<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep III Cp 585/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2006:III.CP.585.2006
Evidenčna številka:VSL52545
Datum odločbe:24.05.2006
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:prehod terjatve - aktivna legitimacija - zastavna pravica na nepremičnini na podlagi sporazuma strank - dovolitev izvršbe - izvršilni naslov - izvršljivost izvršilnega naslova

Jedro

Upnik je prehod terjatve dokazal z notarsko overjenimi odstopnimi pogodbami terjatve, s čimer je zadostil vsem zahtevanim pogojem ZIZ, zato je aktivno legitimiran v tem izvršilnem postopku, neutemeljen pa je dolžnikov pritožbeni pomislek, da bi morala višina odstopljene terjatve ustrezati višini terjatve, ki jo upnik izterjuje v tem postopku. Ta ugovor bi bil pravno relevanten le, če bi bila odstopljena terjatev nižja od izterjevane.

Uveljavitev ZIZ ne jemlje pravnega učinka odločbam, veljavno izdanim v skladu z do tedaj veljavnimi določbami ZIP (konkretno sporazumu strank - 251.a-f člen ZIP).

V predlogu za izvršbo v tem izvršilnem postopku je upnik navedel, da znaša dolžnikova terjatev po sporazumu strank in v zvezi z izračunom stanja dolga na dan 30.09.2001 71.690.346,84 SIT, ker pa je dolžnik v predhodnem izvršilnem postopku, ki je tekel na podlagi istega izvršilnega naslova, že poravnal terjatev v višini 50.000.000,00, izterjuje le preostanek v višini 21.690.346,84 SIT. Tak predlog za izvršbo po oceni pritožbenega sodišče ne izpolnjuje materialnopravnih predpostavk za dovolitev izvršbe. Izpis stanja dolga namreč ne more biti izvršilni naslov, saj so vrste izvršilnih naslovov taksativno naštete, sodišče pa mora na to paziti po uradni dolžnosti. Ker je upnik svoj predlog za izvršbo nepravilno gradil na izpisu stanja dolga, ki ne more biti listina, na podlagi katere je mogoče dovoliti izvršbo, ob tem pa ni navedel tistih dejstev, ki bi sodišču omogočala, da bi preizkusilo obstoj njegove terjatve oziroma njenega (še ne izterjanega) dela. Upnik bi moral v predlogu točno navesti, koliko je znašal prvotni dolžnikov dolg, koliko tega dolga (in kdaj) je dolžnik plačal in koliko znaša preostanek še neplačane terjatve. Dokazno breme o tem, da je dolg, ki izhaja iz izvršilnega naslova, poravnan, je res, kot v odgovoru na pritožbo navaja upnik, na dolžniku, vendar šele, ko je upnikova pravica do izterjave terjatve do dolžnika izkazana tako, da so izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe.

 

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako,da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi ter predloga izvršbo zavrne.

