakaj. Ob analizi dokazov bi
lahko ugotovilo in odgovorilo, kaj se je zgodilo kritičnega dne, kako
je nastala poškodba in delež udeleženih. Iz previdnosti se pritožuje
tudi glede višine nematerialne škode, saj meni, da jo je sodišče prve
stopnje ocenilo previsoko in s tem zmotno uporabilo materialno pravo.
Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v
delu, ki se nanaša nanj, razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v
novo sojenje.
Pritožba je delno utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem,
ko ni zaslišalo prič Helmuta Ž. in Andreje S., ni zagrešilo bistvenih
kršitev določb pravdnega postopka. Pritožnik je njihovo zaslišanje
predlagal na naroku dne 28.1.2004 potem, ko je tožeča stranka dokazni
predlog za zaslišanje teh dveh priča umaknila. Pritožnik je pri tem
navedel, da želi da se pokličejo te priče zato, ker jim je tožnik
grozil in jih podkupoval, kar je važen dokaz za to pravdno zadevo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaslišanje teh prič iz navedenega
razloga ni pomembno za odločitev v tej zadevi in nanjo - tudi ko bi
se izkazalo, da je tožnik na ti priči res skušal vplivati - ne bi
moglo vplivati, saj ti priči nista bili zaslišani, prav tako pa nista
izpovedali nič v breme pritožnika v kazenskem postopku pred Okrajnim
sodiščem v .. opr. št. K 29/97. Poleg tega se sodišče prve stopnje v
razlogih izpodbijane sodbe sklicuje na izpovedbo Andreje S. in
Helmuta Ž. v tem kazenskem postopku le v zvezi z udeležbo prvotožene
stranke v pretepu in glede tega, kdo je pretep začel tožnik ali
četrtotoženi, ne pa v zvezi z udeležbo pritožnika. Ker izpoved prič
Ž. in S., ki naj bi potrdili le, da jima je tožnik grozil oziroma
podkupoval, za odločitev v tej zadevi ni relevantna in ker pritožnik
tudi ni navedel, da bi s svojo izpovedjo ti priči potrdili kakšne
druge njegove navedbe, sodišče prve stopnje z neizvedbo njunega
zaslišanja tudi v primeru, ko bi bilo potrebno ta dokazni predlog
pritožnika šteti za pravočasnega ni kršilo pravice tretjetožene
stranke do izjave v postopku.
Pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje
glede obstoja njegove odgovornosti za tožniku nastalo škodo.
Neutemeljene so njegove pritožbene navede o tem, da v primeru, ko je
mogoče ugotoviti, kdo je tožniku povzročil škodo, ni mogoče uporabiti
pravil o solidarni odgovornosti. Po določbi 1. odst. 206. člena ZOR
(Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 29/78 s
spremembami in dopolnitvami, ki se za sporno razmerje uporablja na
podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS,
št. 83/2001) odgovarjajo za škodo, ki jo je povzročilo več oseb
skupaj, vsi udeleženci solidarno. Navedena določba se nanaša na
primere, ko je škodo povzročilo več oseb skupaj v smislu
sostorilstva, tako da je bilo njihovo delovanje skupno in je med
njimi tudi obstajala zavest o povezanosti. V takšnem primeru ni
odločilno, katera od teh oseb je v resnici povzročila škodo, njihova
odgovornost je v razmerju do oškodovanca solidarna tudi v primeru, ko
bi bilo mogoče ugotoviti njihov prispevek k nastanku škode, tako da
se posamezni povzročitelj svoje odgovornosti ne more rešiti niti če
dokaže, da njegovo ravnanje ni bilo neposreden vzrok za škodo (prim.
Polajnar-Pavčnik A., Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik
znanstvenih razprav, LIII. letnik, Ljubljana). Upoštevajoč zaključke
prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožniku poškodba desnega
kazalca nastala med pretepom, v katerem je aktivno sodeloval tudi
pritožnik, ni odločilno, kateri od obsojenih tožencev je to poškodbo
med pretepom tožniku dejansko povzročil. Pritožbeno sodišče o
pravilnosti ugotovitev, da je do tožnikove poškodbe prišlo med
pretepom in da je v tem pretepu aktivno sodeloval tudi pritožnik,
nima pomislekov, saj je v skladu z izpovedbami prič in strank.
