<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep II Cp 3961/2005

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2006:II.CP.3961.2005
Evidenčna številka:VSL51916
Datum odločbe:07.02.2006
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - ŠOLSTVO
Institut:negmotna škoda - povrnitev škode - osebnostna pravica - pravica do izobraževanja - odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice - vzgojni ukrep - izključitev iz šole - koncesija - zasebna šola

Jedro

Zasebna šola lahko v pogodbi o koncesiji, ki jo sklene z državo, določi vrste vzgojnih ukrepov in način njihovega izvrševanja. Če koncesionar s tako pogodbo ne razpolaga, se lahko izrečejo le tisti ukrepi, ki jih določajo splošni predpisi, in le na način, ki ga ti urejajo. Izjava, v kateri je tožnik podpisal, da pristaja na interna pravila tožene stranke, ne izključuje protipravnosti ravnanja tožene stranke, ker slednja za sprejetje le-teh nima ustrezne pogodbene podlage, zato je tožnikovo izjavo mogoče presojati le ob ugotavljanju njegove sokrivde k nastanku škode.

Pravica do izobraževanja je osebnostna pravica, zato je v primeru njene okrnitve mogoče zahtevati denarno odškodnino.

 

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožbeni stroški pravdnih strank so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 12.01.2005, opr. št. P 240/2001-III-35, zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je ta od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v višini 2.065.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v višni 446.695,00 SIT, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik, ki navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno zapisalo svoje stališče, da je tožnik kršil pravila tožene stranke, po katerih naj bi ta imela pravico, da ga izključi iz šole, vendar je tožena stranka po njegovem napačno uporabila pravila postopanja zoper tožnika. Tožniku je sicer lahko nastala škoda, ki pa ne izvira iz ravnanja tožene stranke, pač pa iz ravnanja tožnika samega oziroma njegove kršitve pravil tožene stranke oziroma kar širših pravil družbe. Tako med škodo tožnika in ravnanjem tožene stranke po oceni prvostopenjskega sodišča ni vzročne zveze, saj je škoda nastala zato, ker je bil "tožnik zaloten pri dejanju, ki je pravno prepovedano in se preganja po uradni dolžnosti, družba pa nanj povečini gleda kot na nemoralno in ga vrednoti negativno", torej škode ne gre pripisati delovanju tožene stranke, ampak temu, da je tožnik sam prišel v nasprotje z zakonom in moralo, kar se je razvedelo in nanj delovalo negativno. Za takšne ugotovitve in razlogovanje sodišča v dokaznem postopku ni najti podlage, pa tudi sicer sodišče ne obrazloži, na čem ga temelji. Tožnik opozarja, da nikoli ni bil v postopku zaradi prekrška niti v kazenskem postopku, toliko manj pa je bil obsojen in spoznan za krivega bodisi očitanega bodisi kateregakoli drugega prepovedanega dejanja. Tožnik tako lahko le sklepa, da so sodišče k odločitvi morda vodili drugačni razlogi ali celo idejni nazori, ki so sicer v družbi sprejemljivi, vendar ne morejo biti vodilo pri sojenju in pri odločitvi oziroma celo prevladati nad načelom spoštovanja prava in zakonitosti, ki ga je s svojim ravnanjem kršila in negirala tožena stranka, zato tožnik prvostopenjskemu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je neutemeljena in napačna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bilo v ravnanju tožene stranke napačno zgolj njeno formalno vodenje postopka, kar sodišče označuje kot kršitev postopkovnih pravil, in kar naj ne bi imelo vsebinskega pomena za nastanek škode tožniku. Glede na ustavno zajamčene pravice, ki jih tožnik ima, so bile te z ravnanjem tožene stranke kršene, sodišče prve stopnje pa napačno razume oziroma prezre, da je ravnanje tožene stranke protipravno, protizakonito in protiustavno. Tožena stranka je tožniku preprečila pripadajočo mu vlogo in zakonite aktivnosti v šolskem procesu, tako da ga je kljub njegovi fizični prisotnosti v razredu izključevala iz šolskih aktivnosti in učnega procesa, da ga ni prijavila k maturi, kar je bila njena dolžnost, da je tožnika, ki ni spoštoval njene nepravilne odločitve o izključitvi, onemogočala pri šolanju ter dala njemu in staršem jasno vedeti, da ga bo iz šole izključila, ne da bi za to imela pravno podlago v dokončnem sklepu, ki bi ga sprejela skladno s pravili, ki jih je celo sama postavila. Ravnanja tožene stranke tožniku, ki mu niti državni organi niti tožena stranka, ki deluje in se mora v tem delovanju držati in ravnati v okviru pravnega reda Republike Slovenije na