VSL sklep II Cp 6320/2005

Jedro

Glede na to, da ima stanovanjska hiša nesporno le ena vhodna vrata, skozi katera se lahko pride v hišo, in da imajo poleg tožnika le še vsi trije toženci ključ ključavnice vhodnih vrat, je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen zoper vse tri tožence, čeprav se ne da ugotoviti, kdo od tožencev je obravnavanega dne z notranje strani vrat pustil ključ v ključavnici. Ne glede na to, kdo od tožencev je izvršil motilno dejanje (in je že iz tega razloga zahtevek zoper njega utemeljen), pa sta ostala dva toženca imela korist od tega motilnega dejanja, zato je tudi zoper njiju zahtevek utemeljen.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi:

"1. Ugotovi se, da so toženci J. T., D. T. in mladoletna J. T. motili tožnika S. T. v njegovi zadnji mirni posesti stanovanjske hiše na naslovu D. s. 18, A., s tem, da so dne 18.3.2005 z blokado ključavnice na vhodnih vratih tožniku preprečili vstop v hišo in mu s tem onemogočili bivanje v hiši.

2. Toženci so dolžni v roku 8 dni po pravnomočnosti sklepa vzpostaviti prejšnje posestno stanje, tako da bodo iz ključavnice na vhodnih vratih stanovanjske hiše v D. s. 18, A., odstranili vsakršno oviro, ki na tak ali drugačen način preprečuje odklepanje vhodnih vrat in tako onemogoča vstop v hišo, ter so se dolžni vzdržati vsakršnega ravnanja, ki na kakršenkoli način tožniku onemogoča izvrševanje posesti stanovanjske hiše.

3. Toženci so nerazdelno dolžni tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 192.330,00 SIT (stodvaindevetdeset tisoč tristotrideset tolarjev) v 15 dneh, v primeru zamude z

zakonskimi zamudnimi obrestmi."

Toženci so dolžni tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 91.182,80 SIT (enaindevetdesettisoč stodvainosemdeset tolarjev osemdeset stotinov) v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

 

Obrazložitev

O. s. v B. je s sklepom z dne 14.10. 2005, opr. št. P 25/2005-46, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da so ga toženci J. T., D. T. in mladoletna J. T. motili v njegovi zadnji mirni posesti stanovanjske hiše na naslovu D. s. 18, A., s tem, da so dne 18.3.2005 z blokado ključavnice na vhodnih vratih preprečili tožniku vstop v hišo in mu s tem onemogočili bivanje v hiši, da so toženci dolžni v roku 8 dni po pravnomočnosti sklepa vzpostaviti prejšnje posestno stanje in se v bodoče vzdržati takih ali podobnih motilnih dejanj ter tožniku povrniti njegove pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa sodišča prve stopnje do plačila (1. točka izreka sklepa). Hkrati je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencev, in sicer J. T. 155.714,54 SIT pravdnih stroškov, D. T. 253.304,14 SIT pravdnih stroškov in mladoletni J. T. 155.714,54 SIT pravdnih stroškov (2. točka izreka sklepa).

Zoper sklep se je pritožil tožnik. Navaja, da je dokazal, da so ga ravno toženci motili v posesti stanovanjske hiše. V tej hiši namreč stanujejo le toženci, kar so ti sami potrdili. Kdo od njih je bil doma obravnavanega dne in kdo ne, pa po mnenju tožnika ni pomembno. Toženci niso dokazali, da bi poleg njih še kdo drug uporabljal sporne prostore in da bi ta druga oseba storila motilno dejanje, zato nihče drug razen njih ni mogel storiti motilnega dejanja. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal motilca dejanja, zato ni na mestu. Glede na to, da je motilno dejanje dokazano, bi moralo sodišče uporabiti zakonsko domnevo, da je motilno dejanje lahko storil vsak, kdor izvršuje soposest, to pa so v konkretnem primeru toženci. Če je bil pred hišo avto, last prve toženke, je najmanj ona storila motilno dejanje. Prva toženka se je sprenevedala, ko je bila zaslišana, in priča L. njene izpoved ni potrdila, saj ni potrdila poteka dogodkov, kot ga je zatrjevala prva toženka. Omenjena tudi ostalih dveh tožencev ni videla pri prvi toženki v K. v. Obravnavanega dne so bili vsi trije toženci doma, vedeli so, da tožnik prihaja domov, saj je na to opozoril pes, pred hišo pa je stal avto prve toženke. V konkretnem primeru bi moralo sodišče upoštevati posebnost konkretne situacije, ko tožnik ni mogel videti ali vedeti, kdo je storil samo motilno dejanje, saj v notranjost hiše ni mogel videti, pa tudi nihče se ni oglašal, zato je treba predpostaviti, da so bili vsi doma. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških drugega toženca. Tega je pooblaščenec zastopal na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, zato bi moralo sodišče izreči, da stroške pooblaščenca drugega toženca krije proračun.