Pritožnik je sam izpovedal, da je posredoval v pretepu in se je tako
torej vanj vključil, da je tožnika brcal, pa je izpovedal tudi priča
Viljem Vrečar, ki mu gre tudi zato ker je posredovanje v pretepu
potrdil tudi sam pritožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča
verjeti, kljub temu da je tožnikov prijatelj. Pravilen je tudi
zaključek prvostopenjskega sodišča, da si je tožnik desni kazalec
poškodoval med pretepom bodisi medtem, ko se mu je kozarec zaradi
stiska ali udarca zdrobil v roki, bodisi medtem, ko je tožnik padel
po tleh, kjer so bile črepinje. Da je ta poškodba tožniku nastala med
pretepom, ne pa prej kot skuša prikazati pritožnik, izhaja predvsem
iz izpovedbe četrtotožene stranke, ki je povedal, da ga je tožnik
udaril s kozarcem potem, ko sta se že spoprijela in iz izpovedbe
samega pritožnika, ki je tudi povedal, da si je tožnik poškodoval
roko potem, ko je skupaj s P. padel na črepinje na tleh. Poleg tega
pa okoliščine, da se je tožnik poškodoval, še preden je pritožnik
posredoval v pretepu, pritožnik tekom prvostopenjskega postopka ni
zatrjeval. Ker je tožnikova poškodba desnega kazalca tudi po presoji
pritožbenega sodišča nedvomno posledica pretepa, v katerem je
sodeloval tudi pritožnik, je tudi ta na podlagi določbe 1.odst. 206.
člena ZOR solidarno s četrtotoženo stranko odgovoren za tožniku
nastalo škodo. Neutemeljena so zato pritožbena zatrjevanja, da si je
tožnik ureznino povzročil sam, ko je s kozarcem, ki ga je držal v
desnici, udaril četrtotoženega v glavo oziroma ko je z roko zamahnil
po črepinjah na tleh in je tako sam povzročil nevarno situacijo, v
kateri se je pretepal, saj je on razbil kozarec. Da je tožnik kot
udeleženec v tem pretepu za svojo poškodbo tudi sam odgovoren, je
ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Vendar pa mu za to udeležbo v
pretepu, tudi v primeru, ko bi bilo izkazano, da je pretep izzval in
začel tožnik, tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča ne gre
pripisati večji delež soodgovornosti kot mu ga je pripisalo sodišče
prve stopnje - soodgovornost do polovice.
Je pa pritožba tretjetožene stranke deloma utemeljena glede višine
tožniku dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova
telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve
stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik zaradi vreznine desnega
kazalca po operativnem posegu hude bolečine skupaj tri dni, da je
nato deset dni trpel srednje hude bolečine, ki jih je trpel tudi ob
pričetku fizikalne terapije, da je v nadaljevanju trpel stalne lahke
bolečine tri mesece, da je imel v naslednjem letu krajša obdobja
lahkih, pri obremenitvah pa tudi krajša obdobja srednje hudih
bolečin, da se tudi še sedaj občasno pojavljajo lažje bolečine, pri
večjih obremenitvah pa tudi krajše srednje hude bolečine in da jih
tudi bo imel v bodoče, da je trpel tudi druge nevšečnosti med
zdravljenjem - imel je štiri preglede v kirurški ambulanti, kirurško
oskrbo rane, šestdnevno zdravljenje na kliničnem oddelku za plastično
kirurgijo, operativno zdravljenje, nošenje Kleinertove opornice mesec
dni in dinamične opornice mesec dni ter šest pregledov v ambulanti za
plastično kirurgijo, preveze in odstranitve šivov ter da je bil zato
na bolniškem dopustu do 31.1.1997, nato pa je delal s krajšim
delovnim časom po štiri ure dnevno do 25.8.1998. Pritožbeno sodišče
ugotavlja, da je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje dosodilo
tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini
1,000.000,00 SIT oziroma upoštevajoč tožnikovo soodgovornost v višini
500.000,00 SIT, glede na trajanje in intenzivnost tožnikovih bolečin
in glede na višino odškodnin, dosojenih v sodni praksi v podobnih
primerih, previsoka. Pritožbeno sodišče upoštevajoč vse navedene
okoliščine zaključuje, da gre tožniku iz tega naslova po kriterijih
200. člena ZOR pravična odškodnina le v znesku 700.000,00 SIT,
oziroma upoštevajoč njegovo soodgovornost v znesku 350.000,00 SIT.
Ker je sodišče prve stopnje v zvezi s odmero odškodnine za telesne
bolečine tožnika zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP -
Zakon o pravdnem postopku, Uradno preč-iščeno besedilo, Uradni list
RS, št. 36/2004), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke
358. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo
spremenilo v prvi točki izreka, kolikor se ta nanaša na tretjetoženo
tako, da je tretjetožena stranka dolžna - solidarno z obveznostjo
četrtotožene stranke iz prve točke izreka izpodbijane sodbe - plačati
tožeči stranki odškodnino v znesku 1,644.895,50 SIT, z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od zneska 900.000,00 SIT od 1.1.2002 do 28.6.2003
po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno
obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po obrestni meri
zakonskih zamudnih obresti ter zakonske zamudne obresti od zneska
744.895,50 od 25.8.1998 do plačila po obresti meri zakonskih zamudnih
obresti, vse v 15 dneh. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo
sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo
(353. člen ZPP). Pritožba tretjetožene stranke je namreč neutemeljena
tudi v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine za nepremoženjsko
škodo iz naslova strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ob samem dogodku
trpel lažji primarni strah, nato pa je tekom zdravljenja tri mesece
trpel srednje hud sekundarni strah. Upoštevajoč trajanje in
intenziteto strahu tožnika znaša pravična odškodnina iz tega naslova
tudi po presoji pritožbenega sodišča 100.000,00 SIT oziroma 50.000,00
SIT upoštevajoč tožnikovo soodgovornost. Sodišče prve stopnje je
ugotovilo, da tožnik trpi duševne bolečine tudi zaradi zmanjšanja
življenjske aktivnosti. Ugotovilo je, da je tožniku ostala omejena
gibljivost desnega kazalca, katerega ne more upogniti do dlani,
oslabelost mišic desne dlani in podlahti, da ima z desno roko slabši
prijem in da je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti ter da
zato opravlja delo tapetnika z večjo težavo in naporom kot pred
poškodbo, da je prej opravljal vsa dela, tudi težja fizična dela, ki
jih zdaj zmore le še z velikim naporom, da ni več aktiven tekmovalec
s kajakom, ampak da zaradi poškodbe vesla le občasno za rekreacijo
ter da je moral opustiti tudi keglanje. Za duševne bolečine zaradi
tako zmanjšanih življenjskih aktivnosti gre tožniku tudi po presoji
pritožbenega sodišča ob upoštevanju kriterijev iz 200. člena ZOR
pravična odškodnina v znesku 1,000.000,00 SIT oziroma 500.000,00 SIT
upoštevajoč tožnikovo soodgovornost.
Ker je tretjetožena stranka v pravdi uspela v večji meri kot je to
ugotovilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče na podlagi
določbe 1. odst. 165. člena v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP
spremenilo izpodbijano sodbo tudi v izreku o stroških postopka,
kolikor se ta nanaša na tretjetoženo stranko. Tretjetožena stranka je
v tej pravdi uspela po temelju v 50%, po višini pa z 35,27 % (od
4,664.070,00 SIT zahtevane odškodnine je uspela skupaj z 1,644.895,50
SIT), skupaj torej z 42,63 %. Tožeči stranki je tako dolžna povrniti
42,63 % nastalih pravdnih stroškov v višini 558.820,00 SIT (svojih
stroškov postopka ni priglasila), kar znese 238.246,00 SIT. Ker je
tožeča stranka s pritožbo uspela v 8,35% (od izpodbijanega dela
prvostopenjske sodbe v višini 1,794.895,5 SIT je uspela z zneskom
150.000,00 SIT), ji je tožeča stranka na podlagi določbe 2. odst.
154. člena ZPP dolžna povrniti 8,35 % njenih pritožbenih stroškov.
Pritožbeno sodišče je tretjetoženi stranki priznalo 500 točk za
sestavo pritožbe (1. točka tar. št. 20 v zvezi s 1. točko tar. št. 18
Odvetniške tarife), kar skupaj z 20% DDV ob sedanji vrednosti
odvetniške točke (110 SIT) znese 66.000,00 SIT. Tožeča stranka je
tako dolžna v roku 15 dni plačati tretjetoženi stranki 5.516,00 SIT
stroškov pritožbenega postopka.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009