VSL sklep II Cp 5173/2005

Jedro

Pravni temelj za uporabo tujega stanovanja je lahko tudi pogodba o neodplačni naklonitvi pravice bivanja, torej darilna pogodba, zato v takem primeru uporabnik stanovanja najemne pogodbe z lastnikom ni dolžan skleniti, saj bi slednja, ki je nujno odplačne narave, po svoji vsebini nasprotovala smislu vzpostavljenega razmerja - brezplačne uporabe stanovanja.

 

Izrek

I. Pritožbama tožnika in prve toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v 1. in 2. točki izreka ter v odločitvi o stroških pravdnega postopka, kolikor se ta nanaša na razmerje med tožnikom in prvo toženko, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

II. Pritožba drugega toženca se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnika zoper prvo toženko, ki glasi na sklenitev najemne pogodbe za njegovo stanovanje na naslovu Ulica Slavka Gruma 56, Novo mesto, v katerem prva toženka sedaj brezplačno biva, in sicer za najemnino v višini 30.000,00 SIT, ali pa se je dolžna iz stanovanja izseliti, delno ugodilo, in sicer tako, da je ugodilo celotnemu tožbenemu zahtevku (1. točka izreka), z izjemo določbi o dolžnosti plačevanja najemnine (2. točka izreka). V celoti pa je ugodilo tožbenemu zahtevku, naperjenemu zoper drugega toženca, po katerem se je ta dolžan vzdržati kakršnihkoli posegov v tožnikovo stanovanje (3. točka izreka). Tožencema je naložilo v nerazdelno plačilo še pravdne stroške tožnika v znesku 233.712,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2005 dalje do plačila.

Proti takšni sodbi se pritožujeta tožnik in prva toženka. Pritožil se je sicer tudi drugi toženec, vendar je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 7.7.2005 njegovo pritožbo kot prepozno zavrglo, zato se pritožuje zoper navedeni sklep. Poudarja, da mu sodba ni bila pravilno vročena, saj mu ni bila vročena na naslov B. 5, N.M. To jasno izhaja iz fotokopije obvestila, ki ga prilaga k pritožbi, katero je bilo puščeno na naslovu S.G. a 56, N.M. Zato je bil s sodbo seznanjen šele z dnem, ko je le-to prejela prva toženka, zaradi česar sta se tudi skupaj pritožila. Glede na to, da se izpodbijana sodba nanaša na oba ter da sta v njej obsojena na nerazdelno plačilo stroškov postopka,je treba v celoti upoštevati tudi njuno skupno pritožbo. Predlaga ugoditev pritožbi. Tožnik uveljavlja v pritožbi zoper sodbo vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, s spr.;

ZPP). Dogovor z dne 30.10.1991 določbe o najemnini res ne vsebuje, a kot imetnik stanovanjske pravice do najemnine niti ni bil upravičen. Navedeni dogovor temelji namreč na določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82; ZSR), ki je temeljil na družbeni lastnini. Po sklenitvi pogodbe o prodaji stanovanja dne 15.11.1991 pa je stanovanje prešlo iz družbene v njegovo zasebno last, in tako ga od nakupa dalje bremenijo stroški, povezani z investicijskim vzdrževanjem, in podobno. Podlaga njegovega zahtevka je torej v spremembi lastninskih razmerij in ekonomskega sistema. Poudarja, da niti ne terja profitne najemnine, temveč zgolj povračilo stroškov vzdrževanja oziroma nadomestilo za uporabo tuje lastnine. Če je v prvem obdobju po razvezi zakonske zveze prvi toženki dovolil brezplačno bivanje v stanovanju, je bila to le njegova dobra volja. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da do najemnine ni upravičen, zato pritožbenemu

sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tudi v tem delu ugodi.

Druga toženka pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je po najemni pogodbi zavezana k plačilu nadomestila za stavbno zemjišče, davka na premoženje, stroškov vzdrževanja ter upravljanja ter stroškov, ki odpadejo na stanovanje glede skupnih delov in prostorov. Meni, da teh stroškov ni dolžna kriti, saj bremenijo lastnika. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj ne sprejema stališča prvostopnega sodišča, da je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom v pretežnem delu uspel ter da mu je zato dolžna povrniti vse stroške, ki so mu nastali v tem postopku.