2. Upnik je dolžan dolžniku povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 322.080,00 SIT, v roku 15 dni, pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22.11.2005, opr. št. In 2005/00071-12, zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 28.09.2005, opr. št. In 2005/00071-4, ter dolžniku naložilo, da upniku v roku 8 dni povrne stroške izvršilnega postopka v znesku 160.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2002 dalje do plačila.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je pritožbo pravočasno vložil dolžnik, ki navaja, da je sodišče o neutemeljenosti njegovega ugovora odločilo, ker naj bi upnik razpolagal z izvršilnim naslovom. Navaja, da je že v ugovoru trdil, da listine, na podlagi katerih je upnik predlagal izvršbo, niso listine, na podlagi katerih je mogoče predlagati izvršbo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo le, da je izvršba predlagana na podlagi izvršilnega naslova, kar je konstrukt sodišča, saj ga niti sam upnik ni zatrjeval. Sklep, ki naj bi bil izvršilni naslov, je bil izdan na podlagi določb Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ki pa je bil že leta 1998 razveljavljen, in sicer s sprejetjem Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), med ostalimi tudi določbe 251.a-f, zato je tudi sodni sklep, izdan na podlagi teh določb, brez pravnega učinka. ZIZ je določil nove pogoje za listine, ki so lahko neposredno izvršljive, te pogoje pa je treba upoštevati tudi, če je bila listina sestavljena po ZIP. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti paziti, ali gre za listino, ki predstavlja izvršilni naslov. Listina, ki jo je upnik predlagal kot izvršilni naslov, ne izpolnjuje pogojev po 19. in 21. členu ZIZ, saj ne vsebuje predmeta obveznosti in tudi ne klavzule o izvršljivosti. Teh pogojev sklep ne izpolnjuje niti skupaj s pogodbo, ki je njegov sestavni del, ki pa je upnik sploh ni predložil, niti skupaj z izračunom stanja, ki dolžniku ni znan in ga ni podpisal. Iz sklepa, ki ga je predložil upnik, izhaja, da stranki ugotavljata, da ima upnik terjatev po pogodbi o odobritvi okvirnega kredita št. PS 004 z dne 21.09.1995, v tej pogodbi, ki je sestavni del sklepa, pa nista bila določena niti višina niti vrsta in obseg obveznosti, pač pa je bil dolžniku zgolj odobren znesek limita, ne pa izplačano posojilo. Ta pogodba je bila šele podlaga, na kateri bi stranki sklepali kreditne pogodbe. Izvršilno sodišče mora izvršilni naslov obravnavati kot celoto, iz vsebine obeh dokumentov pa sledi-, da na dan 26.09.1995 še ni bilo nikakršnega dolga, temveč si je upnik zagotovil zgolj hipoteko. Nadalje je sodišče tudi zmotno presodilo, da izvedbene pogodbe, s katerimi upnik izkazuje svojo aktivno legitimacijo, predstavljajo pravilno verigo odstopa terjatve. Iz pogodbe z dne 28.01.2004 o odstopu terjatve št. PE 24 (med S. d. d. in F. l., d. o. o.) izhaja, da je ta pogodba izvedbena pogodba Pogodbe o odstopu terjatve z dne 01.12.2003, ki pa je upnik ni predložil in sodišče ni opazilo, da te listine ni v spisu. Nadalje iz pogodbe -izhaja, da je predmet terjatve 22.259.778,00 SIT, torej upnik ni izkazal, da je predmet prenosa terjatev z dne 31.08.2003. Nadalje v 3. členu te pogodbe piše, da se odstopa terjatev po pogodbi št. 341/55/95, ki je upnik prav tako ne prilaga, zato sploh ni znano, da se prenaša terjatev, ki je predmet tega izvršilnega postopka. Enako velja za ostali dve pogodbi, ki prav tako ne vsebujeta identičnih zneskov. Dolžnik navaja še, da iz listin, ki jih je predložil upnik, ne izhaja terjatev, ki jo upnik terja. sodišče je glede višine terjatve sledilo upniku, pri tem pa upoštevalo izračun stanja dolga z dne 30.09.2001, ki pa nima nikakršne dokazne vrednosti, saj ga dolžnik ni podpisal, kar je tudi navedeno. Zato je sodišče tudi napačno upoštevalo, da je bilo plačilo MS upoštevano že pred 30.09.2001 ter tudi druga plačila, nenazadnje plačilo v izvršilnem postopku In 00/00017 v višini 12.510.526,00 SIT, ki je bilo terjano na podlagi iste pogodbe. Sodišče je zato neutemeljeno odločilo, da predmetni izvršilni postopek nima nobene zveze s postopkom In 00/00017, ki se je končal z ugotovitvijo, da je dolžnik na podlagi iste pogodbe plačal 50.000.000,00 SIT. Tudi, če bi bilo res, da je dolžnik prejel 410.000,00 DEM kredita, je to komaj 30.000.000,00 SIT, upnik pa priznava, da jih je dobil 50.000.000,00 SIT, zato bi moral upnik izkazati, odkod izračun preostalega dolga. Nadalje navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da izbrisne pobotnice ne izkazujejo plačila dolga, saj tako razlogovanje nima nobene logične in praktične podlage. Dolžnikov dolg je bil plačan upniku v višini 50.000.000,00 SIT, nato pa v manjših zneskih še 13.000.000,00 SIT, v kar je vključeno plačilo Stanonikove. Navaja še, da je dolžnik navedel dejstva, ki jih prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, in predlagal dokaze, ki jih je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Tako bi priča MB povedal, kdaj je bil celoten dolg do prvotnega upnika poravnan, kot tudi, koliko kredita je dolžnik dejansko prejel. S tem, ko je sodišče zavrnilo predlagane dokaze, mu je bila kršena pravica do izjave, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Prav tako je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo dolžnikov ugovor zastaranja, saj sklep ni sodna poravnava, temveč gospodarska pogodba, za katero velja triletni zastaralni rok. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter upniku naloži plačilo stroškov ugovornega in pritožbenega -postopka. Upnik je na dolžnikovo pritožbo odgovoril in navaja, da uveljavitev ZIZ ne pomeni, da so sklepi, sklenjeni po ZIP, izgubili veljavo. Upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega lahko v roku 10 let predlaga izvršbo. Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, sklenjen po določbah ZIP pred sodiščem, ima moč sodne poravnave, zato je izvršilni naslov v smislu 17. člena ZIZ, izpolnjuje po tudi ostale pogoje po 21. členu ZIZ. Iz sklepa je razvidna upnikova terjatev in njena višina. Pri tovrstnih poslih je povsem običajno, da upnik najprej zavaruje svoje terjatev. Nadalje navaja, da je s predložitvijo neprekinjene verige izvedbenih pogodb o odstopu terjatev izkazal prehod terjatve nanj. Prav tako so neutemeljene dolžnikove pritožbene navedbe glede izračuna stanja dolga, saj gre za nedopustno pritožbeno novoto. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je upnik vsa dolžnikova plačila upošteval pri izračunu dolga, ki ga izterjuje v tem izvršilnem postopku, sicer pa je dokazno breme o tem, da je dolg že poplačal, da dolžniku. Sicer drži, da sta predmetni in izvršilni postopek In 00/00017 tekla na podlagi istega sporazuma, vendar iz dveh povsem različnih terjatev, o čemer se je prvostopenjsko sodišče tudi prepričalo. Izbrisne pobotnice dokazujejo le, da so predhodni upniki dovolili izbris bremen, ker so drugi dolžniki svoje obveznosti poravnali. Glede zaslišanja pa priče MB pa dolžnik šele v pritožbi pojasni, o čem naj bi predlagana priča sploh izpovedala, zato je sodišče ravnalo pravilno in predlagani dokaz kot nesubstanciran zavrnilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče dolžnikovo pritožbo zavrne in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Dolžnik v pritožbi ponavlja svoje ugovorne navedbe, s katerimi upniku odreka aktivno legitimacijo v tem izvršilnem postopku, a njegove navedbe niso utemeljene. Upnik je namreč, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, izkazal neprekinjeno verigo odstopa terjatve od prvotnega upnika, Slovenske investicijske banke, d. d., na upnika FL, d. o. o. (izvedbena pogodba o odstopu terjatve št. PE 24 z dne 28.01.2004, priloga A3), s tega upnika na upnika Z, d. o. o. (izvedbena pogodba o odstopu terjatve št. PE 24 z dne 03.02.2004, priloga A4), nato pa na sedanjega upnika, BT I., poslovne storitve, d. o. o. (izvedbena pogodba o odstopu terjatve št. 8 z dne 24.02.2005, priloga A5). Ker je upnik prehod terjatve dokazal z notarsko overjenimi odstopnimi pogodbami terjatve, je s tem zadostil vsem zahtevanim pogojem (1. odstavek 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. list RS, št. 51/98, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ), zato je aktivno legitimiran v tem izvršilnem postopku. Prav tako ni utemeljen dolžnikov pritožbeni pomislek, da bi morala višina odstopljene terjatve ustrezati višini terjatve, ki jo upnik izterjuje v tem postopku. Ta ugovor bi bil pravno relevanten le, če bi bila odstopljena terjatev nižja od izterjevane. Ker upnik izterjuje terjatev (konkretno 21.690.346,84 SIT), ki je nižja od te, ki mu jo je odstopil predhodni upnik (konkretno 22.259.778,19 SIT), pritožbeni pomislek ni utemeljen.

