VSL sodba II Cp 4854/2006

Jedro

Glede na ugovor tožene stranke, da gre za nameščeno nesrečo (zavarovalniško goljufijo), ne zadošča, da tožnik dokaže le, da je do prometne nesreče prišlo, ampak tudi, da je do nje prišlo na določeno zatrjevan način. V dokaznem postopku se zato preverjajo tožbene navedbe glede poteka prometne nezgode NE samo s stališča kdo je odgovoren za nastanek prometne nezgode, ampak TUDI s stališča, ali je do nje prišlo na točno zatrjevan način. Če so med zatrjevanjem tožnika in ugotovitvami sodišča taka razhajanja, da jih ni možno strokovno in razumsko opravičiti, je podan dvom v nastanek prometne nezgode na način kot ga zatrjuje tožnik. Obstoj dogodka, ki pomeni zavarovalni primer, zato ni izkazan s stopnjo prepričanja in je tožbeni zahtevek iz tega razloga zavrniti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbene ga postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 1.671.726,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 4. 2006 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Hkrati je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 267.510,00 SIT v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da obravnavana nezgoda ni nastala na način kot zatrjuje in da poškodbe, ki so jih ob ogledu vozila zabeležili policisti PP K., niso mogle nastati v trčenju z vozilom C. AX, saj tega ne potrjuje niti izvedenec niti kateri izmed drugih dokazov. Med dokaznim postopkom se ni ugotavljalo, kako je prišlo do poškodb na vozilu VW P., pač pa je izvedenec ugotovil le, da poškodbe na vozilu Ci. AX niso mogle nastati na opisan način. Način nastanka poškodb na vozilu C. AX ni bil predmet postopka, poleg tega pa je bilo nesporno ugotovljeno, da je bilo to vozilo udarjeno že pred nastankom spornega dogodka. Na drugi strani poškodbe na vozilu VW P. v celoti ustrezajo opisu nezgode s strani tožnika, pa tudi izvedenec je na obravnavi potrdil, da se je nezgoda lahko zgodila na način kot zatrjuje tožnik, saj je dopustil možnost, da je voznik vozila C. AX po speljevanju na glavno cesto opazil prihajajoče tožnikovo vozilo, hipno zavrl in ob trčenju dejansko imel hitrost 0 km/h, kot to ugotavlja izvedenec. Ob takšni reakciji zavarovanca pa so nesporno podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, tudi vzročna zveza. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi sodbe kot nesporno ugotavlja, da je vozilo znamke C. AX povzročilo tako prometno nezgodo dne 7. 3. 2004 v kraju K. kot tudi obravnavano prometno nezgodo. Po nepotrebnem se spušča v ugotavljanje, da je bilo vozilo C. AX udeleženo v dveh prometnih nezgodah in je bil v obeh povzročitelj nesreče voznik vozila C. AX, saj gre za časovno in krajevno povsem ločena dogodka. Tožnik in udeleženec nezgode S. K. se ne poznata, prvikrat pa sta srečala ob trčenju, zato je vsaka insinuacija na dogovarjanja glede same nezgode grob napad na tožnikovo osebno dostojanstvo. Izvedenec nikjer v mnenju ne zapiše oziroma ne zatrjuje, da do trčenja ni prišlo, sporne so le poškodbe na vozilu C. AX, ki pa so se razjasnile s pričanjem priče S.K.. Ta je izpovedal, da so bila leva vrata vozila C. AX poškodovana že takrat, ko je vozilo kupil in torej ta poškodba ni v nobeni povezavi s samo nezgodo, zato je napačno tolmačenje sodišča, da se poškodbe na vozilu C. AX glede na potek prometne nezgode ne ujemajo s poškodbami, ki so dokumentirane na slikah. Kljub temu, da je tožnik postavil pisna vprašanja izvedencu in predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja, ta na pripombe ni odgovoril. Tako je ostalo neraziskano, kako na ugotovitve izvedenca o nastanku prometne nezgode vpliva razlika med ugotovljenimi dejstvi izvedenca, da je mesto trka od izhodišča meritve v smeri proti M. oddaljeno okoli 12,0 m in ugotovitvami policije, da je mesto trčenja od točke F1 (izhodišča) oddaljeno 14,60 m. Nadalje je ostalo odprto vprašanje, kako na ugotovitve izvedenca vpliva razlika med ugotovitvijo, da je bilo vozilo VW P. s sprednjim delom od izhodišča meritve oddaljeno okoli 9,6 m in ugotovitvami policije, da je bilo sprednje desno kolo od roba vozišča oddaljeno 13,10 m. Tožnik od izvedenca