Pritožbi tožnika in prve toženke sta utemeljeni, medtem ko pritožba drugega toženca ni utemeljena.

K pritožbama zoper sodbo:

Sodišče prve stopnje je pri razsoji predmetnega spora pravilno kot pravno odločilen upoštevalo dogovor tožnika in prve toženke z dne 30.10.1991, ki glasi: "P.V. obdrži imetništvo stanovanjske pravice na stanovanju tudi po razvezi zakonske zveze, kot imetnik stanovanjske pravice pa s tem sporazumom izrečno priznava ženi W. - P. J. S., da skupaj z nedol. sinom I. obdrži to stanovanje v nemoteni uporabi". Pritožbeno sodišče pa nadalje ne more pritrditi prvostopnemu zaključku, da je citirani dogovor šteti za neodplačno najemno pogodbo, na podlagi katere je prva toženka dobila pravico uporabe spornega stanovanja, katero pa je treba sedaj v smislu določbe 1. odst. 156. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l.RS, št. 18/91 s spr.; SZ) uskladiti z njegovimi kogentnimi določbami. Zmotno je namreč pravno naziranje sodišča prve stopnje, da je lahko najemna pogodba tudi neodplačne narave. Najemna pogodba je namreč dvostranska vzajemna pogodba, s katero najemodajalec najemniku omogoča rabo stvari, ki je predmet najema, najemnik pa se v zameno zavezuje za rabo plačati določeno nadomestilo, najemnino. Najem je torej nujno odplačen, saj je njegov gospodarski namen (kavza) odplačno zagotavljanje možnosti rabe stvari. Zato je (poleg določitve predmeta najema) najemnina bistvena sestavina vsake najemne pogodbe (prim. določbo 1. odst. 687. člena Obligacijskega zakonika - Ur.l. RS, št. 83/0; OZ, ter določbo 41. člena SZ). Če naj bi med tožnikom in prvo toženko res obstajalo najemno razmerje, kot meni sodišče prve stopnje, bi bilo torej treba pritrditi izvajanjem tožnika, da mu je v zameno za rabo njegovega stanovanja prva toženka dolžna plačevati določeno nadomestilo. Vendar temu ni tako, saj pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da je njun dogovor z dne 30.10.1991 neodplačne narave, ki pa ga je treba po oceni pritožbenega sodišča šteti za darilno pogodbo, katere predmet je neodplačna naklonitev pravice bivanja. Predmet darila so namreč lahko tudi premoženjske pravice (prim. določbo 1.

odst. 533. člena OZ), med katere je treba uvrstiti tudi pravico bivanja. V času sklenitve spornega dogovora so se za darilno pogodbo sicer uporabljala pravna pravila staroavstrijskega Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki govori o neodplačni prepustitvi "stvari" (prim. paragraf 938), vendar je ODZ med stvari uvrščal tudi pravice (prim. paragraf 312 ODZ). Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi opr.št. II Ips 399/2003 z dne 23.9.2004. Kot izhaja iz citirane odločbe, v primeru, kot je obravnavani, ko torej prva toženka že ima pravni naslov za bivanje v stanovanju tožnika, ni treba še posebej skleniti najemne pogodbe, saj bi ta po svoji vsebini nasprotovala smislu vzpostavljenega razmerja - brezplačne uporabe stanovanja. To vprašanje je materialnopravne narave, zato je zmotno stališče prvostopnega stališča, da je bilo treba zahtevku na sklenitev najemne pogodbe, v obsegu, kot mu je bilo ugodeno, ugoditi tudi iz razloga, ker se je prva toženka s takšno vsebino najemne pogodbe, z najemnino O SIT, načeloma strinjala. Odločitev prvostopnega sodišča o le delni ugoditvi zahtevku tožnika na sklenitev najemne pogodbe, brez ugoditve določbi o obveznosti plačila najemnine, je v celoti zgrešila namen sodnega varstva, ki ga je tožnik v tej pravdi skušal doseči, zato je bilo treba zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava, v posledici katere je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno raziskano, prvostopno odločitev, kolikor se nanaša na prvo toženko, v celoti razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prim. 355. člen ZPP). V posledici takšne odločitve pritožbeno sodišče na pritožbene očitke prve toženke ni odgovarjalo, saj je bila ugoditev njeni pritožbi posledica razveljavitve prvostopne odločitve na pritožbo tožnika.