Drži dolžnikova pritožbena navedba, da so se z dnem uveljavitve ZIZ prenehale uporabljati določbe do tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 20/78, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIP) in da je treba utemeljenost upnikovega predloga za izvršbo presojati na podlagi določb ZIZ, saj je bil njegov predlog vložen v času, ko je ta že veljal (konkretno 27.09.2005). Vendar pa uveljavitev ZIZ ne jemlje pravnega učinka odločbam, veljavno izdanim v skladu z do tedaj veljavnimi določbami ZIP (konkretno sporazumu strank - 251.a-f člen ZIP), kot to zmotno v pritožbi navaja dolžnik. Dovolitev izvršbe na podlagi izvršilnega naslova, ki je bil sklenjen na podlagi zakonskih določb prej veljavnega zakona (ZIP), ne predstavlja prepovedane retroaktivnosti (primerjaj 155. člen Ustave Republike Slovenije, Ur. list RS, št. 33/81-I, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju URS). Ravno nasprotno, če bi ZIZ odvzel možnost predlagati izvršbo na podlagi sporazuma strank, sklenjenega po določbah ZIP, bi to predstavljalo prepovedano povratno veljavo pravnih aktov in kršitev upnikovih že pridobljenih pravic (1. in 2. odstavek 155. člena URS).

