VSL sodba I Cp 6280/2005

Jedro

Po določbi 1. odst. 206. člena ZOR odgovarjajo za škodo, ki jo

povzročilo več oseb skupaj, vsi udeleženci solidarno. Navedena

določba se nanaša na primere, ko je škodo povzročilo več oseb skupaj

v smislu sostorilstva, tako da je bilo njihovo delovanje skupno in je

med njimi tudi obstajala zavest o povezanosti. V takšnem primeru ni

odločilno, katera od teh oseb je v resnici povzročila škodo, njihova

odgovornost je v razmerju do oškodovanca solidarna tudi v primeru, ko

bi bilo mogoče ugotoviti njihov prispevek k nastanku škode, tako da

se posamezni povzročitelj svoje odgovornosti ne more rešiti niti če

dokaže, da njegovo ravnanje ni bilo neposreden vzrok za škodo (prim.

Polajnar-Pavčnik A., Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik

znanstvenih razprav, LIII. letnik, Ljubljana). Upoštevajoč zaključke

prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožniku poškodba desnega

kazalca nastala med pretepom, v katerem je aktivno sodeloval tudi

pritožnik, ni odločilno, kateri od obsojenih tožencev je to poškodbo

med pretepom tožniku dejansko povzročil.

 

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

-v prvi točki izreka, kolikor se ta nanaša na tretjetoženo stranko

tako, da je tretjetožena stranka dolžna - solidarno z obveznostjo

četrtotožene stranke iz prve točke izreka izpodbijane sodbe - plačati

tožeči stranki odškodnino v znesku 1,644.895,50 SIT, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zneska 900.000,00 SIT od 1.1.2002 do 28.6.2003

po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno

obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po obrestni meri

zakonskih zamudnih obresti ter zakonske zamudne obresti od zneska

744.895,50 od 25.8.1998 do plačila po obresti meri zakonskih zamudnih

obresti, vse v 15 dneh,

-v prvi alineji četrte točke izreka, kolikor se ta nanaša na

tretjetoženo stranko, tako da je tretjetožena stranka dolžna plačati

tožeči stranki solidarno z obveznostjo četrtotožene stranke iz te

točke izreka, stroške pravdnega postopka v višini 238.246,00 SIT, v

15 dneh.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a

nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je dolžna plačati tretjetoženi stranki

5.516,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v prvi točki izreka

odločilo, sta tretjetožena in četrtotožena stranka dolžni tožeči

stranki nerazdelno plačati znesek 1,794.895,50 SIT z obrestmi, in

sicer od zneska 1,050.000,00 SIT od 1.1.2002 do 28.6.2003 po obrestni

meri zakonitih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno

mero, od 28.6.2003 pa po obrestni meri zakonitih zamudnih obresti ter

od zneska 744.895,50 SIT od 25.8.1998 dalje do plačila po obrestni

meri zakonitih zamudnih obresti, vse v 15 dneh. V drugi točki izreka

je odločilo, da se višji tožbeni zahtevek zoper tretjetoženo in

četrtotoženo stranko zavrne, v naslednji točki izreka, da se tožbeni

zahtevek zoper prvotoženo stranko in drugotoženo stranko v celoti

zavrne, v četrti točki izreka pa je odločilo, da sta tretjetožena in

četrtotožena stranka dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati stroške

pravdnega postopka v višini 251.469,00 SIT, da je tožeča stranka

dolžna plačati drugotoženi stranki stroške pravdnega postopka v

višini 481.584,00 SIT ter četrtotoženi stranki stroške pravdnega

postopka v višini 24.640,00 SIT, vse v 15 dneh.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tretjetožena stranka. V

pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo

določbo 286. člena ZPP s tem, ko zaradi prepozno podanega

predloga za zaslišanje prič Ž. in S., teh prič ni zaslišalo. Pravi,

da zaslišanja teh dveh prič brez svoje krivde ni predlagala prej, saj

je njuno zaslišanje predlagala tožeča stranka, ki pa je kasneje

dokazni predlog za njuno zaslišanje umaknila. Nadalje navaja, da v

primeru, ko je mogoče ugotoviti, kdo je tožniku povzročil škodo, ni

mogoče uporabiti pravil o solidarni odgovornosti. Poleg tega je

dokazno breme na tožniku, saj pritožnik zatrjuje negativno dejstvo -

da tožnika ni poškodoval. Pravi, da bi moralo sodišče prve stopnje

jasno odgovoriti, kako in na kakšen način je tožnik dobil kos stekla

v predel osnovnega členka desnega kazalca. Iz skrbne analize dokazov

izhaja, da je tožnik utrpel poškodbo tako, da si je vreznino

povzročil sam, in sicer takrat, ko je s kozarcem, ki ga je držal v

desnici udaril četrtotoženega, v glavo tako močno, da se je kozarec

razbil in poškodoval tožnika samega v predelu kazalca desnice in

Povšeta po glavi. Za škodo, ki si jo je povzročil sam, pa je tudi sam

100% odgovoren. Lahko pa tudi, da je tožnik vreznino dobil na tleh,

ko je z roko zamahnil po črepinjah, ko sta se s četrtotoženim

valila po tleh. Tožnik je tudi v tem primeru dobil vreznino sam, saj

je sam povzročil nevarno situacijo, v kateri se je pretepal, saj je

on razbil kozarec. Pravi, da v spisu ni dokaza, ki bi povezoval

pritožnika z vreznino, ki jo je utrpel tožnik. V času, ko je

pritožnik posredoval v pretepu, je tožnik že imel poškodbo. Le priča

V., za katerega sicer meni, da je kot prijatelj tožnika pristransko

pričal v tožnikovo korist, je povedal, da je pritožnik tožnika

dvakrat brcnil v rebra, kar pa tožniku ni pustilo poškodb. Zato ni

vzročne zveze med škodo, ki jo je utrpel tožnik in brcami niti v

primeru, ko bi izpovedba V. držala. Udarnino na glavi pa je tožniku

povzročil P., kar je tožnik izpovedal sam. Viljem V. je v kazenskem

postopku sicer povedal, da je P. udaril tožnika v glavo, nato pa je

tožnik skočil v P., nakar sta padla po tleh. Vendar pa meni, da je

bil agresor tožnik, ki ga je bilo zato treba miriti, saj pretepa ni

hotel prekiniti. Da je tožnik najprej udaril četrtotoženo stranko, je

izpovedala tudi priča Andreja S.. Zmoten je zaključek sodišča prve

stopnje, da je tretjetoženi soodgovoren za škodo, le zato, ker je bil

vključen v dogodek. Vključitev v dogodek ni podlaga za soodgovornost,

kadar je mogoče ugotoviti delež udeležencev, o tem pa izpodbijana

sodba nima razlogov. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni

mogoče opredeliti, v kakšni meri je povzročil škodo tožniku

tretjetoženi in v kakšni meri četrtotoženi, kar je posledica

opustitve analize dokazov - izpovedbe prič in ugotovitve dejanskega

stanja. Sodišče prve stopnje je navedlo le, da so navedbe prič in

strank nasprotujoče, kar pa ni razlog, da ne bi ocenilo, kateri priči

in stranki gre ve-rjeti in kateri ne in zakaj. Ob analizi dokazov bi

lahko ugotovilo in odgovorilo, kaj se je zgodilo kritičnega dne, kako

je nastala poškodba in delež udeleženih. Iz previdnosti se pritožuje

tudi glede višine nematerialne škode, saj meni, da jo je sodišče prve

stopnje ocenilo previsoko in s tem zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v

delu, ki se nanaša nanj, razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem,

ko ni zaslišalo prič Helmuta Ž. in Andreje S., ni zagrešilo bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka. Pritožnik je njihovo zaslišanje

predlagal na naroku dne 28.1.2004 potem, ko je tožeča stranka dokazni

predlog za zaslišanje teh dveh priča umaknila. Pritožnik je pri tem

navedel, da želi da se pokličejo te priče zato, ker jim je tožnik

grozil in jih podkupoval, kar je važen dokaz za to pravdno zadevo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaslišanje teh prič iz navedenega

