VSL sklep III Cp 355/2006

Jedro

Primeren izvršilni naslov za izterjavo davkov, prispevkov za socialno varnost ter članarino Obrtni zbornici Slovenije predstavlja dolgovni seznam davčnega organa, podpisan s strani njegovega direktorja, ki vsebuje navedbo posameznih izvršilnih naslovov (v tem primeru davčnih obračunov) za vsako vrsto obveznosti, datume izvršljivosti ter višino dolga in zamudnih obresti.

Absolutni zastaralni rok za izterjavo davčnega dolga nastopi, ko poteče dvakrat toliko časa, kot je določeno za zastaranje, ne glede na eventuelna pretrganja zastaranja, nanj pa je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnika delno ugodi in se sklep o izvršbi Okr. sodišča v D. opr.št. 0002 In 2003/00157-3 z dne 13.11.2003 razveljavi:

I. v celoti v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba za izterjavo denarne obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost, to je za glavnico v znesku 868.124,39 SIT, za na dan 31.8.2003 obračunane zakonske zamudne obresti v znesku 860.929,36 SIT ter za zakonske zamudne obresti od teh zneskov od 1.9.2003 dalje do plačila;

II. v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba na podlagi dolgovnega seznama št. 41-26-2/2003-058GŽ z dne 23.9.2003 pa za:

- zakonske zamudne obresti od obračunanih obresti v znesku 21.395.944,50 SIT za čas od 1.9.2003 do 29.10.2003;

- glavnico v znesku 73.166,00 SIT, od te glavnice na dan 31.8.2003 obračunane zakonske zamudne obresti v znesku 332.376,40 SIT ter zakonske zamudne obresti od teh zneskov od 1.9.2003 dalje;

- glavnico v znesku 277.816,50 SIT, od te glavnice na dan 31.8.2003 obračunane zakonske zamudne obresti v znesku 1.228.570,73 SIT ter zakonske zamudne obresti od teh zneskov od 1.9.2003 dalje ter

III. za stroške prisilne izterjave v znesku 4.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2003 dalje;

in se v tem delu predlog za izvršbo zavrne. V ostalem se pritožba zavrne in se v nadaljnjem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi 1. točka sklepa sodišča prve stopnje, tako, da ostane sklep o izvršbi opr.št. 0002 In 2003/00157-3 z dne 13.11.2003 v veljavi še za:

- glavnico v znesku 13.151.651,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2003 dalje do plačila;

- na dan 31.8.2003 obračunane zakonske zamudne obresti v znesku 19.834.997,37 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2003 dalje do plačila.

- izvršilne stroške v znesku 25.650,00 SIT.

V odločbi o stroških ugovornega postopka (2. točki izreka) pa se izpodbijani sklep spremeni tako, da je upnik dolžan dolžniku povrniti 6.204,00 SIT izvršilnih stroškov.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 13.11.2003 v celoti kot neutemeljenega zavrnilo (1. točka izreka) ter mu naložilo še plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika v znesku 22.440,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2005 dalje do plačila (2. točka izreka).

Proti sklepu se pritožuje dolžnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) ter predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo napadenega sklepa oziroma podredno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je dolgovni seznam po določbi 44. člena Zakona o davčnem postopku (Ur.l. RS, št. 18/96 s spr.; ZDavP) mogoče šteti za izvršilni naslov le, če je overjen s strani direktorja Davčnega urada, in že tega pogoja predložena dolgovna seznama ne izpolnjujeta. Dolgovni seznam št. 41-26-2/2003-58 pa tudi ne more predstavljati izvršilnega naslova za tiste obveznosti, ki jih ni odmeril davčni organ, torej za dajatve in prispevke za zaposlene, za zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter članarino Obrtni zbornici Slovenije. Kakšnih drugih izvršilnih naslovov glede teh obveznosti pa upnik tudi ni predložil. Dolgovnih seznamov tudi nikoli ni prejel. Nadalje tudi ne sprejema prvostopne zavrnitve ugovora zastaranja. Sklep o prisilni izterjavi dolga, ki se tudi sicer nanaša na drug dolg, mu namreč ni bil vročen. V vsakem primeru pa z vročitvijo navedenega sklepa v letu 1999 ni moglo priti do pretrganja zastaranja

izterjave obveznosti, ki so nastale kasneje.

