VSL sodba I Cp 673/2006

Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da tožnica - dedinja, ki je v

tej pravdi le prevzela oziroma zgolj vstopila v položaj svoje pravne

prednice - preživljanke, ne more s tožbo uveljavljati drugačno voljo,

kot pa jo je za časa življenja izkazala pokojna pravna prednica, ki

se je zadovoljila z načinom izpolnitve pogodbe, ki ga je nudil

toženec v skladu z njeno voljo oziroma v okviru njenih potreb in

zahtev, in tudi varstva svojega položaja z razvezo pomanjkljivo

izpolnjevane pogodbe ni niti omenjala in še manj zahtevala.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek,

po katerem naj se pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 31.8.1994 in

aneks k tej pogodbi v notarski obliki z dne 11.1.1996 razveljavita.

Odločilo je še, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki

419.040,00 SIT njenih pravdnih stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od izdaje prve stopnje sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse

pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba

pa razveljavi in naj pritožbeno sodišče samo odloči. Poudarja, da se

je s pogodbo o dosmrtnem preživljanju toženec obvezal, da bo

preživljanki materi nudil popolno oskrbo, v primeru bolezni osebno

nego, pravočasno zdravniško pomoč ter potrebno finančno pomoč.

toženec pa od tega ni izvrševal ničesar. Mati je za sebe skrbela, ko

pa tega ni več zmogla, se je odločila za dom, oskrbo pa v celoti

krila sama. Navajanje, da je toženec skrbel za vzdrževanje hiše, ne

vpliva na njegovo obvezo osebno skrbeti za mater. Bil je solastnik

hiše in jo je v tem obsegu vzdrževal. Arbitrarno je navajanje, da se

pogodba ni izvrševala iz razlogov, ki niso na strani toženca. Ni

potrebno, da bi se moralo toženca k izpolnitvi celo pozvati. Že

pozivanje k izpolnitvi je dejanska kršitev pogodbe in bi bil razlog

za izpodbijanje pogodbe. Preživljanka je še toliko bolj potrebovala

oskrbo in prisotnost domače osebe, ko je postala onemogla in bolna.

Zato je ugotovitev sodišča, da naj bi toženec skrbel za mater tako,

da je bila ta s tem v celoti zadovoljna arbitrarna, ker to ne izhaja

ne iz listin ne iz izpovedi prič, ki so v spisu niti ni to

življenjsko. Neutemeljena so tudi navajanja, da naj bi tožnica

stopila v stik z materjo, ko je le tej že začel pešati spomin, kar

naj bi izhajalo iz dopisa z dne 2.10.1996., ki je v spisu 1877/2002.

Če je materi začel pešati spomin, je tudi očitno, da ni mogla

pozivati sina, da ji nudi pomoč in oskrbo v obsegu in na način, kot

se je sam zavezal, ampak bi se tega moral zavedati že kot sin. Mati

pa se je očitno zavedala, da ji toženec ni nudil pomoči in je zato

pri odvetniku sklenila oporoko z dne 27.09.1996, v kateri je navedla,

da je toženec 18 let dobival plačano najemnino za gostinske lokale in

da je s tem dedno odpravljen. Mesec dni kasneje - oktobra 1996 pa naj

bi navajala, da je prihranila 25.000 DEM in da otrokoma denarja ali

komur drugemu ni dajala. To nikakor ni v nasprotju z navedbami v

oporoki, ker dejansko ni sama izročala tožencu, ampak je denar

toženec prejemal neposredno od najemnika gostinskega lokala, sama pa

je prihranila od najemnine. Mati pa je potrebovala vsakodnevno in

vsakdanjo skrb, bližino in pomoč bližnjega, kar izhaja iz vsebine in

namena pogodbe. Sodišče prezre, da je tudi toženec zoper mater vložil

tožbo. Nevzdržna je tudi ugotovitev, da tožnica ni imela stika z

materjo, vse do takrat, ko je odšla v dom. Pred odhodom v dom pa je

zanjo skrbela, njena sinova pa sta jo obiskovala in ji prinašala

hrano iz trgovine, kar izhaja iz izpovedi Roberta G. Sodišče ne bi

smelo odločiti le na podlagi izjav in dokazov ene stranke.

Toženec je odgovoril na pritožbo in predlaga njeno

zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec za

preživljanko - svojo mater skrbel predvsem v času, ko se je nahajal

na dopustu in med prazniki, ko je prišel iz Nemčije, kjer je delal.

Peljal jo je k zdravniku, ko je bilo to potrebno, obiskoval v

bolnišnici, plačeval stroške hrane v gostinskem lokalu, kjer se je

prehranjevala, in vzdrževal hišo, katere solastnica je bila tudi ona,

poravnal pa je tudi stroške njenega pogreba. S takšno dokazno oceno

pritožbeno sodišče soglaša, saj temelji na skladnih in prepričljivih

izpovedbah zaslišanih prič in toženca, in se sodišče druge stopnje,

da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, le sklicuje na obširno in

