VSL sklep I Cp 1306/2005

Jedro

Obseg sodnega varstva po Stvarnopravnem zakoniku ne vsebuje (več)

določbe o denarni kazni kot grožnji za prekršitev prepovedi sodišča

glede nadaljnjega motenja, zato je tak tožbeni zahtevek treba

zavrniti.

 

Izrek

1. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v

1. odstavku 2. točke izreka v delu, s katerim je tožencu zagrožena

denarna kazen za primer nespoštovanja prepovedi v višini 600.000,00

SIT, spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

2. V preostalem se pritožba toženca ter pritožba tožnika v

celoti zavrneta in sklep sodišča prve stopnje v

nespremenjenem delu potrdi.

3. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega

postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 23.12.2004, opr.

št. P 549/..., ugotovilo, da je toženec motil tožnika v zadnji mirni

posesti parcele št. 438, k. o. N.., po tretjih osebah s tem, da so

vozniki njegovih vozil z oznakami "Kovačič", ki so jih imeli v

uporabi z njegovim soglasjem, na njej med 11.11.2003 in 14.11.2003

parkirali tovorni avto z registrsko številko NM ..s prikolico z

registrsko številko C.. NM (1. odstavek 1. točke izreka), ter tožencu

prepovedalo v bodoče s takimi in podobnimi ravnanji posegati v

tožnikovo posest, pod grožnjo denarne kazni 600.000,00 SIT (1.

odstavek 2. točke izreka). V preostalem je tožbeni zahtevek sodišče

prve stopnje zavrnilo (2. odstavek 1. točke izreka) ter sklenilo, da

vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se po svojih pooblaščencih

pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijanega sklepa in

odločitev o stroških ter v pritožbi navaja, da je sodišče zavrnilo

tožbeni zahtevek glede motilnih dejanj 21.03.2004 in 05.05.2004.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo

dejansko stanje, ko se je postavilo na stališče, da sta bili vozili z

oznakama "Kovačič", ki sta bili na ta dva dneva parkirana na

zemljišču tožnika, v lasti, posesti in oblasti gospodarske družbe. Za

takšno odločitev pa sodišče ni imelo podlage, saj toženec za vozila

ni predložil prometnih dovoljenj. Iz fotografij je razvidno, da na

tovornjak pripeta prikolica, za katero iz najemne pogodbe izhaja, da

jo tožnik šteje za svojo. Nadalje tožnik navaja, da je od vseh

motilnih dejanj toženec imel koristi, in sicer kot samostojni

podjetnik, kot lastnik oziroma kot ustanovitelj družbe, saj se

dejavnosti s.p. in d.o.o. prepletata, kar izhaja iz izpovedb

zaslišanih prič. V bistvu bi moralo sodišče ugotoviti, da gre za

spregled pravne osebnosti, saj toženec družbo zlorablja, še zlasti

zato, ker toženec kot prometnik odreja vožnje vozil. Navaja še, da

tožnik s tem, ko zahteva ugotovitev motenja toženca prek družbe, ne

zahteva preveč, saj je namen varstva pred motenjem posesti v tem, da

se v čim krajšem času prepreči protipravno ravnanje motilca. Toženec

se bo vedno izgovarjal, da vozila niso njegova. Nadalje še navaja, da

se materialnopravno napačna tudi odločitev o stroških postopka, saj

je tožnik tožbo vložil glede motilnih dejanj, za katera mu je sodišče

ugodilo, v nadaljevanju pa je tožbo le razširil, toženec pa temu ni

ugovarjal. S tem pa niso nastali posebni stroški. Predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni

tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožniku prizna pravdne stroške,

podrejeno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v

novo odločanje pred sodišče prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov

pritožbenega postopka.