Upnik je na pritožbo odgovoril. Navaja, da sta oba dolgovna seznama podpisala pooblaščenca direktorice davčnega urada, zato sta opravila dejanja z enakim pravnim učinkom, kot bi jih opravila direktorica sama. Oporeka tudi pritožbenim izvajanjem, češ da ni pristojen za obračunavanje vseh dajatev, ki jih je zajel v dolgovnem seznamu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da zastaranje ni nastopilo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev

izpodbijanega sklepa.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je postopek prisilne izterjave spornih obveznosti pričel v času veljavnosti ZDavP, zato je treba skladno z določbo 406. člena Zakona o davčnem postopku (Ur.l. RS, št. 54/04 s spr.; ZDavP-1) kot pravno podlago za razsojo v tej zadevi uporabiti določbe prej veljavnega ZDavP.

Pritožbeno sodišče je najprej preizkušalo, ali s strani upnika predložena dolgovna seznama v prilogi A1 sploh predstavljata izvršilna naslova v smislu določbe 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 s spr.; ZIZ), saj je dolžno na ta ugovorni razlog (po 2. točki 1. odst. 55. člena ZIZ) skladno z določbo 2. odst. 55. člena ZIZ paziti tudi po uradni dolžnosti.

Po 3. točki 2. odstavka 17. člena ZIZ sodi med izvršilne naslove, na podlagi katerih sodišče dovoli izvršbo, tudi druga izvršljiva odločba, seznam ali listina, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. ZDavP v določbi 2. odst. 44. člena status izvršilnega naslova v primeru, ko

dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz različnih odločb, priznava tudi seznamu zaostalih obveznosti dolžnika (t.i. dolgovni seznam), ki ga sestavi knjigovodstvo, overi pa direktor davčnega urada. Da je dolgovni seznam moč šteti za izvršilni naslov, pa mora izpolnjevati še sledeče predpostavke: v njem mora biti za vsako vrsto obveznosti naveden izvršilni naslov, datum izvršljivosti ter višina dolga in zamudnih obresti (3. odst. 44. člena ZDavP).

Pritožbeno sodišče mora pritrditi izvajanjem pritožbe, da dolgovni seznam za obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost ne izpolnjuje vseh zgoraj povzetih zakonskih pogojev, da bi ga bilo moč šteti za izvršilni naslov. Dolžnik namreč pravilno opozarja, da zaradi odsotnosti podpisa direktorice davčnega urada pogojev za takšno kvalificirano javno listino, ki so v določbi 2. in 3. odst. 44. člena ZDavP izrecno predpisani, ne izpolnjuje. Podpis s strani (sicer pooblaščenega) višjega svetovalca, brez pripisa, da dolgovni seznam podpisuje v imenu direktorice davčnega urada, namreč zahtevanemu pogoju ne more zadostiti. Zato je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep tako spremeniti, da se ugovoru dolžnika v tem delu ugodi in predlog za izvršbo (za glavnico v znesku 868.124,39 SIT ter zakonske zamudne obresti v znesku 860.929,36 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2003 dalje) zavrne (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Drugače pa velja glede dolgovnega seznama št. 41-26-2/2003-058GŽ z dne 23.9.2003, ki je sicer podpisan s strani vodje izpostave, vendar z izrecnim pripisom, da ga podpisuje po pooblastilu direktorice davčnega urada. V tem delu je zato treba pritrditi upniku, da ima takšen podpis enak pravni učinek, kot bi ga opravila direktorica sama. Prvostopno sodišče je zato temu dolgovnemu seznamu pravilno priznalo status izvršilnega naslova, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpolnjuje tudi ostale v ZDavP predpisane pogoje.