področju šolstva, niso dokazali nič protipravnega, ter njeno vedenje, kot da je zares "obsojen", pač ni moč prikazati le kot formalistično in z vsebinskega vidika oziroma z vidika uporabe materialnega prava irelevantno kršitev postopkovnih pravil in nič drugega, pač pa jo je treba oceniti tako, kakršna je v resnici protipravno ravnanje, ki je tožniku povzročilo škodo. Tožena stranka je s tem, ko je tožnika prikazala kot kršitelja šolskih pravil in ga stigmatizirala v šolskem okolju, v katerem je bil do tedaj, grobo posegla v tožnikove osebnostne pravice. Ravnanje tožene stranke je bilo brez podlage v pravnih predpisih. Tožnik je bil s protipravnim ravnanjem in očitkom kršitelja razžaljen v dobrem imenu in časti. Doživel je jezo, žalost, občutek manjvrednosti, z nepravično in neupravičeno izključitvijo je bil prizadet v osebnem občutku lastne vrednosti in vrednosti, ki jo je imel v družbi, prizadeti so bili njegova čast in dobro ime ter osebno dostojanstvo. Vse to pa ni bilo prizadeto z njegovim ravnanjem, kot to meni sodišče prve stopnje, pač pa z ravnanjem tožene stranke. Nadalje tožnik še navaja, da je sodišče navedlo, katere dokaze je izvedlo. Odločitev sodišča sicer nakazuje, katere dokaze je sodišče vodilo k odločitvi, vendar pa ni navedlo in obrazložilo dokazov kot takšnih niti ni ocenilo vseh dokazov skupaj. Tako je po tožnikovem mnenju sodišče svojo odločitev napačno oprlo na zapis razgovorov, ki jih je predložila tožena stranka, saj gre za dokaze, ki naj bi jih napravila tožena stranka, tožnik pa jim odreka avtentičnost in dokazno vrednost ter meni, da gre za dokaze, ki jih je tožena stranka posebej pripravila za potrebe tega sodnega postopka. Ugotovitev in obrazložitev sodišča je napačna tudi glede razveljavitve prvotne odločitve tožene stranke in njene priprave nove odločitve. Tožena stranka je v prvotni odločitvi tožniku očitala nekaj, za kar ni imela dokazov in kar tudi ni bilo res. Takšne očitke je v obnovi odločitve, do katere pa ni prišlo, spremenila, tako niti tožena stranka sama ni ugotovila dejanskega stanja očitane kršitve tožnika, toliko manj pa lahko, ob popolnem pomanjkanju dokazov, le-to ugotovilo sodišče. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, ki naj se opravi pred novim sodnikom. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na pravila Hišnega eda, ki v 16. točki posedovanje in posredovanje mamil ali njihovo uživanje v prostorih šole in neposredni okolici šole kaznuje z izključitvijo dijaka iz šole. Tožena stranka zato pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, da vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki jo zatrjuje tožnik, ni podana. V zvezi s protipravnostjo pa tožena stranka navaja, da ni ravnala krivdno, saj je imela za uvedbo postopka pravno in dejansko podlago, pomanjkljivo vodenje postopka, zaradi katerega je svoji odločbi sama razveljavila, pa ne pomeni, da je ravnala krivdno. Tožena stranka še poudarja, da se je tožnik odločil za drugačno rešitev nadaljnjega izobraževanja in dokončanja srednješolskega izobraževanja. Tožena stranka še navaja, da nasprotuje trditvi tožnika, da mu je s svojim ravnanjem posegla v pravico do izobraževanja, saj Zakon o gimnazijah dopušča izključitev iz šole. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v tožbi (in v pripravljalni vlogi) navedel, da je bil v šolskem letu 1997/98 dijak četrtega letnika Š. gimnazije (tožene stranke). S sklepom o izključitvi z dne 03.04.1998 ter dodatkom k sklepu z dne 14.04.1998 mu je bil izrečen vzgojni ukrep izključitve iz šole zaradi posedovanja mamil, učiteljski zbor pa mu je prepovedal obiskovati pouk in udeležbo v dejavnostih šole ter mu prepovedal stik z dijaki v okviru šole in dejavnosti. Tožena stranka je zaradi kršitev pravil postopanja, napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega predpisa navedena sklepa razveljavila. Vendar je tožena stranka tožnika dejansko izključila iz svojih vrst, tako da se je bil, če je želel dokončati letnik in opraviti maturo, primoran prepisati na drugo gimnazijo. Z izločitvijo tožnika od pouka in izdajo neutemeljenega sklepa je tožena stranka tožnika prikazala kot kršitelja šolskih pravil in ga stigmatizirala v šolskem okolju, s čimer je grobo posegla v njegove osebnostne pravice, saj je bilo ravnanje tožene stranke brez podlage v pravnih predpisih. Tožnik je bil obenem razžaljen v dobrem imenu in časti ter osebnem dostojanstvu, zaradi ravnanja tožene stranke so se mu tudi trajno zmanjšale njegove življenjske aktivnosti, prav tako pa je ravnanje tožene stranke pri tožniku povzročilo intenziven strah.

