VSL sodba II Cp 3828/2006

Jedro

Cesionar pridobi zastavno pravico, ko se vpiše v zemljiško knjigo.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki poleg že priznanih pravdnih stroškov plačati še 6.732,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2006 dalje do plačila, v petnajstih dneh. V ostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 100.150,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.8.2006 dalje do plačila.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati 3.200.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naloženo, da je toženi stranki dolžna plačati 302.344,00 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP, v kateri predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Bistvo pritožbenih navedb je:

- zastaranje je bilo pretrgano, ker je bil začet stečajni postopek nad družbo K. d.o.o. in nad toženo stranko dne 4.11.2003;

- sodišče bi moralo za odločitev uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih, ne pa Obligacijskega zakonika;

- zastaralni rok za hipotekarne terjatve je deset let. Zastaranje pa je bilo pretrgano z vpisom hipoteke v zemljiško knjigo dne 27.9.2001. Uporabiti je tudi določilo 368. člena Zakona o obligacijskih razmerjih;

- kršeno je bilo načelo kontradiktornosti, ker je tožeči stranki vloga tožene stranke vročena šele 15.5.2006, to je po prejemu sodbe.

Tožena stranka je vložila predlog za popravo sodbe, ki ga je obravnavati kot pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, ker v njem tožena stranka zahteva še priznanje pravdnih stroškov v znesku 34.441,00 SIT.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke navaja, da je pritožbena navedba, da je nad družbo K. d.o.o. uveden stečajni postopek novota. Tožena stranka o odstopu terjatve ni bila obveščena vse do prejema te tožbe. Tudi ob upoštevanju določila 2. odstavka 115. člena ZPPSL je bila tožba vložena prepozno. Tožeča stranka nima vknjižene zastavne pravice, ker ja ta vknjižena nad družbo K. d.o.o. Tožena stranka se je v pripravljalni vlogi z dne 20.4.2006 izjasnila o pripravljalni vlogi tožeče stranke, ki jo je ta dala na glavni obravnavi dne 11.4.2006. Predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba tožene stranke je delno, pritožba tožeče stranke pa ni, utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da je terjatev tožeče stranke zapadla v plačilo 12.4.1999, da je petletni zastaralni rok pričel teči 13.4.1999 in da se je iztekel 13.4.2004;

- da vložena izvršba In 2001/01707, v kateri se je uveljavljala terjatev, ki je predmet te pravde, ni pretrgala teka zastaranja;

- da je tožeča stranka terjatev, ki jo uveljavlja s to tožbo pridobila na podlagi cesijske pogodbe z dne 1.6.2002.

Na podlagi teh dejstev je, zaradi ugovora zastaranja, zavrnilo tožbeni zahtevek.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, kljub temu, da je zmotno uporabilo materialno pravo glede teka zastaranja terjatve.

Uvedba stečaja nad družbo K. d.o.o. v letu 2003 na tek zastaranja izterjevane terjatve ne vpliva, ker na dan uvedbe stečaja nad družbo K. d.o.o., terjatev ni bila več njena terjatev. S podpisom cesijske pogodbe z dne 1.6.2002 je terjatev prešla na tožečo stranko. Je pa z začetkom stečaja nad tožečo stranko dne 4.11.2003 prišlo do zadržanja zastaranja za eno leto, kot je to določeno v 2. odstavku 115. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. To pomeni, da se je zastaranje nadaljevalo 5.11.2004, čas, ki je pretekel pred zadržanjem, to je od 13.4.1999 do 3.11.2003 pa se všteva v zastaralni rok. zastaralni rok je tako potekel 13.4.2005. Tožeča stranka je tožbo vložila 22.6.2005, kar je po preteku zastaralnega roka in je zato ugovor zastaranja utemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, kljub temu, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je zastaralni rok potekel že 13.4.2004.

Pritožba tožeče stranke ima prav, da je glede na določilo 1060. člena Obligacijskega zakonika, za presojo pravnega razmerja nastalega s posojilno pogodbo med K. d.o.o. in toženo stranko z dne 12.2.1999 uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerij, ker je ta veljal v času nastanka posojilne pogodbe. Za razmerje glede pogodbe o odstopu terjatve med K. d.o.o. in tožečo stranko z dne 1.6.2002, pa je uporabiti določila Obligacijskega zakonika, ki je veljal v času sklepanja pogodbe o odstopu terjatve. Da je sodišče prvestopnje oprlo svojo odločitev na določila Obligacijskega zakonika, ne pa na določila Zakona o obligacijskih razmerjih, nima za posledico napačne odločitve, ker tudi po določilu 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih terjatev za vrnitev posojila zastara v petih letih.