Tudi izvajanjem pritožbe, da za nekatere obveznosti, kot so plačilo prispevkov iz dejavnosti, nadalje za zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter članarino Obrtni zbornici Slovenije dolgovni seznam ne more predstavljati ustreznega izvršilnega naslova, češ da gre za obveznosti, ki jih ni odmeril davčni organ, ni mogoče priznati utemeljenosti. Glede odmere davkov iz dejavnosti ne more biti nobenega dvoma, da sodi v pristojnost davčnih organov (prim. določbe 149. do 171. člena ZDavP). Prispevki za zdravstveno ter za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa sicer res sodijo med prispevke za socialno varnost, vendar se za obračunavanje in plačevanje le-teh, zamudnih obresti ter prisilno izterjavo ravno tako uporabljajo določbe ZdavP (prim. 15. člen Zakona o prispevkih za socialno varnost; Ur.l. RS, št. 5/96 s spr,; ZPSV). Tudi obračunavanje teh prispevkov torej sodi v pristojnost davčnih organov. (prim. pravno mnenje Občne seje VSS z dne 18.12.2001, Pravna mnenja št. 2/01, str. 11). Za vse navedene obveznosti je v dolgovnem seznamu kot izvršilni naslov naveden t.i. "davčni obračuni", to je obračun, ki ga izvrši davčni zavezanec sam (prim. 2. točko 99. člena ZDavP), kateremu ZDavP v določbi 1. odst. 44. člena priznava status izvršilnega naslova. Povedano velja tudi za članarino Obrtni zbornici Slovenije. Res je sicer, da sodi po Obrtnem zakonu (Ur.l. RS, št. 50/94 s spr; ObrZ) obračunavanje članarine primarno v pristojnost Obrtne zbornice Slovenije same, vendar je splošno znano, da je ta na Davčno upravo RS prenesla pristojnost obračunavanja, pobiranja in izterjevanja članarine. To je sedaj v določbi 5. odst. 39. člena noveliranega ObrZ tudi izrecno zapisano ter izpeljano v Sklepu o določitvi in načinu plačevanja članarine Obrtni zbornici Slovenije za leto 2006 (Ur.l. RS, št. 118/2005). Da je bila takšna praksa obračunavanja in izterjevanja članarine fizičnim osebam, katerim se je članarina (kot prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje)obračunavala po načelu samoobdavčitve, uveljavljena že v letih, iz katerih izvirajo izterjevane obveznosti (1998-2003), je brez dvoma znano tudi dolžniku, ki si je poleg prispevkov za socialno varnost tudi članarino Obrtni zbornici Slovenije v istem obračunu sam obračunaval (prim. davčni obračun v prilogi A12). Zato naziranju pritožbe, da je treba članarino Obrtni zbornici Slovenije šteti med obveznosti v smislu določbe 4. odst. 44. člena ZDavP, za katere je treba predložiti posebno odmerno odločbo pristojnega organa, ni mogoče pritrditi. Citirana določba se namreč nanaša na izterjevanje različnih denarnih kazni, ki so jih odmerili drugi organi, in je v pristojnost DURS prenešena le njihova izterjava.

Je pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotovilo, da dolgovni seznam res ne predstavlja ustreznega izvršilnega naslova za vse izterjevane obveznosti. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno dovolilo izvršbo za glavnico, kot izhaja iz dolgovnega seznama, kot tudi na dan 31.8.2003 obračunane zakonske zamudne obresti, kot je pravilno dovolilo izvršbo tudi za zakonske zamudne obresti od glavnice od 1.9.2003 dalje, ne bi pa smelo dovoliti izvršbe še za zakonske zamudne obresti, ki jih upnik zahteva od zneska obračunanih obresti za čas od 1.9.2003 do vložitve predloga za izvršbo (29.10.2003), saj dolgovni seznam dolžniku ne more nalagati večjega bremena, kot mu ga nalagajo posamezni izmed izvršilnih naslovov, ki so v njem vsebovani (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr.št. II Ips 532/2003 z dne 25.11.2004). Zato je pritožbeno sodišče ugovoru dolžnika tudi v tem delu ugodilo tako, da je razveljavilo sklep o izvršbi za od obračunanih obresti priznane zamudne obresti za čas od 1.9.2003 do 29.10.2003 ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je ob nadaljnjem uradnem preizkusu ugotovilo, da tudi izvršba za izterjavo stroškov prisilne izterjave ni bila dovoljena na podlagi ustreznega izvršilnega naslova. V spornem dolgovnem seznamu namreč izvršilni naslova za ta del dolga ni naveden. Izvršilni naslov bi zato lahko predstavljal le ustrezen sklep o prisilni izterjavi dolga, na podlagi slednjega pa predmetna izvršba (ki je bila dovoljena le na podlagi dolgovnih seznamov), ni bila dovoljena. Zato je bilo treba tudi v tem de-lu pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se sklep o izvršbi razveljavi še za znesek 4.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2003 dalje do plačila (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede- ostalih v tem izvršilnem postopku izterjevanih obveznosti pa po presoji pritožbenega sodišča dolgovni seznam predstavlja ustrezen izvršilni naslov, zato je bilo treba ostale tosmerne pritožbene očitke kot neutemeljene zavrniti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Kot neupoštevna je treba nadalje zavrniti tudi izvajanja dolžnika, češ da mu dolgovna seznama nista bila vročena, saj sta oba predložena dolgovna seznama opremljena s klavzulo o izvršljivosti. Po določbi 3. odst. 42. člena ZIZ pa je za razveljavitev neutemeljenega potrdila o izvršljivosti pristojen organ, ki ga je izdal.