Odločati o utemeljenosti predloga za izvršbo pomeni soditi o tem, ali upniku pripada pravica, da proti dolžniku v izvršilnem postopku zahteva prisilno realizacijo svoje terjatve iz izvršilnega naslova. Sodišče mora pri odločanju preizkusiti obstoj procesnih in materialnopravnih predpostavk. Materialnopravne predpostavke so tiste, ki odrejajo samo terjatev, ki se realizira v izvršilnem postopku. Če upnik zahteva izvršitev terjatve, ki ni naložena v izvršilnem naslovu, mora sodišče tak predlog za izvršbo za-vrniti. V obravnavani zadevi je upnik izvršbo predlagal na podlagi sporazuma strank, sklenjenega po 251.c členu ZIP, v zvezi z izračunom stanja dolga na dan 30.09.2001. Sporazum strank, sklenjen na podlagi 251.c člena ZIP, ima moč sodne poravnave (2. odstavek 251.c člena ZIP) in mu te pravne narave, kot je bilo že obrazloženo, ni mogoče odrekati (posledično je zastaralni rok 10 in ne 3 leta, kot v pritožbi zmotno meni dolžnik). Sodna poravnava je ena izmed možnih oblik izvršilnega naslova, na podlagi katere lahko izvršilno sodišče dovoli izvršbo (1. točka 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 17. člena ZIZ), zato dolžnik nima prav, ko navaja, da je sodišče dovolilo izvršbo na podlagi listine, ki ne more biti izvršilni naslov. Da pa se izvršba lahko dovoli, mora biti izvršilni naslov tudi izvršljiv. Sodna poravnava je izvršljiva, če je terjatev iz poravnave zapadla (1. odstavek 20. člena ZIZ). Iz sporazuma strank, ki predstavlja izvršilni naslov v tem postopku (priloga A2), izhaja, da znaša upnikova terjatev 4-10.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila s TOM + 15% letno obrestno mero s trajnim rokom vračila 6 let od dneva podpisa pogodbe ter ostalimi pogoji, ki so navedeni v citirani pogodbi, pri čemer je omenjena pogodba sestavni del tega sklepa. Neutemeljena je dolžnikova pritožbena navedba, češ da bi moral upnik predlogu za izvršbo poleg sporazuma predložiti tudi pogodbo, ki je njegov sestavni del (mimogrede povedano gre za nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ), saj v primeru, ko je izvršba predlagana pred istim sodiščem, ki je odločalo o terjatvi, potrdila o izvršljivosti (ki dokazuje zapadlost terjatve iz sodne poravnave) upniku ni potrebno priložiti (primerjaj 1. odstavek 42. člena ZIZ).

