VSL sodba I Cp 5763/2005

Jedro

Po utrjeni sodni praksi je oškodovanec upravičen do povrnitve

potrebnih stroškov za tujo nego in pomoč ne glede na to, kdo mu jo

nudi. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih tožena stranka

v pritožbi ne prereka, so, da je tožnik prva dva meseca po prometni

nezgodi potreboval tujo pomoč 2 uri dnevno za zagotavljanje

zahtevnejše osebne higiene ter pri najbolj elementarnih in najlažjih

domačih opravilih, še najmanj pol leta pa tujo pomoč po pol ure

dnevno pri opravilih, ki zahtevajo dvig leve zgornje okončine nad

višino ramen oziroma pri dvigovanju bremen, težjih od 20 kg. Pomoč

družinskih članov pri naštetih opravilih ne spada v okvir običajne

nega in pomoči, ki so jo starši dolžni nuditi svojemu polnoletnemu

otroku, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova materialnopravno

utemeljen.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v zavrnilnem delu

spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati še

49.393,48 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2004 do plačila,

v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene

stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo objektivno spremembo

tožbe. Z izpodbijano sodbo je razsodilo, da mora tožena stranka

tožeči stranki plačati 354.117,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 8.10.2002 do plačila in 180.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 48.600,00 SIT od 30.6.2002 do plačila, od 132.000,00 SIT

pa od 22.7.2002 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti

282.168,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega

roka do plačila.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja pritožbena

razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in

zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da

tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu

razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo

prenizko odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi

zmanjšane življenjske aktivnosti. Pravična in primerna odškodnina za

prvo obliko nepremoženjske škode bi bila 1.400.000,00 SIT, za drugo

pa 1.600.000,00 SIT. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo

zahtevek za plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti v znesku

49.393,48 SIT, saj je tožena stranka akontacijo 900.000,00 SIT

plačala z zamudo, in sicer 10.3.2003.

Tožena stranka izpodbija sodbo le v delu, ki se nanaša na odločitev o

priznanju premoženjske škode iz naslova tuje pomoči, in stroškovni

izrek. Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne oziroma zmotno

ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava

ter predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v

izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek glede

premoženjske škode iz naslova tuje pomoči zavrne in ponovno odloči o

stroških postopka. Navaja, da pomoči staršev ni mogoče obravnavati

kot tujo pomoč. Tožnik je 2 meseca potreboval pomoč v trajanju 2 uri

na dan, nato pa še 3 mesece po pol ure dnevno. Takšen obseg pomoči ne

presega običajnega okvira nudenja medsebojne pomoči med družinskimi

člani. Sodišče prve stopnje je nepravilno odmerilo stroške postopka.

Tožeča stranka bi bila upravičena zgolj do zneska 223.792,64 SIT, ki

bi ga bilo treba pobotati s sorazmernim deležem pravdnih stroškov

tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke je delno utemlejena, pritožba tožene stranke

pa je neutemeljena.

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo:

Tožeča stranka ne graja dejanskih ugotovitev, ki jih je sodišče prve

stopnje sprejelo kot podlago za odločanje o višini denarne

odškodnine. Zmotna uporaba materialnega prava pa se po njenih

pritožbenih izvajanjih kaže v prenizki odmeri odškodnine za telesne

bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je

sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Ta pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin ter njihovo trajanje

(1. odst. 179. člena OZ), v skladu z 2. odst. 179. člena OZ pa še

pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roke

težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh:

konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi

odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih

bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri

posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže

zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina

določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi

in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na

primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe,

trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin in nevšečnostmi med

zdravljenjem je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna

odškodnina za telesne bolečine 870.000,00 SIT. Prisojena odškodnina

za škodni primer, ki po Fischerjevi klasifikaciji spada med srednje

hude primere, je primerljiva z drugimi podobnimi primeri, hkrati pa

je v zadostni meri prilagojena individualnim posebnostim oškodovanca,

vključno z njegovo starostjo.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s funkcionalnimi

posledicami škodnega dogodka pri oškodovancu, obsegom zmanjšanja

njegove življenjske aktivnosti in intenzivnostjo duševnih bolečin je

povsem primerna tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane

življenjske aktivnosti 520.000,00 SIT. Duševne bolečine zaradi

zmanjšane življenjske aktivnosti nastanejo, ker po končanem

zdravljenju zaradi posledic poškodbe ali bolezni oškodovanec ne more

opravljati vsega tistega, kar je počel pred poškodbo, ali pa to sicer

lahko dela, toda z večjimi napori kot prej. So posledica nezmožnosti

ali zmanjšane zmožnosti funkcioniranja telesnih organov v celoti ali

v delu telesa, kažejo pa se v duševnem stanju oškodovanca. Navedena

oblika nepremoženjske škode ima zato objektivni in subjektivni

element. Objektivni element zajema fizično okvaro (anatomske

posledice), ki se v konkretnem primeru kaže v lomeljeni osi vratne

hrbtenice med 4. in 5. vratnim vretencem ter brazgotinjenju sklepne

ovojnice oziroma v kalcinacijah tetiv mišic rotatorne manšete leve

rame, in fiziološke posledice, ki se odražajo v nezmožnosti oziroma

zmanjšani zmožnosti opravljati življenjske funkcije ali povečanih

naporih pri njihovem opravljanju. Sodišče prve stopnje je natančno

ugotovilo, za katere aktivnosti je tožnik zmanjšano sposoben oziroma

jih opravlja s povečanimi napori (11. stran sodbe, list.št. 80), in

tožeča stranka v pritožbi teh dejanskih ugotovitev ne izpodbija.

Zaradi fizioloških posledic v organizmu oškodovanec trpi duševne

bolečine (subjektivni element), saj mu bolečine ter zmanjšana

gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje in zmanjšana gibljivost

leve rame lažje stopnje otežkočajo opravljanje poklica (je

vzdrževalec stavbe) in dela na domači kmetiji. Splošno stanje na

področju odškodninskega prava in umestitev v nujne okvire, ki jo

začrtuje razmerje med manjšimi in večjimi škodami, ne utemeljuje

zvišanja odškodnine iz tega naslova.

Ker je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno

pravo, zagrešilo pa tudi ni nobene po uradni dolžnosti upoštevne

absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno

sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O utemeljenosti zahtevka za plačilo kapitaliziranih obresti 49.393,48

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2003 do plačila:

V spornem pravnem razmerju se je škodni dogodek pripetil 21.2.2002,

vendar pa vsebina odškodninske obveznosti v tem trenutku še ni bila

jasno konkretizirana (tako imenovana "nečista" denarna terjatev).

Tožena stranka je zato prišla v zamudo takrat, ko je upnik (tožeča

stranka) izrazil svojo škodo v denarju oziroma ko je dolžnik (tožena

stranka) lahko s pomočjo objektivnih podatkov preveril resničnost

upnikovega denarnega zahtevka. V tej pravdni zadevi je tožeča stranka

toženi stranki odškodninski zahtevek nesporno poslala 8.10.2002, zato

od tedaj dalje tečejo zamudne obresti, in sicer od celotne glavnice

1.390.000,00 SIT. Čeprav je tožena stranka tožeči stranki plačala

akontacijo v višini 900.000,00 SIT, je bistveno, da je delno plačilo

izpolnila z zamudo (10.3.2003 namesto 8.10.2002), zato tožeči stranki

pripadajo tudi zamudne obresti od delnega izplačila 900.000,00 SIT od

8.10.2002 do 10.3.2003. Argument sodišča prve stopnje, da ima

valorizacija delno plačanega zneska 900.000,00 SIT (kar je v korist

tožene stranke) za posledico, da je ne bremeni obveznost poravnati

zamudne obresti, ki so posledica zamude s plačilom, je nelogičen,

zato mu ni mogoče slediti. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu

zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi v

tem delu delno ugodilo in tožeči stranki prisodilo rekapitalizirane

zamudne obresti v znesku 49.393,48 SIT (4. točka 358. člena ZPP).

Zamudne obresti od tega zneska, torej obrestne obresti, pa v skladu s

381. členom OZ tečejo šele od dneva, ko je bil pri sodišču vložen

zahtevek za njihovo plačilo, torej od 5.5.2004, ne pa že od

10.3.2003, kot je zahtevala tožeča stranka.

O utemeljenosti zahtevka za plačilo premoženjske škode iz naslova

tuje premoči:

Po utrjeni sodni praksi je oškodovanec upravičen do povrnitve

potrebnih stroškov za tujo nego in pomoč ne glede na to, kdo mu jo

nudi. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih tožena stranka

v pritožbi ne prereka, so, da je tožnik prva dva meseca po prometni

nezgodi potreboval tujo pomoč 2 uri dnevno za zagotavljanje

zahtevnejše osebne higiene ter pri najbolj elementarnih in najlažjih

domačih opravilih, še najmanj pol leta pa tujo pomoč po pol ure

dnevno pri opravilih, ki zahtevajo dvig leve zgornje okončine nad

višino ramen oziroma pri dvigovanju bremen, težjih od 20 kg. Pomoč

družinskih članov pri naštetih opravilih ne spada v okvir običajne

nega in pomoči, ki so jo starši dolžni nuditi svojemu polnoletnemu

otroku, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova materialnopravno

utemeljen.

O odmeri stroškov, nastalih med postopkom na prvi stopnji:

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo pravdne stroške, ki so

nastali tožeči stranki na prvi stopnji. Pregled stroškov tožeče

stranke, ki ga je podala tožena stranka v pritožbi, ni popoln, saj ni

upoštevala stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja pred pravdo v

višini 100.000,00 SIT in vseh stroškov za sodne takse. Strošek za

izvedenca pred pravdo je bil v obravnavani zadevi potreben, da bi

tožeča stranka lažje oblikovala sklepčno tožbo in ustrezen tožbeni

predlog.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče

pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).

Stroškovni izrek temelji na določilu 1. in 2. odst. 165. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa je uspela le v

neznatnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta

svoje pritožbene stroške.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1081/2011
• VDS sodba Pdp 1545/2001
• VSL sodba I Cp 1596/99