S tako postavljenim tožbenim zahtevkom zahteva tožnik od tožene stranke povračilo nepremoženjske škode, ki mu je nastala kot posledica civilnega delikta, za presojo njegove utemeljenosti pa je treba uporabiti določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. List. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR), ki se na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list. RS, št. 83/2001) uporablja v obravnavani zadevi. Po navedeni določbi ZOR je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri dokazovanju (ne)krivde torej velja pravilo obrnjenega dokaznega bremena (ta je v konkretnem primeru na toženi stranki), medtem ko mora oškodovanec (oziroma konkretno tožnik) dokazati obstoj ostalih predpostavk civilnega delikta, tj., da škoda izvira iz nedopustnega dejanja, da je škoda sploh nastala (obstoj škode) ter da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem povzročitelja (konkretno tožene stranke) in nastalo škodo.

Protipravnost

Protipravnost se označuje tudi s pojmom škodljivo dejstvo in izvira iz sfere odgovorne osebe ter se v obravnavanem primeru izraža kot protipravnost aktivnega ravnanja -

kršitev splošnega pravila o prepovedi povzročanja škode. Tožnik toženi stranki protipravnost njenega ravnanja očita na dveh ravneh, in sicer, da za izključitev ni imela podlage v pravnih predpisih ter da je ob izrekanju tega vzgojnega ukrepa kršila pravila postopanja, kar je ugotovila tudi sama in sklepa posledično razveljavila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka za izrek vzgojnega ukrepa izključitve dijaka iz šole imela pravno podlago, zato njeno ravnanje ni bilo protipravno, medtem ko se s protipravnostjo kršitve procesnih pravil v postopku odločanja tožene stranke ni ukvarjalo, ker je ugotovilo, da to ravnanje tožene stranke ni v vzročni zvezi s škodo, ki je nastala tožniku (za zavrnitev tožbenega zahtevka namreč zadošča že, da tožnik ne dokaže enega od elementov civilnega delikta). O obstoju elementa vzročne zveze -bo govora v nadaljevanju te obrazložitve, na tem mestu pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo do vprašanja protipravnega ravnanja tožene stranke v zvezi s tem, ali je tožena stranka imela pravno podlago, da tožniku izreče vzgojni ukrep izključitve iz šole (tj., ali je sploh imela pravno podlago, da sproži postopke v zvezi z izrekanjem vzgojnega ukrepa izključitve iz šole).