Odgovor terjajo še pritožbena izvajanja tožnika, češ da je bil dogovor z dne 30.10.1991 sklenjen v drugačnem času, ko je še veljal ZSR ter princip družbene lastnine, zaradi česar je treba le-tega uskladiti s sedanjimi razmerami. Najprej je treba tožniku pojasniti, da je bil sporni dogovor sklenjen že začasa veljavnosti SZ (ki je v veljavi od 19.10.1991).

Res je sicer, da tožnik v času sklepanja dogovora formalno še ni bil lastnik spornega stanovanja, vendar pa ni mogoče prezreti nespornega dejstva, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je to postal že čez dobrih 14 dni po njegovi sklenitvi ter da je ob sklepanju dogovora s prvo toženko dobro vedel, da bo v kratkem postal lastnik, in je torej ta dogovor sklepal v svojstvu bodočega lastnika stanovanja. Kot nadalje izhaja iz neizpodbijanih prvostopnih dejanskih ugotovitev, pa je tožnik tudi sicer izpovedal, da se dogovor tudi potem, ko je postal lastnik stanovanja, ni v ničemer spremenil. Zato njegovim izvajanjem ne gre slediti.

V opisani smeri bo torej moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presojati pravno razmerje med tožnikom in prvo toženko ter o zadevi ponovno odločiti. Zahtevek na sklenitev najemne pogodbe oziroma izselitev bi bil ob opisanem materialnopravnem izhodišču lahko utemeljen le v primeru eventualnega obstoja razlogov za preklic darila, v tej smeri pa dejansko stanje (seveda le, kolikor to dopušča trditvena podlaga tožbe) doslej še ni bilo raziskano.

V posledici razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev, kolikor se ta nanaša na razmerje med tožnikom in prvo toženko, zato pritožbena izvajanja zoper ta del prvostopne odločitve zaenkrat ne terjajo odgovora.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

K pritožbi zoper sklep:

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje očitanih nepravilnosti pri vročanju sodbe drugemu tožencu ni zagrešilo. Kot je razvidno iz povratnice, pripete k list. št. 56 spisa, je bila sodba prvemu tožencu sicer res vročena s fikcijo po določbi 141. člena ZPP, vendar na naslov B. 5, N.M., kamor so se drugemu tožencu sodna pisanja vročala ves postopek. Kot izhaja iz podatkov spisa, drugi toženec s fotokopijo obvestila, ki ga prilaga k pritožbi, ni bil obveščen o prispeli sodbi, temveč pritožbi tožnika. Postopanje sodišča prve stopnje v zvezi z vročanjem pritožbe pa že presega okvir pritožbenega preizkusa izpodbijanega sklepa, vendar pritožbeno sodišče zgolj v pojasnilo drugemu tožencu dodaja še sledeče: Priloženo obvestilo res glasi na naslov S. G. 56, to pa iz razloga, ker se je sodno pisanje iz naslova B. 5, N.M., vrnilo z oznako "preseljen". Ker je bilo sodišču znano, kjer drugi toženec dejansko biva, torej na naslovu S. G. 56, N.M., je zato vročitev pritožbe pravilno skušalo opraviti tudi na tem naslovu.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno štelo, da je pritožbeni rok pričel teči od obvestila z dne 19.5.2005, in je do vložitve pritožbe s strani drugega toženca že iztekel. Pritožbeno sodišče drugemu tožencu le še pojasnjuje, da tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb prve toženke v njegovo korist, saj toženca nimata položaja enotnih sospornikov v smislu določbe 196. člena ZPP. Stroškovna odločitev prvostopnega sodišča, ki je toženca zavezalo k nerazdelnemu plačilu pravdnih stroškov tožnika, je zato pravno zmotna (prim. 161. člen ZPP), vendar pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev, kolikor se nanaša na drugega toženca, zaradi pravnomočnosti sodbe v tem delu, ni moglo poseči (prim. 1. odst. 350. člena ZPP). Po povedanem je bilo treba pritožbo drugega toženca zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških drugega toženca je odpadla, ker jih ni uveljavljal (prim. 1. odst. 163. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 1006/99
• VSL sodba I Cp 1822/99
• VSL sodba I Cp 1133/99