VSL sodba I Cp 1352/2006

Jedro

V zvezi z lisičenjem vozila je lastnik, če ta ni obenem tudi voznik,

zavezanec le za plačilo odškodnine, če so lisice odstranjene s strani

nepooblaščene osebe, namerno poškodovane, uničene ali odtujene.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo v 1. in 3.

točki izreka sklep o izvršbi istega sodišča, opr.št. I ../01658, z

dne 26.1.2005, in kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je

tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 25.499,99 SIT, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2004 do plačila, in ji

povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 20.730,00 SIT, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi do plačila.

Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz razloga zmotne

uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo

spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi.

Navaja, da 2. točka 17. člena Zakona o varnosti cestnega prometa iz

leta 1998 (ZVCP) določa, da lokalna skupnost zaradi nemotenega in

varnega prometa na občinskih cestah v naseljih določi postopek in

način dela občinskega redarstva za zagotavljanje reda nad

ustavljenimi, parkiranimi in zapuščenimi vozili na občinskih cestah.

V 18. členu ZVCP pa je v 3. točki med drugim določeno, da lokalna

skupnost zaradi nemotenega in varnega prometa na občinskih cestah

odredi pogoje in način za postavitev naprave, s katero se prepreči

odpeljati nepravilno parkirano vozilo (namestitev lisice, lisičenje),

s tem, da izrecno prepoveduje, da bi se lisičenju izvajalo v

primerih, kadar je vozilo parkirano tako, da ogroža druge udeležence

v prometu. Na tej podlagi je Mestna občina Ljubljana sprejela Odlok o

cestnoprometni ureditvi (v nadaljevanju Odlok - Ul.l. RS, št.

33/2001), ki v členih od 53. do 62. določa pogoje in način

priklenitve nepravilno parkiranih vozil. ZVCP v 221. členu res

izrecno določa pasivno legitimacijo lastnika vozila le v primeru

odvoza s pajkom, vendar je z omenjenim 17. in 18. členom glede

pogojev in načina lisičenja pooblastil lokalno skupnost. Pri tem se

sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Cp

1902/2004. Pritožba meni, da je zmotno stališče sodišča, da

podzakonski predpis ne more določiti zavezanca za plačilo. Odlok je

pogoje in način uredil identično tako v primeru odvoza s pajkom, kot

v primeru lisičenja. Če izvajalec odvoza vozilo odstrani, voznik ni

znan, voznik pa ni znan tudi v primeru, če je lisica nepooblaščeno

odstranjena. Zato je skladno Odloku plačnik lastnik. V 62. členu

Odloka je res govora o odškodnini, vendar je s tem dejansko mišljen

strošek, ki ga ima izvajalec pravico obračunati lastniku v predpisani

višini v primeru, ko lisice z vozila ni odstranil izvajalec, pa tudi

če so lisice uničene, poškodovane ali odtujene. Dejstvo, da je tožeča

stranka toženi stranki z vtoževanim računom strošek obračunalo v

nižjem znesku, kot ima zanj podlago v Odloku, pa ji ne more biti v

breme.

Pritožba ni utemeljena.

Strinjati se je s pritožbo, da ZVCP v 17. in 18. členu daje lokalnim

skupnostim pristojnosti, med katerimi je tudi odreditev pogojev in

načina za postavitev naprave, s katero se prepreči odpeljati

nepravilno parkirano vozilo (lisičenje), kamor spada tudi določitev

plačil v zvezi s takimi lisičenjem. V tej smeri je sodišče prve

stopnje v zmoti, kolikor v izpodbijani sodbi trdi, če ima seveda v

mislih to, da lokalna skupnost nima podlage v ZVCP, da sama uredi in

določi zavezanca za plačilo v zvezi z lisičenjem. Je pa pritrditi

razlogom prvega sodišča v nadaljevanju, torej je v tem delu pritožba

v zmoti, da Odlok v poglavju o pogojih in načinu priklenitve

nepravilno parkiranih vozil v 53. do 62. členu v zvezi z lisičenjem

ne daje podlage terjati plačila za lisičenje od lastnika vozila, če

ta ni bil obenem tudi voznik. Izjema je le 62. člen, ki pa se nanaša

na plačilo odškodnine v primeru odstranitve lisic s strani

nepooblaščene osebe, namernega poškodovanja, uničenja ali odtujitve

lisic, česar zavezanec je lastnik ali najemnik vozila.

Kot prav tako pravilno zaključi sodišče prve stopnje, v obravnavanem

primeru, tožeča stranka ne zahteva plačila odškodnine v smislu 62.

člena Odloka, ampak plačila izvršitve lisičenja, za kar pa nima

podlage, niti v ZVCP, niti v Odloku terjati plačila od lastnika

vozila, ne da bi ta bil obenem tudi njegov voznik ob priliki, v

posledici katere je prišlo do lisičenja. Določilo 62. člena Odloka je

povsem nedvoumno in po njem je lastnik vozila ali njegov najemnik

zavezanec plačila zgolj odškodnine, ki je tam navedena, kar je

izrecno in nedvoumno navedeno. Nikjer v Odloku ni navedeno, da bi bil

v primeru, ko voznik ni znan, zavezanec plačila za lisičenje voznik

vozila, niti Odlok nima takšnega določila, na podlagi katerega bi se

to lahko tako razlagalo. Pritožbeno sodišče ne more pritožbi slediti

niti v trditvi, da je z navedbo "odškodnina" v 62. členu Odloka

dejansko mišljen strošek, ki ga ima izvajalec pravico obračunati

lastniku v predpisani višini v primeru odstranitve lisic po

neizvajalcu lisičenja, Ker glede na jasnost zapisanega v tem določilu

Odloka ni podlage za takšno sklepanje.

Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje kljub delni zmotni

uporabi materialnega prava o tožbenem zahtevku pravilno odločilo, ko

ga je kot neutemeljenega zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti drugih kršitev, na

katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno

zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009