Sodišče prve stopnje je, kot že rečeno, ugotovilo, da je tožena stranka podlago imela, svojo odločitev pa je oprlo na Pogodbo o financiranju izvajanja izobraževalnega programa gimnazije (v nadaljevanju Pogodba o financiranju, priloga B15), iz katere izhaja, da lahko tožena stranka svojim dijakom izreka vzgojne ukrepe v skladu s svojimi internimi akti. Tožena stranka je namreč zasebna šola, ki se ji v skladu z določbo 73. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. list RS, št. 12/1996, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOFVI) lahko dodeli koncesija za izvajanje javno veljavnih programov. S pogodbo o koncesiji koncedent (Republika Slovenija) in koncesionar (konkretno tožena stranka) uredita medsebojne pravice in obveznosti ter pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati dejavnost (1. odstavek 75. člen ZOFVI). Tožena stranka kot zasebna šola, ki opravlja dejavnost na podlagi koncesije (v prilogi B11), se s koncedentom torej lahko dogovori za pogoje, ki odstopajo od (splošnih) pogojev, ki jih določajo predpisi, ki veljajo za javne vzgojno-izobraževalne zavode, kar pomeni, da lahko določene kršitve discipline že v svojih splošnih pogojih označi kot nedopustna ravnanja, ki so podlaga za izključitev (glej Novak, B., Šola in otrokove pravice, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 310). V osnovni pogodbi o koncesiji (v prilogi B11) se je tožena stranka v 1. alinei 2. člena zavezala, da bo javno službo na ravni srednjega izobraževanja po navedenem programu izvajala pod pogoji in skladno s predpisi, ki veljajo za javne vzgojno-izobraževalne zavode, razen pri oblikovanju oddelkov. Iz te pogodbe o koncesiji torej ne izhaja, da bi se tožena stranka s koncedentom dogovorila, da lahko določi svoje pogoje za izrekanje vzgojnih ukrepov, temveč je to storila šele s Pogodbo o financiranju (B15 - 2. odstavek 13. točke). Na slednjo določbo Pogodbe o financiranju se v obrazložitvi izpodbijane sodbe opre tudi sodišče prve stopnje, ki pa spregleda, da je bila Pogodba o financiranju sklenjena (šele) 15.11.1999, torej več kot leto dni po tem, ko je tožena stranka tožniku izrekla vzgojni ukrep izključitve iz šole. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka imela pravno podlago, da tožniku izreče vzgojni ukrep izključitve iz šole, ker so tako določali njeni interni predpisi, je torej protispisna, ker za tako ugotovitev v podatkih iz spisa ni podlage. Pritožbeno sodišče je zato v nadaljevanju ugotavljalo, ali je imela tožena stranka pravno podlago za izključitev tožnika iz procesa šolanja po splošnih predpisih, za katere se je tožena stranka s pogodbo o koncesiji zavezala, da jih bo spoštovala.

Zakon o gimnazijah (Ur. list RS, št. 12/1996, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGim) v 27. členu izključitev iz šole določa kot enega izmed možnih vzgojnih ukrepov (1. odstavek), vendar se ta lahko izreče le za najtežje kršitve dolžnosti oziroma za ponavljajoče neizpolnjevanje obveznosti (2. odstavek), podrobnejšo ureditev dolžnosti dijakov, postopka in načina izrekanja ukrepov in šolskega reda pa ZGim prepušča podzakonski ureditvi (3. odstavek). Na podlagi pooblastila iz 3. odstavka 27. člena ZGim je minister za šolstvo in šport izdal Pravilnik o šolskem redu za gimnazije, poklicne, srednje tehniške in strokovne šole (Ur. list RS, št. 17/1997, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Pravilnik). Slednji v 3. odstavku 32. člena določa, da se lahko dijaka izključi iz šole za najtežje kršitve in za ponavljajoče se težje kršitve, nato pa v 34. oziroma 35. členu opredeljuje težje in najtežje kršitve. Pravilnik "posedovanje in uživanje alkohola ali drog ter alkoholiziran-ost v šoli" opredeljuje kot težjo kršitev (4. alinea 34. člena Pravilnika), "prodajo drog ali napeljevanje k uživanju drog, zlasti kadar je zaradi teh kršitev ogroženo življenje ljudi", pa kot najtežjo kršitev (6. alinea 35. člena Pravilnika). V obravnavanem primeru ni spora, da je tožena stranka tožnika izključila zato, ker je bil v bližini šole (v lokalu M.) s strani policistov v civilu zaloten pri posedovanju marihuane, to dejansko stanje pa ustreza težji kršitvi iz 4. alinee 34. člena Pravilnika. Ker ne gre ne za ponavljajočo težjo ne za najtežjo kršitev, tožena stranka v Pravilniku nima pravne podlage za izključitev tožnika iz šole, zato je njeno dejanje protipravno. Na tem mestu morda ni odveč dodati, da Pravilnik izrecno govori le o posedovanju droge "v šoli", ne pa "zunaj šole oziroma v neposredni bližini šole", zato

je vprašanje, če je tožnikovo ravnanje glede na določbe Pravilnika sploh mogoče opredeliti kot (težjo) kršitev.

