VSL sodba IV Cp 242/2006

Jedro

Zapadli preživninski obroki od rojstva otroka do tožbe so verzijski zahtevek in zato zastarajo v petih letih. Ne gre za razmerje med otrokom in očetom, ampak za materialni zahtevek.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v 1. odst. izreka spremeni tako, da se znesek 2,293.000,00 SIT nadomesti z zneskom 900.000,00 SIT ter v 3. odst. izreka tako, da se tudi ta razlika tožbenega zahtevka zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 119.670,00 SIT, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki v plačilo 2,293.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter naložilo toženi stranki plačilo 211.395,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz določbe 338. člena ZPP. Sodišče zmotno ni uporabilo petletnega zastaralnega roka, saj ne more iti za 391. člen ZOR, ampak za 371. člen ZOR. Tako je najmanj za 93 mesecev treba zahtevek zavrniti. Tožeča stranka je ravnala špekulativno, saj je trinajst let čakala na tožbo proti tožencu, kar ni v duhu 13. člena ZOR. S tem je nastala tožencu škoda, ki utegne ogrožati njegovo preživljanje. Tožena stranka navaja, da je od rojstva otroka do 2.8.1991 prispevala k preživljanju oziroma vse do tedaj, ko mu je tožnica povedala, da on ni oče njenega otroka. Sodišče verjame tožnici, tožencu pa ne, kakor tudi ne izvede njegovih dokazov. Sodba o teh prispevkih nima razlogov. Sodba nima razlogov glede prispevka v znesku 15.000,00 SIT mesečno, kar presega zmožnosti toženca. Sodišče pa salamonsko razsodi, da kolikor znaša preživnina za S.K., naj znaša tudi verzija za K.K.,pa je vseskozi brez zaposlitve in nima dohodka ter socialne pomoči, ni pa sposoben za delo in čaka na invalidsko upokojitev. Od zemlje nima donosov, tako da je na robu socialnega minimuma. Tako sodbe glede prispevkov toženca ni mogoče preizkusiti, sodišče pa razen pavšalnih trditev ne izvede dokaza. Toženec ni mogel predložiti dokazov v smeri oskrbninskih potreb, sicer pa je breme na strani tožeče stranke, da dokaže svoje izdatke za otroka. Predlaga oprostitev plačila sodnih taks.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe glede zamudnih obresti od plačila posameznih mesečnih obrokov dalje. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je tožnica postavila zahtevek na podlagi 133. člena ZZZDR v povezani z 218. členom ZOR oziroma sedanjim 197. člena in da skrbi za hčerko od rojstva v mesecu juniju 1990 do konca marca 2003. Ni pa jasno, zakaj sodišče ne prizna obrestnega zahtevka. Kdor nekaj plača za nazaj, plača tudi zamudne obresti, še posebno, če je bil nepošten. Toženec je od rojstva hčerke vedel, da je oče in je bil tudi voden kot oče.

Na vročeno pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe toženca.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

Tožeča stranka se pritožuje v zavrnilnem delu glede obrestnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v sodbi glede zahtevka tožnika pravilno opredeli, da ne gre za čisti denarni zahtevek. Sodišče zavrnitev obrestnega dela zahtevka obrazloži tako, da ker je višina verzijskega zahtevka ugotovljena na dan sodbe, od tedaj tečejo zakonite zamudne obresti. Pritožbeno sodišče se pridržuje tej odločitvi. Zalaganje za obveznosti, ki izvirajo iz preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti in se zato ta vrednost presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev, to je ob odločanju sodišča prve stopnje, ne pa po času, ko so bili ti izdatki uporabljeni za preživljanje preživninskega upravičenca (133. člen ZZZDR oziroma 218. člen ZOR v zvezi s členom 394 ZOR). Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 407/91 (Pravno mnenje, objavljeno v poročilu VSS št. 2/91, stran 10). V tem primeru gre za poseben način "valorizacije" tega zahtevka glede na cene in delo matere po vrednosti na dan zahtevka oziroma odmere in tako šele od takrat dalje tečejo zahtevane zakonite zamudne obresti (gre za primerljiv položaj, ki ga ureja Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, objava Pravna mnenja I/02, stran 11). Nasprotno stališče bi pomenilo, da je tožeča stranka dobila dvojno valorizacijo oziroma bi sodišče moralo ugotavljati višino posamičnih preživninskih obveznosti za obdobje za nazaj (ocena materialnih stroškov, porabljenih za otroka in nominalno ocenjeno delo matere v zvezi z varstvom in vzgojo otroka) ter bi od toliko nižjega zneska bilo treba priznati tožniku zakonite zamudne obresti; v tem primeru zapadlega posamičnega mesečnega obroka dalje do plačila. Pritožnica je izbrala način izračunavanja plačanih zneskov po sedanjih merilih, zato je sodišče pravilno zavrnilo zahtevek za zakonite zamudne obresti za nazaj. Pri tem ni mogoče uporabiti glede obsega vrnitve določbe 214. člena ZOR, saj se v primeru valorizacije lahko prizna po načelnem pravnem mnenju le tek zamudnih obresti od glavne obravnave dalje. Res je sicer, da je toženec vedel za rojstvo otroka in bi vsaj od pravnomočnosti zavržene njegove tožbe na izpodbijanje očetovstva dalje lahko prispeval za preživljanje otroka. Vendar glede na valorizirani znesek preživnine je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo zakonite zamudne obresti od izdaje sodbe dalje do plačila, saj bi sicer prišlo do dvojne valorizacije.