Končno je treba presoditi še utemeljenost dolžnikovega vztrajanja na ugovoru zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je bilo z vročitvijo sklepa o prisilni izterjavi dolga z dne 25.10.1999 zastaranje pravice do izterjave davkov in obresti skladno z določbo 2. odst. 97. člena ZDavP pretrgano. Da je bil dolžnik o upravnem postopku o prisilni izterjavi spornega davčnega dolga obveščen, je upnik s predložitvijo vročilnice tudi izkazal, zato drugačnim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Res s tem ni prišlo od pretrganja zastaranja glede kasneje nastalih obveznosti, vendar glede teh od njihove zapadlosti do dneva vložitve predloga za izvršbo z dne 29.10.2003 (s katerim je prišlo ponovno do pretrganja zastaranja vseh izterjevanih obveznosti) petletni zastaralni rok še ni potekel. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega materialnopravnega preizkusa nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ne glede na to, da so določene izterjevane obveznosti nastale že v letu 1995, torej še v času veljavnosti Zakona o dohodnini (Ur.l. RS, št. 71/1993 s spr; ZDoh), ki je določal krajše (triletne) zastaralne roke (prim. določbo 2. odst. 122. člena ZDoh), ugovor zastaranja pravilno presojalo po določbah ZDavP, saj se zastaranje po prej veljavnih prepisih do uveljavitve ZDavP (1.1.1997) še ni izteklo (prim. sodbo opr.št. I Up 1284/2002 z dne 5.4.2005; takšna uporaba materialnega prava je tudi sicer skladna s siceršnjo sodno prakso glede presoje, katere zastaralne roke je treba uporabiti v prehodnem obdbju). Ker pa je treba upoštevati specifičnost ureditve zastaranja davčnih obveznosti, za katere ZDavP določa tudi absolutni zastaralni rok (prim. 4. in 5. odst. 97. člena ZDavP), na potek katerega je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti (prim. sklep VSL opr.št. III Cp 2432/2002 z dne 18.12.2002), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v času odločanja o pritožbi že nastopilo absolutno zastaranje nekaterih izterjevanih obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer terjatve v znesku 73.166,00 SIT, zapadle dne 21.11.1995 ter terjatve v znesku 277.816.50 SIT, zapadle dne21.12.1995, oboje s pripadajočimi obresti, katere je pritožbeno sodišče obračunalo na isti dan (31.8.2003) kot upnik, in ki znašajo po opravljenih obračunih (ki sta sestavni del tega sklepa) 332.376,40 SIT oziroma 1.228.570,73 SIT. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da se ugovoru dolžnika ugodi še za navedene zneske (3. točka 365. člena ZPPv zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede na delno spremembo izpodbijanega sklepa, ki je imela za posledico delno razveljavitev sklepa o izvršbi v njegovi 1. točki izreka, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških izvršilnega postopka po 2. točki izreka (2. odst. 165. člena ZPP). Pri tem je v prvostopno odločitev poseglo v toliko, kolikor je to terjal uspeh dolžnika v ugovornem postopku (ki znaša 10%). Upniku je zato za vložitev predloga za izvršbo priznalo le 90% od na prvi stopnji priznanih stroškov, kar znaša 25.650,00 SIT.

Glede na dolžnikov delni uspeh v pritožbenem postopku pa je bilo treba poseči tudi v odločitev o stroških ugovornega postopka pod točko 2. izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče je tako dolžniku skladno s 6. točko Tar. št. 27 Odvetniške tarife (Ur.l. RS, št. 67/2003) kot potrebne izvršilne stroške priznalo strošek sestave ugovora ter pritožbe v skupnem znesku 264.000,00 SIT (podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnikov na list. št. 45 in 73 spisa), upniku pa že na prvi stopnji priznanih 22.440,00 SIT (podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika na list. št. 58 spisa). Stroška sodnih taks pritožbeno sodišče dolžniku ni priznalo, ker iz spisa ni razvidno, da bi mu ti nastali. Glede na 10% uspeh je dolžnik upravičen do povračila 26.400,00 SIT izvršilnih stroškov, medtem ko je upnik upravičen do povračila 20.196,00 SIT izvršilnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je upnik tisti, ki je dolžan dolžniku povrniti 6.204,00 SIT izvršilnih stroškov. Zato je pritožbeno sodišče temu ustrezno spremenilo tudi odločitev pod 2. točko izpodbijanega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V ostalem delu pa je bilo treba dolžnikovo pritožbo zavrniti in v nadaljnjem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 1517/2002
• VSM sodba in sklep Kp 904/99
• VSL sodba I Kp 1121/99