Toženec pa se pritožuje zoper ugodilni del sklepa sodišča prve

stopnje in odločitev o stroških ter v svoji pritožbi navaja, da je

sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka,

ko je odločilo, da je motil tožnika v posesti parcele 438, saj je

tožnik z na zadnje spremenjenim tožbenim zahtevkom zahteval, naj se

ugotovi motenje parcele št. 48. Sodišče je samovoljno spremenilo

številko parcele in s tem prekršilo načelo dispozitivnosti. Sojenje

ultra petitum ni izrecno navedeno v 2. odstavku 339. člena ZPP,

vendar gre vseeno za absolutno bistveno kršitev postopka. Nadalje

navaja, da je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in

posledično napačno uporabilo materialno pravo, saj se je postavilo na

stališče, da toženec ni uspel dokazati, da bi vozniki parkirali proti

njegovi volji oziroma kljub njegovi izrecni prepovedi. Takšna dokazna

ocena pa nima podlage, saj je v spis vložil obvestilo, iz katerega

izhaja, da je parkiranje izven območja sedeža družbe prepovedano.

Obvestilo je ves čas na oglasni deski družbe, prav tako pa je bil o

tem obveščen vsak delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Če pa je

kak voznik parkiral kljub temu na zemljišču tožnika, pa toženec za to

ne more biti odgovoren. Navaja, da vztraja pri ugovoru pasivne

legitimacije, ki ga je podal že tekom postopka. Predlaga, da Višje

sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da

tožbeni zahtevek še v preostalem zavrne, podrejeno, da sklep

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni

utemeljena.

V pravdi zaradi motenja posesti je pasivno legitimiran tisti, ki je

dejansko (neposredno) motil posest, pa tudi tisti, v čigar korist je

bilo motenje izvršeno. Vendar mora biti njegova korist korelativna

motilnemu dejanju, to pomeni, da mora kazati kot originarna

pridobitev posesti, kot originarna pravica soposesti ali kot

originarna pridobitev posesti služnosti (primerjaj npr. sklep Višjega

sodišča v Ljubljani z dne 25.05.1995, opr. št. I Cp 401/95). Tožnik

je tožbo naperil zoper M.K. kot fizično osebo (sprva je bila dodana

še označna dejavnosti "s.p.", kar pa, kot je pravilno ugotovilo že

sodišče prve stopnje, ne spreminja osebnosti tožene stranke, ker gre

v vsakem primeru za fizično osebo, in gre zgolj za popravek - 3.

odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št.

36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), tožbeni

zahtevek pa ni bil naperjen zoper pravno osebo A. d.o.o., katere

lastnik je sicer res toženec. Vendar lastništvo družbe oziroma

dejstvo, da je toženec družbenik gospodarske družbe, še ne pomeni, da

je toženec zaradi tega pasivno legitimiran v motenjski pravdi, v

kateri se je ugotovilo, da je bilo motilno dejanje z dne 21.03.2004

storjeno z vozilom, ki je last pravne osebe. Pasivna legitimacija (v

smislu tistega, ki je imel od motenja korist) bi bila podana le zoper

družbo, takega tožbenega zahtevka pa tožnik ni postavil, zato je

sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in tožnikov tožbeni zahtevek v

tem delu zavrnilo.

V zvezi z motilnim dejanjem z dne 05.05.2004 je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da je imelo vozilo napis Kovačič, obenem pa ni bila znana

registrska številka. Ob dejstvih, da je ima toženec sina soimenjaka,

ki se prav tako ukvarja s prevoznišvom in ima tudi on družbo, ki je

registrirana v neposredni bližini toženca, oba skupaj pa večje

število tovornjakov, je sodišče pravilno zaključilo, da tožniku ni

uspelo dokazati (dokazno breme je namreč na njem), da je šlo prav za

toženčevo vozilo.