pravilno oceno izpovedb prič in toženca, vsebovano v izpodbijani

sodbi na šesti strani, pri čemer pa sicer pritožbeno sodišče sicer ne

soglaša s pravno oceno prvostopnega sodišča, da na opisan način

sporna pogodba naj ne bi bila izpolnjevana (glej glede na ugotovljena

dejstva materialno pravno zmotne razloge sodišča prve stopnje na

strani 6 prvostopne sodbe). Med pogodbene obveznosti namreč spadajo

tudi omenjena in v izpodbijani sodbi ugotovljena finančna pomoč,

pomoč v primeru bolezni in stroški pogreba (glej člen 3 predmetne

pogodbe). Sicer le pavšalno izpodbijana dokazna presoja prvostopnega

sodišča pa nadalje izkazuje tudi zaključek, da je bila mati

zadovoljna s takšnim - omejenim obsegom izpolnjevanja pogodbenih

obveznosti oziroma temu ni nasprotovala. Po neizpodbijanih dejanskih

ugotovitvah prvostopnega sodišča se je v letu 1996 prostovoljno

odločila, da oddide v dom starejših občanov, kjer je imela vso

potrebno pomoč in postrežbo, nikoli pa ni od toženca zahtevala

večjega obsega izpolnjevanja predmetne pogodbe. Ob takšni dejanski

podlagi pa je pravilna materialnopravna presoja prvostopnega sodišča,

da ne obstajajo pogoji za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju v

smislu določbe 3. odstavka 120. člena Zakona o dedovanju (v

nadaljnjem besedilu ZD), ki je veljala v času nastanka spornega

razmerja. Preživljanka je namreč opisani ožji obseg izvrševanja

obveznosti toženca sprejela oziroma z njim soglašala. Tožencu zato ni

mogoče na pravno upošteven način očitati, da svojih obveznosti ni

izpolnjeval oziroma le delno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti ne

more biti posledično sankcionirano z razvezo pogodbe. Sodišče prve

stopnje pravilno poudarja, da tožnica - dedinja, ki je v tej pravdi

le prevzela oziroma zgolj vstopila v položaj svoje pravne prednice -

preživljanke, ne more s tožbo uveljavljati drugačno voljo, kot pa jo

je za časa življenja izkazala pokojna pravna prednica, ki se je

zadovoljila z načinom izpolnitve pogodbe, ki ga je nudil toženec v

skladu z njeno voljo oziroma v okviru njenih potreb in zahtev, in

tudi varstva svojega položaja z razvezo pomanjkljivo izpolnjevane

pogodbe ni niti omenjala in še manj zahtevala. Sporno situacijo je

potrebno razlikovati od situacij, ko že med strankama pogodbe o

dosmrtnem preživljanju obstaja dejanski spor o obsegu in načinu

izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, le da se ena od pogodbenih

strank ne odloči za sodno varstvo oziroma še ne sproži sodnega

postopka. Sklenjena pogodba je bila v spornem primeru izpolnjevana v

sporazumnem obsegu, ki so ga narekovale oziroma opredelile dejanske

okoliščine, predvsem že zgoraj izpostavljena volja pokojne

preživljanke, ki večjih zahtev tožencu ni postavljala in ki zato tudi

sama že za časa svojega življenja niti ne bi imela pravice terjati

razveze pogodbe. Več pravic, kot jih je imel zapustnik, pa dedič ne

more pridobiti (člen 2 ZD, ki uzakonja načelo univerzalne

sukcesije.). Zato zoper toženca v tej pravdi zahtevane pogodbene

sankcije ni mogoče uveljaviti.

Ker se pritožnica sklicuje na arbitrarnost zgoraj opisane dokazne

presoje sodišča prve stopnje, pa je potrebno še pojasniti, da je

dokazno breme glede pravno odločilne trditvene podlage na strani

tožnice, kar pomeni, da bi morala ona tudi dokazati, da pokojna

preživljanka ni soglašala z dejanskim obsegom izvrševanja pogodbe in

ne toženec, ki pa je - kot prav tako izhaja iz dosedaj obrazloženega

- v tej smeri ponudil zadostne dokaze (predvsem v razlogih sodbe

navedene izpovedbe prič) za diametralno nasproten zaključek, ki jih

je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pravno ovrednotilo. Iz

dejanskih razlogov izpodbijane sodbe tudi ne izhaja utemeljenost

sicer nejasnega pritožbenega očitka, da naj bi sodišče prve stopnje

nepravilno upoštevalo le trditve in dokazne predloge tožene stranke.

Katerih trditev tožene stranke prvostopno sodišče ni upoštevalo

pritožnica tudi ne pojasni, če pa s tem misli, da niso bile

upoštevana njena pravna stališča, da je potrebno sporno pogodbo

razvezati zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, pa ji je

odgovorjeno z zgoraj povzetimi dejanskimi in pravnimi razlogi

prvostopnega sodišča.

Pravno nepomembna v tem sporu so končno pritožbena sklicevanje na

protislovne izjave pokojne preživljanke o tem ali je toženec prejemal

tudi najemnino za gostinski lokal, da je preživljanki zaradi

starosti začel pešati spomin in da je enako kot tožnica tudi toženec

zoper mater vložil tožbo. Navedene zatrjevane okoliščine za pravno

presojo zgoraj nanizanih pravno odločilnih razogov niso relevantne.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in v zadostnem obsegu

ugotovilo dejansko stanje, nanj pa tudi pravilno uporabilo materialno

pravo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni

dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (člen 535 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka, nastalih v zvezi s pritožbo,

temelji na določbi člena 165/1 ZPP.Tožeča stranka s pritožbo ni

uspela in mora zato sama nositi stroške v zvezi s pritožbo, toženčev

odgovor na pritožbo pa za odločitev o pritožbi ni bil potreben in

mora zato tudi on sam nositi stroške pritožbenega postopka (člen

155/1 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1568/2003
• VSC sodba Cp 530/2007
• VSL sodba I Cp 1343/98