VSL sklep III Cp 3652/06

Jedro

Glede na to, da prva upnica razpolaga z izvršilnim naslovom-sodbo, ki je postala pravnomočna pred sprejetjem OZ in ustavne odločbe, upoštevajoč načelo stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku, prepoved ultra alterum tantum v konkretnem primeru torej ne more veljati; ni namreč mogoče posegati v pravnomočen izvršilni naslov, tudi glede konca teka obresti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnici Z. T. in L. T. sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje med drugim sklenilo, da se iz kupnine od prodane nepremičnine-parceli 20/8 in 11.S k.o. D. v deležu do ene polovice, ki so bile izročene kupcema M. K. in A. K., to je iz kupnine v višini 17.591.995,80 SIT po vrsti poplačajo: stroški izvršilnega postopka v zneskih 455.745,00 SIT upnici Z.T., znesek 396.301,04 SIT upnici L. T. in slednji upnici prav tako znesek 505.899,05 SIT; R. S. znesek 1.223.139,08 SIT iz naslova zadnjega leta zapadlih davščin in iz naslova 2 % davka na promet od prodanih nepremičnin; iz preostalega zneska kupnine 15.010.911,63 SIT pa se poplača del terjatve upnice Z.T. iz izvršilne zadeve In 2002/00016, v navedenem znesku, to je za del glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na izvršena poplačila po 2. točki izreka tega sklepa se izvršilni postopki tega sodišča, opr. št. In 2002/00016, In 2003/00028 in In 2004/00041 glede izvršilnega sredstva s prodajo dolžnikovih-A. Š. lastnih nepremičnin, to je parcel 20/8 in 11.S, vložek 853 k.o. D., v deležu do ene polovice, ustavijo.

Zoper sklep se je upnica L.T. pravočasno pritožila. Navaja, da odločitev ni pravilna, ker sodišče izhaja iz nepravilne predpostavke, da je glavnica, od katere se obračunavajo obresti, 8.859.644,50 SIT. Podlaga za izračun obresti je izvršilni naslov, in sicer sodba Delovnega in socialnega sodišča v L.. Na podlagi te sodbe znaša glavnica, kar je razvidno iz predloga in sklepa o izvršbi z dne 24.4.2001, 1.270.196,86 SIT, 328.895,88 SIT in pravdni stroški 55.032,00 SIT ali skupno 1.654.124,74 SIT. Preostali znesek po predlogu in sklepu predstavlja obresti od glavnice, in ne gre za glavnico. V izvršilnem postopku je tako sodišče dolžno izračunati obresti od glavnice po izvršilnem naslovu, v katerem je določena obveznost dolžnika. Če bi lahko obresti postajale glavnica, bi s tem tako v konkretnem primeru prišlo do večkratnih povečevanj in podvajanj obresti pod oznako glavnica. Upoštevajoč odločitev U. sodišča je zato utemeljena le terjatev glavnice po sodbi in nateklih obresti od glavnice za obdobje do 1.1.2002. Ker te obresti do navedenega datuma večkratno presegajo glavnico, nadaljnje obračunavanje obresti ni dopustno in ustavno. Prva upnica je zato upravičena le do glavnice in obresti od glavnice v sodbi do 1.1.2002, in ne do prijavljenega in odobrenega zneska 16.224.398,71 SIT oz. do poplačila preostanka v znesku 15.010.911,63 SIT. Pravilna odločitev bi omogočila popolno poplačilo prve upnice in še več kot 3.000.000,00 SIT poplačila druge upnice. Druga upnica tako predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in kot glavnico upošteva postavke, navedene v sodbi Delovnega in socialnega sodišča v L. ter od teh zneskov glavnice izračuna zamudne obresti, vse skladno z odločitvijo Ustavnega sodišča za čas do 1.1.2002 in na tej podlagi odloči o poplačilu druge upnice oz. podrejeno, da sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvi stopnji z navodilom, da je potrebno pri izračunu upoštevati glavnico po izvršilnem naslovu-sodbi Delovnega in socialnega sodišča v L..

Upnica Z. T. je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Izvršba na nepremičnino je bila dovoljena na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v L., oddelka v K., opr. št. Pd 568/96-12 z dne 5.5.1998, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v L., opr. št. Pdp 973/98 z dne 16.11.2000. Izvršba je bila torej dovoljena na podlagi izvršilnega naslova-sodbe, ki je postala pravnomočna že pred uveljavitvijo tako Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) kot tudi pred izdajo ustavne odločbe U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (v nadaljevanju ustavna odločba).

Določba 376. člena OZ, na katero se pritožnica smiselno sklicuje, določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. V prehodnih določbah OZ je bilo pred sprejetjem ustavne odločbe določeno, da se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika (1060. člen OZ). Ustavno sodišče je z zgoraj citirano ustavno odločbo člen 1060 OZ razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico.

Zakon o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v 44. členu določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Kar povedano drugače pomeni, da če je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, se razveljavljeni del zakona uporablja. V konkretnem primeru je treba torej še uporabiti sedaj razveljavljeni del 1060. člena OZ, kar pomeni, da dolgujejo dolžniki, katerih obligacijska razmerja so nastala pred uveljavitvijo OZ, zamudne obresti ne glede na to, ali obresti že dosegajo oziroma presegajo glavnico, torej po določbi 277. člena ZOR. Da dolgujejo dolžniki zamudne obresti od terjatev, ki so nastale pred uveljavitvijo OZ, po določbah ZOR o zamudnih obresti, je smiselno razvidno iz ustavne odločbe ("kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR").

Glede na to, da prva upnica razpolaga z izvršilnim naslovom-sodbo, ki je postala pravnomočna pred sprejetjem OZ in ustavne odločbe, upoštevajoč načelo stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku, prepoved ultra alterum tantum v konkretnem primeru torej ne more veljati; ni namreč mogoče posegati v pravnomočen izvršilni naslov, tudi glede konca teka obresti. Glede pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje napačno računalo obresti od kapitalizirane glavnice, pa je treba pritožbi pojasniti, da je navedeno ravnanje dopustno, saj je vse do 28.6.2003 (ko je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti-ZPOMZO-1) bil dovoljen konformni način obrestovanja. Ugotoviti pa je, da pritožba niti ne izpodbija izrecno izračuna obresti, kolikor se ne nanaša na ustavno odločbo (torej samega izračuna neupoštevajoč ustavne odločbe). Po podatkih spisa je sodišče prve stopnje tako pravilno izračunalo višino terjatve prve upnice Z. T..

Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Pritožbo je bilo treba zato zavrniti ter izpodbijani sklep potrditi (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku-ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporablja na podlagi določbe 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju-ZIZ). Pritožbeno sodišče namreč tudi ni našlo kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa je oceniti kot nepotreben glede na vsebino le-tega, zato je tudi prva upnica dolžna nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3998/2006
• VSL sklep III Cp 4482/2006
• VSK sklep II Cpg 128/2006