VSL sodba I Cp 1352/2006
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2006:I.CP.1352.2006 |
Evidenčna številka: | VSL51233 |
Datum odločbe: | 12.04.2006 |
Področje: | ODŠKODNINSKO PRAVO |
Institut: | lisičenje - odstranitev lisic po nepooblaščeni osebi - zavezanec za plačilo |
Jedro
V zvezi z lisičenjem vozila je lastnik, če ta ni obenem tudi voznik,
zavezanec le za plačilo odškodnine, če so lisice odstranjene s strani
nepooblaščene osebe, namerno poškodovane, uničene ali odtujene.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo v 1. in 3.
točki izreka sklep o izvršbi istega sodišča, opr.št. I ../01658, z
dne 26.1.2005, in kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je
tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 25.499,99 SIT, z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2004 do plačila, in ji
povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 20.730,00 SIT, z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi do plačila.
Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz razloga zmotne
uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo
spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi.
Navaja, da 2. točka 17. člena Zakona o varnosti cestnega prometa iz
leta 1998 (ZVCP) določa, da lokalna skupnost zaradi nemotenega in
varnega prometa na občinskih cestah v naseljih določi postopek in
način dela občinskega redarstva za zagotavljanje reda nad
ustavljenimi, parkiranimi in zapuščenimi vozili na občinskih cestah.
V 18. členu ZVCP pa je v 3. točki med drugim določeno, da lokalna
skupnost zaradi nemotenega in varnega prometa na občinskih cestah
odredi pogoje in način za postavitev naprave, s katero se prepreči
odpeljati nepravilno parkirano vozilo (namestitev lisice, lisičenje),
s tem, da izrecno prepoveduje, da bi se lisičenju izvajalo v
primerih, kadar je vozilo parkirano tako, da ogroža druge udeležence
v prometu. Na tej podlagi je Mestna občina Ljubljana sprejela Odlok o
cestnoprometni ureditvi (v nadaljevanju Odlok - Ul.l. RS, št.
33/2001), ki v členih od 53. do 62. določa pogoje in način
priklenitve nepravilno parkiranih vozil. ZVCP v 221. členu res
izrecno določa pasivno legitimacijo lastnika vozila le v primeru
odvoza s pajkom, vendar je z omenjenim 17. in 18. členom glede
pogojev in načina lisičenja pooblastil lokalno skupnost. Pri tem se
sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Cp
1902/2004. Pritožba meni, da je zmotno stališče sodišča, da
podzakonski predpis ne more določiti zavezanca za plačilo. Odlok je
pogoje in način uredil identično tako v primeru odvoza s pajkom, kot
v primeru lisičenja. Če izvajalec odvoza vozilo odstrani, voznik ni
znan, voznik pa ni znan tudi v primeru, če je lisica nepooblaščeno
odstranjena. Zato je skladno Odloku plačnik lastnik. V 62. členu
Odloka je res govora o odškodnini, vendar je s tem dejansko mišljen
strošek, ki ga ima izvajalec pravico obračunati lastniku v predpisani
višini v primeru, ko lisice z vozila ni odstranil izvajalec, pa tudi
če so lisice uničene, poškodovane ali odtujene. Dejstvo, da je tožeča
stranka toženi stranki z vtoževanim računom strošek obračunalo v
nižjem znesku, kot ima zanj podlago v Odloku, pa ji ne more biti v
breme.
Pritožba ni utemeljena.
Strinjati se je s pritožbo, da ZVCP v 17. in 18. členu daje lokalnim
skupnostim pristojnosti, med katerimi je tudi odreditev pogojev in
načina za postavitev naprave, s katero se prepreči odpeljati
nepravilno parkirano vozilo (lisičenje), kamor spada tudi določitev
plačil v zvezi s takimi lisičenjem. V tej smeri je sodišče prve
stopnje v zmoti, kolikor v izpodbijani sodbi trdi, če ima seveda v
mislih to, da lokalna skupnost nima podlage v ZVCP, da sama uredi in
določi zavezanca za plačilo v zvezi z lisičenjem. Je pa pritrditi
razlogom prvega sodišča v nadaljevanju, torej je v tem delu pritožba
v zmoti, da Odlok v poglavju o pogojih in načinu priklenitve
nepravilno parkiranih vozil v 53. do 62. členu v zvezi z lisičenjem
ne daje podlage terjati plačila za lisičenje od lastnika vozila, če
ta ni bil obenem tudi voznik. Izjema je le 62. člen, ki pa se nanaša
na plačilo odškodnine v primeru odstranitve lisic s strani
nepooblaščene osebe, namernega poškodovanja, uničenja ali odtujitve
lisic, česar zavezanec je lastnik ali najemnik vozila.
Kot prav tako pravilno zaključi sodišče prve stopnje, v obravnavanem
primeru, tožeča stranka ne zahteva plačila odškodnine v smislu 62.
člena Odloka, ampak plačila izvršitve lisičenja, za kar pa nima
podlage, niti v ZVCP, niti v Odloku terjati plačila od lastnika
vozila, ne da bi ta bil obenem tudi njegov voznik ob priliki, v
posledici katere je prišlo do lisičenja. Določilo 62. člena Odloka je
povsem nedvoumno in po njem je lastnik vozila ali njegov najemnik
zavezanec plačila zgolj odškodnine, ki je tam navedena, kar je
izrecno in nedvoumno navedeno. Nikjer v Odloku ni navedeno, da bi bil
v primeru, ko voznik ni znan, zavezanec plačila za lisičenje voznik
vozila, niti Odlok nima takšnega določila, na podlagi katerega bi se
to lahko tako razlagalo. Pritožbeno sodišče ne more pritožbi slediti
niti v trditvi, da je z navedbo "odškodnina" v 62. členu Odloka
dejansko mišljen strošek, ki ga ima izvajalec pravico obračunati
lastniku v predpisani višini v primeru odstranitve lisic po
neizvajalcu lisičenja, Ker glede na jasnost zapisanega v tem določilu
Odloka ni podlage za takšno sklepanje.
Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje kljub delni zmotni
uporabi materialnega prava o tožbenem zahtevku pravilno odločilo, ko
ga je kot neutemeljenega zavrnilo.
Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti drugih kršitev, na
katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku
(ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno
zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje
(353. člen ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009