Ker je sodišče prve stopnje tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba tako pritožbo tožnic zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

Tožena stranka ima delno prav in sicer, ko graja odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru zastaranja. Sodišče prve stopnje meni, da ker gre za mešano oziroma nečisto terjatev, ni mogoče uporabiti 3. odst. 373. člena ZOR, ampak je treba uporabiti petletni splošni zastaralni rok po 371. členu ZOR, ki velja za verzijske zahtevke. Verzijska terjatev v tem primeru izvira iz zakonite preživninske obveznosti in ne predstavlja občasne terjatve in tudi ne pravice, iz katere izvirajo občasne terjatve (primerjaj razloge sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 554/2002). Ker je v tem delu sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da gre tožnici preživnina za pet let oziroma 12 x 15.000,00 SIT za pet let pred vložitvijo tožbe, kar znese 900.000,00 SIT (4. točka 358. člena ZPP).

Ni pa mogoče pritožbi ugoditi v delu ko trdi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo otrokovih potreb in zmožnosti toženca. Sodišče prve stopnje je v soglasju s strankama prebralo kot dokaz spis Okrajnega sodišča v Brežicah, P 43/2003 in P 6/2004. Glede toženčevih navedb o dela nezmožnosti, pa je sodišče prve stopnje iz prebranih spisov in izvedeniškega mnenja iz prebranega spisa ugotovilo, da sledi toženčevim navedbam, da za dela v spornem obdobju ni bil zmožen. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da tožena stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku, ker je sodišče njegove dokaze v tej smeri zavrnilo. Glede toženčevih dela zmožnosti (brezposeln je od 26.7.1992 dalje) je sodišče ugotovilo, da tožena stranka socialne pomoči nima, ker zanjo ni upravičena ali pa se ne potrudi dovolj (ugotovitve na strani 5 sodbe). Teh ugotovitev pritožnik ne graja. Sodišče je tudi ugotovilo, da toženec pomaga pri oskrbi svoje matere oziroma ji pomaga prijateljica K. za kar pa mati plačuje iz pokojnine in postrežnine. Sam toženec pa ji je povedal, da je lastnik nepremičnin, katere predstavljajo kmečko posest, nekaj živine, vinograd in pridelki za domače potrebe. Povedal je tudi, da je lastnik vrednostnih papirjev ter da nima drugih preživninskih obveznosti. Prijateljici K. pa pomaga pri obdelovanju njene kmetije. Toženec meni, da iz teh dohodkov ne more plačevati preživnine. Pritožbeno sodišče pa se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da gre za tako nizek znesek, katerega toženec zmore, saj bi nasprotno stališče pomenilo, da se preživljanje deklice v celoti prenese na mater. Toženec bo v primeru, da plačila zahtevka za nazaj ne bi zmogel, moral zaprositi za socialno pomoč ali pa kaj od živine prodati. Namreč, v danem primeru je treba upoštevati tudi težko socialno stanje matere, ki je tudi nezaposlena in ki ves čas skrbi za deklico. Materi se je rodil še en otrok. Deklica pa prejema 22.600,00 SIT otroških dodatkov. Ni mogoče tudi mimo dejstva, da toženec plačuje redno po 15.000,00 SIT preživnine in ni videti razumnega razloga, zakaj tega zneska ni plačeval že prej in tako bi se izognil plačilu verzijskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo otrokove potrebe na 43.000,00 SIT, upoštevalo otroški dodatek in razliko 20.400,00 SIT pravilno razdelilo med starše tako, da oče plača 15.000,00 SIT tudi za nazaj. Ni mogoče mimo dejstva, da je mati tudi s fizičnim delom vsa ta leta, ko oče ni nudil pri tem pomoči, sama skrbela za deklico.

Tožena stranka še meni, da sodišče ni pravilno upoštevalo, da je v letih od rojstva otroka do 2.8.1991 prispeval k preživljanju. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za čas vse do pet let ta pritožbena navedba pravno nepomembna. Za ta čas je tožbeni zahtevek tako zavrnjen.

Pritožba še meni, da je mati ravnala špekulativno in ga sedaj želi spraviti v težko življenjsko situacijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi oče lahko s plačevanjem preživnine preprečil sedanjo denarno stisko. Tožencu je bilo znano, da je oče in znano je, da je treba za otroka plačati preživnino.

Pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, saj je šlo za pravno vprašanje pri zastaranju in zaradi tega sodišče prve stopnje ni opravilo dodatne obravnave. V zadevi je bila opravljena le ena glavna obravnava in ta je bila potrebna tudi v delu, ko tožena stranka ni uspela. Pri odločitvi o pravdnih stroških na prvi stopnji se tako pritožbeno sodišče sklicuje na določbo 2. odst. 154. člena ZPP, ki govori o upoštevanju vseh okoliščin primera. Tožeča stranka je uspela po temelju, le glede ugovora zastaranja je imel toženec prav. Pač pa je treba na podlagi 165. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP priznati toženi stranki stroške pritožbenega postopka. Pri tem jih je pritožbeno sodišče odmerilo glede na višino, s katero je pritožnik uspel. Tako znašajo stroški sestave pritožbe, poročilo stranki, materialni stroški in DDV ter taksa za pritožbo 119.670,00 SIT.

Tudi v tem delu svojega odločanja sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba v nespremenjenem delu pritožbo toženca zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba in sklep Cp 286/2000
• VDS sodba Psp 140/2002
• VSL sklep I Cp 1343/04