Tožena stranka se je v prid zagovarjanju svojega stališča (poleg tega, da se je sklicevala na Pogodbo o financiranju, ki naj bi ji dala pravno podlago za sprejem internih aktov, s katerimi bi lahko določila svoje pogoje za izrekanje vzgojnih ukrepov) branila tudi tako, da se je sklicevala na dejstvo, da je tožnik ob vpisu v šolo podpisal izjavo (v prilogi B7), s katero sprejema nazorsko usmeritev tožene stranke ter hišni red. Prav v 16. členu slednjega pa je določeno, da "se posedovanje in posredovanje mamil ali njihovo uživanje v prostorih šole ali neposredni okolici šole kaznuje z izključitvijo dijaka". Pravno vprašanje, ki ga je treba razčistiti na tem mestu, je, ali je s podpisom te izjave tožnik toženi stranki dovolil, da ga v primeru kršitve navedene določbe hišnega reda izključi iz šole (privolitev oškodovanca namreč izključuje protipravnost - primerjaj Cigoj, S., Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijah s komentarjem, Časopisni zavod uradni list, Ljubljana 1978, str. 177). Privolitev lahko učinkuje le v obsegu, v katerem je bila dana, katere rizike pa je oškodovanec sprejel, pa je treba ugotavljati z interpretacijo (glej Plavšak, N., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 817). Načelo Volenti non fit iniuria torej ni vseobsegajoče, temveč je izjava, če se privolitev nanaša na škodno dejanje, ki je po zakonu prepovedano, nična. Odgovor na vprašanje, katera dejanja sodijo v pojem "dejanja, ki je prepovedano v zakonu" je odvisen od skrbne presoje okoliščin posameznega primera (Plavšak, N., kot zgoraj, str. 818). Že zgoraj je bilo povedano, da tožena stranka ima zakonsko možnost, da določi svoje vrste vzgojnih ukrepov oziroma način njihovega izvrševanja, vendar te možnosti ni izkoristila, zato je treba odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka to lahko "uredila" neposredno z dijakom (s podpisom pisne izjave, da sprejema hišni red), ne da bi za to imela podlago v pogodbi s koncedentom, tj. z d-ržavo. Po prepričanju pritožbenega sodišča to ni mogoče. Za uporabo lastnih vzgojnih ukrepov oziroma načina njihovega izvrševanja bi tožena stranka namreč potrebovala tako pisno pogodbo o koncesiji, ki ji to dovoljuje, kot pisni dokument, iz katerega izhaja, da je posamezen dijak seznanjen s posebnimi pravili, ki veljajo v tej (zasebni) izobraževalni instituciji. Ker tožena stranka s pogodbo, v kateri bi bilo zapisano, da lahko določi svoje vzgojne ukrepe in njihovo izvrševanje, ne razpolaga, podpisana izjava tožnika, da soglaša s pravili hišnega reda, ne more izključiti protipravnosti njenega ravnanja, je pa lahko to predmet obravnave soodgovornosti tožnika k nastanku škode (primerjaj Plavšak, N., kot zgoraj, str. 818, 819), o čemer bo govora v nadaljevanju te obrazložitve. V prid navedemu stališču govori tudi dejstvo, da se je tožena stranka v pogodbi o koncesiji zavezala, da bo javno službo na ravni srednjega izobraževanja po navedenem programu izvajala pod pogoji in skladno s predpisi, ki veljajo za javne vzgojno - izobraževalne zavode, medtem ko dejansko stanje obravnavanega primera (kot je bilo obrazloženo zgoraj) ne opravičuje uporabe vzgojnega ukrepa izključitve iz šole, zato podpisana izjava tožnika ravnanju tožene stranke ne more odvzeti protipravnega značaja. Na podlagi navedenega sledi, da tožena stranka za uporabo vzgojnega ukrepa izključitve iz šole ni imela pravne podlage, zato je njeno ravnanje protipravno, posledično pa imajo značaj protipravnosti tudi vsi postopki, ki jih je v zvezi z izrekanjem tega vzgojnega ukrepa vodila tožena stranka. Pritožbeno sodišče pa nenazadnje še dodaja, da je nedvomno podana protipravnost ravnanja tožene stranke, ki je tožniku izrekla ukrep, s katerim je tožniku prepovedala obiskovanje pouka do pravnomočnosti sklepa o izklj-učitvi, saj za tak ukrep ("začasen suspenz") ni podlage ne v splošnih aktih (ZGim, Pravilnik) ne v internih aktih tožene stranke.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugotovilo, da protipravnost ravnanja tožene stranke ni podana, se z drugimi predpostavkami civilnega delikta (razen z vprašanjem vzročne zveze, vendar, kot se je izkazalo in bo obrazloženo v nadaljevanju, ne v zadostnem obsegu) ni ukvarjalo, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (tj., vprašanja, ali je ravnanje tožene stranke protipravno), dejansko stanje (glede ostalih predpostavk civilnega delikta) ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika v skladu z določbo 355. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, v katerem naj upošteva napotke, ki bodo podrobneje navedeni v nadaljevanju.