Glede na tožnikove pritožbene navedbe pa velja dodati še naslednje:

vprašanje, ali je bila prikolica, priključena na vozilo, za katero se

je izkazalo, da je last gospodarske družbe, res last toženca, ne

vpliva na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, saj je bilo

motenje izvršeno z vozilom tovornjakom, ne pa s prikolico. Zavrniti

gre tudi pritožbene navedbe, ki grajajo odločitev prvostopenjskega

sodišča o stroških postopka. Tožnik je zatrjeval štiri motilna

dejanja (to, ali so bila vsa zaobsežena že v prvotno postavljenem

tožbenem zahtevku ali šele z razširitvijo, ni pomembno), uspel pa je

dokazati dve, zato je odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške

pravilna.

Toženec pa v svoji pritožbi zoper ugodilni del sklepa sodišču prve

stopnje očita absolutno bistveno kršitev postopka 2. odstavka 339.

člena ZPP, ker naj bi sodišče ne odločalo o spremenjenem tožbenem

zahtevku, temveč o prvopostavljem. Pritožbeni očitek ni utemeljen.

Tožnik je tožbeni zahtevek trikrat dopolnil oziroma popravil (to, da

ne gre za spremembo tožbenega zahtevka, je že bilo pojasnjeno), ob

zadnjem postavljenem tožbenem zahtevku pa je prišlo do očitne pisne

pomote in je tožnik namesto parcele številka 438 navedel parcelo 48.

Če bi tožnik res zahteval varstvo pred motenjem posesti glede parcele

48 (česar, kot nedvomno izhaja iz spisa, ne zahteva), potem bi bila,

če bi sledili navedbam toženca, postavljena dva tožbena zahtevka, saj

spremembe (ki presegajo popravke in dopolnitve) obstoječega zahtevka

v motenjskih pravdah izven roka 30 dni niso dovoljene. Navedba druge

parcele bi vsekakor predstavljala tako "nedovoljeno" spremembo in bi

šlo torej za dva zahtevka glede dveh različnih parcel, torej bi

sodišče prve stopnje moralo odločiti o obeh. S svojo odločitvijo o

prvotno postavljenem zahtevku glede parcele 438 in upoštevanjem

popravkov v tožbenem zahtevku sodišče prve stopnje ni preseglo

tožbenega zahtevka in ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve

postopka.

Drugi del pritožbenih navedb toženca graja obrazložitev sodišča prve

stopnje glede protipravnosti motilnega dejanja. Zakon protipravnost

izključuje le v primeru, če motenje temelji na posesti (3. odstavek

33. člena Stvarnopravnega zakonika, Ur. list RS, št. 87/2002, v

nadaljevanju SPZ), njegova (domnevna) prepoved parkiranja svojim

voznikov pa ne vpliva na protipravnost motilnega ravnanja le-teh. Že

zgoraj je bilo pojasnjeno, da je imel glede dveh motilnih dejanj

(storjenih z vozili, katerih lastnik je bil sam) korist, zato je

njegova pasivna legitimacija podana.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru razlogov, na katere

pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnost (2. odstavek 350. člena

ZPP), pa je pritožbeno sodišče ugotovilo naslednje: SPZ glede na

prejšnjo ureditev (Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih, Ur. list

SFRJ, št. 6-88/80, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) ne nudi

več istega obsega sodnega varstva posesti, in sicer 34. člen SPZ ne

vsebuje več določbe o denarni kazni kot grožnji za prekršitev

prepovedi sodišča glede nadaljnjega motenja. Pritožbeno sodišče je

toženčevi pritožbi zato delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v

1. odstavku 2. točke izreka v delu, s katerim je tožencu zagrožena

denarna kazen za primer nespoštovanja prepovedi v višini 600.000,00

SIT, spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo toženca ter pritožbo tožnika

v celoti kot neutemeljeni v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP

zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu

potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank temelji na določbi

165. člena ZPP in je posledica zavrnitve obeh pritožb, ne glede na

to, da je toženec s svojo pritožbo delno uspel, ker gre po oceni

pritožbenega sodišča za nesorazmerno majhen uspeh v pritožbenem

postopku.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 549/2006
• VDS sodba Pdp 1505/2006
• VSL sklep I Cp 1389/2002