ni dobil odgovora na vprašanje, ali je izhodišče meritev identično v obeh primerih. Tožnik je izvedenca tudi pisno pozval, naj se opredeli, kako na njegove ugotovitve vpliva razlika med z njegove strani ugotovljenimi dejstvi, da je bil položaj vozila C. AX s sprednjim desnim delom vozila od desnega roba vozišča oddaljen okoli 2,7 m in ugotovitvami policije, ki so bistveno drugačne. Med zaslišanjem je izvedenec vztrajal na pisni obrazložitvi in se do postavljenih vprašanj ni želel opredeliti. Sodišče prve stopnje je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP-UPB2 (Ur. list RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP), saj so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom in ostalimi razlogi sodbe. Tako sodišče na enem mestu navaja, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem povzročitelja in nastalo škodo, medtem ko na drugem mestu ugotavlja, da je škoda nastala kot izključna posledica ravnanja povzročitelja, ki je pripeljal s tožnikove desne strani in zaprl smerno vozišče. Sodišče je kršilo tožnikovo pravico do izvajanja dokazov. Tožnik je predlagal zaslišanje prič, ki bi potrdile nastanek nezgode oziroma dinamiko njenega nastanka. Nekorektno je sklicevanje sodišča prve stopnje, da gre pri vseh predlaganih pričah za sorodnike tožnika, saj je dolžno priče opozoriti na posledice krive izpovedbe, te pa so dolžne govoriti resnico. Tudi izvedenec bi svoje mnenje lažje oprl na dejstva po tem, ko bi priče podale svoje videnje obravnavanega dogodka.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni izvedlo z njegove strani predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, ki so bile v času nezgode v njegovem vozilu. Kljub načelni dolžnosti sodišča, da predlagane dokaze izvede, ta dolžnost ni neomejena. Po drugem odstavku 287. člena ZPP ima namreč sodišče pravico zavrniti dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, pri čemer mora navesti, zakaj jih je zavrnilo. Res je, kar namiguje pritožba, da se zavrnitev dokazov ne sme pretvoriti v t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno, vendar sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem predlaganih prič ni zavrnilo iz razloga, ker gre za sorodnike tožnika (čeprav je to okoliščino omenilo), temveč zato, ker je ocenilo, da bi ne glede na izpoved prič odločilo enako, zaradi česar je bila izvedba teh dokazov nepotrebna. Ker je sodišče prve stopnje predlagane dokaze zavrnilo iz dovoljenih razlogov, izpodbijana sodba ni obremenjena z zatrjevano procesno kršitvijo. Podana ni niti absolutna bistvena kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožbeno sodišče ni našlo v pritožbi zatrjevanih nasprotij med razlogi sodbe in izrekom. Sodišče prve stopnje ni namreč nikjer zaključilo, da je do prometne nezgode prišlo po izključni krivdi voznika vozila C. AX, temveč je ugotovilo le, da je tako v nesreči dne 7. 3. 2004 kot tudi v obravnavani nesreči, to vozilo nastopalo v vlogi povzročitelja nezgode.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedenec ni odgovoril na tožnikova pisna vprašanja in pripombe glede zatrjevane neskladnosti med ugotovitvami izvedenca in ugotovitvami policijskega zapisnika o mestu trčenja in legi vozil po trčenju. Izvedenec je namreč na prvi strani dopolnilnega izvedenskega mnenja na vprašanja, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi in ki so identična njegovim pripombam na pisno izvedensko mnenje, prepričljivo odgovoril. Pojasnil je, da sta mesto trka in končni položaj vozil v smeri izhodišča meritev v izvedenskem mnenju določena na osnovi izhodišča meritev, izbranega na ogledu, pri simulaciji končne pozicije obeh vozil pa so upoštevane razdalje, ki jih navaja policijski zapisnik, pri čemer sprememba mesta izhodišča meritev v ničemer ne spremeni rezultata analize. Izvedenec se je torej do postavljenih vprašanj jasno opredelil, poleg tega pa sodišče razen razdalj, ki so vezane na drugačno izhodišče meritev, ni ugotovilo neskladnosti med ugotovitvami izvedenca in podatki policijskega zapisnika, zato pritožbene navedbe, ki napadajo popolnost in strokovnost izvedenskega mnenja, niso utemeljene.

Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da do prometne nezgode, iz katere naj bi izvirala vtoževana premoženjska škoda, ni prišlo na način kot zatrjuje tožnik in da poškodbe, ki so bile ugotovljene ob ogledu policistov PP K., niso mogle nastati ob trčenju z vozilom C. AX. Tožnik tako ugotovitev izpodbija, češ da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku sploh ni ugotavljalo, kako je prišlo do poškodb na vozilu VW P., pač pa je izvedenec navedel le, da poškodbe na vozilu C. AX niso mogle nastati na opisan način. Pri tem način nastanka poškodb na tem vozilu ni bil predmet postopka, pač pa je to škoda na vozilu VW P., zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti le, ali je ta lahko nastala v trčenju z vozilom C. AX.

Takšno dejansko in pravno izhodišče tožnika je zmotno. Glede na ugovor tožene stranke, da gre v obravnavanem primeru za nameščeno prometno nesrečo (zavarovalniško goljufijo), mora namreč tožnik s stopnjo prepričanja dokazati dogodek (zavarovalni primer), iz katerega izvira škoda ; pri čemer za uspeh dokaza ne zadostuje ugotovitev, da je do zatrjevanega dogodka prišlo, temveč je potrebno dokazati, da je do njega prišlo na zatrjevan način (131. člen in 921. člen Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). V konkretnem primeru se zato ne bi bilo pravilno omejiti le na ugotavljanje, ali je škoda na vozilu VW P. lahko nastala ob trčenju z vozilom C. AX, temveč je potrebno ugotoviti tudi, ali je do trčenja prišlo na način, ki ga zatrjuje tožnik. Ta je škodni dogodek opredelil v tožbi in pripravljalnih vlogah ter s tem začrtal okvir ugotavljanja dejanskega stanja v postopku. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno ugotavljati, kje in kako je prišlo do poškodb na vozilu VW P., ampak le, ali so te nastale na zatrjevan način. Tožnikov opis škodnega dogodka je naslednji: do obravnavane prometne nesreče je prišlo, ker je voznik vozila C. AX zapeljal iz stranske ceste na glavno cesto pred njegovo vozilo, pri čemer sta bili v času trka obe vozili v gibanju. Da se je ob trku počasi premikal, je izpovedal tudi drugi udeleženec nezgode S.K.. Nasprotno je postavljeni izvedenec cestno prometne stroke, v katerega strokovnost sodišče ni imelo razloga podvomiti, na podlagi temeljite analize ter podkrepljeno z izračuni in skicami, ugotovil, da je vozilo C. AX v času trka mirovalo. Pravilna so pritožbena izvajanja, da je izvedenec ob zaslišanju dopustil teoretično možnost, da bi voznik vozila C. AX zapeljal na cesto, se ustrašil in nato hipno zavrl ter imel v času trka hitrost 0 km/h, vendar tožnik ni zatrjeval, da je do škodnega dogodka prišlo na ta način niti, da je vozilo v času trka stalo na njegovem smernem vozišču. Izpostavljena možnost zato v ničemer ne omaje pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da do prometne nezgode ni prišlo na način kot zatrjuje tožnik, ki je trdil, da sta bili udeleženi vozili v času trka v gibanju. Sodišče prve stopnje pa svoje odločitve ni oprlo le na analizo hitrosti vozil, temveč tudi na v pritožbi neizpodbijano ugotovitev izvedenca, da sta bili udeleženi vozili po nezgodi premikani, kljub temu da sta udeleženca nesreče to zanikala. Nenazadnje je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo okoliščino, da je bilo vozilo C. AX v razmaku manj kot dveh mesecev udeleženo v dveh skoraj identičnih prometnih nezgodah, pri čemer je v obeh utrpelo enake poškodbe. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje sporne le poškodbe vrat na vozilu C. AX in da je sodišče prve stopnje svoj zaključek, da obravnavana nezgoda ni nastala na način kot zatrjuje tožnik, oprlo le na analizo nastanka teh poškodb. Kot je bilo navedeno mora zavarovalni primer dokazati tožnik, zato z zahtevkom za plačilo odškodnine (943. člen OZ) ne more uspeti, če so med njegovimi navedbami in ugotovitvami sodišča taka razhajanja, da jih ni možno strokovno in razumsko opravičiti. Ker zgoraj navedene okoliščine tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vzbujajo močan dvom, da je do škodnega dogodka prišlo na način kot ga zatrjuje tožnik, je potrebno pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker tožnik ni dokazal, da vtoževana škoda izvira iz zatrjevane prometne nezgode.

Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti ni sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev postopka oziroma nepravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2868/2006
• VSK sodba I Cp 510/2006
• VSK sodba Cp 376/96