Obstoj škode

V določbi 155. člena ZOR škodo opredeljuje (tudi) kot povzročitev duševnih bolečin ali strahu drugemu (negmotna škoda), v 200. členu pa določa, v katerih primerih lahko sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, med drugim tudi za vse štiri "oblike", ki jih v tožbi navaja tožnik, tj. za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter za strah. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem obstoja posameznih oblik škode sploh ni ukvarjalo iz razlogov, ki so bili že pojasnjeni zgoraj, zato se pritožbeno sodišče do posameznih oblik škode in vprašanja, ali so posamezni deli tožnikovega tožbenega zahtevka utemeljeni ali ne, prav tako ne bo opredeljevalo. Ker pa gre po vedenju pritožbenega sodišča za prvi tovrstni primer v sodni praksi, vseeno dodaja naslednje: Pravica do izobrazbe je temeljna človekova pravica, ki jo kot tako opredeljujejo številni mednarodni elementi (26. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah, 2. člen 1. Protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, 28. člen Konvencije o otrokovih pravicah,...) in obsega vse stopnje izobraževanja (Novak, B., kot zgoraj, str. 110). Sodišče prve stopnje se bo ob ponovnem sojenju zato moralo opredeliti tudi do vprašanja, v čem je tožena stranka s svojim ravnanjem prizadela tožnikovo osebnostno pravico do izobraževanja ter to obliko povrnitve negmotne škode jasno razmejiti od drugih vtoževanih oblik (tj. zlasti zaradi okrnitve dobrega imena in časti, pa tudi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi strahu).

Vzročna zveza

Naslednji element civilnega delikta je obstoj vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki je tožniku zaradi tega nastala. Sodišče prve stopnje se je ob obravnavanju te predpostavke ukvarjalo le z vprašanjem vzročne zveze med kršitvijo procesnih pravil v postopku odločanja tožene stranke in nastalo škodo, kar bi bilo sicer v redu, če bi tožena stranka imela pravno podlago za uporabo vzgojnega ukrepa izključitve iz šole. Ker pa tega ni imela, se bo moralo prvostopenjsko sodišče ob ponovnem sojenju ukvarjati z vprašanjem, ali je med protipravnim ravnanjem tožene stranke (kot je bilo to opredeljeno zgoraj pod naslovom "protipravnost") in vsemi oblikami nepremoženjske škode (tožnik zatrjuje štiri) podana vzročna zveza.

Krivda

Pri presojanju krivde velja načelo obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da mora v obravnavanem primeru tožena stranka dokazati, da je do škode (če se bo izkazalo, da je ta tožniku nastala), prišlo brez njene krivde. Tožena stranka namreč ves čas postopka (in tudi v odgovoru na pritožbo) navaja, da je tožnik vedel, da je posedovanje marihuane razlog za izključitev iz šole, zato se bo moralo sodišče prve stopnje prav ob presojanju krivde tožene stranke podrobneje ukvarjati z izjavo, ki jo je tožnik podpisal v vpisu v šolo, ter na podlagi presoje izvedenih dokazov ugotoviti, ali obstaja (in kako visok je) soprispevek tožnika k nastali škodi.

O predlogu za predodelitev zadeve drugemu sodniku

Tožnik v pritožbi predlaga dodelitev te zadeve v obravnavanje drugemu sodniku, vendar svojega predloga ne obrazloži, prav tako pa pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, ki bi njegov predlog utemeljevali, zato mu ni ugodilo.

O stroških pritožbenega postopka

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

 


Zveza:

ZOR člen 154, 163, 200, 200/1, 154, 163, 200, 200/1. ZOFVI člen 73, 75, 75/1, 73, 75, 75/1. ZGim člen 27, 27/1, 27/2, 27/3, 27, 27/1, 27/2, 27/3. Pravilnik o šolskem redu za gimnazije, poklicne, srednje tehniške in strokovne šole člen 32, 34, 34/1-4, 35, 35/1-6, 32, 34, 34/1-4, 35, 35/1-6.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODYwNA==