VSL sodba II Cp 4711/2006

Jedro

Za obstoj pravnega standarda prikrajšanja v smislu določbe 219. člena ZOR v zvezi z 210. členom ZOR, ki predstavljata odločilno pravno podlago razrešitvi spornega razmerja, ne zadostuje, da prikrajšani zgolj ne uživa koristi oziroma uporabne vrednosti stvari, do katere je sicer upravičen, temveč je potrebno izkazati tudi preprečitev realizacije konkretnega interesa, ki ga prikrajšani poskuša doseči, oziroma še drugače povedano - potrebno je izkazati, da se stranka s prikrajšanjem (neuporabo oziroma nemožnostjo uporabe) ne strinja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 2.700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov navedenih v sodbi. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki njene pravdne stroške v višini 634.375,00 SIT v roku 15 dni po prejemu sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo tožeči stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču, tožena stranka pa naj nosi stroške tega pritožbenega postopka. Poudarja, da kljub napotkom sodišča druge stopnje, da naj se v novem postopku razišče ali je med pravdnima strankama obstajalo soglasje o tem, da nepremičnino izključno uporablja samo toženka, tožnici pa ne, sodišče prve stopnje ni izvajalo v tej smeri nobenih dokazov. V skladu z napotili višjega sodišča sta tožnici predlagali zaslišanje S. K., kar prej ni bilo potrebno, vendar pa je sodišče štelo ta predlog kot prekludiran. Tožnici sta v smislu napotil pritožbenega sodišča vložili obsežno pripravljalno vlogo in dodatno obrazložili temelj zahtevka, vendar je sodišče vse to prezrlo in upoštevalo le navedbe tožene stranke. Tožnici sta sodišču predložili tudi listine, iz katerih je razvidno, da sta poskušali dobiti garsonjero v posest in last, kar sta potrdili tudi obe zaslišani priči. Ne glede na to pa tožnici menita, da sodišče razpolaga z vsemi dokazi, ki utemeljujejo njun tožbeni zahtevek. Tožnici ves čas postopka skladno in enako pojasnjujeta ter v nedogled ponavljata dogajanja po očetovi smrti, medtem ko toženka svoje izpovedi prilagaja trenutni situaciji in očitno govori neresnico. V zvezi s souporabo stanovanjske hiše v T. poudarjata, sodišče ni verjelo trditvam tožnic, da jima je toženka prepovedala vstop v hišo, čeprav je toženka na glavni obravnavi dne 22.4.2005 izpovedala, da je prepovedala vstop tožničinima zakoncema in odvetniku. S. K. je bil priča takšne prepovedi. S tem , ko je toženka V. G. prepovedala vstop v hišo, je s tem onemogočila vstop tudi drugi tožnici, ki je invalidska upokojenka in stanuje v L. in jo je moral pripeljati v T. njen mož. V. G. je kot priča povedal, da jima je bilo svetovano, naj v hiši namestijo najemnika, vendar se tožnici za to nista odločili, ker sta že razpolagali s cenitvijo hiše in je bilo jasno, da jima bo pripadla garsonjera. Tudi sama toženka je izrazila željo, da ostane izključna lastnica hiše in jo sama uporablja. V zvezi z souporabo garsonjere v Ljubljani poudarjata, da je sodišče spregledalo dejstvo, da se je najemna pogodba iztekla dober mesec po smrti R. B. Najemno pogodbo pa je lahko podaljšala le toženka in je tožnicama ključ garsonjere izročila šele po delitvi nepremičnine v letu 2002. Tožnic o najemniku in oddajanju garsonjere v najem ni obvestila, niti ju ni prosila za soglasje o podaljšanju najema. Sodišče torej ni upoštevalo, da tožnici nista vedeli, da je v garsonjeri najemnik. To sta izvedeli šele 23.10.1999, vendar niti tedaj nista vedeli, kdo je najemnik, ker jima toženka kljub izrecnim zahtevam ni hotela izročiti najemne pogodbe in sta bili z njo seznanjeni šele dne 16,10.2001, ko je njuna pooblaščenka v tem pravdnem postopku prejela odgovor na tožbo, kateremu je toženka kot dokaz priložila najemno pogodbo, sklenjeno dne 31.5.1997. S skrivanjem podatkov je tožnicama onemogočila, da bi najemnika tožili na izselitev iz garsonjere. Nelogična, nerealna in skrajno arogantna je obrazložitev sodišča, da sta imeli tožnici koristi , ker jima ni bilo treba plačevati sorazmernega dela stroškov porabe elektrike, telefona, tekočega in investicijskega vzdrževanja stanovanja. Prvostopno sodišče ugotavlja, da tožnici nista s tožbo zahtevali izročitev posesti nepremičnin, vendar ne pojasni iz česa to sklepa. Tudi trditev sodišča, da ni nobenega dvoma, da tožnici od toženke nista zahtevali določitve in načina uporabe nepremičnin od očetove smrti dalje nima resne podlage. Moralo pa bi zadoščati, da sta toženki postavili zahtevo za najemnino že dne 26.9.2000 še njenemu odvetniku. Ker nista prejeli odgovora, sta v nepravdnem postopku vložili predlog za delitev solastnega premoženja. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da tudi glede načina souporabe garsonjere nista poskušali doseči dogovora. Sodišče ni upoštevalo, da je nemogoče, da bi toženka ob cenitvi v Trbovljah dne 24.11.2000 ponujala garsonjero eni od tožničinih hčera, saj je takrat garsonjero še zasedal najemnik. To sta potrdili tudi priči G. in S., ki sta bili prisotni ob cenitvi garsonjere dne 23.11.2000. O tem, kdaj je najemnik izpraznil garsonjero, toženka tožnic ni obvestila. O domnevnih investicijah v garsonjero ni toženka predložila nobenega dokaza. Tožnici ne razumeta, kako jima lahko sodišče očita pasivnost v obnašanju, saj sta preko svojih pooblaščencev poskušali na vse načine doseči takšno razdelitev nepremičnin kot tudi izročitev nepremičnin v posest. Pogodba o najemu tudi ne more biti odločilen dokaz, saj je bila očitno fiktivna in sestavljena za potrebe tega postopka ali zaradi davčne utaje. Sodišče ni ugotavljalo ali je bil najemnik v garsonjeri na podlagi pogodbe o brezplačnem najemu, katero je z njim sklenil že pokojni mož toženke. V pogodbi tudi ni določb o morebitnem avtomatičnem podaljšanju najemne pogodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ne more pritrditi pritožbenemu očitku, da naj bi prvostopno sodišče tožnici prikrajšalo za možnost obravnavanja v novem postopku. Sodišče prve stopnje je namreč obravnavalo vsa sporna vprašanja, ki jih je izpostavilo sodišče druge stopnje v sklepu z dne 4.1.2006, in jih ocenilo tudi glede na trditve tožečih strank, ki sta jih ti izpostavili v svoji pripravljalni vlogi z dne 3.5.2006 (o čemer bo govora še v nadaljevanju te pritožbene odločbe), nadalje je v soglasju s strankama prečitalo izpovedbe tožnic, toženke in prič V. G. in M. S. Pravilno pa je po drugi strani kot prepozna zavrnilo dokazna predloga tožnic za zaslišanje priče P. Č. in S. K. in sicer zato, ker sta tožnici ta dokaza predlagali po prvem naroku za glavno obravnavo, s čemer je pravilno uporabljena določba 286. člena ZPP, po katerem mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev zahtevkov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, na poznejših narokih pa le tista nova dejstva in nove dokaze, ki jih brez svoje krivde ni moglo navesti na prvem naroku. Ker naj bi navedeni priči izpovedali o že od vsega začetka tega pravdnega postopka spornih okoliščinah brezplačnega najema garsonjere in prevzema garsonjere in torej ne o nekih novih okoliščinah, na katere naj bi opozorilo šele pritožbeno sodišče v zgoraj navedenem sklepu, tožeči stranki pa tudi nista pojasnili, zakaj sicer teh prič nista mogli predlagati že prej, je kot na dlani, da gre za prekluzijo dokazne aktivnosti tožečih strank v smislu citirane zakonske določbe. Ob povedanem torej ni izkazana v pritožbi vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti), kot tudi ne prav tako smiselno očitana bistvena kršitev omenjene določbe 286. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP.

V zvezi z zahtevkom za uporabnino za stanovanjsko hišo v T. pritožnici izpostavljata okoliščino, da je toženka tožničinima možovoma ter njenemu odvetniku preprečila dostop v hišo. Ta okoliščina, ki jo sicer omenja tudi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, pa je v spornem primeru, ko tožnici zahtevata uporabnino, ker onidve kot solastnici nista uporabljali nepremičnine že prima facie pravno irelevantna. Enako nepomembna je pritožbena trditev, da je bil s tem drugotožnici, ki je invalidka, tedaj preprečen vstop v hišo, ker jo je v Trbovlje pripeljal njen mož. Če se k temu doda še v pritožbi neizpodbijano prvostopno ugotovitev, temelječo na izpovedbah samih tožnic, da sploh nista bili zainteresirani uporabljati stanovanjske hiše, temveč sta želeli le dobiti pri delitvi v izključno last in posest garsonjero, pa je s tem ne le še potrjena nepomembnost navedene okoliščine, temveč je istočasno odgovorjeno tudi na pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, izpostavljenim tudi v napotkih navedenega sklepa pritožbenega sodišča, ali obstaja soglasje za to, da solastno hišo uporablja le toženka in ali sta tožnici sploh zahtevali souporabo hiše. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo napotke pritožbenega sodišča in na podlagi že v prvem postopku izvedenih dokazov tudi ugotovilo, da uporabe hiše tožnici nista zahtevali, temveč sta bili zainteresirani le za pridobitev garsonjere. Zato tudi ni izkazana vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 1. odstavka 362. člena ZPP. Pritožnicama se zdi pomembna tudi okoliščina, izhajajoča iz pričevanj priče V. G., da se tožnici nista odločili, da se v hišo sprejme najemnik, ker sta že imeli cenitev hiše in je bilo jasno, da jima bo od nepremičnin pripadla najmanj garsonjera. Tudi ta pritožbena trditev ni v korist pritožnic, temveč prav nasprotno potrjuje pravilnost izpodbijanih prvostopnih ugotovitev, da tožnici uporabe hiše nista terjali, niti nista zahtevali, da jo pridobita pri delitvi solastnih nepremičnin, kar na podlagi izvedenih dokazov sicer tudi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zato tožnici neutemeljeno trdita, da naj bi ju toženka nedopustno prikrajšala za kakšno njuno pravico oziroma za uporabo stanovanjske hiše. Za obstoj pravnega standarda prikrajšanja v smislu določbe 219. člena ZOR v zvezi z 210. členom ZOR, ki predstavljata odločilno pravno podlago razrešitvi spornega razmerja, ne zadostuje, da prikrajšani zgolj ne uživa koristi oziroma uporabne vrednosti stvari, do katere je sicer upravičen, temveč je potrebno izkazati tudi preprečitev realizacije konkretnega interesa, ki ga prikrajšani poskuša doseči, oziroma še drugače povedano - potrebno je izkazati, da se stranka s prikrajšanjem (neuporabo oziroma nemožnostjo uporabe) ne strinja. Ob povedanem pa takšno nestrinjanje tožečih strank ni izkazano.

Pravilna je tudi izpodbijana odločitev v zvezi z zahtevkom za uporabnino za garsonjero. Pritožbena trditev, da naj bi se najemna pogodba za garsonjero iztekla že mesec dni po smrti pravnega prednika pravdnih strank R. B. na pravno oceno predmetne zadeve ne more vplivati. V garsonjeri se je po nespornih dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča namreč nahajal najemnik na podlagi najemne pogodbe, ki jo je sklenil že pokojni pravni prednik in sicer je bil dogovorjen brezplačni najem. Upoštevaje neizpodbijano dokazno oceno izpovedbe priče V. G., ki je povedal, da so že dne 23.10.1999 ugotovili, da je v garsonjeri najemnik, bi tako lahko tudi tožnici sami zoper najemnika uveljavljali ustrezne zahtevke za plačilo najemnine oz. izselitev, če sta menili, da se ta v garsonjeri nahaja brez pravne podlage, (primerjaj tudi v tem delu pravno in dejansko pravilen zaključek prvostopnega sodišča) in so zato tudi nadaljnje obširne pritožbene trditve, zakaj te možnosti nista imeli, prav tako pravno nepomembne. Zato bi torej lahko toženko že v letu 1999 zaprosili za vpogled v najemno pogodbo, če že z njo nista razpolagali, ali od nje izvedeli vsaj ime in priimek najemnika, iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča pa ne izhaja, da naj bi to tudi storili. Pritožbeno sodišče pri tem še ugotavlja, da sta trditev, da naj bi jima tožena stranka onemogočala vpogled v najemno pogodbo, tožeči stranki pričeli prvič zatrjevati šele v svoji pripravljalni vlogi z dne 3.5.2006 in šele v tej vlogi za takšno trditev tudi predlagali dokaze, kar pomeni upoštevaje že zgoraj navedeno določbo 286. člena ZPP prepozno. Tudi ta trditev se namreč nanaša na konkretni in zakonski dejanski stan, sporen med pravdnima strankama že v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje in torej ne iniciiran z napotki iz omenjenega razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje, kar pomeni, da bi jo morali tožnici uveljavljati že do prvega naroka za glavno obravnavo, če bi hoteli doseči njeno procesno in dokazno obravnavanje.

Ker tudi toženka v zvezi z garsonjero, od katere enako kot tožnici ni niti prejemala koristi, niti je ni uporabljala, ni mogla biti obogatena, tožnici od nje ne moreta zahtevati plačila uporabnine, kot materialno pravno pravilno izhaja tudi iz zaključkov izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive toženkine izpovedbe, v katere verodostojnost tudi pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče navkljub drugačnim pritožbenim pomislekom, ne dvomi, ugotavlja, da jima je bilo celo ponujeno, da lahko ena od njunih hčera že pred formalno delitvijo uporablja garsonjero, pa sta tožnici to odklonili, kar pomeni, da pred delitvijo celo nista sprva želeli uporabljati niti garsonjere. Pritožbeni očitek da po pričevanju zaslišanih G. in S. tedaj najemnik še ni izpraznil garsonjero, tega dokaznega zaključka ne more izpodbiti. Ob takšni dejanski ugotovitvi pa se pokaže kot pravno neodločilna tudi v pritožbi ponovljena trditev, da toženka tožnici potem ni obvestila, kdaj naj bi najemnik izpraznil garsonjero. Pritožbena namigovanja, da naj bi bila najemna pogodba, kolikor je bil dogovorjen brezplačen najem, navidezna, ker naj bi bila dejansko dogovorjena najemnina, pa so ostale dokazno nepodprta in zato teh pritožbenih trditev pritožbeno sodišče že zgolj iz tega razloga ni moglo upoštevati (člen 7/1 ZPP).

Pritožbeno sodišče pa pritožbena navajanja, da se pravdne stranke zaradi toženkinega ravnanja dolgo časa niso uspele sporazumeti o delitvi nepremičnin ter navedbe v zvezi s tekočimi in investicijskimi vzdrževanji, ocenjuje kot pravno nepomembne v sporni zadevi in nanje natančneje zato ne odgovarja.

Sodišče prve stopnje je torej na podlagi pravilno in v zadostni meri ugotovljenega dejanskega stanja lahko ugotovilo: 1.) da tožnici nista zahtevali souporabe hiše temveč razdelitev solastnih nepremičnin na takšen način, da pridobita garsonjero, kar sta v nepravdnem postopku tudi dosegli in da njima tudi sicer toženka souporabe hiše ni preprečevala in 2.) da garsonjere ni uporabljala niti toženka sama niti ni od nje prejemala nobene koristi, po drugi strani pa tožnici tudi nista dokazali, da bi jima toženka preprečevala sodno uveljavitev najemnine od najemnika oziroma izpraznitve garsonjere, po izselitvi najemnika pa tudi ne uporabe garsonjere, oziroma prav nasprotno sta tožnici v naprej celo odklonili ponujeno uporabo garsonjere s strani toženke. Zato glede nobene od omenjenih nepremičnin niso izkazani potrebni elementi neupravičene pridobitve v smislu določila 1. odstavka 210. člena ZOR in 219. člena ZOR, to je neupravičeno okoriščenje toženke na eni strani oz. neupravičeno prikrajšanje tožnic na drugi strani. To pa pomeni nadalje da so bili že zahtevki tožnic na plačilo uporabnine za sporni nepremičnini naslovljeni na toženko že pred vložitvijo tožbe, kot tudi seveda sam tožbeni zahtevek, neutemeljeni. Izpodbijana sodba je torej tudi materialnopravno pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo še kakšnih drugih, mimo že zgoraj obravnavanih, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 174/99
• VDS sodba Psp 141/2002
• VSL sodba I Cpg 555/2001