Na pritožbo so toženci odgovorili in predlagali zavrnitev pritožbe in zahtevali povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Glede na izpovedi tožencev, da se je tožnik po razvezi zakonske zveze s prvo toženko občasno vračal v stanovanjsko hišo na naslovu D. s. 18 v A., pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje, da je bil tožnik skupaj s toženci soposestnik te stanovanjske hiše (25. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ). V hiši ni stalno prebival (kot toženci), se pa je vanj o občasno vračal in na ta način izvrševal posest na predmetni nepremičnini. Posestnik uživa posestno varstvo tudi v razmerju do soposestnikov. V razmerju med več posestniki se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. čl. SPZ). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik dne 18.3.2005 moten vsoposesti stanovanjske hiše na naslovu D. s. 18 v A. s tem, da mu je bil zaradi blokade ključavnice na vhodnih vratih hiše (ker je bil z notranje strani vrat v ključavnici ključ) onemogočen vstop v hišo. S tem je bil tožniku onemogočen dotedanji način izvrševanja soposesti hiše (nemoten vstop v hišo skozi vhodna vrata hiše). Pasivno legitimiran v posestni pravdi je tisti, ki je posest motil (odvzel ali vznemiril), ali tisti, v čigar korist je bilo motilno dejanje storjeno, ali oba omenjena. Tožnik je dokazal, da so v konkretnem primeru pasivno legitimirani vsi trije toženci. Glede na to, da ima stanovanjska hiša nesporno le ena vhodna vrata, skozi katera se lahko pride v hišo, in da imajo poleg tožnika le še vsi trije toženci ključ ključavnice vhodnih vrat (toženci niso zatrjevali, da bi imel ključ poleg njih še kdo tretji), je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen zoper vse tri tožence, čeprav se ne da ugotoviti, kdo od tožencev je obravnavanega dne z notranje strani vrat pustil ključ v ključavnici vhodnih vrat. Ne glede na to, kdo od tožencev je dne 18.3.2005 izvršil motilno dejanje, pa sta ostala dva toženca imela korist od tega motilnega ravnanja, ker sta se tako izognila vznemirjanju in prepiru s tožnikom. Zato je tožbeni zahtevek utemeljen tudi zoper njiju. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil obravnavanega dne, torej 18.3.2005, dostop tožencu onemogočen, čeprav je (so)posest imel, zahtevek pa je zavrnilo zato, ker je štelo, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo je posest motil. Sodišče prve stopnje je pri tem tudi ugotovilo, da je bil to eden od tožencev (list. št. 124).

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku zoper vse tri tožence ugodilo (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 110/02, v nadaljevanju ZPP), kajti sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo (4. tč. 358. čl. ZPP).

Ker je tožnik v pravdi v celoti uspel, je sodišče druge stopnje spremenilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje tako, da so toženci dolžni tožniku povrniti njegove potrebne pravdne stroške (2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in 1. odst. 155. čl. ZPP). Potrebne pravdne stroške tožnika je sodišče druge stopnje odmerilo na 192.330,00 SIT. Ti obsegajo nagrado odvetniku tožnika za sestavo tožbe v višini 300 točk (točka 2 a tarif. št. 18 Odvetniške tarife, Ur. l. RS, št. 23/01, v nadaljevanju OT), nagrado za zastopanje na glavni obravnavi dne 23.9.2005 v višini 300 točk (1. tč. tarif. št. 20 OT), plačilo za porabljeni čas na tej obravnavi v višini 350 točk (1. odst. 7. čl. OT), nagrado za zastopanje na obravnavi dne 14.10.2005 v višini 150 točk (2. tč. tarif. št. 20 OT), plačilo za porabljeni čas na tej obravnavi v višini 50 točk (1. odst. 7. čl. OT), 2 % materialne stroške (3. odst. 13. čl. OT), 20 % davek na dodano vrednost (2. odst. 2. čl. OT), sodno takso za tožbo v znesku 19.000,00 SIT (4. odst. tarif. št. 1 Zakona o sodnih taksah, Ur. l. SRS, št. 1/90, Ur. l. RS, št. 48/90, 14/91, 38/95, 20/98, 70/00, 93/01, 77/02, 99/02, 73/03, v nadaljevanju ZST) in sodno takso za sklep o motenju posesti v znesku 19.000,00 SIT (5. odst. tarif. št. 2 ZST). Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo stroškov, ki so mu nastali v zvezi z začasno odredbo, kajti z njo ni uspel, torej ne gre za potrebne stroške (1. odst. 155. čl. ZPP). Ostali zahtevani stroški so postavljeni bodisi nejasno bodisi so nepotrebni. Odmera je tako opravljena v skladu z ZST, OT in predlogom. Skupaj gre za 1.150 točk, kar znese 126.500,00 SIT. K temu je treba prišteti še 2 % materialne stroške, torej 2.530,00 SIT, in 20 % davek na dodano vrednost v znesku 25.300,00 SIT. Seštevek da 154.330,00 SIT, k temu pa je treba prišteti še sodno tako za tožbo in sklep,

skupaj 38.000,00 SIT, skupaj torej znašajo stroški v postopku na prvi stopnji 192.330,00 SIT. Te stroške morajo toženci plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar šele od prejema sklepa sodišča druge stopnje dalje.

Tožnik je s pritožbo v celoti uspel, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da so mu toženci dolžni povrniti potrebne pritožbene stroške (2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in s 1. odst. 155. čl. ZPP). Tožnikove potrebne pritožbene stroške je sodišče druge stopnje odmerilo na 91.182,80 SIT. Ti obsegajo nagrado tožnikovemu odvetniku za sestavo pritožbe v višini 375 točk (1. točka tarif. št. 21 OT), nagrado odvetniku za končno poročilo stranki v višini 20 točk (4. tč. tarif. št. 39 OT), 2 % materialne stroške (3. odst. 13. čl. OT), 20 % davek na dodano vrednost (2. odst. 2. čl. OT), sodno takso za pritožbo v znesku 38.000,00 SIT (3. odst. tarif. št. 3 ZST). V skladu z zahtevo mu je sodišče druge stopnje priznalo tudi zamudne obresti, vendar šele po izteku 15-dnevnega roka od prejema sklepa sodišča druge stopnje dalje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 839/98
• VSK sklep I Cp 69/2002
• VSC sklep Cp 1340/99