razloga ni pomembno za odločitev v tej zadevi in nanjo - tudi ko bi

se izkazalo, da je tožnik na ti priči res skušal vplivati - ne bi

moglo vplivati, saj ti priči nista bili zaslišani, prav tako pa nista

izpovedali nič v breme pritožnika v kazenskem postopku pred Okrajnim

sodiščem v .. opr. št. K 29/97. Poleg tega se sodišče prve stopnje v

razlogih izpodbijane sodbe sklicuje na izpovedbo Andreje S. in

Helmuta Ž. v tem kazenskem postopku le v zvezi z udeležbo prvotožene

stranke v pretepu in glede tega, kdo je pretep začel tožnik ali

četrtotoženi, ne pa v zvezi z udeležbo pritožnika. Ker izpoved prič

Ž. in S., ki naj bi potrdili le, da jima je tožnik grozil oziroma

podkupoval, za odločitev v tej zadevi ni relevantna in ker pritožnik

tudi ni navedel, da bi s svojo izpovedjo ti priči potrdili kakšne

druge njegove navedbe, sodišče prve stopnje z neizvedbo njunega

zaslišanja tudi v primeru, ko bi bilo potrebno ta dokazni predlog

pritožnika šteti za pravočasnega ni kršilo pravice tretjetožene

stranke do izjave v postopku.

Pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje

glede obstoja njegove odgovornosti za tožniku nastalo škodo.

Neutemeljene so njegove pritožbene navede o tem, da v primeru, ko je

mogoče ugotoviti, kdo je tožniku povzročil škodo, ni mogoče uporabiti

pravil o solidarni odgovornosti. Po določbi 1. odst. 206. člena ZOR

(Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 29/78 s

spremembami in dopolnitvami, ki se za sporno razmerje uporablja na

podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS,

št. 83/2001) odgovarjajo za škodo, ki jo je povzročilo več oseb

skupaj, vsi udeleženci solidarno. Navedena določba se nanaša na

primere, ko je škodo povzročilo več oseb skupaj v smislu

sostorilstva, tako da je bilo njihovo delovanje skupno in je med

njimi tudi obstajala zavest o povezanosti. V takšnem primeru ni

odločilno, katera od teh oseb je v resnici povzročila škodo, njihova

odgovornost je v razmerju do oškodovanca solidarna tudi v primeru, ko

bi bilo mogoče ugotoviti njihov prispevek k nastanku škode, tako da

se posamezni povzročitelj svoje odgovornosti ne more rešiti niti če

dokaže, da njegovo ravnanje ni bilo neposreden vzrok za škodo (prim.

Polajnar-Pavčnik A., Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik

znanstvenih razprav, LIII. letnik, Ljubljana). Upoštevajoč zaključke

prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožniku poškodba desnega

kazalca nastala med pretepom, v katerem je aktivno sodeloval tudi

pritožnik, ni odločilno, kateri od obsojenih tožencev je to poškodbo

med pretepom tožniku dejansko povzročil. Pritožbeno sodišče o

pravilnosti ugotovitev, da je do tožnikove poškodbe prišlo med

pretepom in da je v tem pretepu aktivno sodeloval tudi pritožnik,

nima pomislekov, saj je v skladu z izpovedbami prič in strank.

Pritožnik je sam izpovedal, da je posredoval v pretepu in se je tako

torej vanj vključil, da je tožnika brcal, pa je izpovedal tudi priča

Viljem Vrečar, ki mu gre tudi zato ker je posredovanje v pretepu

potrdil tudi sam pritožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča

verjeti, kljub temu da je tožnikov prijatelj. Pravilen je tudi

zaključek prvostopenjskega sodišča, da si je tožnik desni kazalec

poškodoval med pretepom bodisi medtem, ko se mu je kozarec zaradi

stiska ali udarca zdrobil v roki, bodisi medtem, ko je tožnik padel

po tleh, kjer so bile črepinje. Da je ta poškodba tožniku nastala med

pretepom, ne pa prej kot skuša prikazati pritožnik, izhaja predvsem

iz izpovedbe četrtotožene stranke, ki je povedal, da ga je tožnik

udaril s kozarcem potem, ko sta se že spoprijela in iz izpovedbe

samega pritožnika, ki je tudi povedal, da si je tožnik poškodoval

roko potem, ko je skupaj s P. padel na črepinje na tleh. Poleg tega

pa okoliščine, da se je tožnik poškodoval, še preden je pritožnik

posredoval v pretepu, pritožnik tekom prvostopenjskega postopka ni

zatrjeval. Ker je tožnikova poškodba desnega kazalca tudi po presoji

pritožbenega sodišča nedvomno posledica pretepa, v katerem je

sodeloval tudi pritožnik, je tudi ta na podlagi določbe 1.odst. 206.

člena ZOR solidarno s četrtotoženo stranko odgovoren za tožniku

nastalo škodo. Neutemeljena so zato pritožbena zatrjevanja, da si je

tožnik ureznino povzročil sam, ko je s kozarcem, ki ga je držal v

desnici, udaril četrtotoženega v glavo oziroma ko je z roko zamahnil

po črepinjah na tleh in je tako sam povzročil nevarno situacijo, v

kateri se je pretepal, saj je on razbil kozarec. Da je tožnik kot

udeleženec v tem pretepu za svojo poškodbo tudi sam odgovoren, je

ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Vendar pa mu za to udeležbo v

pretepu, tudi v primeru, ko bi bilo izkazano, da je pretep izzval in

začel tožnik, tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča ne gre

pripisati večji delež soodgovornosti kot mu ga je pripisalo sodišče

prve stopnje - soodgovornost do polovice.

Je pa pritožba tretjetožene stranke deloma utemeljena glede višine

tožniku dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova

telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve

stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik zaradi vreznine desnega

kazalca po operativnem posegu hude bolečine skupaj tri dni, da je

nato deset dni trpel srednje hude bolečine, ki jih je trpel tudi ob

pričetku fizikalne terapije, da je v nadaljevanju trpel stalne lahke

bolečine tri mesece, da je imel v naslednjem letu krajša obdobja

lahkih, pri obremenitvah pa tudi krajša obdobja srednje hudih

bolečin, da se tudi še sedaj občasno pojavljajo lažje bolečine, pri

večjih obremenitvah pa tudi krajše srednje hude bolečine in da jih

tudi bo imel v bodoče, da je trpel tudi druge nevšečnosti med

zdravljenjem - imel je štiri preglede v kirurški ambulanti, kirurško

oskrbo rane, šestdnevno zdravljenje na kliničnem oddelku za plastično

kirurgijo, operativno zdravljenje, nošenje Kleinertove opornice mesec

dni in dinamične opornice mesec dni ter šest pregledov v ambulanti za

plastično kirurgijo, preveze in odstranitve šivov ter da je bil zato

na bolniškem dopustu do 31.1.1997, nato pa je delal s krajšim

delovnim časom po štiri ure dnevno do 25.8.1998. Pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje dosodilo

tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini

1,000.000,00 SIT oziroma upoštevajoč tožnikovo soodgovornost v višini

500.000,00 SIT, glede na trajanje in intenzivnost tožnikovih bolečin

in glede na višino odškodnin, dosojenih v sodni praksi v podobnih

primerih, previsoka. Pritožbeno sodišče upoštevajoč vse navedene

okoliščine zaključuje, da gre tožniku iz tega naslova po kriterijih

200. člena ZOR pravična odškodnina le v znesku 700.000,00 SIT,

oziroma upoštevajoč njegovo soodgovornost v znesku 350.000,00 SIT.

Ker je sodišče prve stopnje v zvezi s odmero odškodnine za telesne

bolečine tožnika zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP -

Zakon o pravdnem postopku, Uradno preč-iščeno besedilo, Uradni list

RS, št. 36/2004), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke

358. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo

spremenilo v prvi točki izreka, kolikor se ta nanaša na tretjetoženo

tako, da je tretjetožena stranka dolžna - solidarno z obveznostjo

četrtotožene stranke iz prve točke izreka izpodbijane sodbe - plačati

tožeči stranki odškodnino v znesku 1,644.895,50 SIT, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zneska 900.000,00 SIT od 1.1.2002 do 28.6.2003

po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno

obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po obrestni meri

zakonskih zamudnih obresti ter zakonske zamudne obresti od zneska

744.895,50 od 25.8.1998 do plačila po obresti meri zakonskih zamudnih

obresti, vse v 15 dneh. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo

sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo

(353. člen ZPP). Pritožba tretjetožene stranke je namreč neutemeljena

tudi v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine za nepremoženjsko

škodo iz naslova strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ob samem dogodku

trpel lažji primarni strah, nato pa je tekom zdravljenja tri mesece

trpel srednje hud sekundarni strah. Upoštevajoč trajanje in

intenziteto strahu tožnika znaša pravična odškodnina iz tega naslova

tudi po presoji pritožbenega sodišča 100.000,00 SIT oziroma 50.000,00

SIT upoštevajoč tožnikovo soodgovornost. Sodišče prve stopnje je

ugotovilo, da tožnik trpi duševne bolečine tudi zaradi zmanjšanja

življenjske aktivnosti. Ugotovilo je, da je tožniku ostala omejena

gibljivost desnega kazalca, katerega ne more upogniti do dlani,

oslabelost mišic desne dlani in podlahti, da ima z desno roko slabši

prijem in da je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti ter da

zato opravlja delo tapetnika z večjo težavo in naporom kot pred

poškodbo, da je prej opravljal vsa dela, tudi težja fizična dela, ki

jih zdaj zmore le še z velikim naporom, da ni več aktiven tekmovalec

s kajakom, ampak da zaradi poškodbe vesla le občasno za rekreacijo

ter da je moral opustiti tudi keglanje. Za duševne bolečine zaradi

tako zmanjšanih življenjskih aktivnosti gre tožniku tudi po presoji

pritožbenega sodišča ob upoštevanju kriterijev iz 200. člena ZOR

pravična odškodnina v znesku 1,000.000,00 SIT oziroma 500.000,00 SIT

upoštevajoč tožnikovo soodgovornost.

Ker je tretjetožena stranka v pravdi uspela v večji meri kot je to

ugotovilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče na podlagi

določbe 1. odst. 165. člena v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP

spremenilo izpodbijano sodbo tudi v izreku o stroških postopka,

kolikor se ta nanaša na tretjetoženo stranko. Tretjetožena stranka je

v tej pravdi uspela po temelju v 50%, po višini pa z 35,27 % (od

4,664.070,00 SIT zahtevane odškodnine je uspela skupaj z 1,644.895,50

SIT), skupaj torej z 42,63 %. Tožeči stranki je tako dolžna povrniti

42,63 % nastalih pravdnih stroškov v višini 558.820,00 SIT (svojih

stroškov postopka ni priglasila), kar znese 238.246,00 SIT. Ker je

tožeča stranka s pritožbo uspela v 8,35% (od izpodbijanega dela

prvostopenjske sodbe v višini 1,794.895,5 SIT je uspela z zneskom

150.000,00 SIT), ji je tožeča stranka na podlagi določbe 2. odst.

154. člena ZPP dolžna povrniti 8,35 % njenih pritožbenih stroškov.

Pritožbeno sodišče je tretjetoženi stranki priznalo 500 točk za

sestavo pritožbe (1. točka tar. št. 20 v zvezi s 1. točko tar. št. 18

Odvetniške tarife), kar skupaj z 20% DDV ob sedanji vrednosti

odvetniške točke (110 SIT) znese 66.000,00 SIT. Tožeča stranka je

tako dolžna v roku 15 dni plačati tretjetoženi stranki 5.516,00 SIT

stroškov pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009