Iz doslej povedanega sledi, da upnik razpolaga z izvršljivim izvršilnim naslovom, vendar pa prvostopenjsko sodišče njegovemu predlogu za izvršbo ne bi smelo ugoditi iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju te obrazložitve. Med strankama ni sporno, da je predhodni upnik (Z, d. o. o.) na podlagi istega izvršilnega naslova (v zvezi s pogodbo o kratkoročnem kreditu Reg. št. 425/1998 z dne 11.02.1998 za znesek 10.000.000,00 SIT) že predlagal izvršbo (priloženi izvršilni spis, opr. št. In 00/00017), in sicer za znesek 12.510.526,10 (10.000.000,00 SIT glavnica, 1.324.554,80 SIT obresti in 1.185.971,30 SIT zamudne obresti). V tistem izvršilnem postopku (In 00/00017) je dolžnik, kar je med strankama prav tako nesporno (nenazadnje to upnik sam pove v predlogu za izvršbo v tem izvršilnem postopku), svojo terjatev poravnal v višini 50.000.000,00 SIT, zato je izvršilno sodišče dolžnikovemu ugovoru po izteku roka ugodilo in izvršbo ustavilo (sklep z dne 23.03.2005, opr. št. In 2000/00017-72, v priloženem spisu In 00/00017). V predlogu za izvršbo v tem izvršilnem postopku je upnik navedel, da znaša dolžnikova terjatev po sporazumu strank in v zvezi z izračunom stanja dolga na dan 30.09.2001 71.690.346,84 SIT, ker pa je dolžnik v predhodnem izvršilnem postopku že poravnal terjatev v višini 50.000.000,00, upnik izterjuje le preostanek 21.690.346,84 SIT. Tak predlog za izvršbo pa po oceni pritožbenega sodišče ne izpolnjuje materialnopravnih predpostavk, saj upnikova terjatev, ki naj bi se realizirala v -tem izvršilnem postopku, iz listin, na podlagi katerih naj bi sodišče dovolilo izvršbo, ni razvidna, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče upnikov predlog zavrniti. Izpis stanja dolga namreč ne more biti (tudi, če bi ga dolžnik res podpisal, pa ga, kot izhaja iz listine v spisu pod A1, ni) izvršilni naslov, saj so vrste izvršilnih naslovov taksativno naštete v 2. odstavku 17. člena ZIZ, sodišče pa mora na to paziti po uradni dolžnosti (primerjaj 2. odstavek v zvezi z 2. točko 1. odstavka 55. člena ZIZ). Zgolj iz sporazuma strank pa ne izhaja, da upnikova terjatev v izterjevani višini ni že poravnana, zaradi dejstva, da je na tej podlagi že tekel en izvršilni postopek, v katerem je dolžnik poravnal svojo terjatev v višini 50.000.000,00 SIT, kar presega glavnico terjatve (410.000,00 DEM), določeno v sporazumu strank. Upnik je svoj predlog za izvršbo nepravilno gradil na izpisu stanja dolga, ki ne more biti, kot že rečeno, listina, na podlagi katere je mogoče dovoliti izvršbo, ob tem pa ni navedel tistih dejstev, ki bi sodišču omogočala, da bi preizkusilo obstoj njegove terjatve oziroma njenega (še ne izterjanega) dela. Upnik bi moral v predlogu točno navesti, koliko je znašal prvotni dolžnikov dolg, koliko tega dolga (in kdaj) je dolžnik plačal in koliko znaša preostanek še neplačane terjatve. Dokazno breme o tem, da je dolg, ki izhaja iz izvršilnega naslova, poravnan, je res, kot v odgovoru na pritožbo navaja upnik, na dolžniku, vendar šele, ko je upnikova pravica do izterjave terjatve do dolžnika izkazana tako, da so izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče dolžnikovi pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, da je dolžnikovemu ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo.

Odločitev o dolžnikovih stroških tega izvršilnega postopka temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbeno sodišče je dolžniku priznalo naslednje priglašene stroške: za sestavo ugovora in pritožbe po 1200 točk (najvišje možno število točk po 1. odstavku tar. št. 18 v zvezi s 6. odstavkom tar. št. 27 Zakona o sodnih taksah, Ur. list RS, št. 67/2003, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZST), skupaj torej 2400 točk, kar ob vrednosti točke 110 SIT znaša 264.000,00 SIT, povečano za DDV pa 316.800,00 SIT. Materialni stroški znašajo 5.280,00 SIT. Pritožbeno sodišče dolžniku ni priznalo priglašenih stroškov za posvet s stranko (100 točk) ter prejem sklepa in obvestilo stranki (2x po 20 točk), ker ne gre za samostojno storitev (tar. št. 39 ZST). Iz obrazloženega izhaja, da mora upnik povrniti dolžniku 322.080,00 SIT stroškov tega izvršilnega postopka,

in sicer v roku 15 dni, pod izvršbo.

 


Zveza:

ZIP člen 251a, 251b, 251c, 251d, 251e, 251f, 251a, 251b, 251c, 251d, 251e, 251f. ZIZ člen 17, 17/2, 20, 20/1, 24, 24/1, 42, 55, 55/1, 17, 17/2, 20, 20/1, 24, 24/1, 42, 55, 55/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODU2NQ==