Zmotno je stališče pritožbe, da je vpis hipoteke za vtoževano terjatev v zemljiško knjigo pretrgalo tek zastaralnega roka. Zastavna pravica je bila dogovorjena v posojilni pogodbi z dne 12.2.1999 in to je dejanje, ki ga je šteti za pretrganje zastaranja po določilu 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ne pa datum vpisa hipoteke v zemljiško knjigo.

Ko preteče čas zastaranja se upnik, čigar terjatev je zavarovana s hipoteko, lahko poplača le iz obremenjene stvari, če je njegova pravica vpisana v javno knjigo. V tem primeru mora upnik vložiti hipotekarno tožbo, kar pa obravnavana tožba ni. Poleg tega pa je tudi res, da tožeča stranka še ni dosegla vpisa hipoteke za vtoževano terjatev v zemljiški knjigi na svoje ime (sodba V. s. R. S. III Ips 96/99).

Glavna obravnava v tej zadevi je bila končana 11.4.2006. Vloga, ki jo je tožena stranka vložila 20.4.2006 je zato brezpredmetna, ker jo ni možno upoštevati pri odločitvi. Te vloge sodišču prve stopnje zato niti ni bilo potrebno pošiljati tožeči stranki. Neutemeljena je zato pritožbena navedba tožeče stranke,da je kršeno načelo kontradiktornosti, ker je to vlogo prejela šele 15.5.2006, to je po končanju glavne obravnave.

Sodišče v obrazložitvi sodbe navede dejstva, na katera opre svojo odločitev (4. odstavek 324. člena Zakona o pravdnem postopku). To je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podan.

V pritožbi tožeče stranke uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo tožeče stranke je bilo zato v celoti kot neutemeljeno zavrniti.

O pritožbi tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka.

Za odsotnost iz pisarne odvetniku pripada za vsake začete pol ure 20 točk. Odvetnik tožene stranke je iz Š. L., obravnava pa se je vodila pred O. s. v L.. Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu priznalo odvetniku tožene stranke nagrado za njegovo odsotnost iz pisarne za čas potovanja v višini 80 odvetniških točk na obe strani. Pritožba zato neutemeljeno zahteva iz tega naslova še 40 odvetniških točk.

Pripravljalni vlogi z dne 5.9.2005 (predložitev dokazila o plačilu sodne takse) in z dne 22.9.2005 (prošnja za dodatni rok) nista bili potrebni za pravdo. Neutemeljeno zato tožena stranka zahteva več, kot ji je za ti dve vlogi priznano.

Vloga za pridobitev sklepa o izvršbi ni bila potrebna, ker je bila tožena stranka stranka izvršilnega postopka in je vse sklepe, ki so bili v izvršilnem postopku izdani, dobila.

Utemeljeno pa tožena stranka zahteva nagrado za prejem sodbe in obvestilo stranki v znesku 50 odvetniških točk. Na to nagrado ji pripada še ena odvetniška točka za materialne stroške, skupaj 51 odvetniških točk po vrednosti 110,00 SIT za eno točko, vse povečano za davek na dodano vrednost, kar skupaj znese 6.732,00 SIT za to opravilo. Pritožbi tožene stranke je bilo zato v tem delu ugoditi in tožeči stranki naložiti, da je poleg že naloženih pravdnih stroškov (302.344,00 SIT) toženi stranki dolžna plačati še 6.732,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11.4.2006 dalje do plačila.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka je s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka le delno uspela, zaradi uspelega dela pa niso nastali nobeni posebni pritožbeni stroški, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbe.

Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve stroškov nastalih v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skupni višini 100.150,00 SIT (625 odvetniških ročk za sestavo odgovora 12,50 odvetniških točk za materialne stroške, vse po vrednosti 110,00 SIT za eno točko in povečano za davek na dodano vrednost, kar znese 84.150,00 SIT ter 16.000,00 sodne takse za odgovor na pritožbo). Od priznanih pritožbenih stroškov toženi stranki gredo zakonite zamudne obresti od dneva izdaje pritožbene sodbe dalje, to je od 9.8.2006.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 264/2000
• VSL sklep I Cp 2748/05
• VSL sklep I Cp 1190/2002